Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in poročila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Andreja Žele |
O teoretično-gradivnem pregledu slovenske slovstvene folklore za srednje šole
1
Knjiga Slovenska slovstvena folklora pregledno vsebinsko obsega:
a) kronologijo slovstvene folklore, b) teoretično obravnavo z razlago
ustreznosti strokovnega izrazja in z izbrano strokovno literaturo in c)
obravnavo izbranega gradiva (folklorni obrazci, pesništvo, pripovedništvo) s
komentarji in opombami. Zgodba o slovstveni folklori pa se zaokrožuje z mnenji o
slovstveni folklori Karla Štreklja, Ivana Prijatelja, Ivana Grafenauerja, Jakoba
Kelemine, Borisa Merharja, Milka Matičetovega, Jožeta Koruze, Zmage Kumer, Franceta
Kotnika, Vilka Novaka, Frančka Bohanca, Etbina Bajca, Marka Terseglava, Alenke
Goljevšček, Franca Pedička, Marije Jamar Legat, Darinke Petkovšek, Jožeta Dolenca.
Obenem pa nedorečenost in nadaljnje raziskovalne možnosti v slovstveni folklori
odpirata razdelka Vprašanja in Teme ter se tako s spremno
posrednodidaktično noto usmerjata v prihodnost.
1.1
Strnjen kronološki pregled slovenske slovstvene folklore na treh straneh
časovno zajame slovstvenofolklorno ustvarjanje od starih poganskih zagovorov (9.-13.
stol.) do zbirke Glasovi, ki izhaja danes. V razdelku oz. kar razpredelnici
Slovenska slovstvena folklora skozi čas pa so
slovstvenofolklornemu ustvarjanju dodani časovno vzporedni dogodki (osebe) v
slovenski in svetovni kulturi in zgodovini. Bolj kot za izpostavitev kakšnih
vsebinskih povezav gre tu zgolj za kompleksnejše dogodkovno zajetje posameznih
obdobij, v katerih so nastajale določene zvrsti slovstvene folklore.
1.2
V t. i. Uvodni razlagi, ki obsega več podnaslovov (Iz
zgodovine slovenske slovstvene folklore, Iz teorije o slovenski
slovstveni folklori in O jezikovni redakciji in zapisu
izbranih besedil), je poudarjena tesna povezava slovstvene
folklore s poznavanjem jezika in leposlovja. Slovstvena folklora je definirana kot
»umetnost govorjenega jezika, predvsem umetnost narečij«. S slovenskim in
svetovnim leposlovjem pa jo povezuje motivika.
1.2.1
Na kratko je predstavljeno, katere snovi in motivi segajo v antiko (npr.
rezijanski lovec Sam (<- antični Polifem), žalik žena (<-
slovenska Sibila), zgodba o Rošlinu in Verjanku (<- Orestovo
maščevanje)), v prvotno domovino (bajna bitja: kresniki, mračniki, vedomci,
bele žene, krvavo stegno ipd.), v srednji vek z bogato svetopisemsko motiviko
(Adam in Eva, Kajn in Abel, Noe in Abraham, sveta brata Ciril in Metod
ipd.), z motiviko križarskih vojsk in bojnih pohodov (Lepa Vida, Kralj Matjaž
ipd.), v novi vek pa s prepletanjem nemških vplivov (Matjaž in Marjetica),
turških vpadov (Marija in brodnik). Zbiranje in raziskovanje slovenske
slovstvene folklore je opisano po stopnjah, kot npr.: začetki in pobude
(ok. 1775 zbirka Dizma Zakotnika), -> romantično
navdušenje (1823 Smoletova zbirka), -> znanstvena
treznost (Matija Valjavec, Gašper Križnik, Matija Murko, Karel Štrekelj, Maks
Pleteršnik, Ivan Prijatelj), -> osamosvajanje slovstvene
fokloristike (Karel Štrekelj, France Kotnik, Jakob Kelemina, Ivan Grafenauer,
Milko Matičetov, Zmaga Kumer).
Tako je slovenska slovstvena folklora predstavljena tudi kot neizčrpen vir motivov za slovensko književnost - npr. obdobje protestantizma je, po zaslugi Adama Bohoriča, prestreglo predvsem folklorne obrazce, v baroku in razsvetljenstvu je bila žanrsko razvejana predvsem prozna folklora, predromantika in romantika izpostavita folklorno pesem, v realizmu, kot nasprotje zgodovini, izstopi mitologija, moderna pa v slovstveni folklori odkrije veliko simbolno vrednost in estetske odtenke, kar se nadaljuje v današnji čas z Venom Tauferjem in Svetlano Makarovič.
1.2.2
Znanstveno pomembna je težnja po sistematizaciji strokovnega izrazja in
po popolni tipološki ureditvi zbranega gradiva, tj. po ureditvi žanrskega sistema
slovstvene folklore.
1.2.2.1 Razvojno utemeljena uporaba slovstvenofolklornega izrazja potrjuje ustreznost danes še uveljavljujočega se izrazja. Razlage in definicije osnovnih izrazov, kot npr. slovstvena folklora (za zastarelo narodno blago, ali ustno slovstvo / tradicionalno slovstvo / ljudsko slovstvo), težijo k nujni sistematizaciji tipa folklora (v sodobni literarni vedi navadno slovstvena folklora), slovstvena folkloristika, folklorist/-ka, folkloren, folklorističen, folklorizirati, folkloriziran, folklorizacija, folklorizem, in celo folklorem.
1.2.2.2 Posebnosti slovstvene folklore (nasproti drugi literaturi) se v okviru folklornega dogodka lahko izrazijo z mnogimi različicami. Pri tem pa so izpostavljeni tudi načini, sredstva in okoliščine (govor kot del jezikovnega sistema, načini posredovanja s presojo skupnosti in okolij oz. okoliščin, ki natančneje opredeljujejo izvajanja besedil). Še posebej je opisan govorni dogodek v okviru t. i. folklornega dogodka, ki glede na pripovedovalčev spomin, sposobnost improviziranja in določeno žanrskost besedila omogoča večje ali manjše število različic.
1.2.3
To, da je avtorica predvsem slovenistka, dokazuje pogostejše poudarjanje
vloge jezika in opozarjanje na jezikovne posebnosti. V okviru govornega dogodka
obravnava predvsem govorjeni jezik in problematiko njegovega zapisovanja (o
tem tudi prispevek O jezikovni redakciji in zapisu izbranih besedil dr.
Vere Smole). Očitno je, da se po zaslugi tovrstnih strokovnih del postopoma
oblikujejo posplošena splošnoveljavna merila za poenostavljeno zapisovanje narečnih
govorov. Zapisi morajo namreč ustrezati dvema prevladujočima in deloma nasprotujočima
si zahtevama: a) biti morajo dostopni povprečnemu bralcu in zato ustrezno
poenostavljeni in b) kljub poenostavitvam morajo ostati v okvirih
dialektoloških pravil.
1.3
Obravnavano gradivo spremljajo tudi krajše razlage, komentarji in opombe.
Vsaki slovstvenofolklorni vrsti je dodan tudi kratek pregled zbiralstva na
Slovenskem. Pri vseh obravnavanih žanrih slovstvene folklore dr. Marija Stanonik po
točkah opredeli posamezno zvrst, kar kaže stalno težnjo po znanstveno utemeljeni
sistematizaciji slovstvenofolklornih besedil.
1.3.1
Najprej so kot najmanjše in najkrajše oblike slovstvene folklore
predstavljeni in opisani folklorni obrazci. Obravnavani so
pregovori, uganke, kot obrazci z izrazito namenskostjo še
zagovori in molitve. Posebna socialna podzvrst so
otroški folklorni obrazci - vabljivke, izštevanke,
nagajivke, zmerljivke, zbadljivke ipd.
1.3.2
Slovstveno in glasbeno folkloro združuje pesništvo. Antični in
srednjeveški motivi so se ohranili v pripovednih pesmih (npr. Godec
pred peklom, Rošlin in Verjanko, Lepa Vida, Zarika in Sončica, Desetnica).
Biblijska motivika je zajeta s predstavitvijo t. i. legendnih pesmi
(npr. Priča iz pekla, Menih in tičica), boje opisujejo t. i.
junaške in zgodovinske pesmi (npr. Pegam in Lambergar,
Kralj Matjaž in Alenčica), živalske pesmi pa so neke vrste basni v
verzih. Vsakdanje življenjske prigode so vir lirskih
pesmi - uspavank, ljubezenskih in
ženitovanjskih pesmi, stanovskih, vojaških,
izseljenskih, in na koncu še mrliških pesmi. Manj osebne
in bolj povezane z naravo so kolednice, jurjevske in
kresne pesmi.
1.3.3
V pripovedništvu so kot estetsko in zgradbeno najbolj dovršene
pravljice - ki jih M. Stanonik razdeli po vsebin na
čudežne, realistične in živalske.
Kot estetsko in sploh zgradbeno manj zahtevne sledijo povedke. Tematsko najstarejše so bajčne, za njimi so na kratko predstavljene še legendne, splošno zgodovinske in razlagalne povedke; vsakdanjost opisujejo socialne in šaljive povedke, slednje pa se s kratkim opisom priložnostnega dogodka sprevržejo v anekdote.
Folklorno pesništvo in pripovedništvo sta s premišljeno izbranimi in komentiranimi zgledi jasno tipološko predstavljeni. Nedvoumni vzorci, izbrani iz gradiva, samo še potrjujejo željo po definirani ustalitvi folklornih zvrsti.
1.4
Osmislitev poslanstva slovstvene folklore je zajeta v poglavju
Mnenja o slovenski slovstveni folklori. V razmišljanjih
znanih literarnih zgodovinarjev, etnologov in zbiralcev folklornega gradiva se kaže
kot samoumevno in nujno, da slovstveno folkloro obravnavamo kot sestavni del
slovstvene literature.
1.5
Na znanstveno uveljavljeno proučevanje slovenske slovstvene folklore,
skupaj z ustrezno definiranim izrazjem, avtorica opozori še z razdelkoma
Vprašanja (iz teorije, zvrsti, motivike, zbiranja) in
Teme (kjer opozori na vsebinskost in aktualnost slovstvene
folklore).
Poleg tega, da je delo razvojnopregledni opis slovstvene folklore na Slovenskem in hkrati opozarja na razvojne nujnosti (vsebinske in izrazne), ki jo čakajo v prihodnje, je knjiga namenjena predvsem pouku slovstvene folklore v srednjih šolah.