Nagrade Slavističnega društva Slovenije

Z dvema letošnjima nagradama za življenjsko delo in uspehe pri poučevanju slovenskega jezika na slovenskih srednjih šolah smo izkazali priznanje tistemu temeljnemu delu v naši stroki, na katerega prevečkrat pozabljamo. Prejela sta jo prof. Soča Švigelj in prof. Igor Gedrih. Nagrada za posebno uspešen dodiplomski študij slovenščine na tujih univerzah je bila podeljena Matejki Grgič. Drugih predlogov upravni odbor Slavističnega društva Slovenije v določenem roku ni prejel.

Nagrada za življenjsko delo: prof. Soča Švigelj

V skladu z razpisnimi pogoji je predlog za podelitev nagrade prof. Soči Švigelj dalo Slavistično društvo Kranj in ga takole utemeljilo:

Soča Švigelj je bila rojena 21. aprila 1940 v Ljubljani. Na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani je diplomirala leta 1963. Vsa službena leta (od 1963 do 1998) je posvetila prosvetnemu delu. Poučevala je na gumarski šoli Save v Kranju, na Srednji tekstilni in obutveni šoli v Kranju, zadnjih 20 let pa na Gimnaziji Kranj.

V Slavistično društvo Kranj se je včlanila kmalu po zaposlitvi. Dolga leta je bila članica upravnega odbora, od 1970 do 1978 pa dve mandatni dobi tudi njegova predsednica. V tem času je bilo SD Kranj soorganizator slavističnega zborovanja na Bledu, pripravilo pa je tudi več predavanj in srečanj. Sodelovala je tudi z drugimi kulturnimi ustanovami v Kranju.

Prof. Soča Švigelj je s svojimi učenci redno sodelovala na tekmovanjih za Cankarjevo priznanje; njeni učenci so se na regijski in državni ravni visoko uvrščali. Na šolskih, regionalnih in republiških tekmovanjih je sodelovala tudi kot ocenjevalka nalog in pri pripravi testov. Kot uspešna učiteljica slovenskega jezika s književnostjo je bila prof. Soča Švigelj recenzentka učbenikov za usmerjeno izobraževanje, sodelovala pa je tudi pri pripravi učnih načrtov.

Naša kolegica je bila v aktivu slavistov Gimnazije Kranj zelo priljubljena, saj je s svojim navdušenjem za materinščino kolege znala spodbuditi za delo v aktivu in razredu. Vedno je bila pripravljena reševati in razpravljati o metodičnih, slovničnih in esejskih vprašanjih. Poleg tega je bila res pošten in dober človek, kar so v kolektivu Gimnazije Kranj znali ceniti, saj je nastopala z odločno besedo, ki je obrodila sadove. Treba je tudi poudariti, da je bila izjemna mentorica in prijateljica slavistom začetnikom.

Svoje dijake, tudi tiste, ki sicer slovenščine niso imeli najraje, je s svojim doživetim pripovedovanjem ter kakovostnim razlaganjem uspela pritegniti k poslušanju in nekatere navdušila za študij slavistike. Mnogi so danes profesorji slovenščine na gorenjskih osnovnih in srednjih šolah.

Če bi morali z enim stavkom opisati Sočo, bi zanjo rekli, da je izjemna osebnost in odlična slavistka, zato je mnogim na Gimnaziji Kranj hudo, da z njimi ne dela več vsak dan.

Nagrada za življenjsko delo: prof. Igor Gedrih

Drugi predlog za podelitev nagrade Slavističnega društva Slovenije za leto 1999 je oblikoval prof. Cene Omrzel. Svoj predlog za podelitev nagrade prof. Igorju Gedrihu je utemeljil tako:

Prof. Igor Gedrih je bil rojen leta 1930, upokojen pa kot profesor slovenskega jezika ob koncu šolskega leta 1996/97. Služboval je na Srednji elektrotehniški šoli in Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji v Ljubljani. Tu je pri pouku uvajal avdiovizualna sredstva in pouk slovenskega jezika širil tudi na druga umetnostna področja, kar je zelo motiviralo dijake, tako da so danes poklicno ozko usmerjeni inženirji, ki se uveljavljajo tudi v javnosti, še vedno vešči rabe slovenskega jezika, ki so jo osvojili pri njegovem pouku. Na šoli je organiziral tudi vrsto razstav izvirnih del naših likovnikov, med drugimi Maksima Gasparija, Iveta Šubica in drugih. Svoje znanje je posredoval dijakom in kolegom profesorjem na mnogih ekskurzijah po domovini in v tujini, kar dela tudi kot upokojenec ob zdajšnjih kolegih. Na šoli je večkrat vodil aktiv slavistov in skrbel za povezavo s sorodnimi strokami. Vodil je tudi dijaški dramski krožek, ki je z uspelimi prireditvami dosegal uspehe doma in v našem zamejstvu. V Pionirski knjižnici v Ljubljani se je ukvarjal z mladinsko književnostjo in knjižnično gradivo pričel širiti z avdiovizualnimi sredstvi. Ob uveljavljanju napredovanja v šolstvu je dosegel naziv svetnika. Kolegi v zbornici so cenili njegovo pedagoško in strokovno delo. Za dijake in profesorje ljubljanskega območja je organiziral tudi filmske krožke, v programu pa poudaril slovenski film in njegovo povezanost s književnostjo.

Zdaj je še član izpitne komisije za slovenski jezik pri Ministrstvu za šolstvo. Poleg rednega šolskega dela je z ocenami v časopisju (Jezik in slovstvo, Prosvetni delavec, Sodobnost ...) sledil izdajam Kondorja in Klasja. Za zbirko Kondor je priredil zvezek Iga Grudna, sicer pa se je največkrat posvetil pesniku Miranu Jarcu. Prispeval je recenzijo Slovenskega berila 3, bil je recenzent učbenikov za zgodovino slovenskega slovstva, ki sta ju pripravila Anton Slodnjak in Janko Kos. Nazadnje je objavil oceno prve knjige Slovenske književnosti Jožeta Pogačnika (DZS, 1998). Posebej je treba omeniti njegovo pisanje ocen ob razstavah domače in tuje likovne umetnosti.

V Slavističnem društvu je bil eno mandatno dobo predsednik ljubljanske podružnice. Pripravil je sinopsis za oddajo Slovenščina v javni rabi, ki jo je za televizijo posnela Jovita Podgornik. Na slavističnem zborovanju v Bohinju je imel predavanje Literarnoteoretične osnove za kratko zgodbo (short story).

Nagrada za posebno uspešen dodiplomski študij slovenščine na tujih univerzah: Matejka Grgič

Predlog za podelitev nagrade za posebno uspešen dodiplomski študij slovenistike na tujih univerzah je dal slovenistični lektorat filozofske fakultete na Univerzi v Trstu z naslednjo utemeljitvijo:

Matejka Grgič se je rodila 2. januarja 1974 in je doma iz Padrič. Potem ko je leta 1993 z odliko opravila maturo na klasičnem oddelku Znanstvenega liceja Franceta Prešerna v Trstu, je že leta 1997 z najvišjo oceno in pohvalo diplomirala na Oddelku za filozofijo tržaške Filozofske in leposlovne fakultete s tezo Enunciato performativo ed aspetto verbale: il caso della lingua slovena (Performativna izjava in glagolski vid: primer slovenskega jezika). V prvem delu je obravnavala razvoj t. i. predteorije performativa na Slovenskem, predvsem v delih Stanislava Škrabca, Viktorja Bežka, Rajka Peruška in Luke Pintarja. V drugem delu se je osredotočila na problem izbire glagolskega vida pri performativnih izjavah in skušala utemeljiti slovensko posebnost --- rabo nedovršnih glagolov. Delo je bilo zasnovano interdisciplinarno, saj se je iz prvotno semiološkega področja razširilo na področje slovenistike in filozofije jezika. Naloga je prejela nagrado Tončičevega sklada v Trstu. Kot posebno uspešni študentki ji je Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije podelilo enoletno štipendijo za raziskovalno delo na področju slovenskega jezikoslovja, ki jo je izkoristila za poglobitev znanja, potrebnega za pripravo diplomske naloge. Oktobra 1998 je vpisala magistrski študij na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in pripravlja tezo o razvoju teorije performativa na Slovenskem.

Že med študijem je pričela objavljati poglobljene prispevke v različnih časopisih (Primorski dnevnik, Radio Trst A, Il Libretto, Mladika, Pretoki, Jadranski koledar, Mentor, Iskra, L'idea itn.), pričela je prevajati, vodila je različne jezikovne tečaje in z izvirnimi deli uspešno sodelovala na literarnih natečajih (Rim, Pordenone, Trst, Velenje, Ljubljana). Sodelovala je tudi pri uprizoritvah raznih gledaliških del v slovenščini in italijanščini v tržaških gledališčih Cristallo in Miela ter v sežanskem Kulturnem centru Srečka Kosovela. Zadnja uprizoritev je njena izvirna enodejanka Studio su Platone v okviru pobude Palcoscenico giovani (Oder mladih).

Matejka Grgič je bila dejavna tudi v študentskih organizacijah. Čeprav slovenščine ni imela vpisane kot glavnega predmeta, se je energično zavzemala tudi za reševanje položaja študija slovenščine na filozofski fakulteti v Trstu.