Spoštovane bralke in bralci

Revija je v zadnjih letih posvetila veliko, če ne večino prostora prispevkom, v katerih so pisci snovali in oblikovali prenovo pouka slovenskega jezika in književnosti v vrtcih ter osnovnih in srednjih šolah. K taki usmeritvi revije je zavezoval tudi dogovor med revijo in Ministrstvom za šolstvo in šport. Vendar zastavlja sama prenova tudi nekaj vprašanj, ki stojijo nekako zunaj ali pa na obrobju pozornosti ne samo tistih, ki so snovali prenovo, ampak tudi marsikaterega drugega raziskovalca slovenskega jezika in književnosti. Prva nevarnost, ki se je marsikdo od slovenistov sicer zaveda, se pa o njej premalo piše, je, da bi se poučevanje slovenskega jezika in književnosti skušalo »zapreti« samo v predmet slovenski jezik in književnost in pri tem pozabljati, da je slovenski jezik tudi učni jezik pri drugih predmetih v našem izobraževalnem sistemu. Preprosto povedano, slovenskega jezika se ne učimo samo pri pouku slovenskega jezika in književnosti, ampak pogosto mnogo bolj avtentično, čeprav brez metajezikovne razlage, tudi pri drugih predmetih --- na primer biologiji, kemiji, fiziki, matematiki in zgodovini, da ne naštevamo vseh. V resnici se funkcijske razplastenosti slovenskega jezika ni mogoče naučiti pri pouku slovenskega jezika, pri njem lahko učenci in dijaki dobijo le nekaj najbolj okvirnih smernic. Če ostanemo pri omenjenih predmetih, je jasno, da imamo pred očmi znanstveni in strokovni jezik ved, ki konstituirajo te predmete. Splošno je znano, da so predvsem naravoslovne in tehnične vede tako imenovane univerzalne vede in da so raziskovalci prisiljeni ne samo preučevati znanstveno in strokovno literaturo v tujih jezikih, predvsem v angleščini, ampak v njih tudi pisati referate, razprave in knjige, saj jih v to silijo tudi habilitacijska merila na univerzi. Zato je razumljiva njihova pogosto velika zadrega, ko morajo pisati ali pa predavati v slovenskem jeziku. Na kratko: gre za problem številnih vplivov tujih jezikov na slovenski znanstvenih jezik omenjenih ved. In naivno bi bilo pričakovati, da se to ne pozna in se morda še bolj ne bo poznalo tudi pri jeziku zlasti naravoslovnih predmetov v naših šolah. Žal je to področje raziskovanja med raziskovalci slovenisti že kar nevarno zapostavljeno.

Eden večjih, če ne največji in morda tudi najbolj zapleten ter tudi najbolj težko razumljiv problem pa je nejasno in negotovo razmerje do raziskovanja jezika umetnostnih besedil --- tako pri jezikoslovcih kot pri literarnih zgodovinarjih. Razmislek, ki ga je v uvodniku mogoče le načeti, je treba začeti z naslednjim vprašanjem: Zakaj jezikoslovje bolj ali manj uspešno in rado raziskuje neumetnostna, torej na tak ali drugačen način uporabna besedila, pri katerih sta njihova ideja in namen --- tako se zdi --- tako jasna in pri katerih se njihovega jezikovnega oblikovanja običajno najmanj zavedamo, s težavo pa umetnostna, pri katerih je ideja pogosto tako neoprijemljiva, zavedanje jezikovne oblikovanosti pa zaradi polnega sijanja jezika v njih tako velika? Kdor je vsaj nekoliko filozofsko izobražen, lahko začuti, da se v vprašanju skriva napeto razmerje med dvema pogledoma na svet, heglovskim in heideggerjanskim. Preprosto povedano: za heglovski pogled na svet in življenje je značilno, da je življenje smiselno in vredno le, če je zavezano ideji, za heideggerjanskega pa ima vso svojo vrednost že življenje samo, ideja pa le še relativno. Zaradi tega za Hegla umetnost --- kot zgolj čutno svetljenje ideje --- ni veljala več za najvišji način, v katerem si resnica priskrbi eksistenco, ampak je bila to znanost, za Heideggra pa prav obratno. Heglovo razumevanje umetnosti je še danes mogoče razbrati iz pogostega vprašanja: Kaj je pesnik hotel povedati s pesmijo? In še danes je mogoče najti raziskovalce, ki skušajo na vse načine iz čutnega, jezikovnega objema izluščiti idejo kot bistvo umetnosti, ne da bi se vprašali, ali ni nezmožnost ideje, da bi se zares čisto izrazila v umetnosti, njena bistvena lastnost. Resnica umetnosti ni ideja, ampak razlika med idejo in čutnostjo. Umetnost predvsem je in kaže, da vse, kar je, najprej in predvsem jè. In ni mogoče spregledati, da umetnostno besedilo je predvsem v jeziku. Naslednja misel Mukaovskega o jeziku v umetnostnih besedilih je že neposredna posledica takega razumevanja umetnosti in hkrati tudi dogajanja v sodobni umetnosti, v kateri se vse močneje kaže težnja po uveljavljanju ontološkega pomena umetnosti in izpodrivanju spoznavnega: /Z/aradi estetske »samisebinamenskosti« je umetnostni jezik bolj usposobljen kot druge zvrsti jezika, da neprestano oživlja človekovo razmerje do jezika in jezika do stvarnosti; da neprestano in na nov način odkriva notranjo zgradbo jezikovnega znaka in kaže nove možnosti njegove uporabe. Na podlagi povedanega bi si tvegal postaviti v obliki vprašanja naslednjo --- zavedam se --- precej drzno tezo: Ali ne bi bilo treba uporabnostna besedila brati, raziskovati in o njih razmišljati na način branja umetnostnih besedil? Ali se ne bi tako izognili nevarnosti, da bi v pouku slovenskega jezika --- pa tudi raziskovanju neumetnostnih besedil --- preveč prevladali pragmatični in zgolj funkcionalni nameni ter bili preveč zapostavljeni in morda celo prezrti drugi, tudi ustvarjalni vidiki oblikovanja in razumevanja jezika? Šele tako razmišljanje o slovenskem jeziku bi lahko napore vseh, ki se na kakršenkoli način ukvarjamo z njim, osmislilo in šele na podlagi takega razmišljanja bi lahko stopili tudi na pot, na kateri nam bo tako prebujena občutljiva pozornost do jezika hkrati pomenila tudi občutljivo pozornost do nas samih, drugih in do sveta sploh.