Pes in plesalka (ali Kako Pikalo laja in pleše)^*

Matjaža Pikala (rojenega 1963) je ob izidu njegove tretje knjige pesmi Pes in plesalka Esad Babačič označil za »redko žival, ki je ne smemo izgubiti«. Zakaj žival, zakaj redka in predvsem, zakaj je ne izgubiti, bo, upam, pokazala ta prispevek. V osebnost, ki pa jo je sploh mogoče tako poimenovati, ga je oblikovala njegova življenjska pot. Prihaja iz vasi Leše na Koroškem, kar je bistveno oblikovalo njegov (pesniški) pogled na svet in njegovo osebnost. Odločil se je namreč za študij etnologije in sociologije kulture. Za diplomo je preučeval vpliv medijev na življenje --- spet ne naključno, kajti bil je voditelj na Radiu Študent. Po diplomi je zbolel za tuberkulozo (sam ji pravi »tipično pesniška bolezen«) in prav med boleznijo, v bolnišnici, je začel pesniti. Ko je ozdravel, je nekaj mesecev živel kot svobodni umetnik, nato je šel v Pariz in se vpisal na podiplomski študij (smer etnologija in film), a ga je zaradi ponovitve bolezni dokončno opustil. Udejstvoval se je na različnih področjih kulture: pridružil se je igralski skupini Ane Monro, bil pobudnik in prvi mož skupine Autodafe, nastopal z Andrejem Morovičem v t. i. Fantovščinah, leta 1990 je celo kandidiral za predsednika kot skrivnostni dr. Voice for President. Danes se vedno bolj posveča literaturi: »Ugotovil sem, da se moraš stoodstotno ukvarjati z literaturo, če hočeš biti literat. In to je bržčas poglavitno spoznanje. Ker do sedaj je bilo vse bolj ali manj samo tipanje. Kaže, da so se stvari tako obrnile, da me je čisto celega zaneslo v ocean, imenovan literatura.« (Titan Felix, 1997: 80.)

Do sedaj je izdal štiri knjige pesmi, prvi dve v samozaložbi: V avtobusu (1990), Dobre vode (1991), Pes in plesalka (1994) in Bile (1997). Napisal je še dramo Prešeren (1993) in roman Modri e (1998).

Prvi dve pesniški knjigi sta prišli v javnost precej neopaženi. Zanimanje zanju, predvsem za prvo, je vzbudila šele tretja --- Pes in plesalka, kajti Pikalo pred tem skorajda ni objavljal (le eno pesem v Mladih potih, še to pod psevdonimom). V avtobusu je pisana v duhu ameriške bitniške generacije, ki je vplivala na slovenske pisce osemdesetih in devetdesetih let. Če pomislimo na Jacka Kerouaca in njegov roman On the road, najdemo podobnost že v naslovu. Poleg tega Pikalo sam v eni od pesmi zapiše:

Pravzaprav so to verzi iz Antologije
ameriških pesnikov 20. stoletja,
ampak imel sem jih čisto na koncu jezika
in jih nisem in nisem mogel izreči.

Ob izidu knjige Pes in plesalka

Prvi se je odzval nanjo Jurij Hudolin v Književnih listih (Blodnje po labirintu človeške duše: Zelo berljive poezije) (1994: 13-14). Ugotavlja, da je Pikalo dozorel kot pisec, da je njegova poezija sveža in namenjena tudi širšemu krogu bralstva. Značilna zanj se mu zdita »zavezanost poeziji in samemu pesniškemu aktu ustvarjanja« ter »nekakšno umirjeno in stoično ugotavljanje stanj in blodenj po labirintu človeške duše.« Zato Pikalova poezija ni »travmatično-katarzična«, ampak je »iskanje čistega izraza in pritrjevanja pesniški besedi«.

Matevž Kos, prav tako v Književnih listih, napiše recenzijo z naslovom Ples redke živali (1994: 5). Tudi on ugotavlja Pikalovo drugačnost v okviru slovenskega pesništva devetdesetih. Njegovo posebnost vidi predvsem v mnogih podobah iz ruralnega sveta in v fragmentarnih življenjskih modrostih, ki jih včasih ironizira ali pa jim doda duhovito ugotovitev oz. opazko. Zaradi tega naj bi ponekod že mejil na trivialnost, kar pa ni slabost, temveč dobro sovpada s samo »pesemsko strukturo; ta je dovolj odprta, da dopušča hkratnost visokega in nizkega jezika, aristokracije in plebsa, transcendentalne meditacije in govorice tržnice.« Doda še, da knjiga »pomeni sintezo (namerne) pesniške infantilnosti (tako na semantični kot na sintaktični ravni) in lirizirane filozofije življenja«, vendar pa bi bila potrebna »strožja selektivnost, saj obilje kvalitativno neuravnoteženega pesniškega materiala ponekod zamegljuje temeljno Pikalovo intenco«. Kaj naj bi ta intenca bila, Kos ne pove. Najbolj je namreč verjetno, da Pikalo sploh nima nikakršne intence, saj sam o svojem pesnjenju pravi: »Gre bolj za občutenje tega, kar se mi je zapisalo, jaz to nosim v sebi. S poezijo pa lahko to, kar vsebujem, tudi izrazim. To je vse.« (Hudolin, 1996: 15.)

Pikalo sam se je lotil promocije svoje tretje knjige zelo izvirno. (Že ob izidu prvenca je posnel kaseto, na kateri je ob spremljavi orglic pel ali govoril svoje pesmi.) Z dvema prijateljema je ustanovil »pesniško gledališče« (tako je dejavnost poimenoval Veno Taufer) Autodafe.¹ Trio je nastal ob tristoletnici Voltairovega rojstva in tudi ime so vzeli iz Kandida, ki je nekakšna sveta knjiga skupine. Z nastopi po različnih krajih Slovenije (pa tudi v zamejstvu, na Dunaju in v Beogradu) so tako promovirali knjigo dve leti, 1997. pa so posneli tudi zgoščenko z naslovom Le voyage imaginaire. Projekt je bil zgolj poskus združenja poezije in gledališča. Po tem se je Pikalo omejil le na pisanje.

Skupina Autodafe je še en dokaz za to, kako velik vpliv ima na Pikala izročilo. Trio namreč precej spominja na kolednike: igrajo na enaka glasbila (violino, harmoniko, trobento), na glavah pa nosijo starinske klobuke. Podobnost je pesnik opazil šele kasneje, kar kaže na to, da se vpliva tradicije na začetku ni zavedal, ampak je vse počel nekako instinktivno. In prav instinktivnost je ena od Pikalovih značilnosti ali bolje rečeno --- odlik.

Značilnosti Pikalove poezije v Psu in plesalki (ali Kako Pikalo laja in pleše)

O čem nasploh govorijo pesmi v tej knjigi? Govorijo o življenju, in sicer o njegovi kakovosti in njegovem koncu. Ta zelo splošna določitev izhaja iz štirih izrazitejših in prevladujočih tem, potrdi pa jo tudi uvodna pesem:

Iz globin teme izplavamo
Skupaj
Odidemo za obzorje
Vmes oder:
plešemo in pojemo

Zdaj razumem,
zakaj bi bila rada
raztresena v morje

Govoriti o poeziji kot o kakovosti življenja je pri Pikalu ne le upravičeno, ampak celo nujno. Na to kaže način, kako vidi pesništvo: »Zame je to kot izvir čiste vode, kamor se hodijo pojit živali, to me ohranja pri življenju, gre za čisti vitalizem.« (Šteger, 1994: 65.) V pesmi Hiša ogledal iz Psa in plesalke pa zapiše naslednje verze:

Poezija mi je rešila življenje,
poezija je vse.
Sanjam, da bi rešil življenje poeziji,
da bi bil vse.

Življenje je v pesmih opevano na dva načina: na eni strani gre za življenjska spoznanja in iskanja (Pot čez celino, Hodec), na drugi za sliko življenja, ki je ostala v spominu še iz otroštva. Takšne slike so včasih nostalgične (Otrok in kralj), a večinoma lahkotne in zelo pogosto povezane z vsakdanjimi vaškimi navadami in opravili (Zdaj pa po francosko, Belo leto).

Tema ljubezni in erotike ni tako pogosta kot ostale. Predvsem so izjema pesmi o usodni ljubezni (Suženj), kajti Pikalu ne gre toliko za razmerje eros --- tanatos, kot za prikaz lahkotnega erotičnega vzdušja (Ptički, ptički ...,Tratica). Včasih je pridih erotike, redkeje ljubezni, čutiti tudi v pesmih z drugimi temami.

Smrt se v pesmih pojavlja pogosto, približno tolikokrat kot pesništvo. Ni predstavljena kot grozeč konec, ki se ga je teba bati. Tudi ni odrešilna, saj življenje za Pikala ni nekaj travmatičnega, da bi si zato čim prej želel njegovega konca. Smrt je le naravna nujnost, ki čaka vsakogar, je samoumevna. Pesnik jo zaradi tega spoznanja pričakuje spravljivo, brez kančka resignacije, kar je vidno na primer v pesmih Poslednji ples, Jutranja pesem, Une vielle dame sans dentes. Iz zadnje je sledeča kitica:

Ne bojim se smrti.
Ko se mi zgodi, hočem biti zraven,
da ji poljubim roko,
da ji pokažem, kje angela stojita,
metulje ...

Pikalova poezija je polna slik iz narave in vaškega življenja. Vendar oboje ostaja na ravni motivike in v temo preraste le izjemoma (npr. v pesmi Pourquoi le titre? je narava téma). Redke so pesmi, ki so povsem brez takšnih motivov. Peter Kolšek (sicer v recenziji knjige Bile) to značilnost opiše zelo slikovito: »Pikalova rariteta naj bi bila v tem, da je v sodobno slovensko poezijo, ki je --- kolikor že ni kozmična ali estetsko kozmetična --- predvsem urbana, pripeljal lojtrski voz s podobami kolikor toliko trdnega ruralnega sveta.« (Kolšek, 1997: 62.)

Pesnikova močna povezanost z naravo in izročilom ima korenine že v otroštvu, kar je eksplicitno izraženo v pesmi Otrok in kralj in vpliva tudi na ton pesmi, ki so enkrat nostalgične, drugič igrive, toda nikoli tragične. Pikalo v svojem izrazu ohranja otroško veselost, ki jo ponekod dopolni (oz. zamenja) z ironijo ali duhovitostjo odraslega.

Mestoma je v Pikalovi poeziji čutiti nekakšno religioznost, ki se izraža na tri različne načine. Mnoge pesmi so prek vaške motivike povezane s krščanstvom (kar je še bolj izrazito v Bilah), toda v njih je pristnega verskega občutja malo (Na verando pada večer). Krščanstvo je torej prej kulisa dogajanja kot notranje bistvo sporočila. Močnejša je religioznost v obliki nekakšnega panteizma, ki je prisoten povsod, kjer je najti opise vseobsegajoče moči in čistosti narave (Pourquoi le titre?, Poslednji ples, Vonj smole). Posebne vrste vera je v odnosu pesnika do svoje stvaritve in svojega ustvarjanja, ki sta mu sveta, kar pa je bilo opisano že zgoraj. V zvezi s tem je zanimiva pesnikova pripomba: »Moram pa dodati, da me včasih še zmeraj prime, da bi sakralnemu prilepil kak čigumi.« (Šteger, 1994: 65.) To stori v pesmi Un chien Andalou takole:

(...) Prosim te le
za milost, za svinčnik izza tvojega
ušesa, da bom lahko pisal, lajal.

Za veliko pesmi je značilna zaključna poanta, ki obsega enega do štiri verze in prej povedanemu doda novo razsežnost. Pogosto gre za ugotovitev, opazko ali izrek, ki vsebino ironizira ali banalizira. V marsikateri pesmi se pojavi insert, ki je videti, kot da ne spada vanjo. Takšna potujitev doseže podoben učinek kot poanta.

Jezik Pikalove poezije je zelo sproščen in obsega različne plasti. V isti pesmi tako najdemo hkrati zelo poetične metafore in povsem pogovorne zveze (v nobenem primeru pa vrstni red besed ni zaznamovan), in tudi to prispeva k lahkotnosti in sproščenosti dikcije. Za ilustracijo povedanega naj služi odlomek iz pesmi Kam pelje vlak?:

Reka,
v tvojih deročih laseh
izmijem utrujene noge
in stopim na pot,
kakor takrat, ko sva štopala v mesto,
pa kupila hrošča.

Izbrane pesmi: Vonj smole, Hodec, Zdaj pa po francosko, Nikoli ne bi prodal babičinega pohištva

Vonj smole

Vonj smrek je gost in težek
Metulji letajo skozi
z lahkoto
Njihov posnetek je b.p.
Vsi črvi v kljunih ptic
so zame
Vse pesmi, ki jih polagam na oltar,
so za ptice
Ob jutrih jih pojejo
pod mojim oknom
Potegnil bom predal iz mize
Pustil bom kruh in nož
Vzel bom list
Napisal neizrekljivo
Smola mojega življenja
bo črnilo za pero
Dišalo bo gosto in težko
izrekel bom prošnjo:
Naj ne razpade živo tkivo
vedno kadar pišem
Prosil bom za moč

Tebe zaprtosim za psa
Prinesi mi psa!

Hodec

Kaplice rose
biserno svetlikajo
v pajčevino ujete
Hodcu so znamenje
na njegovi poti
Čez deroči graben
leži izruvano deblo
Hodec previdno stopi nanj
in ga ovije s popkovino
Tako prečka slap
Mogoče bo »tisto«
našel na drugi strani
Tehniko ima dobro

Si videl?

Zdaj po francosko

Kmet z motorko
vejam žile žaga
Steljo napravlja
in se poja med drevesi
Otroci ga spoštljivo pozdravljajo,
ko se vračajo iz šole
Po blatnem kolovozu
prihaja njegova mlada žena
Ustnice si je namazala
z rdečo šminko
Na stara leta
bosta na topli peči
trla lešnike in pila mošt
»Dobro si podiral, takrat ...«,
mu bo dobrikala
Zdaj priganja: »Pridi jest!«

Pripravila mu je ptiča
»a la francaise«.

Nikoli ne bi prodal babičinega pohištva

Že stoletja spi
na gori kralj
Mansarda ima fantastično bleščavo
Podpira svojo belo glavo
Misli na radio
Druidi, Druidi, kdo ste bili?
Druidi pravijo: »Takšni kot ti.«
Že stoletja spi ...
Pokrit z babičinim pregrinjalom

Iz ust se mu poceja
kri

Hodec je pesem o iskanju. Hodcu iskalcu kažejo pot kapljice rose, lepa, a hitro izginjajoča znamenja. Premaguje nevarnosti in ovire v tesni povezanosti z naravo in se ne ustavlja. Grozeči moči se izogne tako, da se tesno in zaupljivo oprime nečesa, kar je sicer nekoč takšni ali podobni moči podleglo. Deluje tako, kot nekje pravi William Wordsworth:

Čeprav nič nam ne povrne
trenutkov razkošja v travi,
sijaja v cvetici, ne bomo žalovali,
temveč našli moč v tem, kar nam je ostalo.

Kmečko motiviko in vsakdanje življenje lahkotno in s pridihom erotike upesnjuje pesem Zdaj pa po francosko. Izrazito je tu izražen pesnikov odnos do kmeta, ki ga vidi kot »naravnega človeka, očiščenega vseh negativnosti, nekakšnega nadčloveka, /.../ ideal, /.../ ki ni nujno vezan zgolj na točno določeno mesto, ampak ga vidim v vseobsegajočem smislu. Zato imajo te pesmi v sebi tudi nekaj urbanega, rečem lahko francoskega šarma ali nanj asociirajo.« (Pikalo, 1997b: 64.) Jezik je sproščen, vsebuje tako pogovorne prvine (»se poja med drevesi«), kot tujejezične zveze.

Nikoli ne bi prodal babičinega pohištva je primer asociativno pisane pesmi. Prepletajo se spomini na babico, bajka o kralju Matjažu in motiv druidov, starokeltskih poganskih svečenikov (Druidi je tudi naslov ene Šalamunovih pesniških zbirk, torej gre, kot že prej pri Hodcu, spet za navezavo na predhodnika). Povezave med tem trojim so zelo nenavadne in povsem subjektivne, tako da je kolikor toliko gotova razlaga skoraj nemogoča. Poanta je v tej pesmi pesimistična, kar je v Psu in plesalki redkost. Pozornost vzbudi rima, ki je pri Pikalu sicer ni, tu pa se pojavi celo dvakrat (bleščavo --- glavo, bili --- ti). Tudi ritem je morda za spoznanje izrazitejši kot drugod.

Za konec

V zaključku se navadno strne in povzame ugotovitve ter ovrednoti obravnavano. Kot povzetek naj služijo pesmi, ki sem jih izbrala za ilustracijo že prej ugotovljenega. (Mimogrede --- opazila sem, da so vse štiri izbrane pesmi iz prvega razdelka, kajti ta mi je bil najbolj všeč. Kljub temu so pesmi dovolj reprezentativne za celo knjigo, saj je bilo že ugotovljeno, da ni trdnejšega načela delitve na razdelke.) Ob vrednotenju pa se mi zastavlja vprašanje, kako nekaj tako subjektivnega, kot je poezija, vrednotiti objektivno? To je težko, kajti zapisati osebno oceno o zelo osebnem pesnjenju nekoga drugega se sliši precej neobjektivno. Pa vendar, Pikalova poezija je vredna branja. Za to je več razlogov: obilje naravne in vaške motivike, mnogi ironični inserti in smisel spreminjajoče oz. dodajajoče poante ter izvirna in pogosto nenavadna metaforika dajejo pesmim svežino. Poleg tega se pesnik, čeprav čuti pesnjenje kot poklic (poklic v izvornem pomenu --- kot poklicanost), ne vidi kot glasnik univerzalnih metafizičnih resnic, ampak le sporoča svoja vsakdanja občutenja in doživetja svoje resnice. Včasih se imenuje psa, ki piše --- laja.

Zaradi vsega tega bi ga lahko umestili v postmodernizem, smer nekakšne renesanse romantike, romantike z distanco (če je kaj takega sploh mogoče reči). In iz istega razloga je redka žival, ki je ne smemo izgubiti, kot se je zelo posrečeno izrazil Babačič.

Viri in literatura

Hudolin, Jurij (1994). Blodnje po labirintu človeške duše (Zelo berljive poezije). Delo, 6. oktober. Književni listi, str. 13 in 14.

Hudolin, Jurij (1996). Vse, kar je lepo, vsebuje smrtni strah (Čakajoč na novo zbirko). Delo, 10. oktober. Književni listi, str. 15.

Kolšek, Peter (1997). Ruralno v poeziji, poezija v ruralnem. Glasnik slovenskega etnološkega društva, št. 4, str. 62.

Kos, Matevž (1994). Ples redke živali (Recenzijski izvod). Delo, 8. december. Književni listi, str. 62 in 63.

Pikalo, Matjaž (1990). V avtobusu. Ljubljana: Samozaložba.

Pikalo, Matjaž (1994). Pes in plesalka. (Zbirka Prehod.) Ljubljana: Knjigarna Karantanija.

Pikalo, Matjaž (1997a). Bile. (Knjižna zbirka Beletrina.) Ljubljana: ŠOU, Študentska založba.

Pikalo, Matjaž (1997b). Ruralno v poeziji, poezija v ruralnem. Glasnik slovenskega etnološkega društva, št. 4, str. 62-64.

Šteger, Aleš (1994). Zadnji stavek je dan od boga (Intervju). Mentor, št 7-10, str. 62-69.

Titan Felix, Robert (1997). Vse, kar je lepo, vsebuje smrtni strah (Intervju). Mentor, št. 3-4, str. 74-82.

Opombe

^*

Besedilo je nastalo v diplomskem seminarju doc. dr. Irene Novak -- Popov.

¹

Beseda autodafe je portugalska in izhaja iz latinske zveze actus fidei, kar pomeni verski akt, to je dejanje, s katerim se izpriča vera. V času inkvizicije je to pomenilo slovesno razglasitev sodbe inkvizicijskega sodišča in njeno izvršitev (predvsem sežig krivovercev in krivoverskih knjig).