Frazeologické štúdie II.
Editor: Peter D"určo. Bratislava, STIMUL 1997, 154 str.

Zdi se mi prav, da uvodoma spregovorimo nekaj besed o prof. Jozefu Mlacku, ki mu je cel zbornik posvečen in za katerega lahko zagotovo trdimo, da je ustanovitelj slovaške frazeološke šole. Vse svoje raziskovanje je navezal na domačo tradicijo, a po drugi strani tvorno in z izvirno invencijo razvil teoretična in metodološka izhodišča ruske šole. Pomemben prelom v Mlackovem delu je izdaja monografije Slovenská frazeológia (Bratislava, 1977; druga razširjena in dopolnjena izdaja leta 1984), ki daje celovit teoretičen pogled na razumevanje slovaške frazeologije in ki reši mnoga sporna teoretična in metodološka vprašanja, ki presegajo okvir domače frazeologije. Mlacek vsa svoja raziskovanja navezuje na predhodne študije, pri čemer jih ves čas poglablja.

Eno izmed najmanj obdelanih področij frazeologije je frazeološka terminologija. Problem neenotnosti terminov je prisoten tako na Slovaškem kot tudi drugod po svetu. J. Mlacek je na osnovi sistematičnega raziskovanja vidno pospešil raziskave s tega področja ter temeljito in sistematično opisal slovaško frazeološko terminologijo. To izpričuje veliko njegovih študij in člankov na to temo, npr. Z terminológie slovenskej frazeológie, Kultúra slova, 9, 1975, str. 136-142; O slovenskej frazeologickej terminológie, Kultúra slova, 9, 1975, str. 228-235; Z problematiky slovenskej frazeologickej terminológie, Kultúra slova, 9, 1975, str. 326-333; K diferenciácii termínov z frazeológie, Kultúra slova, 17, 1983, str. 225-230; Frazeologická terminológia, Bratislava 1995 (več avtorjev), posveča pa se tudi paremiologiji in narečni frazeologiji.

V vseh Mlackovih delih je frazeologijo zaznati kot rdečo nit, toda ta se preliva z ostalimi jezikovnimi panogami. Pri tem mislimo predvsem na skladnjo, kjer moramo opozoriti na monografijo Zo syntaxe frazeologických jednotiek (1972), ki je bila tudi tema njegove disertacije, in še na mnoge druge njegove članke in študije. Posvečal se je še jezikovni kulturi, predvsem s stališča frazeologije, veliko njegovih študij pa je namenjenih tudi problematiki prevodov, kajti prevajanje frazemov iz enega jezika v drugega, predvsem v sorodnih jezikih, je gotovo najobčutljivejše mesto prevajanja.

Jozef Mlacek je izredno aktiven tudi na znanstveno-organizacijskem področju. Je član redakcije Slovenská reč in Kultúra slova, predsednik Mednarodne komisije za raziskovanje frazeologije slovanskih jezikov idr. Od leta 1992 je tudi vodja Poletnega seminarja slovaškega jezika in kulture (SAS).

V zborniku Frazeologické štúdie II se nam s svojimi članki predstavi 15 avtorjev. Prvi med njimi je František Čermák, katerega članek nosi naslov Frazeologie a biblická etika s podnaslovom Kolokabilita lexémů dobrý a zlý a povaha přisloví. Avtor nam v svojem prispevku želi pokazati odvisnost med frazeologijo in načinom izražanja etičnih pojmov na bibličnem gradivu, torej etično usmerjen del frazeologije v češkem jeziku. Glavni materialni vir je bila elektronska oblika biblije Bible svatá Praha (izdaja iz leta 1872), ki je bila razdeljena na enote (datoteke). Ob izbranih vidikih (leksema dobrý, zlý) se je osredotočil na računalniško analizo pogostnosti teh pojmov v bibličnem besedilu, kakor tudi v drugih paremioloških in leksikografskih virih. Avtor je prišel do zaključka, da »/.../ dnešní čeština a česká frazeologie a idiomatika /.../ inspiraci pro své etické soudy a další aspekty s nimi spojené čerpá sice z různých zdrojů, avšak v bibli je hledá už jen velmi okrajově« (str. 16). Na podlagi svojih raziskav, pa tudi raziskav Poljaka J. Gluskega (Proverbs. Proverbes. Sprichwörter. Proverbi. Proverbios. Poslovicy. A Comparative Book of English, French, German, Italian, Spanish and Russian Proverbs with a Latin Appendix. Amsterdam --- London --- New York, Elsevier 1971) ugotavlja, da se tradicionalni vpliv jezika v bibliji v sedanjosti izgublja. Nasprotno se v odnosu med biblijo in frazeologijo močan inspiracijski vpliv biblizmov (bibličnega jezika) stalno potrjuje.

Drugi prispevek z naslovom Minimálne frazémy v slovenčine a bulharčine je izpod peresa Márie Dobríkove. Avtorica nas najprej teoretično seznani s tem, kdaj je bil termin »minimalna frazéma« prvič omenjen, kako so nanj gledali drugi priznani frazeologi in kako so ti zagovarjali oz. zavračali uvrščanje minimalnih frazemov v frazeologijo, nadalje pa še opozarja na povsem različno frazeološko terminolgijo v bolgarski frazeološki teoriji. M. Dobríková na osnovi leksikalnega zastopstva, (prisotnosti) števila in strukturno-semantičnih lastnosti komponent členi 7 konstrukcijskih tipov minimalnih frazemov (v slovaškem in bolgarskem jeziku) in jih označuje (str. 33) »/.../ ako slovné spojenia frazeologického charakteru, ktorých súčast'ou nie je viac ako jeden autosémantický komponent, pričom počet synsémantických komponentov nie je rozhodujúci, za predpokladu, že si slovné spojenie ako celok zachová charakter frazeologickej jednotky.«

Juraj Dolník v svojem prispevku Jazykové princípy vo výstavbe frazém (str. 36-44) izhaja iz dejstva, da v temelju jezikovnih izrazov obstaja sistem načel, ki do sedaj še ni sistematično opisan. Čeprav imajo frazeološki izrazi v sistemu vsakega naravnega jezika poseben položaj, ugotavlja, da »/.../ základ výstavby frazém sa dá predbežne schematicky zobrazit' ako prienik polí pôsobností istých jazykových princípov« (str. 36). Na osnovi analize šestih jezikovnih načel --- funkčná separácia, transpozícia, analógia, idomatickost', tvarovost' a emancipácia --- nakazuje, da zgradbo frazemov določa princip funkcijske separacije, ki so ji ostala jezikovna načela podrejena.

Peter D"určo s člankom Gramatické vlastnosti frazém z porovnávacieho hl'adiska (str. 45-53) ugotavlja, da je ekvivalentnost frazemov potrebno presojati na znatno širšem temelju, kot pa sta le splošna pomenska podobnost in enaka slikovitost. Poleg raziskovanja pojmovnega obsega in pragmatičnih lastnosti je pomembno tudi ugotavljanje ekvivalentnosti skladenjske strukture in pomenske distribucije prvin okolja frazemov v širšem smislu, njihovih paradigmatičnih oblik in njihovih funkcijskotransformacijskih možnosti.

Rainer Eckert se v svoji študiji Eine partielle Entsprechung zu russ. deržat' v ežovych rukavicach in den lettischen Volksliedern posveča vprašanjem porekla in motivacije ruskega glagolskega frazema (slov. držati nekoga na kratko). Leta 1986 ga je v delu skupaj z I. G. Dobromirovom označil kot tipični ruski frazem, ki v nobenem drugem jeziku nima primerjave, leta 1993 pa je R. Eckert v A. Gtersovi monografiji Lettische Syntax. Die Dainas. (Peter Lang, Frankfurt am Main --- Berlin --- Bern --- New York --- Paris --- Wien 1993, 693 S.) odkril latvijske ljudske pesmi, kjer se ne omenjajo samo »ježeve rokavice« --- lat. eža cimbi, ampak tudi eža cimbus pirkstainiekus (ježevi palčniki), eža svrki (ježevo krilo), eža du (ježeva koža) ipd. Avtor tako revidira svoj pogled o edinstvenosti ruskega frazema in ne potrdi samo njegove eksistence, ampak tudi več variant v latvijskem jeziku.

Študija Wolfganga Eismanna se nanaša na dejavnost nemškega protestantskega izobraženca Hieronima Megiserja, šolnika, jezikoslovca, zgodovinopisca in polihistorja. Poleg mnogih zgodovinskih in historiografskih publikacij si zaslužijo pozornost tudi njegova jezikoslovna dela (npr. Dictionarium quatuor linguarum, Videlicet, Germanicae, Latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appelatur) & Italicae, sive Hetruscae, 1592; Thessaurus pollyglottus, 1603; Paroemiologia Polyglottos: hoc est; Proverbia et Sententiae complurimum linguarum, 1605; Institutionum linguae turcicae libri IV, 1612 itn.). Po analizah teh Megiserjevih del se W. Eismann posebej posveča preučevanju nekaterih pregovorov, ki jih Megiser navaja pod Sclav. Čeprav jih hrvaški raziskovalci označujejo kot izvorno hrvaške, slovenski jezikoslovci pa za slovenske, pa avtor študije (str. 63-77) domneva, da je njihov konkretni izvor na podlagi Megiserjevega zgodovinskega in dialektološkega materiala le težko potrditi, ker v sedanjosti raziskani pregovori obstajajo tako v slovenskem kot tudi v hrvaškem jeziku.

Prispevek Jána Horeckega Návrh na vymedzenie frazémy je posvečen osnovni frazeološki enoti, in sicer predvsem s stališča določitve njenih osnovnih lastnosti, o katerih od začetka frazeologije kot samostojne jezikoslovne discipline tečejo znanstvene diskusije, predvsem ko gre beseda o prevladi njihovih funkcij, oblik in vsebine. J. Horecký tako predlaga shemo ponazoritve fukcije in lastnosti frazemov (str. 80):

Milada Jankovičová v članku Typy frazeologických antonm v ruštine (str. 82-94) ugotavlja, da je antonimnost v ruski frazeologiji do sedaj malo raziskano področje. Avtorica izbere posamezne tipe ruskih frazeoloških antonimov in jih primerja z leksikalnimi antonimi. Pride do zaključka, da je v ruski frazeologiji možno najti enake tipe antonimov kot v ruski leksiki. Razlike med frazeološko in leksikalno antonimnostjo se kažejo v tem, da nekatere tematske skupine leksikalnih antonimov, določene v okviru posameznih protipomenskih tipov, ki izražajo vrednotenje naravnih pojavov in klimatskih pogojev, kot tudi nekaterih lastnosti in znakov predmetov, v ruski frazeologiji niso zastopane.

Ján Kačala želi s svojim prispevkom Lexikalizované spojenia a frazeologické jednotky (str. 95-102) potegniti jasno črto med frazeološko enoto (frazeologická jednotka) in besedno zvezo (lexikalizované spojenie). Ugotavlja, da tako besedna zveza kot tudi frazeološka enota predstavljata vidni, lahko razločevalni in zelo dinamični skupini večbesednih poimenovanj in da se je do sedaj precej več pozornosti posvečalo frazeološkim enotam, kar bi se moralo spremeniti, če želimo, da bi bila leksikalna slika besednega zaklada sodobnega slovaškega jezika čim bolj podobna jezikovni resničnosti.

Ema Krošláková v zborniku objavlja članek z naslovom Frazeologické prirovnania so zoonymickým komponentom (str. 103-112), v katerem piše, da so imena živali poleg poimenovanj delov človeškega telesa najpogostejše leksikalne enote, ki se pojavljajo v frazeoloških strukturah. Tvorijo velik del frazeološkega bogastva tako v slovaškem kot v sorodnih slovanskih jezikih. Pri poglobljenem študiju posameznih frazeoloških primer z živalsko komponento se potrjuje povezava med živalsko simboliko in njihovo uporabo pri tvorbi živalskih primer v slovaški frazeologiji. Ni se pokazala samo navezanost na ljudsko tradicijo in krščanstvo, ampak najdemo korenine njihovih izvorov tudi v zgodovini. Frazeološke primere z živalsko komponento, tako kot tudi splošne primere, predstavljajo socialnokulturno vrednost; so rezultat jezikovne dinamike, izražajo jezikovno aktivnost, domišljijo in kreativnost.

Članek V. M. Mokijenka (str. 113-124) odkriva etimologijo dveh frazeoloških izrazov, ki se pojavljata v več slovanskih in neslovanskih jezikih in ki imata nedvomen izvor v antiki --- ferre kapidem altera manu, parem ostendere altera (v slov. v eni roki imeti kamen, v drugi pa kazati kruh) in in sinu viperam habere (v slov. držati gada pod pazduho). Navaja več njunih frazeoloških paralel, ekvivalentov in variant, ki imajo v posameznih jezikih en skupni imenovalec --- skrito, tajno mesto, kjer so kamen ali kača oz. gad skriti. V prvem primeru nam kamen služi za obrambo, v drugem primeru pa zaščitnik gada postane njegova žrtev.

Članek Frazeodidaktika na pozadí slovenčiny ako cudzieho jazyka (str. 125-130) je Jana Pekarovičová napisala na podlagi dolgoletne izkušnje poučevanja slovaščine kot tujega jezika. Za osnovni kriterij obvladanja jezika avtorica navaja sposobnost komunicirati in tvorno uprabljati frazeološke enote naučenega jezika glede na cilj in okoliščine komunikacije. Predlaga uvedbo novega termina, frazeodidaktika, ki v dosedanji slovaški terminologiji še ni bil uporabljen, potem pa s primeri opiše, kako se tuji študenti glede na dano temo postopoma seznajajo s slovaško frazeologijo in kako potem usvojene frazeme primerjajo s frazemi v njim lastnih jezikih.

Nech t'a pán Boh živí, dokiał budú slivy ... (str. 131-138) je naslov prispevka, ki ga je napisala Zuzana Profantová in ki nosi podnaslov Od mágie k etike --- Príspevok z etnolingvistiky. Avtorica v članku poudarja, da so imele besede v preteklosti enak učinek kot stvari, kar je razvidno iz številnih tako pozitivno kot negativno naravnanih »formul«.

Ivor Ripka v članku Poznámky o klasifikácii nárečovej frazeologie (str. 139-145) piše o tem, kaj pod pojmom narečna frazeologija razumejo avtorji Frazeološke terminologije (1995), toda takoj zatem poudarja, da sicer njihova teza v teoretični klasifikaciji velja, v praksi pa je malo drugače. Avtor ugotavlja, da slovaška dialektologija še nima zadostnega števila študij, na podlagi katerih bi lahko razčlenili veliko število narečnih frazemov.

V zadnjem članku zbornika se predstavi avtorica Jana Skladaná s člankom Diachrónia v synchrónnej frazeológii Jozefa Mlacka (str. 146-153), v katerem nas seznani s tem, kako se je slovaška sinhrona frazeologija pod vplivom V. M. Mokijenka začela posluževati tudi diahronega pristopa, za kar ima največ zaslug Jozef Mlacek, ki v bistvu frazeologije ni nikoli razumel čisto sinhrono, saj je vedno izhajal iz primerjalne metode, in to ne le na sinhroni osi, ampak tudi s stališča razvoja jezika. Jozef Mlacek je v svojih delih pokazal prepletanje sinhronije in diahronije ter nujnost njune simbioze.

Frazeološki zbornik predstavlja dragoceno zbirko prispevkov, ki s svojo ravnjo in razdelanimi temami dokazujejo, da v sedanjosti o frazeologiji ni več upravičeno govoriti kot o mladi, razvijajoči se jezikovni disciplini. Omenjeni zbornik je poleg tega tudi potrditev dejstva, da na Slovaškem obstaja frazeološka šola, katere ustanovitelj in duhovni oče je jubilant, Jozef Mlacek, ki mu je zbornik posvečen.