Slovenija v enem od najlepših del sodobne hrvaške nenarativne književnosti

Avtorica Krhotin Željka Čorak³ je po rodu iz Prezida, vasice severno od Čabra v skrajnem severnem delu Gorskega kotarja, tik ob hrvaško- slovenski meji. Ekonomski, kulturni in sploh človeški stiki med obema narodoma so bili od nekdaj tesni, njuni govori pa so si zelo blizu, tako da je komunikacija (intercourse) mogoča brez težav.⁴ Treba je poudariti, da so se v preteklosti tudi otroci iz Prezida šolali v slovenskih urbanih središčih: avtorica piše, da se je ena od njenih tet šolala v Marienheimu v Kočevju (str. 60), prav tako mamin brat Franjo (str. 56), ena od starih tet pa je svojčas obiskovala tečaj finega kuhanja v ljubljanskem Slonu (str. 178). Vse to je seveda le del slovenske prisotnosti v vasi, kot je bil Prezid v začetkih devetnajstega stoletja.

Najbrž je avtorico za izbiro téme v Krhotinah spodbudila želja, da bi pokazala, da hrvaška provinca v 19. stoletju (in tudi v prvih desetletjih 20. stoletja, dodajamo) le ni bila tako izključno rustikalna, kot se je mislilo in se še vedno misli (str. 9); drugi dve spodbudi pa sta razdejanje v času 2. svetovne vojne (julija 1942 sta pogoreli dve od treh družinskih hiš v Prezidu) in velike težave v povojnem času zaradi razlastitve dela stanovanja v Zagrebu in posestva v Prezidu, kar je pripomoglo k avtoričinemu »frustriranemu« otroštvu (str. 11). Spodbude so bile torej različne, a osrednja téma je vsekakor zgodovina družine, ki se ponaša z več kot stoletno tradicijo: najstarejši dokument o prvem doslej znanem članu rodbine je iz leta 1787 (str. 20-21). Pri vsem tem pa ne gre samo za ekonomsko bogastvo, temveč tudi za visoko kulturno raven: bogata »biblioteka vaškega trgovca« (str. 205-227), razmeroma veliko število intelektualcev, bankirjev, izšolanih trgovcev. Omembe vredna je tudi notranja oprema hiš in hišnega inventarja, z veliko okrasnimi predmeti. Vse to priča o visokem življenjskem standardu in ustrezni materialni in duhovni kulturi. Rekonstruirati to, kar je ostalo, kar je bilo mogoče rešiti iz ognja in drugih razdejanj, zlepiti te »črepinje« v metaforičnem in večkrat tudi v materialnem pomenu, obnoviti v domišljiji družinski dom in drage člane družine, to je ravno vsebina Krhotin, predvsem njihovega osrednjega dela z naslovom Med stvarmi in sanjami (str. 71-203). Na kratke znanstveno-strokovne opise posameznih predmetov, in ti opisi so sami po sebi dovolj pomembni, se vežejo avtoričine res edinstvene asociacije, refleksije, aluzije, metafore, ki se ne morejo primerjati s čim podobnim⁵ in so brez dvoma največja vrednost dela.

Za čustveno podoživljanje Željke Čorak so prepričljive tudi njene besede, da namreč velik del njene družine izvira iz Slovenije (str. 188). Njena babica je bila Slovenka iz Novega kota (Binkla), vasice, ki se z Žalostnega (ali Kozjega) vrha nad Prezidom, to je z druge strani meje, vidi v globeli »kot majhna maketa« (str. 178). Avtoričina mati se je na začetku 2. svetovne vojne poročila v Ljubljani pred Črno Madono v Frančiškanski cerkvi in duhovnik je med priložnostnim govorom rekel, da »življenje ni praznik« (str. 142): »uganil je«, pravi Željka Čorak, z aluzijo na življenje svoje matere, težko in polno trpljenja. Teta Julija je bila kot dekletce v internatu Marienheim v Kočevju; deklice so tam prepevale neko prijetno pesmico, od katere sta ji ostali v spominu samo dve kitici, medtem ko je bila melodija, tako kot ostali del besedila, »odgriznjena« (pogosta avtoričina metafora). Ohranjeni vrstici sta bili tidve:

Šašek, kodrolasek v oknu sedi,
bele snežinke z usti lovi,
Snežinke bele z usti lovi.

K njemu se pripelje po bisernih tleh
Detece Jezus v zlatih saneh,
Detece Jezus v zlatih saneh.

V že omenjeni »biblioteki vaškega trgovca« je bilo kar lepo število slovenskih ali vsaj s Slovenijo povezanih del. Najstarejša in prav gotovo najzanimivejša je knjiga z naslovom Kristusovo tplene v osm postneh pridgah, k jih je imel Anton Pkh, Kaplan pr s: Jakob v Lublan v lét 1831. Po negov smrt na svtlobø dal Joxef Burger, duhóvnk v Lub.lansk duhovwnn. V Lublan, Natisnil Joxef Blaznik, 1835. Ima na prodaj Leopold Kremxar, bukvovez pod Trančo Nro 12. (str. 210). Knjiga je torej v metelčici. - Drugi naslovi (nekoliko skrajšani) so: Josef Šuman, Die Völker Oesterreich-Ungarns. Etnographische und culturhistorische Schilderungen, Zehnter Band //, Wien und Teschen // 1881; Slovenska antologija, Cvieće slovenskoga pjesničtva, Sabrao i uredio Dr. Fran Ilešič //, Zagreb 1906; Franjo Marković, Rodni kraj Stanka Vraza. Crtica prigodom 70-godišnjice Vrazova rođenja. Preštampano iz »Obzora«, U Zagrebu // 1880; Branko Drechsler, Stanko Vraz. Studija, izdala Matica Hrvatska i Slovenska, Zagreb 1909; Spomen-cvieće iz hrvatskih i slovenskih dubrava. U vienac savila Matica Hrvatska // Zagreb 1900; Slovnica ruska za Slovence, Spisal Matija Majar, tiskana na Dunaju pri oo. Mehitaristih, 1867 //;⁷ Dr. Karol Tumlí, Nemška jezikovna vadnica za ljudske šole - Deutsches Sprachbuch für nichtdeutsche Volkschulen, Ljubljana 1920; France Preširn, Pesmi. S pesnikovo podobo, z njegovim životopisom in estetično-kritičnim uvodom, izdala Jož. Jurčič in Jož. Stritar, v Ljubljani 1866. Založila Otona Wagnerja prodajalnica knjigarskih, umetnijskih in muzikalnih reči; Anton Aškerc, Izbrane pjesme, Priredio Dr. A. Bazala, Zagreb 1913.

Zdi se nam, da temu seznamu slovenskih oz. slovenističnih publikacij v majhnem Prezidu, tedaj »Bogu za hrbtom«, kak poseben komentar res ni potreben.

Pomembna komponenta slovenske prisotnosti na območju Prezida in Čabra so tudi dialektizmi. Konec vsakdanje molitve avtoričinega deda smo že spoznali; na slovenski toponim Kurešček spominja ime nekega lokalnega svetnika Kureščok (str. 200),⁸ isto končnico pa najdemo tudi v imenu gozda blizu Prezida Grečok (str. 297) in v imenu igračke Škilčok (str. 194). V izredno bogati domišljiji Željke Čorak so se žabice okoli Prezida ponoči pogovarjale: ena je vprašala Botrca, kaj kuhašte?, druga pa ji je odgovarjala Suk, suk (avtorica vidi v tem italianizem sugo 'omaka') (str. 82). Otroci so se kopali ob jejzu ('jezu'), čeprav je bilo to seveda prepovedano (str. 83). Pri nekih znancih v Novem kotu (Binklu) se je na podstrešju kar trlo slastnih suhomesnatih dobrot, ki so stale skupaj z glažami (= slikami na steklu) (str. 178); delavci v gozdu so redno kuhali žgance, večkrat zabeljene z zasiko, kar je čakavska oz. ikavska oblika slovenske zaseke (str. 179). Avtoričina mati se spominja imena »grajske njive« (str. 283), prav tako pa neke stare služkinje, ki jo je kot otrok rada zajahala kot konjičeka (str. 283): gre za hibridno slovensko-hrvaško obliko (hr. bi bilo konjića, slovensko pa konjička.⁹ Vaškemu pastirju so v Prezidu rekli črejdnek, njegovemu pomočniku pa pagajneč (»poganjač«) (str. 292). Slovenizem je tudi beseda kazuc:¹⁰ avtoričina mati jo navaja v narekovajih, prevaja pa s hrvaškim sjenik. Očitno gre za lokalno obliko standardne, ki je seveda kozolec (prav tam).

Naj končamo z dvema obrednima pesmicama: prva (str. 168-169) je božična in je lep primer slovensko-hrvaških jezikovnih interferenc, druga (str. 170-171) pa je za Sv. Tri kralje; je slovenska in docela v lokalnem narečju. To božično pesem družina Željke Čorak že dolgo pozna, pojejo jo na sveti večer, nihče drug pa zanjo ne vé in je ni še nikoli slišal. Takole se glasi:

Na sveti večer je ven šla
Ena zvezda je videt bla.
Od nje je šeu Balon profet¹¹
Prerokovau dolgo poprek:
Da bode došlaEna lepa zvezda.
Da bode došla
Ena lepa zvezda.

In ta zvezda je nisko šla,
Še jače kot sonce je svetilo.Kad vidjo to kralje trije,
Za to se jako vesele.
Zdaj vidjo da je res
Bog došeu iz nebes,Zdaj vidjo, da je res
Bog došeu iz nebes.

Gašpar kralj iz Indije,
Baltazar kralj iz Napulja,¹²
Melkior z Topije je,
In pošli skupaj vsi trije.
In tako idejo
Za zvezdo naprvo.
In tako idejo,
Za zvezdo naprvo.

Nad štalco tam stoji le to
Kaj bode to? - pravijo.
....................................

Tamo mi idemo,
Ak ide naprvo.
Tam mi odemo
ak ide naprvo.¹³

> Vuoščen van, vuoščen
Svijete Tri Krajle,
Ku ste ih lejtas dočakale,
Da be ih še več lejt,
Zdravi no vesijeli,
Tousti no debijeli,
Da be taku dougu ževejli,
Da be v nebijesa zletejli. >¹⁴

Literatura

Barac - Grum, V. (1993). Čakavsko-kajkavski govorni kontakt u Gorskem kotaru. Rijeka.

Bošković, I. (1997). Prozna vremena. Osobni abecedarij. Zagreb, str. 57-59.

Maroević, T. (1994). What a Kaleidoscope - Željka Čorak Krhotine (»Fragmenta«). The Bridge 3. Zagreb.

Oretti, L. (1993). Antonio Ive, Fiabe istriane. Edizione critica a cura di Laura Oretti. Gorizia.

Šafranek, I. (1988). Lichen de ruines (A propos du livre de Željka Čorak, Débris). Most - Le pont, 3-4. Zagreb, str. 222-227.

Škunca, A. (1995). A Tender Book of Hard Resistance: Željka Čorak interviewed by Adriana Škunca. The Bridge 9-10. Zagreb, str. 131-132.

Tekavčić, P. (1997). O nekim problemima u jeziku suvremenih hrvatskih nefikcionalnih pisaca (na tekstovima Željke Čorak). Filologija 28. Zagreb, str. 35-45.

Tekavčić, P. (1998a). Italianismi nella prosa non narrativa croata contemporanea (sulle opere di Željka Čorak). Linguistica 38/2. Ljubljana, str. 149-155.

Tekavčić, P. (1998b). Tvorba riječi u jednom zanimljivom korpusu. Prav tam, str. 157- 166.

Tekavčić, P. (1998c). Plurilinguismo nelle opere di una eminente personalità della cultura croata contemporanea (Željka Čorak). Incontri linguistici 21. Pisa - Roma, str. 173-180.

Težak, S. - Babić, S. (1992). Gramatika hrvatskoga jezika. Zagreb.

Opombe

¹

Ž. Čorak (1991). Krhotine. Prilog poznavanju hrvatske provincije u devetnaestom stoljeću. Zagreb.

²

Bošković, 1997, Maroević, 1994, Šafranek, 1998, Škunca, 1995, Tekavčić, 1997, 1998a, 1998b, 1998c.

³

Željka Čorak, roj. v Zagrebu leta 1943, je študirala umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu in tam leta 1976 doktorirala. Je svétnica na Inštitutu za umetnostno zgodovino v Zagrebu. Objavila je veliko del, največ iz svoje stroke: Kaleidoskop (1970), U funkciji znaka. Drago Ibler i hrvatska arhitektura između dva rata (1981), Zagrebačka katedrala (soavtorica) (1988), Zagreb, pisani prostor (1994). Prevaja iz francoske in italijanske poezije.

⁴

Gl. za to najpomembnejši vir, Barac - Grum, 1993. Osrednja téma knjige je čakavsko-kajkavski jezikovni, torej interni hrvaški stik, vendar se avtorica veliko posveča slovensko-hrvaškim stikom. V Gorskem kotarju ima narečje Prezida poseben položaj in prebivalci se dobro zavedajo svojih jezikovnih posebnosti, tako glede na sosednje govore v Gorskem kotarju, kakor tudi glede na bližnje slovenske govore (Barac - Grum, 1993: 80, op. 61).

⁵

Bošković, 1997: 59.

⁶

Hrvaško besedilo: »»Čuvaj nas ognja vremenitog i vječnog - amen«. Od vječnoga je sigurno ostao pošteđen, dok mu vremeniti nije poštedio ništa.«

⁷

Tukaj je naveden tudi nepopolni naslov Slovnica (slovensko-njemačka) z dodanim vprašajem in brez kakršnihkoli drugih podatkov.

⁸

Po avtoričinih besedah je bil Kureščok neki lokalni svetnik, ki je »ilegalno« prišel v paradiž in tam sedel na svoj suknjič. Ko ga je sv. Peter skušal vreči ven, se je uprl in rekel: »Na svaje sukonce sedim!«. Motiv premetenca, ki se mu je posrečilo prelisičiti celo sv. Petra in se vtihotapiti v paradiž, smo zabeležili tudi mi leta 1961 v Vodnjanu (op. urednika: Že v slovenskih pripovedkah o Kurentu, zapisanih 1858. Glej Jakob Kelemina, Bajke in povesti slovenskega naroda, Celje: Družba sv. Mohorja 1930, str. 60, 64), in sicer na koncu dolge pripovedi Pipita bon suldà ('Dobri vojak Pipita') našega glavnega informatorja Giuseppa Moschenija; isti motiv pozna tudi Antonio Ive v svojih bajkah, najdemo pa ga prav tako v nekaterih drugih italijanskih krajih (gl. Oretti, 1993: 164-165 in 210).

⁹

Hrvaški pojav je tudi to, da samoglasnik /e/ ni izpadel. Slovnica Težak - Babić, 1992, sicer pravi (str. 55), da t. i. »nepostojano e izpada tudi v hrvaščini«, in navaja za to mnogo primerov, kot npr. Osredek - Osretka, Kumrovec - Kumrovca itn., dovoljuje pa nekatere ustaljene oblike z ohranjenim e: Maček - Mačeka, Slaviček - Slavičeka. Oblikam z ohranjenim e lahko dodamo celo vrsto drugih: Geček - Gečeka, Janaček - Janačeka, Jelinek - Jelineka, Košiček - Košičeka, Pašiček - Pašičeka, Režek - Režeka, Veček - Večeka, Zebec - Zebeca, substandardno pesek 'majhen pes' - peseka, volek - voleka, zubek - zubeka itn.

¹⁰

T. i. akanje se v Krhotinah dobro vidi: pasvetnega (str. 30), dačakale (str. 170), Bažjo (str. 171), dama »doma« (str. 181), pagajneč (str. 292). To je ena od značilnosti več govorov v Gorskem kotarju, kakor tudi sosednjih slovenskih (Barac - Grum, 1993).

¹¹

Avtorica domneva, da je Balon pravzaprav Balaam in dodaja, da ji je bila ta »ljudska ikonografska izpopolnitev« (»pučko ikonografsko usavršavanje«) izredno všeč. Mislimo, da gre za ljudsko etimologijo oz. motivacijo.

¹²

Za Napulj misli avtorica, da gre mogoče na Nepal, ne navaja pa razlogov za to domnevo.

¹³

Avtorica komentira: »Pike stojijo na mestu dveh stihov, ki sta se izgubila že v mojem času; ne spominjamo se jih in nimamo več koga vprašati.« (str. 169).

¹⁴

Obstaja tudi, tako pravi Željka Čorak, »odrasla« varianta: »Da be gnado Bažjo zaslužele!« (str. 171).