Franciszek Sawski Wiktor Jarosaw Darasz

Dve oceni Slovensko-poljskega slovarja

Jzyk polski

Boena Ostromcka --- Frczak, Tone Pretnar: Slovensko-poljski slovar. Sownik sowesko-polski, Ljubljana 1996, s. VIII + 635.

1.   Slovensko-poljskega slovarja doslej še nismo imeli, zato delo Boene Ostromcke --- Frczak in Toneta Pretnarja zapolnjuje bolečo vrzel v našem slovaropisju. Tako zdaj že imamo slovarje skoraj vseh slovanskih jezikov (razen dolnjelužiškega in beloruskega).

2.   Slovenski jezik ima posebno mesto v družini slovanskih jezikov. Je najbolj na zahod potisnjen južnoslovanski jezik, ki se na eni strani veže na severna narečja srbsko-hrvaškega jezika, na drugi pa na južno območje zahodnoslovanskega jezikovnega prostora.

Začetki današnjega slovenskega knjižnega jezika segajo v sredino 16. st. Njegov nastanek je spodbudila reformacija. Prvi spomeniki slovenskega jezika (t. i. Brižinski spomeniki) iz 10. st., ki se sicer navezujejo na starejšo starocerkvenoslovansko izročilo na ozemlju slovenščine, so izjemen primer, saj med 11. in 15. st. v deželi, ki je bila pod močnimi germanskimi in latinskimi vplivi, skoraj ne srečamo zapisov v maternem jeziku. Tako kot drugod je tudi tukaj šele reformacija za svoje propagandne namene uporabila narodni jezik, razumljiv celotni družbeni skupnosti. Tvorec knjižnega jezika je bil Primož Trubar, zagovornik luteranstva, ki je prvi pisal po slovensko. Trubarjev jezik se opira na njegovo domače dolenjsko narečje. Knjižna slovenščina se je nato oblikovala in izčiščevala pri drugih protestantskih pisateljih 16. st. Omeniti je treba predvsem Sebastijana Krelja, ki je izmed vseh pisal verjetno najčistejši jezik (prevod Postile, 1567), Jurija Dalmatina (prevod Biblije, 1584) in Adama Bohoriča, avtorja prve slovenske slovnice (1584).

3.   Današji slovenski knjižni jezik se je razvijal nekaj stoletij. Zato so v njem združene nekatere starejše značilnosti (iz 16. st.) in nove, žive, ne le iz enega osrednjega, to je dolenjskega narečja, čeprav je teh največ, ampak tudi iz drugih narečij, predvsem iz govorov Gorenjske (kjer leži prestolnica Slovenije, Ljubljana). Če k temu dodamo še vpliv stare cerkvene slovanščine in drugih slovanskih jezikov, zlasti srbohrvaškega, pa tudi močan vpliv romanskega in germanskega sosedstva, bomo dobili popolno sliko današnje knjižne slovenščine.

4.   Kot se lahko poučimo v Uvodu, segajo poljsko-slovenski kulturni stiki v konec 18. st. Skoraj 120 let je minilo od izida prve poljske knjige, prevedene v slovenščino. Leta 1977 je izšel prvi poljsko-slovenski slovar Franceta Vodnika, ki je v pomoč »slovenskim prevajalcem poljskega leposlovja in strokovne literature ter vsem tistim Slovencem, ki jim je poljščina potrebna pri poklicnem delu ali v osebnem življenju«. Pred nekaj desetletji je izšel tudi učbenik slovenskega jezika za Poljake, ki sta ga napisala Tone Pretnar in Emil Tokarz.

5.   Sestavljalca slovarja sta v poljski in slovenski slavistični vedi dobro znana. Boena Ostromcka --- Frczak je profesorica na Univerzi v Lodžu, s katero je povezana že več kot trideset let. Izšla je iz šole pokojnega prof. Witolda miecha. Med svojim desetletnim delom na Univerzi v Ljubljani si je pridobila poglobljeno znanje slovenskega jezika. Sedaj piše študijo o vprašanjih dvojezične leksikografije, ki bo temeljila na gradivu obravnavanega slovarja.

Poudariti je treba, da je Boena Ostromcka --- Frczak začela sestavljati slovar sama in ga sama tudi končala. Posvetila mu je deset let svojega življenja. Bilo je dobro, da se ji je k sodelovanju posrečilo pritegniti dr. Toneta Pretnarja.

Dr. Tone Pretnar - pomemben slavist, poznavalec slovanskega verza, odličen prevajalec poljske poezije. Zaljubljen je bil v Poljsko in poljski jezik. Obvladal ga je mojstrsko in vsestransko. Dolga leta je bil lektor slovenskega jezika in predavatelj slovenske književnosti na Jagelonski univerzi (nazadnje na Šlezijski univerzi). Žal je prezgodnja smrt (16. novembra 1992) prekinila njegov znanstveni razvoj. Prekinila je tudi njegovo delo pri Slovensko-poljskem slovarju. Tako je Boena Ostromcka --- Frczak morala slovar dokončati sama.

6.   Kdor se je doslej zanimal za slovenski jezik, je imel na voljo dva velika temeljna slovarja (razen seveda več dvojezičnih slovarjev, npr. slovensko- srbohrvaškega, slovensko-angleškega, slovensko-nemškega). Novi Slovar slovenskega knjižnega jezika (I-V, Ljubljana 1970-1991) prinaša celovito podobo besedišča današnjega slovenskega knjižnega jezika. Gre za strogo znanstveni enojezični slovar, ki v slovenščini pojasnjuje posamezne besede, zato ga tujec s težavo uporablja. Prav zato se pogosto uporablja drugi veliki slovar, tj. Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika (I-II, Ljubljana, 1894-1895). Pri tem radi pozabljamo, da gre pravzaprav za tezavrus slovenskega jezika, ki zajema tako novejše besedišče (19. st.) iz različnih, ne zmeraj zanesljivih virov, kot tudi staro iz davnih obdobij ter narečno. Ta slovar je treba uporabljati premišljeno, uporabo pa olajšujejo krajšave, katerih pomenske reference so navedene v uvodu. Tako npr. beseda vék danes v slovenščini in poljščini pomeni 'wiek' (časovno razdobje, starost, življenje). Pri Pleteršniku pa je poleg tega pomena naveden tudi - in predvsem - prastar, praslovanski pomen 'moč', izpričan pri pisateljih iz 16. st., pa tudi v davnih narečjih (psl. vk, prim. lit. vikas 'moč, življenjska moč, življenje').

7.   Slovar obsega okrog 40000 besed. Zajema temeljno besedišče slovenskega jezika. Izbor gesel, ki se ravna po jezikovnem čutu, je ustrezen. Narečne besede v njem upravičeno niso upoštevane. Omejena je raba arhaizmov in strokovnega izrazja.

Temeljna poteza slovarja je vsestranska, prodorna oznaka slovenske besede in njenega poljskega ustreznika. Pri tem se vidi, da sta sestavljalca posebej skrbela za to, da bi besedo postavila na ustrezno mesto v slovenskem in poljskem leksikalnem sistemu.

Zmeraj je naveden slovenski naglas, kar je pravilno, saj ima slovenščina premični, svobodni in tonemski naglas. Naglas pomembno vpliva ne le na kvantiteto, temveč tudi na barvo samoglasnikov.

V slovarju je uporabljen bogat sistem označevalnikov, tako za slovenskim geslom kot tudi za njegovim poljskim ustreznikom. Za samostalniki sta po potrebi navedena spol in edninska rodilniška končnica. Spol je označen v obeh jezkih, če se slovenski in poljski samostalnik v tem pogledu razlikujeta.

Pri glagolih je zmeraj pripisan vid, če je potrebno, pa tudi sedanjiška končnica za prvo osebo ednine. Posamezni pomeni so ločeni z arabskimi številkami. Posebej je treba poudariti bogato frazeologijo, s katero je ponazorjen navedeni pomen.

Pomemben avtorski dosežek je ločevanje temeljnega besedišča od slogovno zaznamovanega. Tako so pri arhaičnih, pogovornih ali knjižnih besedah kazalke, ki vodijo k temeljnih besedam, npr. arhaično báčva 'beczka' k sód; knjižno vígred 'wiosna' k pomlad; pogovorno žnídar h krojáč.

8.   Tu pa je nekaj primerov, ki naj ponazorijo pogosto arhaičnost kot posebnost slovenskega besedišča:

bôžič božíča 'Boe Narodzenie' (prim. stpolj. v Bogorodici Boyc 'božji sin', psl. zah. in juž. nar. božitj 'božji sin');

dêbel -éla 1. 'gruby, tgi, tusty': debel človek 'gruby czowiek', debel prašič 'tusty prosiak'; 2. 'gruby': debela knjiga 'gruba ksika', debel glas 'gruby gos'; 3. 'duy, wielki': debele solze 'wielkie zy'; prim. tudi debeli četrtek 'tusty czwartek' (nar. psl. jslov. in vzhslov. debel);

dèž -jà'deszcz': priti z dežja pod kap 'wpać z deszczu pod rynn' (psl. dždž, stpolj. deszcz dda);

dežêla 1. 'kraj, kraina, stronna': rodna dežela 'kraj rodzinny'; 2. 'prowincja'; 3. 'wie': živeti na deželi 'mieszkać na wsi' (praslovanski izvor negotov, gl. Sownik prasowiaski V, 63, dàžal);

in 1. 'i': kruh in sol 'chleb i sól'; 2. 'a': mlad, in tako pokvarjen 'mody a taki zepsuty' (starosln. inu, ino, in 'i');

krív 1. 'krzywy': krive noge 'krzywe nogi'; 2. 'krty': hoditi po krivih poteh 'chodzić krtymi drogami'; 3. 'winny, winien': čutiti se krivega 'czuć si winny'; kriva prisega 'krzywoprzysistwo' (psl. kriv);

krùh krúha 'chleb' (psl. kruh 'czć uamana, uomek, kawaek np. chleba', o razvoju pomena 'chleb' glej. F. Sawski, Sownik etymologiczny jzyka polskiego, III. z., s. 165);

ledvíca 'nerka' (stpolj. 15.-16. st. ldwica, ldwica (z istim pomenom), prvotno pomanjševalnica od psl. ldva, ldvja 'ldwie; nerka'), prim. sln. sopomenko obíst 'ledvica', nar. psl. ob-istje : isto -esa pl., že stcsl. istesa 'ledvice'.

máti -ere 'matka', stara máti 'babcia' (stpolj. mać, izjemoma maci, psl. mati matere);

otròk -ôka 'dziecko' (prim. stpolj. otrok 'modzieniec; suga', stcsl. otrok 'otrok, fant; sluga', že psl. otrok);

pót -í f. 'droga' (knjižno m.!), prim. stpolj. 15. st. pć 'wdrówka, podró', stcsl. pt m. 'droga', že psl. pt m.;

pròst prôsta 1. 'wolny': prosti čas 'wolny czas'; 2. 'zwolniony, uwolniony': biti prost davkov 'być zwolniony z podatków'; 3. arh. 'prosty, zwyky, zwyczajny'; 4. arh. 'prostacki' (psl. prost, glede temeljnih slovenskih pomenov prim. stpolj. procić 'wyswobadzać, wybawiać', A. Brückner, Sownik etymologiczny jzyka polskiego, s. 439);

resníca 1. 'prawda'; 2. 'rzeczywistoć'; prislov rés 'prawda, rzeczywicie' (prim. stcsl. v Sinajskem psalterju rsnota 'prawda', podstava je psl. nar. pridevnik rsn 'prawdziwy', slovensko résen 'powany', pri Pleteršniku rezijansko risno 'naprawd'); v pomenu 'prawda' tudi arh. ístina (psl. istina, o stpolj. icina gl. F. Sawski, n. d. 1. zv., s. 472);

rešíti 1. 'uratować, ocalić'; 2. 'uwolnić, oswobodzić'; 3. 'wybawić, zbawić, wyzwolić'; 4. 'rozwizać'; 5. 'rozpatrzeć' (psl. ršiti, stpolj. l. 1500: roz-rzeszyć ali rozwizać, stcsl. ršiti 'rozwizać', polj. kaš. nar. ešëc 'wizać';

rók 'termin': ta rok je prekratek 'ten termin jest za krótki' (stpolj. rok 'ts.', danes samo roki sdowe, psl. rok; v pomenu 'annus' slovensko léto: novo leto 'Nowy Rok');

sijáti síjem 'wiecić, byszczeć si': sonce sije 'soce wieci', okna so sijala v soncu 'okna byszczay si w socu' (prim. stcsl. sijati, sjati (z istim pomenom), že nar. psl. sijati);

túj 1. 'obcy': tuj človek 'obcy czowiek'; 2. 'cudzy'; 3. 'zagraniczny': na tujem 'na obczynie (natančna ustreznica: stcsl. tužd, prim. polj. cudzy, gl. F. Sawski, n. d., zv. 1, s. 109);

véka 'powieka' (že stcsl. vko /z istim pomenom/ v Sinajskem psalterju, prim. polj. po- wieka);

veléti -im 1. 'kazać, rozkazać, przykazać'; 2. 'powiedzieć' (stcsl. velti 'rozkazać; chcieć, wyraać wol', nar. psl. velti);

vêlik -íka 'wielki, duy': veliki teden 'Wielki Tydzie', velika noč 'Wielkanoc', veliki traven 'maj' (stpolj. do 16. st. wieliki, v 16. st. prevlada okrajšana oblika wielki, psl. velik);

vèn prislov 'na zewntrz': iti ven 'wyjć'; ven! 'wyjd(cie)!' (prim. stpolj. wen 'poza wntrze, na zewntrz, na dwór', psl. vn);

zájtrk 'niadanie', pri Pleteršniku tudi še prvotno zâjutrek /z istim pomenom/: jútro 'poranek' (prim. stpolj. v Biblii królowej Zofii zajutrek 'wczesna pora dnia, ranek').

9.   Kritičnih pripomb ni veliko. Pod geslom túj 'obcy; cudzy' najdemo zanimivo zvezo: tujega nočemo, svojega ne damo 'cudzego nie chcemy, swojego nie damy'. Toda v slovarju oblika nočemo ni pojasnjena. Vendar je pod geslom hotéti 'chcieć' spet fraza: hočeš, nočeš, moraš 'czy chcesz, czy nie chcesz, musisz'. Pri tem nas rešuje Pleteršnikov slovar. V njem imamo pod hotati zanikano obliko ne hoteti, sedanji čas nečem : nočem 'nie chcieć'. Tudi Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja slogovne različice nočem : nečem : čem, hotéti. Oblika nočem je seveda nastala pod vplivom temeljne hočem, prim. zg. zvezo hočeš, nočeš, moraš. V slovarju bi zato pričakovali opozorilo glede te zanimive oblike.

10.   V slovenščini so se ohranili sledovi psl. nar. glagola grsti grdè 'ić, nadchodzić' v sedanjiški obliki grèm : grém. Tako imamo poleg nedoločnika íti 'ić' tudi sedanjik grèm : grém: otroci gredo v šolo 'dzieci id do szkoy'. Torej bi bila spet primerna kakšna kazalka pri grem, gredo.

11.   Temeljni besedni zaklad je v slovarju vzorno zajet. Opazil sem le pomanjkanje zanimivega pridevnika vél: vèl véla 'wiotki' (Slovar slovenskega knjižnega jezika: 'ki je zaradi pomanjkanja vode, sokov izgubil trdnost, napetost, gladkost'). Besedo najdemo tudi v Vodnikovem Poljsko-slovenskem slovarju.

12.   Slovensko-poljski slovar Boene Ostromcke --- Fczak in Toneta Pretnarja je vzorno delo. Vidi se, da sta ga avtorja pisala z ljubeznijo do obeh jezikov - slovenskega in poljskega. Nedvomno bo koristil širjenju in poglabljanju kulturnih, znanstvenih in gospodarskih stikov med Slovenijo in Poljsko.

Franciszek Sawski
Krakov

Boena Ostromcka --- Frczak, Tone Pretnar: Slovensko-poljski slovar/Sownik sowesko-polski, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1996, s. VIII + 635.

Bržkone se ne bomo motili, če rečemo, da se je z nastankom suverene slovenske države povečal tudi ugled slovenskega jezika, ki je dobil položaj uradnega jezika nove države. Sicer je res, da je imela slovenščina formalno enak položaj že kot ena izmed zveznih republik Jugoslavije, toda »jugoslovanski« jezik, ki je v mednarodnih odnosih predstavljal federativno državo, je bil vendarle jezik, ki se je do nedavnega imenoval srbohrvaški. Jugoslavistika kot samostojna študijska smer je na tujih univerzah dejansko pomenila isto kot srbohrvatistika, slovenščina pa se je morala (podobno kot makedonščina) zadovoljiti s skromnim lektoratom. Zaradi tega so se naši slovenisti večinoma prekvalificirali iz srbohrvatistov (pretežno kot samouki). V trenutku, ko si je Republika Slovenija pridobila popolno neodvisnost, so za slovenistiko nastopili ugodnejši časi. Na Poljskem je študij samostojne slovenistike prva razpisala Šlezijska (1991), nato pa še Varšavska univerza (1993). V letu 1996 so predavalnice šlezijske univerze zapustili prvi diplomanti slovenske filologije.

Politični in trgovinski stiki med Poljsko in Slovenijo se dobro razvijajo, kar dokazujejo obojestranski obiski na najvišji ravni, pa tudi reklame za farmacevtske izdelke tovarne Lek na poljski televiziji. Proces obojestranskega spoznavanja in zbliževanja pa je Slovencem in Poljakom vendarle oteževalo dejstvo, da doslej ni bilo slovensko-poljskega slovarja. Obstajal je le Poljsko-slovenski slovar Franceta Vodnika, ki je izšel pred skoraj dvajsetimi leti.¹ Zapolnjevanja te slovaropisne vrzeli sta se lotila s slovenske strani Tone Pretnar, s poljske pa Boena Ostromcka --- Frczak.²

Za uvod nekaj besed o avtorjih. Tone Pretnar, ki ni doživel izida svojega dela (umrl je l. 1992), je bil literarni zgodovinar, pesnik in pomemben prevajalec iz poljske književnosti, predvsem poezije - od Kochanowskega do Miosza. Več let je delal kot lektor slovenskega jezika na poljskih univerzah v Varšavi, Krakovu in Katovicah. Njegova jezikovna kompetenca je bila izjemna: po potrebi je sproti pisal verze v poljščini in to spretnost uporabljal predvsem pri skladanju posvetil in sestavljanju humorističnih priložnostnih pesmi. Boena Ostromcka --- Frczak ima prav tako bogate izkušnje v poučevanju jezika, saj je bila lektorica za poljščino na Univerzi v Ljubljani. Oba avtorja sta imela glede na visoko strokovno raven na svojih področjih, nenehno preverjano s poučevalno prakso, vse pristojnosti tudi za uresničitev ustreznega slovaropisnega načrta. Slovensko-poljski in obenem literarno-jezikoslovni duet naj bi zagotavljal objektivnost pri izbiri jezikovnega gradiva in njegovi slovarski oznaki.

Slovar B. Ostromcke --- Frczak in T. Pretnarja je zavestno nadaljevanje in dopolnitev slovarskega dela Franceta Vodnika. Avtorja sta pri svojem delu uporabljala tudi veliki slovar slovenskega jezika, obsegajoč v celoti nekaj nad 107000 gesel, ki pa je v tistem času prišel do besed na Pren.³ Po obsegu spada novi slovar med srednje in šteje ok. 40000 gesel, torej je glede na obseg besedišča podoben zasnovi Vodnikovega slovarja (obsegajočega ok. 43000 gesel), vendar so prav v razmerju do njega upoštevane nekatere spremembe, ki temeljijo predvsem na izpuščanju besed z nizko frekvenco v današnji poljščini: arhaizmov in knjižnih besed.⁴ Pripomnimo, da je bil France Vodnik deležen kritike zaradi pretirano širokega upoštevanja tovrstnega besedišča, a če hočemo biti pravični, je treba omeniti, da je gradivo za svoj slovar izpisoval pretežno iz poljske klasične književnosti, ki jo je med Slovenci sam populariziral z lastnimi odličnimi prevodi, ne pa iz drugih slovarskih obdelav.

Sestavljalca obravnavanega slovarja v slovenskem geslu označujeta mesto in vrsto naglasa (ostrivec, krativec, strešica), kar pomeni dolžino samoglasnika (v primeru ostrivca in strešice) in širok izgovor samoglasnikov e in o (pod krativcem in strešico). Pri samostalnikih navajata spol in rodilniško končnico ednine, mestoma pa tudi celotni končaj edninske rodilniške oblike, če gre za spremenjeno ali razširjeno osnovo. Pridevnike zapisujeta v nezaznamovani obliki, tj. v imenovalniku ednine moškega spola. Edninski imenovalnik ženskega spola pri pridevniku navajata, kadar se zaradi samoglasniške premene spreminja osnova, npr. áboten -tna 'gupi, niedorzeczny, niemdry'; bíster -tra 'przezroczysty; sprytny, inteligentny; bystry, szybki'. Glagoli so označeni z vidom, v primeru dvojnic ali razlike med sedanjiško in nedoločniško osnovo pa tudi s sedanjiško končnico prve osebe ednine. Slovnični in stilistični označevalniki stojijo takoj za slovenskim geslom. Posamezni pomeni so razporejeni z arabskimi številkami, frazeološke zveze pa so signalizirane s črnim rombom. Temeljno slovarsko besedilo uvajata slovenska abeceda in dvojezični uvod. Na koncu je seznam krajevnih imen, med katerimi srečamo tudi imena manjših, toda zgodovinskih poljskih mest: Nisa (Nysa), Ratibor (Racibórz), Sandomir (Sandomierz).

Avtorja opozarjata na primere, ko se poljski in slovenski leksemi razlikujejo po skladenjskih lastnostih. To velja zlasti za (ne)predložnost sklonov ter za rabo različnih predlogov v podobnih konstrukcijah. Na primer: brisati tablo z gobo - wycierać tablic gbk (geslo goba); nož za kruh, papir - nó do chleba, papieru (geslo nož); bojevati se z ramo ob rami - walczyć rami przy ramieniu (geslo rama). Poleg tega upoštevata konstrukcije, ki vsebujejo predložne pare, enake ali različne v obeh jezikih, npr. prevajati iz poljščine v slovenščino - tumaczyć z polskiego na soweski (geslo iz); delati od šestih do dveh - pracować od szóstej do drugiej (geslo od), od pet do glave - od stóp do gów (geslo peta). Navajata frazeološke zveze, tako tiste, ki imajo dobesedne poljske ustreznike, kot tiste, ki so idiomi slovenskega jezika. Npr.: imeti kačo v žepu - mieć wa w kieszeni (geslo kača); vzeti noge na rame - wzić nogi za pas (geslo rama), kakršen pozdrav, takšen odzdrav - jak Kuba Bogu, tak Bóg Kubie (geslo odzdrav). V slovarju ne manjka ustaljenih zvez, kot je pozor, hud pes! - uwaga, zy pies! (geslo pozor), pa celo vojaških povelj: nož na puško! - bagnet na bro! (geslo nož). Posebna gesla imajo svojilni pridevniki, nastopajoči le v frazeologemih: Ahilov, Damoklejev, Pirov - Achillesowy, Damoklesowy, Pyrrusowy.

Kadar v poljščini ustreznik slovenskega gesla ne obstaja, avtorja uporabljata parafrazo. Njena pogosta uporaba kaže na to, da je v slovenščini npr. veliko več samostalnikov ženskega spola, tvorjenih iz samostalnikov moškega spola, kot v poljščini, npr. čuvarica, čuvarka 'stró'. Vendar se večkrat zgodi, da je opis uporabljen tudi tam, kjer bi bila lahko uporabljena tvorjenka. Tako je npr. 'samica pajka', ki pojasnjuje pomen gesel pajčica, pajklja in pajkulja, preprosto 'pajczyca'.

Drugo, splošnejše vprašanje pa je uporabljanje ali izpuščanje kvalifikatorjev (predvsem slogovnih) tam, kjer bi morali biti. V geslu prikupnost, prevedenem kot 'wdzik, czar, krasa', je vprašanje, ali lahko besedo 'krasa', ki ima že dolgo zelo omejen obseg rabe v besedilih, navajamo brez kvalifikatorja. Naj pri tem omenim, da je pretirano rabo rodilnika množine te besede v moškem izglasju verzov iz operetnih libretov ironiziral Julian Tuwim že v obdobju med obema vojnama. Tudi raba besede 'czar' v pomenu 'urok' (osebni čar) peša in se pomensko navezuje predvsem na magične obrede. V geslih potepenec, potepin, potepuh, potepuška lahko zbuja zadržke raba besede - in to celo na prvem mestu! - 'wasa' (poleg 'wóczga, wóczki, azga'), ki je kot občno ime sploh ne poznam, ampak le kot priimek nekdanjega predsednika. Verjetno ni dobro tujcem sugerirati besed, katerih raba bo dala učinek, ki ni v skladu z namerami uporabnika, kot tudi ne redko rabljenih besed brez kvalifikatorjev, zlasti takrat, kadar imamo na voljo več sinonimov.

Zgodi se tudi, da v razlagi ni uporabljena ravno ustrezna beseda, npr. pogojni odziv (geslo odziv) je pravzaprav 'odruch', ne pa 'refleks warunkowy'. Res sta besedi pomensko blizu, vendar se v tej zvezi v poljščini navadno uporablja 'odruch'.

Knjiga je izdana zelo skrbno, tiskarske napake so redke. Nekaj sem jih opazil, pretežno v poljskem stolpcu seznama zemljepisnih imen: Asyz, Chrowacja, Kambodža namesto Asy, Chorwacja, Kamboda, v slovenskem stolpcu pa Rtič dobrego upanja namesto Rtič dobrega ... Tujec bo posebej težko odkril napako v geslu ogenj. Zveza dati roko v ogenj je prevedena kot 'dać rk w ogie' - tu je tiskarska napaka ustrezni tožilnik spremenila v orodnik.

Za sklep lahko ugotovimo, da je delo Boene Ostromcke --- Frczak in Toneta Pretnarja zelo pomembna in vredna pridobitev ne le zaradi pionirskega značaja, temveč tudi glede na bogastvo jezikovne informacije in vestno obdelavo. Gotovo bo novi slovar ob Vodnikovem Poljsko-slovenskem slovarju in učbenikih za oba jezika, tj. Rozke Štefanove in Wadysawa £aciaka (za Slovence) ter T. Pretnarja in E. Tokarza (za Poljake) dragocena pomoč pri navezovanju in krepitvi medsebojnih stikov.

K povedanemu naj še dodam, da sta po smrti Toneta Pretnarja delo pri slovarju brez poseganja v njegovo zasnovo s slovenske strani nadaljevala dva ljubljanska polonista: Niko Jež in Vlado Nartnik.

Wiktor Jarosaw Darasz
Krakov



Prevedel: Niko Jež

Opombe

¹

France Vodnik (1977). Poljsko-slovenski slovar/Sownik polsko-soweski. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1246 str.

²

Načela in zasnovo slovarja sta predstavila v posebni publikaciji: B. Ostromcka --- Frczak, T. Pretnar (1986). Slovensko-poljski slovar. Poskusni snopič (A-Č)/ Sownik sowesko-polski. Zeszyt próbny (A-Č). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 73 str.

³

Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V (1970-1997). Izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

⁴

O slovarskem delu gl. B. Ostromcka --- Frczak (1995/96). Slovensko-poljski slovar (Nekatera vprašanja in rešitve). Jezik in slovstvo XLI, 1995/96, št. 4, str. 199-206.