Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Stališča |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Zoltan Jan |
Dve sestri in sestrična
Današnja Slovenska slavistična periodika
Žalosten je bil vtis, ki je nastal med pogovori o poznavanju, spremljanju in dostopnosti teh publikacij. Mislim, da bi težko našli šolsko knjižnico, ki bi imela naročeno vso slovensko slavistično periodiko, čeprav se na policah košatijo vsemogoče knjige, ki tja nikakor ne sodijo. Še zgovornejše je dogajanje ob uveljavljanju revije Slovenščina v šoli, ki je povzročilo, da je na ducate šol odpovedalo Jezik in slovstvo, ker se učitelji slovenščine niso uprli in dopovedali vodstvom šol, da potrebujejo obe reviji in da obojna celoletna naročnina (6.000 SIT) ne bo povzročila najmanjšega pretresa v finančnem poslovanju šole, saj ta izdatek ne dosega cene vode, ki v nekaj dneh izteče iz ene same pokvarjene pipe. Tako se vse naše strokovno-znanstvene periodične publikacije borijo z različnimi težavami, ki jih povzroča nizka naklada, čeprav je v slovenskih osnovnih in srednjih šolah skorajda 4000 slavistov, šol pa okrog 600. To pa je tolikšno potencialno število naslovnikov, da bi lahko te izdaje postale v Sloveniji prave uspešnice.
In tako se postavlja vprašanje, ali nam zadostujejo le seminarji in predavanja v okvirih stalnega strokovnega izpolnjevanja, ki prinašajo točke za napredovanje. Sprašujemo se, ali ni potrebno vsaj nekaterih stvari tudi natančneje preštudirati doma, ali razen učbenikov pa morda še kakšne metodično-didaktične knjige ne potrebujemo ničesar. Ali naše znanje ne zastari in ga ni treba dopolnjevati z novimi spoznanji? Ali se ne zavedamo pomena spoznanj, objavljenih v periodičnih publikacijah, ki imajo vrsto prednosti: razmeroma hitro objavljajo nova dognanja, so razmeroma poceni, prinašajo dela, ki mnogokrat ne dočakajo knjižne objave ... Poleg tega pa je pomembno tudi vprašanje, ali se bodo ob takšnem odnosu sploh ohranile najpomembnejše revije, ki smo jih prejeli od naših učiteljev, da bi jih ohranili za naše učence. Zato morda ne bo odveč kratek sprehod po poteh nastajanja in dozorevanja treh najpomembnejših revij do današnje podobe.
Skladno s takšno zasnovo znanstvenega časopisa, pa tudi zaradi finančnih težav, sta kmalu prevzela soizdajateljstvo revije Inštitut za slovenski jezik in Inštitut za literature pri SAZU (1950-1963), kar je v veliki meri prispevalo k uveljavitvi Slavistične revije v mednarodnih krogih, saj so preko akademijskih vezi pričele revijo naročati številne tuje znanstvene ustanove, tako da se je nabralo skorajda več naročnikov v tujini kot v Sloveniji. Slavistika na Slovenskem je tako pridobila pomembno sredstvo za širjenje svojih spoznanj v mednarodnem prostoru, kar je imelo daljnosežne posledice za razvoj stroke in revije. Te možnosti so uredništva spretno uporabljala tudi s tematskimi številkami, v katerih so (mnogokrat že vnaprej) objavljali slovenske referate z mednarodnih slavističnih kongresov, ali pa so pripravljali posebne zbornike, posvečene najpomembnejšim jubilantom, zaslužnim za razvoj slovenističnih in sorodnih slavističnih strok.
Žal je revijo že od samega začetka oviralo neredno izhajanje, prevladovale so dvojne in celo četverne številke, vrsta letnikov je izšla z velikimi zakasnitvami, v letih 1952, 1953 in od 1964 do 1966 pa tudi leta 1997 revija sploh ni izšla.8 Ob prvi prekinitvi je pri razpletu krize, imela je predvsem finančni značaj, pomagal tedanji predsednik SAZU, Josip Vidmar, ki je bil kot predstavnik te ustanove istočasno tudi član uredništva, čeprav v reviji ni nikoli ničesar objavil. Druga kriza je bila najresnejša, saj je ogrozila sam obstoj revije. Njen že kar dramatičen razplet opisuje Franc Jakopin:
Do globlje, ne gmotne (in težje rešljive), krize v izhajanju SR je prišlo sredi šestdesetih let, ko revija že tri leta ni več izšla in so od vsepovsod prihajala vprašanja, ali je uradno prenehala izhajati. Ta položaj je treba v glavnem pripisati težki Ocvirkovi bolezni, na drugi strani pa tudi dejstvu, da se je Slavistično društvo kot prvi izdajatelj znašlo brez svojega zastopnika v uredniškem odboru, saj so bili zdaj vsi (razen Dušana Pirjevca) akademiki (Bezlaj, Ocvirk, Vidmar). Ker vsa posredovanja odbora Slavističnega društva pri predsedniku SD Bratku Kreftu [tudi on je bil akademik in celo podpredsednik SAZU, op. Z. J.] stvari niso mogla spremeniti, je na pobudo Borisa Paternuja štiričlanska delegacija (Tine Logar, Joža Mahnič, Boris Paternu, Franc Jakopin) obiskala predsednika SAZU Josipa Vidmarja z namenom, da bi skupno našli rešitev za redno izhajanje revije. Ker do soglasja ni prišlo, je moralo Slavistično društvo tvegati in ponovno samo prevzeti izdajanje SR. Akademijski kanali so se zaprli, Državna založba se je reviji odpovedala, a po čudežu ni bila ukinjena subvencija, predvsem pa se je izkazala založba Obzorja v Mariboru (z urednikom Jožetom Košarjem), ki je prevzela izdajanje.9
Kasneje se je pričelo zapletati pri naročnikih in financah, saj je založba zahtevala, da se poveča število naročnikov, kar pa je bilo težko doseči.11 Nastajal je tudi občutek, da postajajo finance nepregledne, da si založba za svoje storitve jemlje preveč itn. Ko je bil tehnični urednik Miran Hladnik in je revija izhajala samostojno, brez založbe, se je finančna stran bistveno izboljšala. Polet je pričel slabeti ob generacijski menjavi ljubljanskih univerzitetnih profesorjev, ko je ponovno prišlo do zastoja pri izhajanju, vendar je bil po sitnarjenju Slavističnega društva imenovan današnji uredniški odbor, ki je z zavzetostjo poprijel za delo, tako da je revija nadoknadila zamudo in sedaj ponovno dokaj redno izhajajo štiri številke letno, vendar s starimi težavami glede naročnikov (že leta se ni pojavil domala noben nov naročnik, pač pa se osipajo stari), finančnimi zadregami (izplačevanje avtorskih honorarjev), deloma pa tudi organizacijskimi nerodnostmi (nekaj let ni nihče niti poskusil, da bi se pobrala naročnina).
Vsebinska podoba Slavistične revije kaže na razmere v slovenističnih in sorodnih slavističnih vedah v Sloveniji. Ves čas revijo spremlja razdvojenost med literarnimi in jezikoslovnimi vedami ter njihovo tiho medsebojno rivalstvo. V začetku so daleč prevladovali prispevki s področja literarnih ved (čeprav je bil prvi letnik posvečen 70-letnici Rajka Nahtigala) in tudi prvotni podnaslov revije »časopis za literarno zgodovino in jezik« opozarja na razmerje ustvarjalnih in organizacijskih sil na našem strokovnem področju. Podoba se še bolj izostri, če upoštevamo že omenjeni uvodnik k prvi številki revije, v katerem je podana ne le vizija razvoja literarnih ved, pač pa tudi tiha polemika s prvo generacijo ljubljanskih univerzitetnih profesorjev in njihovimi metodami dela. Ob teh aktualnih vprašanjih pa je jezikoslovju komajda namenjena beseda ali dve.12
Linguistica, ki se je pojavila 1955. leta, je najverjetneje odraz teh razmer in zapostavljenosti jezikoslovja. Najprej, tri leta, je izhajala kot posebna priloga Slavistične revije s samostojnim uredništvom in posebnim štetjem strani, nato pa se je osamosvojila, pluje po svoje in občasno tudi izide, čeprav tudi zanjo velja dokajšnje zanimanje v svetu, od koder še vedno prihajajo poizvedbe, ali še obstaja.
V desetletjih, ko je bil osrednji urednik Slavistične revije Jože Toporišič, se je razmerje med prispevki postopoma spremenilo v korist jezikoslovja, kot je razvidno iz obeh kumulativnih bibliografij, ki sta izšli v petindvajsetem in enainštiridesetem letniku (1977 in 1993), kjer so tudi objavljeni natančni podatki o urednikih, članih uredništva in sveta revije. Ta trend se nadaljuje tudi v prvih dveh letnikih novega uredništva in seveda odraža razmere na obeh polih našega strokovnega področja.
Beseda revija izhaja iz francoskega izraza revue, kar (poleg drugih semantičnih polj) izvorno pomeni pregled časa, dogajanja v času. Če ocenjujemo Slavistično revijo z vidika njene uspešnosti pri spremljanju razvoja strok, ki jim je namenjena, ni mogoče spregledati, da se na njenih straneh odražajo domala vsi najpomembnejši dosežki. Tu so izšle številne razprave, ki so kasneje privedle do temeljnih monografskih del, na teh straneh so pričeli svojo strokovno kariero številni mladi slavisti, tu najdemo objave o najdbah novega ali malo znanega gradiva, temeljite specialne bibliografije in biografije, recenzije, obdelane korespondence, obravnave teoretičnih vprašanj, dokaj pogoste so kritike itn. Najpomembnejšim slovenskim slavistom so v celoti ali delno posvečeni posebni zvezki oziroma letniki (Ramovšu 1950 in 1994, Nahtigalu 1957, Riglerju 1989, Toporišiču 1996, Zadravcu 1997), drugim se je Slavistična revija oddolžila z jubilejnimi članki ali čestitkami, najpogosteje pa so izšli vsebinski prikazi njihovega dela in osebne bibliografije. Kar devet zvezkov prinaša referate slovenskih udeležencev na mednarodnih slavističnih kongresih v Moskvi (1958), Sofiji (1963 in 1988), Pragi (1968), Varšavi (1973), Zagrebu in Ljubljani (1978), Kijevu (1983), Bratislavi (1993) in Krakowu (1998).
Tisto, kar bi skorajda zaman iskali, so polemike, saj bi jih lahko prešteli na prste.13 To pa še ne pomeni, da 1269 prispevkov, kolikor jih je izšlo v prvih štiridesetih letnikih Slavistične revije, niso bili odmevni in da niso zbudili različnih kritičnih odzivov. Spomnimo se samo na Načrt pravil slovenskega pravopisa pa tudi na vrsto razprav, ki so temeljito spremenile naše poglede na ključne pojave v slovenski literarni vedi in jezikoslovju. Takšnim objavam je treba dodati tudi tiste, ki so zbudile ostra nasprotovanja, vendar to v objavah ni vidno, saj se je marsikaj umirilo v na pol zasebnih pogovorih in prepričevanjih, kakšna stvar pa tudi ni bila objavljena in je povzročila večno zamero.14
Prvotni koncept revije je v pomembni razsežnosti vseboval povezovanje med stroko in vsakdanjo jezikovno prakso, zato so prve številke v znatni meri zapolnjene tudi z odgovori na povsem konkretna vprašanja o jezikovni praksi, vendar je bilo takšnih prispevkov kmalu premalo. Uredniki so vestno in z veseljem odgovarjali na vsakršno pismo, ki je načelo konkretna strokovna vprašanja s področja jezikoslovja ali literarnih ved.21 V marsikaterem članku, kot npr. v odgovoru Marje Boršnik na pismo Alojza Rebule, se celo vidi, kako si prizadevajo spodbuditi javno razmišljanje o aktualnih vprašanjih.22 Leta 1967 je Jože Toporišič skušal uveljaviti rubriko »Jezikovni servis«, v letniku 1959/60 pa najdemo celo razpis nagrad za sodelovanje v rubriki »vsakdanja slovenščina«.
Pomemben del prvotnega uredniškega programa je bil namenjen dodatnemu izpopolnjevanju učiteljev slovenščine. Ko so bile konec petdesetih let ukinjene nižje gimnazije in so z osemletkami podaljšali splošno in obvezno šolanje do 15 leta starosti, je nastalo izjemno pomanjkanje učiteljev. Tako kot druge predmete so tudi slovenščino množično učili ljudje s končanim učiteljiščem ali pa usposobljeni za druge predmete. Tem sta revija in Slavistično društvo namenjala posebno skrb. Ta razsežnost Jezika in slovstva je v različnih oblikah ostala živa vse do zadnjega desetletja.
Domala vsa uredništva so si vztrajno prizadevala, da so širila krog sodelavcev tudi med »praktiki«, in postopoma dosegla, da so se poleg uspešnejših študentov pričeli oglašati številni učitelji na srednjih, pa tudi osnovnih šolah. Vrstile so se objave o metodičnih izkušnjah pri pouku slovenščine, ki so predstavljale v letih, ko na tem področju nismo imeli skorajda ničesar, pomembno obogatitev. Zelo pomemben tematski sklop predstavljajo številni prispevki o novih učbenikih, o nastajajočih učnih načrtih, vsemogočih šolskih reformah, pa tudi povsem stanovskih vprašanjih in položaju slovenista v šoli in šolstvu, večkrat najdemo tudi tople spominske zapise o pedagoški praksi in osebnih doživetjih naših najboljših učiteljev.23 Pomembna razsežnost so tudi dokaj redne objave o slavističnih zborovanjih in drugih strokovnih srečanjih, o delu Slavističnega društva in njegovih pobudah v širši javnosti. Revijo so v določenih časovnih obdobjih bogatile številne recenzije (včasih so ocenjevali celo leposlovje, prevodno književnost, gledališko in filmsko dejavnost) in prispevki, ki so predvsem informativni. Med slednjimi velja še posebno opozoriti, da je vrsto let (kljub presledkom) izhajala tudi tekoča bibliografija slavističnih strok (Marko Kranjec, Janez Logar, Jože Munda, Alenka Logar --- Pleško, Anka Sollner --- Perdih), ki je poleg jubilejnih člankov in drugih bibliografij pomembno vplivala na informativno vrednost Jezika in slovstva in kar v zadnjih letnikih še posebno pogrešamo.
Tako je revija postala v svojih najboljših letih odprto polje za prve preizkušnje novih, uveljavljajočih se slavistov in pomemben glasnik vsega pomembnejšega dogajanja v strokah, ki jim je namenjena, tako da je le malo kateri slavist lahko shajal brez nje.
Ne glede na opisane razsežnosti revija največji del svojega prostora namenja znanstvenim objavam. 3000 prispevkov, kolikor jih je izšlo v prvih štiridesetih letih življenja revije, zanimivo odslikava razvoj naših strok. Danes bi težko našli pomembnejši premik v strokovno-znanstvenih pogledih slovenističnih in sorodnih slavističnih strok, ki ne bi našel svojega odziva na straneh te revije, pa naj gre za konceptualna vprašanja slovarja slovenskega knjižnega jezika, pravopisa, nove literarnoteoretične poglede, konkretne literarnozgodovinske raziskave ali snovanje šolskih reform, novih učnih načrtov, učbenikov ...
Kljub temu se je revije postopoma prijel krivičen predznak, da je le nekakšna vadnica začetnikov pred vstopom v veliki svet visoke znanosti. Vrsta mladih znanstvenikov in bodočih univerzitetnih profesorjev je na začetku svoje akademske kariere morala najprej opraviti vajeniško dobo pri Jeziku in slovstvu in je bila šele nato pripuščena v Slavistično revijo. Veliko znanstvenih veličin se ni nikoli tako nizko ponižalo, da bi objavljale svoja dela v Jeziku in slovstvu. Neredko je bila objava v Jeziku in slovstvu že vnaprej manj vredna in zavezujoča, tako da so jo nižje vrednotile celo habilitacijske komisije. Tihi antagonizem med obema revijama je živel in se občasno poglobil vsa leta njunega delovanja, tako da je v določenem času sodelovanje pri eni reviji izključevalo objavljanje pri drugi. Konec sedemdesetih let si je tedanji glavni in odgovorni urednik prizadeval, da bi Jezik in slovstvo postal »prava« znanstvena revija. Vpeljani so bili standardi znanstvenega tiska, temu je (ob nekako enakem obsegu revije) sledilo objavljanje vse obsežnejših člankov, vse redkejši so postali prispevki s področja metodike, vedno manj je izhajalo informativnih prispevkov, vse manjše je število sodelavcev, pa tudi naročnikov. Konec devetdesetih let se je pridružilo neredno izhajanje in poglobile so se finančne težave, kar kaže, da bo morala revija čim prej najti novo energijo za odločnejše nadaljevanje bogate tradicije, temeljito pa bo morala tudi premisliti svoj uredniški koncept, ki komajda še spominja na tistega, ki je omogočil najhitrejši razvoj in vzpon revije.
Revija Slovenščina v šoli je doživela velik odmev v šolah, ki so kmalu, po svoje je to svojevrsten paradoks, pričele odpovedovati Jezik in slovstvo in naročati novo revijo, ki pa med naročniki nima večjega števila posameznikov, tako da njena naklada ni posebno visoka (okrog 750 izvodov), čeprav je razmeroma poceni, članom Slavističnega društva pa ponuja znaten popust pri naročnini.
Revija, ki izhaja šestkrat letno, oblikovno spominja na podobne, že omenjene revije Zavoda RS za šolstvo, ki nanjo opozarja na svojih spletnih straneh, na katerih se objavljajo tudi izvlečki pripravljajočih se člankov. Revija ima sodobno oblikovno podobo, pogosto najdemo v njej različne priloge, ne izogiba se slikovnemu in grafičnemu gradivu, ilustrativnemu in didaktičnemu materialu, poenoteni so rokopisi prispevkov.
Jedro uredništva predstavljajo svetovalci za slovenski jezik Zavoda RS za šolstvo, ki se največkrat tudi izmenjujejo pri urejanju posameznih številk. Pomembno je, da ima revija zaledje v trdni poklicni ustanovi, kjer najde oporo za organizacijo naročniške službe, pridobivanje dotacij, iskanje najprimernejše tiskarne, računalniško poenotenje in prelom, razpošiljanje korektur, obračunavanje honorarjev, sestavljanje finančnih poročil in vsega drugega neskončnega banalnega tehničnega dela, ki ga je poleg pridobivanja prispevkov in sodelavcev treba opraviti, da revija izhaja.
Ne glede na širše okoliščine, ki so pospešile nastanek revije, izhaja uredniški koncept iz tistih očitkov, ki so najbolj neposredno vplivali na nastanek revije Slovenščina v šoli. Kot je poudaril njen osrednji pobudnik in prvi odgovorni urednik, prof. Silvo Fatur, je namenjena tretjemu pramenu slovenistike - didaktiki slovenskega jezika in književnosti in se pri tem naslanja na uvodnik Joža Mahniča v prvo številko Jezika in slovstva.24 Meni, da kot pred štiridesetimi leti revijo narekujejo potrebe vsakdanjega življenja in širokih plasti prosvetnih delavcev ter zanemarjanje didaktike, ki je bila tedaj v veliki meri še vedno pastorka.
Pomenljivo izhodišče iz prvotnega koncepta Jezika in slovstva pa je razširjeno z nekaterimi novimi programskimi razsežnostmi, med katerimi izstopa poudarjanje enotnega slovenskega nacionalnega prostora, obveza seznanjanja z zanimivimi tujimi dosežki na področju didaktike materinščine, predvsem pa poudarjanje skrbi za slovenščino ne le kot učnega predmeta, pač pa tudi kot učnega jezika. S tem si je revija vsaj na programski ravni odprla povezavo z mednarodnim prostorom in z drugimi predmetnimi področji. Predvsem slednje se zdi samoumevno, vendar se v vsakdanji praksi pozablja na te temeljne razsežnosti položaja slovenskega jezika v slovenskem šolstvu. Prepogosto se pozablja, da jezikovni pouk materinščine ne more biti uspešen, če poteka v okolju, kjer se v praktični rabi povsem zanemarja kulturo jezikovnega sporazumevanja.
Posebno pomembno je, da hoče nova revija služiti šolskemu vsakdanu in objavljati tista dragocena gradiva, ki nastajajo v pedagoški praksi. S tem programskim izhodiščem, ki se v sedanjih štirih letnikih tudi dejansko uresničuje, je uzaveščeno pomembno spoznanje. Učitelji slovenskega jezika in književnosti v osnovnih in srednjih šolah niso več le nebogljeni praktiki, ki jim je treba pomagati pri premagovanju praktičnih težav v razredu, pač pa uspešni strokovnjaki, ki odkrivajo probleme, jih znajo strokovno raziskati in najti primerne rešitve, ki so oprte na širša strokovna spoznanja. Med današnjimi »praktiki« je žal še vedno precejšnje število takšnih, ki ne izpolnjujejo niti minimalnih formalnih pogojev za učenje predmeta slovenski jezik s književnostjo (med učitelji vseh predmetov smo med najslabše usposobljenimi, takoj za učitelji matematike in fizike in komajda pred učitelji tujih jezikov). Kljub temu je ob njih vedno več takšnih, ki niso zadovoljni le s prenašanjem predpisanega znanja in uradniškim odkljukavanjem predelane snovi, kot jo predpisujejo učni načrti. Mnogi hočejo biti ustvarjalni, iskati vedno novih poti in možnosti za uspešno opravljanje svojega poklica. Mnogi se izpopolnjujejo in izpopolnjujejo kolege, med srednješolskimi učitelji slovenskega jezika in književnosti niso več bele vrane magistri in doktorji znanosti. Potrebe po objavljanju in ambicije, da se javno predstavi svoje delo, ima oporo v veljavnem sistemu napredovanja v nazive in plačilne razrede, vendar to ni edini razlog novih razmer na našem predmetnem področju. Prej ko ne gre za razvoj od tistega velikega pomanjkanja kvalificiranih učiteljev slovenskega jezika in književnosti, ki se je pojavilo ob uvedbi obveznega osemletnega šolanja sredi petdesetih let, do današnjega stanja, ko gola formalna izobrazba ne zadostuje več za uspešno opravljanje poklica, če je to res odziv na klic, na poziv, ki ga zaznaš v sebi.
Novo razsežnost pedagoške stvarnosti pri pouku slovenskega jezika in književnosti je uredništvo Slovenščine v šoli prvo jasno formuliralo in nato pričelo upoštevati v svoji uredniški praksi. Med sodelavci revije poleg svetovalcev Zavoda RS za šolstvo prevladujejo učitelji osnovnih in srednjih šol, ki širšo strokovno javnost seznanjajo s svojimi spoznanji, vendar ta ne temeljijo le na ozkih osebnih izkušnjah, pač pa imajo največkrat zaledje v poglobljenem študiju in proučevanju konkretnih problemov.
Ob tem uredništvo Slovenščine v šoli ni zanemarilo tudi informativne plati revije. Veliko prostora namenjajo prenovi pouka slovenskega jezika kot učnega jezika in učnega predmeta, različnim analizam in preverjanju pedagoške prakse, poročilom o novem strokovnem tisku, tekmovanju v znanju materinščine, vsem oblikam zunanjega preverjanja znanja in večini tistega, kar navrže vsakodnevno življenje v tako velikem organizmu, kot je šolski sistem.
Pojav nalaga premislek na dveh ravneh. Po eni strani ozka specializacija učitelja, ki mora pri svojem delu vendar upoštevati celoto vseh strok, ki se dotikajo njegovega predmetnega področja, gotovo ni mogoča, zato bodo verjetno vse bolj pomembni vzvodi za zgoščevanje in posredovanje informacij. Pri tem bodo revije verjetno imele vse pomembnejšo vlogo. Po drugi strani se nosilci razvoja stroke zaradi specializacije vse bolj zapirajo v ozke strokovno-znanstvene kroge in vse bolj zgubljajo stik s tistimi, ki naj prenašajo in uporabljajo njihova spoznanja. Danes vse bolj izstopajoča samozadostnost vrhov v znanosti se bo najverjetneje prej ali slej pokazala za nezadostno iz vsaj dveh razlogov: zna se zgoditi, da bodo nova spoznanja ostala neznana in nepriznana ne glede na njihovo upravičenost in utemeljenost; poleg tega pa bodo propadle revije, ki ne bodo imele dovolj naročnikov, tako da se bo bistveno skrčil prostor za objavljanje novih spoznanj, s tem pa tudi možnost za napredovanje v poklicu. Tedaj bo potrebno ponovno najti ali na novo zgraditi most do »praktikov«. Tudi s tega vidika se obeta revijam večji pomen, vprašanje pa je, ali bomo do tedaj, ko se bo to spoznanje uzavestilo, še imeli tako širok krog strokovno-znanstvene periodike, saj se ne velja slepiti, da je pri naših revijah vse v redu in da so vse sredi strmega in hitrega razvojnega vzpona, ki vzbuja kar najširše zanimanje strokovne javnosti in vsakega posameznika med nami.
Opombe