|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Monika Kalin Golob | UDK 811.163.6'373:001.4 |
Limonadnica, odbiratelj in drugo slovensko komunikološko izrazje
Prevajanje temeljnih del kake stroke je pomembno ne le za študente, ki jim je tako omogočen študij strokovne literature v slovenskem jeziku, ampak tudi za razmislek o slovenščini v strokovnih besedilih, za njeno »izobraževanje«, kot bi rekel Levstik, torej za razvoj slovenskega strokovnega izrazja.
Na Fakulteti za družbene vede od leta 1998 potekajo redna strokovna srečanja v okviru terminološke komisije Komunikološkega društva Slovenije.1 Srečanja zagotavljajo sprotno in raziskovalno utemeljeno prevajalsko delo ter tako pomembno prispevajo k znanstveni rasti komunikologije na Slovenskem in izpolnjujejo eno temeljnih nalog vsake stroke, tj. skrb za lastno strokovno izrazje. Njihov rezultat je prevod knjige Komunikološka hrestomatija 2, prevajanje besedil za njen 1. del2 pa poteka v tem šolskem letu.
Komunikološka terminološka komisija s svojim delom prispeva k tradiciji jezikovnokulturnih prizadevanj, ki so v Sloveniji od nekdaj združevala jezikoslovce in strokovnjake posamezne stroke - razvijati slovenski knjižni jezik v znanosti, večati njegove izrazne možnosti s slovenskimi termini ter skrbeti za sistemsko primerne, enoumne in nezaznamovane strokovne izraze. Táko skupno, interdisciplinarno delo zahteva od strokovnjakov, da natančno opredelijo pojmovni svet svoje stroke, definirajo temeljne pojme in razčistijo morebitne strokovne nejasnosti, zato je strokovno prevajanje in razmišljanje o ustreznih izrazih resen znanstvenoraziskovalni prispevek, na katerega predvsem mlajše stroke v Sloveniji rade pozabljajo in se zadovoljijo s tujimi (predvsem angleškimi) strokovnimi izrazi ter jih v slovenskih besedilih uporabljajo kar citatno.
2 Razvijanje slovenskega izrazja kot ena izmed nalog
slovenske znanosti
Zgodovina slovenskega strokovnega izrazja ločuje tri kakovostno različne razvojne stopnje (Orožen, 1986, 133-150), in sicer od začetne stopnje konec 18. stoletja, ko se pojavijo težave ob prevajanju tujega strokovnega izrazja v slovenščino, preko prve polovice 19. stoletja, ki že kaže kakovostni napredek v zbiranju izvirne terminologije (predvsem naravoslovnih strok), »v ukinjanju kalkov, v stremljenju po ustrezni knjižni besedotvorni izpeljavi in dosledni poslovenitvi terminov tujega (in slovanskega) izvora« (Orožen, n. d.: 133), do tretje stopnje, druge polovice 19. stoletja, ko se načrtno oblikuje celovita znanstvena terminologija, katere sintezo predstavlja Slovenska znanstvena terminologija Mateja Cigaleta iz leta 1880. Že ob njej se je pokazalo, da ustvarjanje ustreznega strokovnega izraza zahteva ne le dobro jezikoslovno znanje, ampak tudi poznavanje stroke, ki tvori izrazje. Danes je zato pri terminološkem delu sprejeto Havránkovo stališče, da morata pri tvorjenju strokovnega izrazja sodelovati jezikoslovec in ustrezni strokovnjak. Kot poudarja Orožnova (n. d.: 143, op. 17), je táko sodelovanje sprejeto po merilih mednarodnih strokovnjakov za terminološka jezikovna vprašanja in »edino zagotavlja uspešno reševanje pomenoslovno-vsebinskih in oblikoslovno-jezikovnih terminoloških vprašanj posameznih strok«. Na Slovenskem je bilo tovrstno sodelovanje pri ustvarjanju strokovnega izrazja v preteklosti pravzaprav zgledno, tudi od začetka tega stoletja (npr. Breznikovo sodelovanje pri tvorbi železniške in medicinske terminologije, tehniška terminologija v 60. letih je nastajala kot plod sodelovanja med jezikoslovjem in stroko, Toporišičevo sodelovanje pri vprašanjih botanike, Toma Korošca pri nastajanju vojaških slovarjev (prim. Korošec 1998), pri arhitekturnem, gozdarskem, farmakološkem, elektrotehniškem, ribiškem izrazju, Franceta Novaka pri računalniškem izrazju itn.). Tovrstnim prizadevanjem se priključuje tudi naše komunikološko-jezikoslovno sodelovanje v okviru Komunikološke terminološke sekcije.
Medtem ko se splošno besedišče vsakega jezika razvija zaradi splošnih razvojnih, družbenih ali estetskih razlogov in nanj skoraj ne vplivamo, saj deluje samo iz sebe, pa za strokovno izrazje to ne velja. To, kar ga dela drugačno od splošnega besedišča, je »/n/ajelegantnejša institucija za uravnavanje jezikovne prakse v strokah« - terminološki dogovor (Korošec, 1996: 258). Vendar je tudi tu potrebno meddisciplinarno sodelovanje stroke in jezikoslovja, ki ob poimenovalni teoriji upošteva tudi splošna teoretična načela knjižnega jezika, jezikovnokulturna načela in zgodovinske posebnosti (Korošec, 1992: 264). V nadaljnji razpravi bom pojasnila nekatera izhodišča našega terminološkega dela in jih ponazorila z izrazi, ki so bili upoštevani pri prevajanju člankov, zbranih v Komunikološki hrestomatiji 2. Delo so ob vseh naštetih prvinah usmerjala osnovna načela izrazoslovja, in sicer zahteva po:
3 Slovensko komunikološko izrazje
Uspešnost naše odločitve glede zamenjevanja prevzetih izrazov z domačimi smo najprej preverili, in sicer tako, da so prevajalci v besedila sprva le poskusno uvedli slovenske ustreznice, saj smo se zavedali, da je prevzeta besedna družina močno razširjena v jezikovni praksi. Izkazalo se je, da je raba slovenskih ustreznic pogosto natančnejša in zato s terminološkega vidika poimenovalno primernejša. Tako na primer postane raba natančnejša v 8. poglavju Hrestomatije, kjer avtorji izraz komunikacije (angl. communications) uporabljajo v dveh pomenih, ki ju z rabo slovenskih izrazov sporočanje in sporočilo ustrezno nadomestimo in tako ne kršimo osnovne terminološke zahteve po enoumnosti strokovnega izraza, se pravi, da je treba imeti v stroki za ločevanje med pojmi različne besede oz. da ena beseda v stroki ne more biti nosilka več pomenov. V konkretnem poglavju tako ločujemo med prepričevalnim sporočanjem in prepričevalnimi sporočili, ki so rezultat tovrstnega sporočanja. Prevzeta beseda komunikacija (in nanjo nanašajoči se pridevnik komunikacijski) je tako rabljena le v prvem in drugem slovarskem pomenu (SSKJ):
1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji 2. s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon.
Prevzeti izraz je ostal tudi za poimenovanje vede, torej komunikologija (npr. študij/študent komunikologije), in nanj se nanaša pridevnik komunikološki (npr. komunikološke raziskave, metode ipd.). Slovenska ustreznica sporočanjeslovje (Toporišič 1992, 298) in iz nje izpeljani pridevnik sporočanjesloven sta gotovo manj primerna in vztrajanje pri tem, da bi nadomestili z njima prevzeta izraza le zaradi razmerja tuje - domače, bi nasprotovalo načelu ustaljenosti in hkrati tudi uveljavljenosti uradnih poimenovanj, ne nazadnje tudi upoštevanju razvojnega vidika vede, ki se je od svojih začetkov na Slovenskem razvijala kot komunikologija.
Za posamezne dejavnike sporočanja smo dali prednost domačim izrazom in tako namesto komunikatorja sprejeli termin sporočevalec in namesto recipienta strokovni izraz prejemnik. Hkrati smo predlagali nov izraz, ki lahko nadomešča oba oz. pomeni enega in drugega, tj. sosporočevalec. Uporaben je predvsem takrat, kadar lahko nadomešča precej dolgo zvezo sporočevalec in/ali prejemnik. Ker so prevzeti izrazi za te pojme v izvirni in prevodni komunikološki literaturi v preteklosti prevladovali, so jih prevajalci ponekod v besedilu navedli v oklepaju za novim terminom, nekajkrat pa so bile zaradi jasnosti potrebne tudi opombe prevajalcev.
Naslednji sporočanjski dejavnik je kanal, ki ga nekateri imenujejo tudi prenosnik. V Hrestomatiji je uporabljen prvi izraz, še vedno pa iščemo primernejšega, ki ne bi imel že pomenov v drugih strokah oziroma že širšega področja rabe. Izraz pretvornik pa je uporabljen v matematični teoriji sporočanja, ki kanal razume kot pretvornik, ki spreminja sporočilo v signal, tako da sta za izraza transmitter in receiver uvedeni slovenski poimenovanji oddajni in sprejemni pretvornik, in sicer skladno s slovarskim pomenom (SSKJ: naprava iz sprejemnika in oddajnika, ki omogoča sprejem radijskega, televizijskega programa na področju, ki ga matični oddajnik ne zajema) ter Shannonovim in Weaverjevim modelom prenosa signalov.
Dejavnosti sporočevalca in prejemnika, ki so v tuji in slovenski literaturi poimenovane kot šifriranje, enkodiranje, dekodiranje in podobno, smo poenotili in tako dobili niz ukodiranje, kodiranje, razkodiranje (glagoli: ukodirati, kodirati, razkodirati), pri tem smo se oddaljili od Toporišičevih predlogov (1992, 298) uvezati za ukodiranje in razvezati za razkodiranje, ki z naslonitvijo na glagol vezati zbujata preveč konkretno predstavo za abstrakno dejavnost pri prenašanju sporočil. Razkodiranje sporočil je povezano s pojmom referenčnega okvira, ki smo ga poimenovali nanašanjski okvir, za t. i. referenčno skupino pa smo ohranili prevzeto besedo, ker pri razpravi ni bilo popolnoma jasno pojmovno ozadje, tako da bo o tem še potrebna razprava. Ena izmed dejavnosti sporočevalca je tudi ta, da s sporočilom postopoma poskuša preoblikovati stališča (prim. Schramm, 1. poglavje Hrestomatije), kar je bilo dobesedno prevedeno kot kanaliziranje in je v slovenščini neustrezno poimenovanje dejanja glede na 1. slovarski pomen, tj. zgraditi, urediti kanalizacijo. Predlagan in sprejet je bil izraz presmerjanje (presmeriti in presmeritev), seveda za rabo v komunikologiji. Pri vseh izrazih je mogoče uporabiti tudi predpono pri- , kadar želimo poudariti, da sporočevalec presmerja glede na svoje zakrite namene, torej prismerja.
Informacija, ki jo dobi sporočevalec od prejemnika, je v tuji literaturi poimenovana feedback. Slovenska strokovna literatura večinoma besedo uporablja kar v citatni obliki, kar je neprimerno tako s stališča slovenskega knjižnega jezika, ki besede prilagodi vsaj po izgovoru, kot tudi poimenovalne teorije, ki zahteva razumljivost besede tudi zunaj sobesedila oz. govorne okoliščine (Korošec 1998: 116). Glede na pomen smo zato feedback nadomestili z dvobesedno zvezo povratna informacija. Enobesedna poimenovanja so v strokah sicer idealna zahteva, vendar so poleg njih najpogostejša in najprimernejša taka dvobesedna poimenovanja, ki so iz pridevnika v vlogi prilastka in samostalnika v vlogi odnosnice (Korošec, 1998: 75). Težava ostaja za izraz feedforward, ki se sicer pri prevajanju ni pojavil, je pa pogost v sodobni komunikološki literaturi, zato ga bo treba v prihodnje obravnavati. V zvezi z informacijo sta pogosto rabljeni tudi citatni besedi input in output, pojma, ki ju najdemo tudi v drugih vedah. Pogosta sta v ekonomskih besedilih, kljub temu, da sta bila predlagana izraza vložek in dobit. Za komunikološko rabo smo sprejeli izraza vnos (torej informacijski vnos) in iznos (informacijski iznos). Podobno smo namesto prevzete besede redundantnost sporočil sprejeli izraz nadmernost (redundanca -> nadmerje, pridevnik redundanten -> nadmeren).
Pri prebiranju Hrestomatije gotovo izstopa tudi pogosta raba besede občila. V splošni rabi in tudi strokovni literaturi jo je skoraj popolnoma nadomestila beseda mediji. Prav zato se nam je zdelo vredno obuditi slovenski izraz, kjer je to bilo mogoče. Pridevnik medijski je prav tako pogosto nadomeščen z rodilnikom občil (npr. medijska vsebina -> vsebina občil), pa tudi s pridevnikom občilski. Pri rabi je treba biti pozoren, da se rodilnik občil uporablja pravilno, saj medijsko interpretiranje in priporočanje ni isto kot interpretiranje in priporočanje občil (prim. 6. poglavje Hrestomatije). V prvi zvezi so vršilec dejanja občila/mediji, ki interpretirajo in priporočajo, v drugi pa vršilec dejanja kdo drug, ki interpretira in priporoča občila. V zvezi z občili smo predlagali tudi dve novi poimenovanji za televizijska žanra, ki sicer ne sodita med temeljne komunikološke pojme, a naj ju zaradi pogoste rabe v vsakdanji splošni rabi omenim: v poplavi španskih, mehiških in podobnih nadaljevank se pogosto piše o telenovelah, pri čemer gre za dobesedno prevzemanje iz romanskih jezikov, kjer novela pomeni roman, zato je v slovenščini primerneje govoriti o televizijskem romanu, tj. o dolgi vrsti nadaljevank, ki pa imajo vnaprej predvideno zgradbo zgodbe, torej tudi konec. Z uvedbo komercialnih televizij so tudi pri nas postale priljubljene t. i. soap-opere, ki v nasprotju s televizijskimi romani nimajo predvidene zgradbe, saj vsebino sproti prilagajajo odzivu in željam gledalcev. O njihovi gledanosti in vzrokih za svojevrstno zasvojenost z njimi se razpravlja skoraj v vsaki reviji (strokovni in nestrokovni). Pri tem se uporablja bodisi navedeni angleški izraz, bodisi zaradi pogovornosti neprimerna »žajfasta nadaljevanka«, bodisi najstarejša beseda zanje, ki pa v sebi nosi prizvok slabšalnosti, »limonada«. Izhajajoč iz dejstva, da je zadnji izraz najstarejši in najbolj uveljavljen, da pa je žal za strokovni izraz neprimeren, ker je slabšalen in ker se lahko zamenjuje z občnim imenom, ki poimenuje vrsto pijače, smo predlagali besedo limonadnica (tvorjeno iz zveze limonadna nanizanka).
Pri prevajanju se je pokazalo tudi, da so nekatere sporočanjske funkcije oz. disfunkcije v slovenščini še nepoimenovane, tako da so slovenski avtorji uporabljali kar angleška poimenovanja. Pogosto uporabljena citatna zveza je tako v komunikološki literaturi t. i. agenda-setting, tako da naši avtorji pišejo kar o funkciji in teoriji agenda-setting ali pa se pojavlja celo kot nesklonljiva prilastkova zveza na levi strani odnosnice, agenda-setting funkcija in teorija. Glede na pomen je bila po razpravi sprejeta zveza funkcija oz. teorija prednostnega tematiziranja oz. kot glagolnik prednostno tematiziranje. Podobna citatna zveza se uporablja tudi za drugo teorijo srednjega dosega (za razlago gl. Splichalov uvod v Hrestomatijo, str. 15), tj. uses and gratifications, ki smo jo poimenovali teorija zadovoljevanja potreb. Poslovenili smo tudi Laswellovi surveillance in correlation v nadzorstveno in soodnosnostno funkcijo. Lazarsfeldovo in Mertonovo razlikovanje med latentnimi in manifestnimi sporočanjskimi funkcijami smo poimenovali zastrtostne in razvidnostne sporočanjske funkcije, manifestne in latentne vsebine oz. sporočila so potemtakem razvidne in zastrte vsebine oz. sporočila. Narkotična disfunkcija je bila zaradi pomensko omejenih slovenskih predlogov (npr. omamljajoča, mamilna) poimenovalno najprimernejša zveza in je zato sprejeta v prevod.
Novi poimenovanji je komunikologija dobila tudi z izrazoma odbiratelj (v več poglavjih) in odbirništvo (poglavje 7 v Hrestomatiji), ki sta nadomestila pogosto uporabljana (v slovenski literaturi največkrat kar citatno) gatekeeper in gate sections. Veliko neenotnosti je bilo v strokovni literaturi opaziti predvsem pri prevajanju prvega izraza, npr. vratar, golman, paznik ali kar gatekeeper. Ker gre v angleščini za metaforično poimenovanje iz sveta športa za urednika ali posameznika, ki med množico sporočil izbira in »rešeta«, smo sprva predlagali prav tako metaforično poimenovanje rešetalec, vendar smo se zaradi narave komunikologije, ki je mlajša veda, v kateri prevladuje potreba po intelektualizaciji jezika, njen pojmovni svet je izrazito intelektualističen, objektiven, odločili za nemetaforično poimenovanje odbiratelj.
Za konec še zgledi, ki ponazarjajo upoštevanje zahteve po kratkosti strokovnega izraza in precejšnjo svobodo, seveda z upoštevanjem jezikovnih pravil, pri ustvarjanju strokovnega izrazja. Vsi pojmi se pojavljajo v zadnjem, 12. poglavju Komunikološke hrestomatije, njihov pomen pa je razložen v opombi prevajalke **. Prvi pojem je v angleščini zapisan kot »ability of the human being to act toward himself«, dobesedni prevod »sposobnost človeka, da deluje k sebi« smo skrajšali v »sposobnost človeka delovati ksebno«, iz česar lahko dobimo dvobesedno poimenovanje Meadovega pojma, ksebno delovanje, pri čemer je pomensko sicer nekoliko oddaljeni pridevnik v vlogi levega prilastka predložna izpeljanka, zveza pa omogoča ob morebitni potrebi tudi tvorbo nasprotnega pola, tj. odsebno delovanje. Naslednja zveza, ki je povzročala prevajalske zagate, je bila »to make indications to himself«, torej »delati si indikacije, zazna(mo)vati si«. Prva zveza je okorna in neustrezna, druga dva glagola imata že svoja ustaljena pomena, ki ne poimenujeta tega, kar želi izraziti Blumer, zato je Korošec predlagal le novo predpono na-, torej naznavati si, in po tem je bila pot do ustreznega prevoda naslednje zveze, tj. »self- indications«, preprosta tvorba izglagolskega samostalnika samonaznavanje.
4 Sklep
Seznam I
Havránek, Bohuslav (1932). Ukoly spisovného jazyka a jeho kultura. V: B. Havránek in M. Weingart (ur.), Spisovná čeština a jazyková kultura. Praha: Melantrich, 32-84.
Korošec, Tomo (1998). Slovenski vojaški jezik. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Korošec, Tomo (1992). O nekaterih poimenovalnih vprašanjih v oglaševanju. V: A. Kramberger (ur.), Slovenska država, družba in javnost. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Mathesius, Vilém (1932). O požadovku stability v spisovném jazyce. V: B. Havránek in M. Weingart (ur.), Spisovná čeština a jazyková kultura. Praha: Melantrich, 14-130.
Orožen, Martina (1986). Oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja. V: A. Vidovič- Muha (ur.): Slovenski jezik v znanosti 1. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Splichal, Slavko (ur.) (2000). Komunikološka hrestomatija 2. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, zbirka Javnost.
Toporišič, Jože (1984/1976). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.
Toporišič, Jože (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Opombe
