Cankarjev prostorski trikotnik

Ko je obiskoval ljubljansko realko, je pogosto hodil domov na Vrhniko, kjer je preživljal tudi počitnice, kadar ni šel k sorodnikom v Pulj. Na Vrhniko je prihajal z Dunaja in pozneje, ko je prebival v Ljubljani. Bila so obdobja, ko obiski Vrhnike niso bili preveč pogosti ali jih sploh ni bilo, toda kraj je bil usidran v pisateljevi zavesti in podzavesti, zato ni čudno, če je spominjanje nanj --- včasih opazneje, drugič komaj zaznavno --- neprestano vpletal v svoje pisanje. Vedno znova se je v pripovedih vračal na Vrhniko, kamor je osredinjal svoja vesela in žalostna doživetja in vanje umeščal ljudi, nemalokrat z obrazi, na katerih je odsevalo njegovo lastno življenje. Bilo je nekaj predelov in krajevnih točk, ki jih je razmeroma pogosto omenjal ali se jih vsaj bežno dotikal, spominjal, poudarjal, se nanje skliceval ipd. Po raziskovanju Franceta Dobrovoljca, avtorja Cankarjevega albuma, je cerkev sv. Lenarta pod Klancem v svojem opusu omenjal najmanj osemnajstkrat, Sv.Trojico najmanj osemindvajsetkrat, farno cerkev sv. Pavla najmanj sedemindvajsetkrat itn. Klanec je v romanu Na klancu (1902) dobil simbolične razsežnosti in postal pojem za socialno bedo. To seveda ni bil Klanec, kakor bi ga opisal realist, marveč je bila podoba kraja, ki jo je ob spominu na resničnost zarisala Cankarjeva domišljija, polna bolečine zaradi družbene krivičnosti:

»Mihovi so se preselili na klanec, tja, kjer so gledale umazane koče z mrkim in zavidnim pogledom dol na bela poslopja. Na klancu jih je stanovalo mnogo, ki so živeli prej doli v tistih lepih hišah; skrili so se in so se borili v temi za življenje. Strašen boj je bil --- lica so plahnela, oči so se vdirale, gledale so iz globokih jam nezaupno in pričakovale so strahoma, ko se je bližalo poslednje zlo, goli, ostudni, neusmiljeni glad. Velika družina je bila, v tesno ogrado jih je nagnala ista skrb, nič ni bilo skritega med njimi. Življenje je bilo enako, tudi obrazi so bili podobni in, kar so govorili, je bilo zmerom isto --- ena sama strašna skrb v tisočerih besedah ... Propali obrtniki, kmetje, ki so jim bili prodali kočo in zemljo, pijanci, ki niso bili za nikakršno delo in so sami čakali, da poginejo kakor živina, v jarku, za plotom --- vsi so se skrili na klanec, v nizke koče z nizkimi okni in slamnatimi strehami. Klanec se je vil po kameniti grapi; na obeh straneh se je dvigalo nevisoko pusto hribovje, poraščeno samo z neplodnim grmičevjem in posuto z belim kamenjem, tako da je bilo podobno od daleč velikanskemu pokopališču.«

V Cankarjevi predvinjetni prozi je vrsto pripovedi, v katerih so upovedeni ljudje in lokacije, ki spadajo na Vrhniko in njeno okolico. Vrhniške razmere odseva kratka pripoved Slavnostni govor, črtica Oče in sin se zagotovo dogaja na Vrhniki, enako velja za kratko povest Dve družini in za kratke pripovedi Domov, Domá, Lavrin, Gospod Ognjišček in gospod Mravljinček, Njegova mati, Gomila, Sreča, Ob smrtni postelji, Nj. visokost v Beli vasi itn. Belo vas je opisal z nekaj ironije in jo predstavil kot upravno središče s trško uradniško gospodo, ki jo dobro poznamo iz poznejših Cankarjevih del. Pisatelj se je s tem najprej srečal na Vrhniki:

»Bela vas je imela v obilni meri vse, kar potrebuje velika, snažna in ugledna vas za svojo srečo in svoj blagor: okrajno sodišče, davkarijo, finančni urad, notarja, veliko število suhih, srednjedebelih in jako debelih uradnikov, kontrolorja in dvoje slug ...«

Prepešačeno razdaljo od Vrhnike do Ljubljane in narobe je Cankar večkrat popisal; tega se je spominjal tudi v poznih letih. Najzgovornejši so sestavki Mladost, Moje življenje, Večerne sence, Ottakring, Hoja v šolo idr. V pripovedi Hoja v šolo beremo:

»Šel sem peš do mesta. Lepo in toplo jesensko jutro je bilo. Dišalo je blago od pokošenih senožeti; jablane ob cesti so bile polne rdečega sadja; par tenkih belih oblačkov se je počasi izprehajalo po čistem sinjem nebu, od juga proti severu, kakor da bi me spremljali za kratek čas. Ne spominjam se, da bi bil hodil kdaj z materjo ob takem jutru.

V spominu sem se razgovarjal z njo. Tam sva stala takrat, ko je dala mojemu potrtemu srcu na pot božji in svoj blagoslov. Tam sva se poslovila nekoč, ko je deževalo in sva gazila blato, da sva bila obadva oškropljena do kolen; pa nisva čutila dežja in ne videla blata, ker nama je bilo srce pretežko in oko od solz zamegleno. Tam pod tistim mladim hrastom sva nekoč počivala, ker sva bila trudna od soparne vročine in od žalostnih misli. Tam sva se poslovila takrat, ko sem bil prvi dan v mestu in je moje veliko, veselo upanje tako nenadoma usehnilo v strahu pred črno prihodnostjo.«

Prijaznost v srcu rojeva tudi prijazen pogled na pokrajino:

»Vsa goreča, v pomladanskem soncu vriskajoča je ležala pred njima pisana, valovita pokrajina; polje, travniki, holmi, zadaj v megleni daljavi gozdovi, visok temen zid. Sredi polja in sredi vrtov fara, vsa bela in prazniška; daleč preko holmov, po vaseh in travnikih se je oziral svetli stolp sv. Lenarta ...« (Križ na gori).

»Procesija se je víla zmerom dalje, zmerom navkreber, bližala se je gozdu. Ali namesto da bi se bila pot zožila, da bi se skrila v senco, se je še zeló razširila, takó da je segala preko njé le tu pa tam senca smrekovega vršička. Tla so bila ilovnata, razrita in razpokana. Rdečkastorjav prah se je vzdigal za procesijo. Gozd je bil redek, široke golice so bile poraščene s praprotjo ali pokrite za ped visoko z orumenelim bodičevjem. Tenke sence smrek so risale čudne ornamente. Šlo je zdaj zeló navkreber, takó da so hodili počasi, vsi sključeni in trudni. In žgalo je, razbeljen dež je lil na zemljo, pot je bila pokrita z žerjavico. Sonce je stalo že skoro sredi nebá, v strašnem veličanstvu« (Križev pot).

»Vas je bila dolga in prostrana, toda tako temna in umazana, kakor ji Kačur nikjer še ni videl podobne. Po ulicah Blatnega dola se je prelivalo blato v širokih jezerih, če je sijalo sonce na ves ostali svet. Ležala je v globokem kotlu, od vseh strani zastražena od holmov, porastlih z nizkim grmičevjem in tako temnih in pustih kakor vas sama.«

Glede na povedano ni čudno, da se je pisateljeva navezanost na rodni kraj prelila v zanosne in čustva polne besede, zapisane v povesti Aleš iz Razora (1907):

»Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob misli nate. Kdo te je videl z bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi ...

Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peroti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega neba, pretrese jasno tišino; na Žalostni gori je zapel veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega vrha. Pod pesmijo, nad ravnino trepetajočo, se lesketajo vasi, ugašajo in se vžigajo v čisti beloti: blešči se jim pod mladim soncem; kakor ob prostranem jezeru leže, bele, tihe; a iz jezera, v tišini sanjajočega, se vzdigajo samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruče brez in vrb in visokih jagnedi.«

V Pulju je pisal dramo Romantične duše, sicer pa prebivanje v Istri ni pustilo pomembnejših sledov v njegovem delu. Istrsko motiviko je uporabil v mladostnih črticah Na izprehodu, V kupeju, Klara se je izgubila, Ob morju; v prvi daljši pripovedi Tujci (1901) osrednja oseba Slivar pravi, da je Istra del njegove domovine, črtico Istrski osel iz cikla Tuje življenje pa je napisal in objavil leta 1911.

Ljubljane se je Cankar dotaknil v pesniškem ciklu Helena, ki je nastajal v letu 1895 in ga je objavil v Ljubljanskem zvonu, nato pa na začetku v zbirki Erotika (1899). V drugi pesmi tega cikla pravi:

Tam od vzhoda, od Ljubljane,
divna pesem se glasi ...

Noč je pala nad Ljubljano,
godba obmolčala je ...

V Cankarjevem albumu (str. 243) je avtor France Dobrovolj takole opisal Ljubljano Cankarjeve mladosti:

»Ko je Ivan Cankar jeseni 1888 prvič prišel z Vrhnike v Ljubljano, je mesto štelo kakih 30.000 prebivalcev, od katerih je bilo nekaj nad 5.000 Nemcev. Tedaj je preteklo šele komaj 6 let, odkar je neprekinjeno imelo slovenskega župana, a s svojimi dvojezičnimi nemškoslovenskimi uličnimi napisi je zbujalo videz nemškega naselja.

Ljubljana je dajala podobo provincialnega avstrijskega selišča, ki je imelo od kulturnih institucij predvsem nemško gledališče na današnjem Trgu revolucije in Čitalnico s slovenskim gledališkim odrom v nekdanji Šelenburgovi ulici (danes južni del poslopja Konzorcija na Titovi cesti) pa Slovensko matico kot literarno družbo za izdajanje 'višje' literature. Poleg tega je bila v licejskem poslopju na današnjem Vodnikovem trgu po številu knjig razmeroma skromna, po vsebini pa dovolj bogata licejska (študijska) knjižnica.

V mestu sta izhajali dve slovenski leposlovni reviji, Ljubljanski zvon in Dom in svet, dva mladinska lista, Vrtec in Angelček, dva slovenska dnevnika, Sovenski narod in Slovenec, poleg uradne nemške Laibacher Zeitung.

Sicer pa je Ljubljana, ki je vse bolj privzemala vlogo slovenskega kulturnega središča, tedaj premogla dve ali tri slovenske ljudske šole, nemško ljudsko šolo, gimnazijo in realko, ki sta bili po nemškem učnem jeziku (razen nekaj izjem) pravzaprav nemški, dalje moško in žensko učiteljišče, nato nekaj privatnih (samostanskih in nemških) šol in tečajev, med njimi znamenita Mahrova trgovska šola ...«

V Tujcih se prva štiri poglavja dogajajo v Ljubljani. Opisan je spehod po parku in navzgor po hribu, od koder se je Slivarju in Ani odprl prečudovit pogled na »prelepo ljubljansko ravan«, pod njima pa se je »lesketal v soncu« stolp frančiškanske cerkve. Pogled na bežečo pokrajino se je pisatelju utrnil ob Slivarjevi vožnji z vlakom, ko je zapuščal domovino in odhajal na Dunaj. Zanimivo je, da je Cankar upovedil doživetje slovesa na podoben način, kot je pozneje z izjemno zvočnostjo predstavil tak prizor Oton Župančič v pesmi Z vlakom. Pravi:

»Peron se je počasi pomikal v daljavo, izginil je. Nizko drevje je hitelo mimo, visoka ograja od očrnelega lesa, prostrana fabrika z visokimi dimniki, kup ubožnih hiš: zadnji izrastek mesta, ali že morda okoliška vas, --- in vlak je zažvižgal, kakor bi pozdravil ravnino, ki se je razprostirala do daljnih, meglenih hribov. Bilo je poldne in polje je gorelo v soncu.«

»Tam, kjer sem doma, se razprostira ob leni vodi, molčeči v globoki strugi, veliko poslopje, črno in tiho, kakor ogromna mrtvašnica. Zapisano je na mokrem zidu, na omreženih, mrkih oknih, da je bilo sezidano poslopje trpljenju za dom in posteljo. Če sem šel mimo, ko je povsod drugod sijalo sonce, sem videl koščene roke, ki so se oklepale železnega omrežja v oknih, in velike črne oči, ki so strmele v sonce ... Široke kamenite stopnice so se vzdigale iz veže na vse strani; široki, vlažni, večnotemni koridorji so se križali brez konca. Oglasil se je časih korak, kakor v bližini, toda človeka ni bilo; hušknila je senca mimo, senca brez telesa; blisnil je žarek čez mokri zid ter ugasnil. Dišalo je po smrti in trohnobi in do srca je segal mraz ...«

»Vse blagoslove tebi, Ljubljana! Večja in lepša mesta so na svetu --- ali vendar ni ti ga enakega pod nebom! Pozdravljena, ti kraljica veselja, ti mati vseh sladkosti, ti botrca prešernih ur! Prav na sredo vseh nadlog te je postavila nebeška modrost, luč v temo, zeleno trato v pustinjo! Devetkrat obremenjen popotnik pride in te pozdravi; ko se poslavlja, si mu odvzela osmero bremen. Romar se čudi in srce mu poje: obraz do obraza, nikjer bridkosti, nikjer hudih misli; romar gleda: hiša do hiše, smejo se prijazno, nekatere celo mežikajo; romar posluša: beseda do besede, pesem do pesmi, vse so prešerne. Tako romar gleda, posluša ter se čudi in njegovo srce je potolaženo ...«

Po prvem bivanju na Dunaju --- od oktobra 1896 do konca marca 1897 --- se je Cankar vrnil tja v drugi polovici novembra 1898. Na Dunaju je poslej --- s krajšimi in daljšimi presledki --- živel do začetka septembra 1909 (po izračunu Slavka Frasa »je skupna doba njegovega življenja v tem mestu trajala nekako devet let«). Pretežni del svojega bivanja na Dunaju je stanoval v XVI. dunajskem okraju Ottakringu (pri Löfflerjevih), v katerem so prevladovali delavski prebivalci.

France Dobrovoljc v Cankarjevem albumu (str. 256):

»Na Cankarja, ki je jeseni 1896 prvič prišel iz družbeno in kulturno zaostale, provincialne Ljubljane v široki svet, je milijonsko cesarsko mesto ob Donavi napravilo neizbrisen in mogočen vtis s svojim velemestnim vrvežem in razgibanim življenjskim ritmom. Široke in dolge ulice, bulvari, razkošne palače in javna poslopja zlasti v središču mesta (Ring), razstave, gledališča, kavarne in nočna zabavišča ... vse to je v njem zbudilo opojno navdušenje in entuziazem.

... Vendar je bil ves blišč, ki ga je Dunaj takrat razkazoval radovednim in vsega lepega željnim očem, v veliki meri zunanja politura, ki je kazala samo eno plat njegovega življenja. Cankar je zlasti potem, ko se je stalno naselil na Dunaju, kmalu spoznal njegovo varljivo podobo; spoznal je vso trdoto in krutost življenja, ki sta se skrivali za tem lepim videzom. Odprl se mu je pogled v življenje delovnih množic dunajskega proletariata, ki je životaril po zakajenih in umazanih predmestjih kot žrtev kapitalističnega družbenega sistema ...«

Dunaj je v polni meri zaživel v Tujcih, saj se v večini dogajajo prav tam, kot se prav tam konča življenjska pot Pavleta Slivarja, ki je bil tujec povsod: v domovini in tujini. Slivarjev prihod na Dunaj:

»Noč je bila, ko je izstopil Slivar na dunajskem kolodvoru. Po razsvetljenih, živih ulicah je šel v mesto počasi, skoro ni čutil nog: polno valovanje velikomestnega življenja ga je nosilo kakor na rokah, plaval je brez truda, komaj zavedno. Prišel je na Ring. Ponosna poslopja so samevala sredi vrtov, le tupatam okno razsvetljeno: zaspano oko je gledalo iz noči.«

Cankarja je motiv zatiranih, bolnih, revnih, trpečih otrok preganjal vse življenje, kar je bilo seveda v najtesnejši zvezi z njegovim otroštvom in družinsko revščino. Na Dunaju je imel v Ottakringu priložnost nenehno srečevati in opazovati otroke, ki jih je zaznamovala revščina, še posebej priseljence iz sosednjih slovanskih dežel. O tem je zvrstil nekaj pretresljivih kratkih pripovedi, ki jih je vključil v zbirki Krpanova kobila (1907) in Za križem (1909): Spomladi, Pavličkova krona, Zdenko Petersilka idr. V prvi je opisal Mařenkino okolje, ki ni poznalo sonca:

»Okno moje izbe gleda na visoko, sivo hišo; komaj da vidim nad streho ozko progo neba in le malo je noči, da bi se zasvetila zvezda na tej ozki progi; če se zasveti, izgine takoj, zakaj neprijazen je ta kraj. V tisti visoki, sivi hiši domujejo siromaki in izgnanci, ki se je življenje pred Bogom samim pregrešilo nad njimi; iz oken, temno strmečih, gleda strah in globoko v srcu skrito, neutešeno in neutešljivo hrepenenje po domu. Tudi Mařenka domuje tam.

Veža je tako široka, da pregleda človek, če gre mimo, vse dvorišče. Prazno je in mračno, na vseh straneh se vzdiga visoko zidovje. Skoro vse duri v pritličju so odprte na stežaj; okna so zagrnjena s čudnimi zagrinjali, z rutami, zelenimi predpasniki, z umazanimi in razcefranimi ostanki belih zastorov ...«

Dunajski zrak je vdihaval tudi Jakob Jarebičar v noveli Melitta (iz zbirke Volja in moč, 1911), ki ga je najprej speljeval v nočno klatenje po krčmah in kavarnah, pozneje se je pomiril, se z vso močjo zaljubil v Melitto in si zaradi nesrečne ljubezni »ustavil življenje«. Pripoved je nastala še v dunajski dobi oz. prav na robu, medtem ko se je v ljubljansko-rožniškem obdobju še velikokrat vračal v spominjanju na Dunaj in obujal ponavadi grenkobne spomine. Pozneje je nastal tudi nedokončani potopis Iz Ottakringa v Oberhollabrunn, v katerem se je spominjal Donave in predmestne pušče, iz katere sta bežala ženin in nevesta v lepše, bolj sončne kraje. Predmestje, kot ga je doživljal Cankar:

»Tukaj je temni, strašni obroč vélikega mesta. Dimnik ob dimniku, kolikor daleč seže pogled. Kraji neveseli, grozeči, obup, grozo, greh in smrt sopeči. Pognojeni so bogato z vročim potom in s človeško krvjó, pa vendar ne raste ne roža, ne jablan, le trpljenje brez konca in brez rešitve kipi proti nebu v stoterih črnih plamenih --- kriči proti nebu, vrača se trudno, spušča se v prah, neuslišano, zavrženo. Zdaj je vse tiho, mrtvo, je pokopališče, da nikjer tako strašnega; pod temi ogromnimi nagrobniki ne spé telesa, spé ubite duše. Ali že čez pol ure se bo vzdramilo življenje groznejše od samega umiranja. Iz teh krajev sta bila pač onadva in še jima živí tod tisočero bratov in sester, zaznamovanih, brez usmiljenja obsojenih ... Urno, voznik, iz teh prokletih krajev, urno na polje, pod jasnejše nebo, v svetlobo in srečo!«

Cankar je kar precej popotoval, vendar ne v večje daljave, in zagotovo je mogoče trditi, da so v njegovem pisanju na svoj način velikokrat opazni (večkrat tudi ne) kraji, ki jih je spoznaval in v njih prebival. Sicer pa je objektivna stvarnost v njegovi domišljiji in ob subjektivnem odnosu do sveta po pravilu dobila značilnosti, ki so izražale njegovo lastno doživljanje in razpoloženje. Skratka, kraji so dobili cankarjanske poteze in te razkrivajo njihovega ustvarjalca.

Literatura

F. Petrè (1947). Rod in mladost Ivana Cankarja. Ljubljana: SKZ.

F. Dobrovoljc (1956). Življenje Ivana Cankarja. Ivan Cankar, slovenski pisatelj (1876-1918). Ljubljana: Mestni muzej, 2. izd. 1965.

F. Dobrovoljc (1972). Cankarjev album. Maribor: Obzorja.

G. Kocijan (1996). Kratka pripovedna proza v obdobju moderne (Razprave FF). Ljubljana: ZI Filozofske fakultete.

Cankarjeva kratka pripovedna proza (1997). (Klasje). Spremna besedila G. Kocijan. Ljubljana: DZS.

Ivan Cankar (1967-1976). Zbrano delo I-XXX. Opombe F. Bernik, J. Kos, D. Moravec, J. Munda, D. Voglar (Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev).