Vloga bralca v poglavitnih literarnoteoretičnih smereh 20. stoletja
II. del

7.3  Wolfgang Iser Za razliko od Jaussa, ki se ukvarja s širokim spektrom literarne zgodovine, Iserja zanimajo posamezna literarna dela, čeprav ne izključuje zgodovinskih in družbenih dejavnikov. Sprašuje se, kako in pod kakšnimi pogoji dobijo besedila pomen za bralca, ter tako prenese poudarek raziskovanja na sam akt branja. Če Jaussa zanima predvsem sprejem del pri bralcih, potem se Iser osredotoči na njihovo učinkovanje in s tega vidika na neki način dopolni Jaussovo teorijo.

Spis Pozivna struktura besedil. Nedoločenost kot pogoj učinkovanja literarne proze (1970) ima v Iserjevem opusu enak pomen kot za Jaussa Literarna zgodovina kot izziv literarne vede. V njem je postavil temelje svoje teorije učinkovanja, ki se je nadaljevala v delih Implicitni bralec (1972) in Akt branja (1976). Spis (Iser, 1978: 94-115) skuša odgovoriti na tri temeljna vprašanja, ki si jih Iser zastavi že v uvodu, in sicer: katere so posebnosti literarnega besedila v razmerju do drugih besedil, kaj so predpogoji besedila, da lahko učinkuje, ter kako narašča število mest nedoločenosti od 17. stoletja naprej. Posebnosti literarnih besedil vidi v tem, da sama konstituirajo svojo stvarnost kot reakcijo na obstoječo realnost. Njihova realnost ne temelji na prikazovanju obstoječe realnosti, ampak nudijo uvide vanjo. Literarna besedila niso realna, temveč funkcionalna, zato se morajo utemeljiti v procesu branja in ne v realnem svetu. Ker se stvarnost književnega besedila ne prekriva niti z objektivno stvarnostjo niti z bralčevo izkušnjo, se pojavljajo v književnem delu mesta nedoločenosti (Unbestimmtheitsstellen) - ta omogočajo prilagajanje dela individualnim nagnjenjem bralca. Za proces prilagajanja besedila izkustvu posameznega bralca pa je po Iserju bistvena funkcija praznih mest v njegovi strukturi. Iser se navezuje na Ingardna, ko pravi, da se predmet književnega dela konstituira na podlagi shematiziranih aspektov. Vsak posamezni aspekt osvetljuje predmet z ene strani, zato književni predmet nikoli ne more biti do konca določen. Na tistih mestih, kjer se dva aspekta stakneta, se pojavi zareza v strukturi besedila, to so prazna mesta (Leerstellen), ki omogočajo bralcu različne razlage. Prazna mesta niso primanjkljaj, bralec jih praviloma sploh ne opazi. Da je to tako, nas prepriča dejstvo, da ob ponovnem branju isto besedilo naredi na nas drugačen vtis kot ob prvem branju, kar je posledica različne realizacije praznih mest, ki so v besedilu. Pri drugem branju razpolagamo z več informacijami, zato lahko intenzivneje izkoriščamo neformulirane odnose med posameznimi situacijami besedila in različne možnosti povezovanja, ki se nam s tem odpirajo. To pa ne bi bilo mogoče, če besedilo ne bi vsebovalo določene količine praznih mest, ki omogočajo prilagajanje in nudijo bralcu prostor za sodelovanje. Prazna mesta so zato elementarni predpogoj za sodelovanje bralca, v njih se kaže pozivna struktura besedila - ali povedano drugače: mesta nedoločenosti so del strukture besedila, v kateri je bralec že vnaprej predviden. Za razliko od besedil, katerih cilj je posredovanje resnice, literarna besedila svoje namere nikoli ne formulirajo do konca, njihove najpomembnejše prvine ostanejo neizrečene in se realizirajo v bralčevi domišljiji ter s tem omogočajo bralcu, da postane izkustvo besedila individualno. Z branjem pa ne dobimo le izkustva o besedilu, ampak tudi o sebi: bralec lahko zapusti svoj svet, lahko doživi katastrofe, a pri tem ne bo vpleten v posledice, v čemer se kaže neposledičnost fikcionalnih besedil. Literatura je skozi zgodovino ustvarila celo vrsto sredstev, s katerimi ustvarja nedoločenosti: nasprotja med deli pripovedi, med zgodbo in avtorjevimi komentarji, roman v nadaljevanjih, montaža ... Ko se Iser ozre na zgodovino romana, ugotovi, da so mesta nedoločenost vse številčnejša in pomembnejša, kakor se je roman razvijal od svojih začetkov v 18. stoletju. Če se je moral bralec npr. v Fieldingovem Josephu Andrewsu odločiti med dvema možnostma, eno mu je ponudil avtorjev komentar, drugo pa je izpeljal sam, se število nedoločenosti bistveno poveča že v Thackerayevem Semnju ničevosti, saj tu vedno več pomembnih stvari ostane neizrečenih, s čimer se veča bralčeva odgovornost v proizvodnji smisla. Pravi triumf nedoločenosti pa se pokaže v Joycovem Uliksesu, kjer so brezštevilni vidiki vsakdana v nenehnem spopadu, avtor pa se umakne v ozadje in tako bralcu še oteži orientacijo. Moderna besedila s svojimi tehnikami na vse načine zavajajo bralca, spodnašajo njegova pričakovanja, kljub vsemu pa predpostavljajo, da je bralec sposoben dešifrirati sporočilo. O tem piše Iser v delu Implicitni bralec, kjer prikaže vzorce komunikacije od Bunyana do Becketta. Knjiga je tako poskus literarne teorije učinkovanja na primeru romana. Čeprav se ta ukvarja z družbenimi in zgodovinskimi normami nekega časa, to ne pomeni, da jih preprosto reproducira, temveč jih postavlja v nov kontekst, ki spremeni njihovo funkcijo, jih negira ter tako prisili bralca, da sprejme aktivno vlogo v sestavljanju literarnega pomena. To interakcijo med delom in bralcem Iser opisuje s pojmom implicitni bralec (impliziter Leser). Izraz označuje aktivno udeležbo bralca v bralnem procesu, a izraz ne pripada ne besedilu ne bralcu, temveč obema, saj vključuje predstrukturo besedila in bralčeve aktualizacije možnega pomena.

Svoja nadaljnja opažanja je Iser predstavil v knjigi Akt branja, kjer razlaga, kaj se dogaja v bralcu v procesu branja. Bralec na podlagi danih informacij neprestano ugiba in dela zaključke, tako da molče povezuje in dopolnjuje prazna mesta. Pri branju neprestano predvidevamo, ker nam shematizirani aspekti ponujajo samo osnovne predpostavke. Pod vplivom novih informacij se naša pričakovanja v procesu branja spreminjajo. Iz prvotnih ugibanj tvorimo okvir odnosov in vezi, s pomočjo katerega razlagamo dogajanje v besedilu. Med branjem zavržemo predpostavke, do katerih smo sprva prišli, zamenjamo sodbe, ustvarjamo nove zaključke in napovedi. Beremo tako, da se isti hip gibamo nazaj (retenzija) in naprej (protenzija), da se spominjamo in predvidevamo. Tako postane besedilo živ dogodek. Da pa lahko beremo, moramo poznati književne tehnike in konvencije, ki jih delo uporablja, poznati moramo kode, to pomeni pravila, po katerih delo proizvaja pomen. Če pa želi književno delo doseči svoje učinke, mora rušiti in spreminjati običajne bralčeve kode - v tem se kaže moč književnosti. Proces branja je dvosmeren: s strategijami branja spreminjamo besedilo, besedilo spreminja nas, saj se ob branju srečamo s tujo izkušnjo. V času branja pride do razkola bralčeve osebnosti - poistoveti se z usodo likov, ampak samo deloma, ker v osnovi obdrži svojo življenjsko orientacijo, kar priča o dialektičnem značaju književnega dela. Branje učinkuje na naše samozavedanje, saj tuja izkušnja postane del naše doslej nepoznane zavesti. Ko se prebijamo skozi knjigo, v tem, kar beremo, beremo sebe. Tako na koncu tudi Iser, podobno kot Jauss, verjame, da proces branja doprinese k širitvi bralčevega spoznavnega horizonta.

7.4  Kritika

Jaussov model zgodovine književnosti je doživel največ kritik na račun dokazljivosti primarnega horizonta pričakovanja. Že sodelavec Karl Robert Mandelkow (Maricki, 1978: 20) se je spraševal, kako je mogoče rekonstruirati primarni horizont pričakovanja za bralca iz preteklosti, ko pa je ta že na sinhroni ravni težko določljiv, saj moramo upoštevati vsaj tri ravni pričakovanja. Mandelkow opozarja (1) na bralčevo pričakovanje glede avtorja in dobe, v kateri je delo nastalo, (2) na t. i. učinek povratnega povezovanja recepcijskoestetskih procesov, to je posrednega sprejemanja dela skozi že obstoječe sodbe o njem, (3) na problem odnosa avtorja do recepcije lastnega dela, ki vpliva na njegovo novo produkcijo. Prav tako je vprašljivo, kako lahko merimo stopnjo učinka dela na primarni horizont pričakovanja, kaj šele vrednost spremembe horizonta, ki je vsekakor pomanjkljiv in nezadosten kriterij za določitev umetniške vrednosti besedila. (Holub 1984: 62.) Poleg tega Jauss zanemarja dejstvo, da npr. Goetheja niso brali samo Nemci, ampak tudi Angleži in Italijani, ki pa so imeli drugačne recepcijske predispozicije in drugačen horizont pričakovanja. Susan Suleiman (1980: 37) opozarja na pomanjkljivost Jaussove predstave o publiki in njenih pričakovanjih. Za Jaussa je vsa publika enotna glede na pričakovanja, kar pa ni res. Upoštevati bi morali njeno raznolikost in s tem tudi različnost horizontov pričakovanja, ki sobivajo v družbi v istem času, zato S. Suleiman predlaga pomnožitev horizonta pričakovanja.

Recepcijska estetika je doživela kritike tudi s strani sočasne nemške marksistično usmerjene teorije,¹ za katero je produkcija še vedno nadrejen pojem, zato poseben pomen pripisuje avtorju. Manfred Naumann avtorja določa glede na njegov odnos do stvarnosti, bralca in književnega procesa. Zgodovina učinkovanja književnega dela se kaže v tridelnem odnosu produkcija - književno delo - konzument, ta proces pa mora biti po njegovem prepričanju nujno vključen v širše zgodovinsko dogajanje, saj je odnos književnega dela do družbe enak odnosu dela do celote. Ker med književnim delom in družbo obstaja vzajemna determiniranost, je Naumann proti izoliranemu proučevanju posameznih sestavin. Roberta Weimanna pa zanima problem sodobne recepcije dela iz preteklosti, pri čemer rekonstrukcijo zgodovine nastanka dela poveže z rekonstrukcijo celotne zgodovine njenega učinkovanja. Enotnost sedanjosti in preteklosti (citira Marxa) omogoča, da estetsko vrednost dela iz preteklosti zagledamo glede na njeno funkcijo in možnosti učinkovanja v sedanjosti. Za sedanjost so živa predvsem tista dela, v katerih ta prepozna svoje korenine in izvore svojega spoznanja. Ta dela so lahko časovno oddaljena, a imajo nadčasovno vrednost resnične umetnine.

Do Iserja je zavzel kritično stališče zlasti S. Fish, predstavnik ameriške teorije bralčevega odziva. Pri določanju pomena literarnega dela obstajata dve skrajni možnosti: pomen dela je določen z avtorjevo namero ali pa je v celoti produkt posameznega bralca. Iser je želel najti srednjo pot: pomen tvori bralec, a je usmerjan z navodili besedila. Razlikovanje med mesti nedoločenosti in na drugi stani določenosti se zdi Fishu protislovno. Predstava, da smo svobodni pri dopolnjevanju besedila, je v skladu s Fishevo teorijo iluzija, saj besedila vedno beremo znotraj dogovorov, ki so določeni z interpretativno skupnostjo, ki ji pripadamo. S. Suleiman (1980: 23-24) opozarja, da tudi sam Iser ni bil čisto dosleden pri rabi pojma mesta nedoločenosti: v nekaterih primerih jih lahko bralec poljubno zapolnjuje, v drugih primerih pa so zamejene s strani besedila. Prav to, kako struktura zamejuje bralčevo aktivnost, pa ni bilo nikoli jasno.

To kaže, da recepcijska teorija ni bila dovolj metodološko razdelana, da bi bila praktično uporabna, tudi cilj, postati nova zgodovina književnosti, ni bil dosežen, omogoča pa parcialno sliko, dopolnjuje druge teorije in odpira številna nova polja raziskovanja.

8  Teorija bralčevega odziva (Reader-response criticism)²

8.1  Splošna oznaka

Sočasno z razvojem recepcijske estetike se je v Ameriki pojavila nova smer, t. i. teorija bralčevega odziva, ki se je prav tako ukvarjala z bralcem in njegovo vlogo pri interpretaciji besedila. Če je za recepcijsko teorijo značilno, da je imela svoje središče na univerzi v Konstanzu, da so njeni predstavniki vsako leto prirejali simpozij in izdajali znameniti zbornik Hermenevtika in poetika, pa teorija bralčevega odziva ne združuje avtorjev neke šole ali usmeritve, njeni predstavniki so raztreseni po vsem svetu in nimajo skupne baze. Gre za zelo široko in heterogeno oznako, ki ni konceptualno zamejena, ampak je prej kritična pozicija, ki združuje teoretike najrazličnejših usmeritev, od nove kritike, strukturalizma, fenomenologije do psihoanalize in dekonstrukcije, na podlagi katerih oblikujejo svoje definicije bralca, besedila in interpretacije. Čeprav sta skupini delovali istočasno, med njima, z izjemo Iserja, ni bilo stikov. Kljub pluralizmu metod, teorij in ideoloških orientacij imajo predstavniki teorije bralčevega odziva skupno prepričanje, da literarna dela nimajo ne pomena ne eksistence brez svojih učinkov. Smer je nastala iz odpora do prepričanj nove kritike, da je besedilo avtonomna tvorba, ki jo je možno objektivno analizirati. Prav zato, da bi popravila neravnovesje v odnosu bralec - besedilo, je teorija bralčevega odziva v svoji zgodnji fazi poudarjala pomen bralca pred besedilom, kasneje pa je pod vplivom poststrukturalistične kritike binarnih nasprotij med subjektom in objektom, na kateri temelji privilegij bralca, svoje raziskovanje preusmerila in interpretovo dejavnost opisuje kot proces komunikacije. S tem do neke mere zabriše razlikovanje med bralcem in besedilom, saj branje in pisanje postaneta dve oznaki za isto dejavnost.

Za predhodnika teorije bralčevega odziva veljata I. A. Richards in Louise Rosenblatt. Richards je že konec 20. let postal pozoren na bralni proces, še zlasti po svojem znamenitem poskusu, ko je opazil, da študentje kljub dobri izobrazbi pesmi interpretirajo narobe. Spoznal je, da bralec bere pod vtisom predhodnih izkušenj in prepričanj in ni zgolj pasivni sprejemnik. V 30. letih je Louise Rosenblatt dodatno razvila Richardsovo teorijo z upoštevanjem konteksta v bralnem procesu. Meni, da bralni proces zajema bralca in besedilo, ki sta med seboj v interakcijskem razmerju, in šele tako nastane nova tvorba, to je umetnostno besedilo. L. Rosenblatt razlikuje dve vrsti branja: pri nepoglobljenem branju nas zanimajo informacije, pri estetskem branju pa postane pomembna literarna izkušnja.

Večina pomembnejših študij predstavnikov teorije bralčevega odziva je zbranih v dveh zbornikih: zbornik The Reader in the Text (1980) sta uredili Susan R. Suleiman in Inge Crosman, Reader-Response Criticism (1980) pa je nastal pod uredniškim vodstvom Jane P. Tompkins.³ Zbornika nam omogočata podroben vpogled v teorijo bralčevega odziva, hkrati pa dokazujeta disparatnost usmeritev posameznih avtorjev. S. Suleiman skuša v uvodnem eseju (1980: 3-45) pokazati skupne temelje različnih teorij, ki se ukvarjajo s publiko, in tako doseči večjo preglednost. Tako navaja šest podvrst teorije bralčevega odziva, v katere razdeli metodološko najrazličnejše avtorje, ki pa so vsaj del svojih zanimanj namenili tudi bralcu.

1.  Retorični pristop raziskuje etične in ideološke učinke besedila na bralca ter želi odkriti vrednote in prepričanja, ki te učinke omogočajo. Za reprezentativnega predstavnik te smeri označi W. Bootha.

2.  Semantični in strukturalistični pristop združuje avtorje, kot so M. Riffaterre, G. Genette, R. Barthes, A. J. Greimas, U. Eco, J. Culler, S. Fish idr. Zanje je značilno, da se ne ukvarjajo toliko s samo interpretacijo ali iskanjem pomenov, temveč analizirajo vse tiste kode in konvencije, ki omogočajo, da je besedilo berljivo in razumljivo.

3.  Fenomenološki pristop predstavlja delo W. Iserja.

4.  Subjektivni in psihoanalitični pristop uporabljata N. Holland in D. Bleich, ki želita raziskati vpliv osebnosti in osebne zgodovine na interpretacijo dela, zato dajeta prednost posameznemu pred univerzalnim.

5.  Sociološki in zgodovinski pristop obravnava branje kot kolektivni fenomen in se sprašuje, kako pripadnost določenemu socialnemu razredu v nekem časovnem trenutku vpliva ali celo določa bralčeve navade in okus. Kot predstavnika te smeri navaja L. Goldmanna in H. R. Jaussa.

6.  Hermenevtični pristop uporabljajo teoretiki yaleske šole dekonstrukcije.

Kljub velikemu številu avtorjev z najrazličnejših raziskovalnih področij pa so za najpomembnejše predstavnike teorije bralčevega odziva obveljali S. Fish, J. Culler, N. Holland, D. Bleich in W. Iser.⁴

8.2  Glavni predstavniki

8.2.1  Stanley Fish

Stanley Fish se podobno kot Iser ukvarja z bralnim procesom in tvorbo pomena, svoje teorije pa je najbolje predstavil v razpravah Literature in the Reader: Affective Stylistics (1970) in Interpreting the Variorum (1976). Pomen dela po njegovem prepričanju ni utemeljen ali celo vkodiran v besedilo, tudi ni vsebina pesmi ali zgodbe, temveč izkustvo, pridobljeno med branjem. Literarno besedilo zato ni nespremenljiv predmet opazovanja, ampak sled dogodkov, ki so se odvijali v bralčevi zavesti. Iz tega sledi, da je naloga kritika opisati dejavnosti branja, nova definicija književnosti pa predvideva raziskovanje strukture bralčevega izkustva, s čimer je zabrisana meja med bralcem in besedilom. Vendar pa Fish ne trdi, da so bralčeve reakcije svobodne. Nasprotno, meni celo, da so izkustva, do katerih pridemo v procesu branja, pogojena z jezikovnim in književnim znanjem bralca. Bralec reagira na stvari v besedilu na določen način, ker deluje pri branju po istih pravilih in dogovorih, kot jih je uporabljal avtor, ko je besedilo pisal. Bralčevo izkustvo je torej uresničenje avtorjevih navodil, kajti bralec igra vlogo, ki mu jo je določil avtor. Fish imenuje svojega bralca informirani bralec (informed reader), saj ne verjame v možnost nezainteresiranega branja. Informirani bralec je jezikovno in literarno kompetenten in se že ob začetku branja na podlagi zvrsti, avtorja, obdobja ... odloči za temu ustrezen izbor interpretativnih strategij (interpretive strategies), to je pravil in napotkov za interpretiranje. Interpretativne strategije so oblika branja, ki podeljuje besedilu njegovo obliko, s tem da ga proizvaja. To pojasnjuje, zakaj se isti bralec drugače obnaša ob branju dveh različnih besedil oziroma zakaj se različni bralci obnašajo podobno, ko berejo isto besedilo. Bralci pa pri izboru interpretativnih strategij niso čisto svobodni, saj so te naučene in nastanejo na podlagi interpretativne skupnosti (interpretative community), ki ji pripadajo. Po Fishovem modelu torej pomenov ne iščemo v besedilu, temveč jih proizvajamo, in to ne po vnaprej vkodiranih oblikah, ampak po interpretativnih strategijah, ki obliko proizvedejo.

8.2.2  Jonathan Culler

Kot predstavnik strukturalističnega pristopa želi ugotoviti, kako bralci tvorijo pomen. Njegova poetika, predstavljena v knjigi Structuralist Poetics (1975), predvideva pojem literarne kompetence (literary competence), ki je podaljšek jezikovne kompetence, o kateri je na področju jezikoslovja prvi govoril Noam Chomsky. Literarna kompetenca je niz dogovorov, ki usmerjajo bralce, da razumejo smisel posameznih prvin dela. Pomen literarnega dela torej ni rezultat bralčevega odziva na avtorjevo namero, tudi ni določen z besedilom samim, ampak je posledica institucionaliziranih dogovorov, ki jih upoštevajo avtorji pri pisanju in bralci pri branju. Njegov bralec je tako ahistorični idealni bralec (ideal reader), ki je sposoben uporabljati po dogovoru nastale znakovne sisteme.

8.2.3 Norman Holland

Je predstavnik psihoanalize in subjektivne kritike, zato posameznika in njegovo samozavedanje postavi v središče svojih teorij. Sprašuje se, kakšno je razmerje med strukturami, ki jih najdemo objektivno v besedilu, in bralčevo subjektivno izkušnjo besedila. Njegova teorija je nastala pod močnim vplivom Freuda, od katerega je prevzel izraze fantazija/želja, obramba in transformacija, ki jim je dodal še pojem pričakovanja. Psihoanaliza mu je tako dala orodje za razumevanje vloge nezavednega kot določujočega dejavnika v načinu, kako beremo besedila in kaj v njih najdemo. V knjigi The Dinamics of Literary Response (1968) opisuje poglavitno privlačnost vsakega besedila, ki je v tem, da v bralcu sproži vzajemno igro nezavednih fantazij in zavestne obrambe pred njimi. V delu uživamo zato, ker to s formalnimi sredstvi preoblikuje naše najgloblje fantazije v družbeno sprejemljive pomene. Fantazije so v literarnem delu transformirane na tak način, da ob branju izginejo občutki strahu in tesnobe, ki bi te fantazije spremljali v resničnem življenju. Nobeno delo torej ne nudi zadovoljstva bralcu, če mu ne omogoča uresničitve neke prikrite, nezavedne fantazije. Holland je svoje teorije dokazoval tudi na eksperimentalni način. Knjiga 5 Readers Reading (1975) je nastala kot rezultat proučevanja odzivov petih bralcev na Faulknerjevo zgodbo A Rose for Emily. Bralci so poznali naslov in avtorja, kljub temu pa so zgodbo razlagali zelo različno. To je Hollanda navdalo s prepričanjem, da bralci poustvarijo besedilo glede na lastno osebnost, zato je po njegovem modelu interpretacija funkcija identitete. Čeprav so Hollandovo teorijo kritizirali, pa je ta opozorila, da branje ni samo institucionalno, ampak je tudi zasebno izkustvo, ki vsebuje naše vsakodnevne sanje in fantazije.

8.2.4  David Bleich

D. Bleich je predstavnik subjektivne kritike, ki ji je sam dal tudi ime. Po njegovem prepričanju odrasli ljudje razlikujejo tri vrste biti, to je predmet, simbol in človek. Literatura sodi v območje simbolov, ker je miselna kreacija. Za besedilo je značilno, da je predmet, dokler ima fizično eksistenco, med branjem pa poteka proces simbolizacije v bralčevi glavi, ki predmet spremeni v simbol. Če želimo razumeti odziv bralca na besedilo, moramo izvesti proces resimbolizacije, ki ga imenujemo interpretacija. Bleich razlikuje individualni odziv na literaturo, ki je popolnoma subjektiven, in proces, ta je določen s skupnostjo interpretov, ki jim bralec pripada, v katerem postane ta odziv oblika znanja. Bleich definira znanje kot produkt pogajanj med člani interpretativnih skupin in na tem temelju predlaga spremembo izobraževanja. Namesto poučevanja se zavzema za paradigmo razvijajočega se znanja, kjer ni učenca in učitelja, ampak so vsi udeleženci enakovredni in ne obstaja avtoriteta učitelja, besedila ali institucije. Svoje ideje je razvijal v knjigah Readings and Feelings (1975) in Subjective Criticism (1978).

8.3  Kritika

Ker gre za tako raznoroden pojav brez trdnejšega skupnega jedra, je tudi neka splošna skupna kritika praktično nemogoča. Največja pomanjkljivost teorije bralčevega odziva je tako prav njeno široko polje raziskovanja, brez natančne terminologije. Seveda so bili posamezni teoretiki bralčevega odziva medsebojno zapleteni v polemike (takšna je bila npr. polemika med Fishom in Iserjem, pa Cullerjeva kritika Hollandovega modela ipd.), ki so pripomogle, da se je teorija bralčevega odziva po svojih uspehih konec 60. let in v 70. letih razcepila ali v dekonstrukcijo ali pa v teorijo diskurza.

9  Poststrukturalizem in dekonstrukcija

Prehod iz strukturalizma v poststrukturalizem je zaznamovan s prehodom od razumevanja literarnega besedila kot zaprte celote s točno določenim pomenom, ki ga kritik dešifrira, k odprtemu literarnemu delu, ki vsebuje mnoštvo pomenov, ki jih nikoli ne moremo do konca razložiti. Če je strukturalizem ločil znak od predmetnosti, je šel poststrukturalizem še korak naprej in je ločil označevalca od označenca. Ker lahko znake reproduciramo v različnih kontekstih, jim s tem spreminjamo tudi pomen, nikoli pa ne moremo prodreti v njihov izvorni kontekst. Zato so tudi literarna dela le neskončna igra označevalcev, saj je vsak znak v verigi pomenov na neki način pretkan z vsemi ostalimi znaki. Recepcijska estetika in teorija bralčevega odziva sta že del poststrukturalističnega pristopa, kajti v njunih razlagah literarnih del ni več enotnega, nedvoumnega smisla, temveč razumejo literarna besedila kot izvir najrazličnejših pomenov, ki jih določa bralec. Poststrukturalizem je nudil filozofske temelje tudi za razmišljanja skupine kritikov, ki so delovali na univerzi Yale, to so Paul de Man, Geoffrey Hartman, J. Hillis Miller, najvplivnejša pa sta bila psihoanalitik Jacques Lacan in filozof Jacques Derrida, ki je želel razgraditi logocentrizem evropske metafizike. V zahodni filozofiji od Platona do Husserla je obveljalo prepričanje o stalnosti in nespremenljivosti pojmov, Derrida pa trdi, sklicujoč se na Nietzscheja in Heideggra, da ne obstaja čista zavest, ki bi nam zagotavljala resnico ali trden temelj. Vsak pojem, znak, pomen je možno ponovno razgraditi (od tod izraz dekonstrukcija), vsak označevalec nas napoti k naslednjemu, zato obstaja le neprestana igra jezika, ki je neulovljiva, ne vodi nas do ničesar končnega ali začetnega, vse je le sled nečesa, kar izginja. Dekonstruktivistični kritik je natančen bralec, saj kaže na tista mesta v besedilu, kjer se pomeni prelivajo, izkjučujejo, so dvoumni, celo protislovni ali pa razpršeni in neizrečeni ter se tako na vse možne načine izmikajo zanesljivi interpretaciji. Takšna mesta poimenujejo aporije, hiatni pomeni, simptomatična mesta ipd. »Dekonstrukcija razkriva, da literatura nikakor ni zmeraj nedolžna, 'čista', enosmiselna stvar, ampak pogosto sama v sebi razcepljena, ambivalentna ali celo sprevržena, kar pa ni nujno njena pomanjkljivost, ampak prav narobe jamstvo za polnost, komplicirano večrazsežnost in s tem resničnost njenega sveta.« (Kos, 1993: 8.)

Za naše ukvarjanje z bralcem in literaturo pa je pomemben predvsem kritik, ki je s svojim delom opazno zaznamoval 20. stoletje, to je Roland Barthes. V njegovem obsežnem opusu, ki se začne še pod vplivom strukturalizma in se kasneje preko semiotike prevesi v poststrukturalizem, se z aktualnimi problemi bralca in statusom literarnega besedila ukvarjajo spisi Smrt avtorja (1968), S/Z (1970), Od umetniškega dela do teksta (1971) in Zadovoljstvo v tekstu (1973). Sočasno s pojavitvijo recepcijske estetike je tudi Barthes opozoril na problem avtorja in bralca ter uvedel novo kategorijo pisarja, ki nasledi avtorja. Če je za avtorja značilno, da obstaja pred svojo knjigo, se pisar rodi hkrati s svojim besedilom, v sebi ne nosi strasti, čustev, razpoloženj, temveč slovar, iz katerega črpa pisanje, ki se ne sme nikoli ustaviti, saj je knjiga tkivo znakov. Tekst sestavljajo mnogotera pisanja, ki izhajajo iz številnih kultur in vstopajo v medsebojni dialog, parodijo, oporekanje. Mesto, na katerem se ta mnogoterost združi, pa ni avtor, temveč bralec, ki je človek brez zgodovine, brez biografije, brez psihologije, je samo tisti nekdo, ki v sebi združuje vse sledi, ki tvorijo pisano delo. Rojstvo bralca je treba plačati s smrtjo Avtorja. (Barthes, 1995: 23). V knjigi S/Z, kjer analizira Balzacovo zgodbo Sarrasine (Suleiman, 1980: 18-19), piše, da za kritika niso najzanimivejši teksti, ki jih lahko beremo, temveč tisti, ki nas navedejo na pisanje. Berljivi teksti (readable, le texte lisible) imajo trdno strukturo in jasen pomen, zato je takšno branje pasivno, pisljivi teksti (writable, scriptible) pa so difuzni, pluralni, tvorjenje pomena je v nenehnem gibanju, saj so ti teksti galaksija označevalcev in ne struktura označencev, kar pa že vodi k medbesedilnosti, o kateri Barthes jasneje spregovori v spisu Od umetniškega dela do teksta. Barthes v sedmih točkah predstavi razliko med delom, ki negibno živi v knjigarnah in knjižnicah, ter tekstom, ki se dogaja na meji razumljivosti, je zmeraj paradoksno, je igra označevalcev, ki ga tkejo. Tekst je pretkan s citati, referencami, odmevi, ki so anonimni, nespoznavni, a vendarle že brani. Je intertekstualen, ker je vanj ujet vsak tekst, ker je med-tekst. (Barthes, 1972: 77). Tekst zahteva ukinitev razlikovanja med branjem in pisanjem, kajti oboje se poveže v skupno označevalno prakso, ki vodi k užitku. Na podlagi spisov, ki so napisani v značilnem slogu med leposlovjem in teorijo, lahko zaključimo, da je Barthesov bralec sestavljen iz neskončnega števila besedilnih kodov, bralec ni enotni center, iz katerega izhajata pomen in interpretacija (kar je značilno za recepcijsko estetiko), ampak je prej konstrukt, za katerega je značilna disparatnost in pluralnost.

10  Zaključek in nove perspektive

Da je branje ena najbolj kompleksnih človeških dejavnosti, kažejo številne študije, ki so se odmevneje začele pojavljati v 70. letih, ko je bila bralcu vrnjena njegova aktivna vloga pri tvorbi pomena. Vendar pa za večino teh študij velja, da bralca vidijo kot sofisticiranega literarnega učenjaka ali pa kot ahistorični konstrukt, zelo malo jih proučuje dejanskega, vsakdanjega, naivnega bralca. Zato so sodobne raziskave recepcije pogosto usmerjene v analizo konkretnega bralčevega odziva, ki ga skušajo ujeti z empiričnimi metodami. Takšne raziskave želijo pokazati, kako npr. sodobni bralci sprejemajo klasiko, kaj so motivi za branje sodobne publike, ali obstajajo razlike med bralcem in bralko, ali ljudje na različnih koncih sveta različno berejo, katere so zakonitosti masovnega konzumiranja, kako množični mediji s svojo šokantnostjo, številnimi dražljaji, manipulativnostjo vplivajo na oblikovanje estetskega izkustva ipd. Prihodnost raziskovanja branja pa je v interdisciplinarnosti, in sicer se kaže zlasti v povezavah s kognitivno psihologijo in teorijo diskurzov. Elaine F. Nordocchio (1992: 8) piše, da številne študije še vedno ne dajejo zadovoljivih odgovorov, da pa dokazujejo, da je pri analizi recepcije treba upoštevati besedilo (strukturo, besedilne kode), interpretacijske strategije in kulturo (družbeno in zgodovinsko determiniranost), ali povedano drugače: pomen določa to, kaj vemo, kako vemo in kdo smo.

Literatura

Beker, Miroslav (1986). Suvremene književne teorije. Zagreb: SLN.

Barthes, Roland (1972). Od umetniškega dela do teksta. Problemi št. 110, str. 75- 79.

Barthes, Roland (1975). Zadovoljstvo u tekstu. Niš: Gradina.

Barthes, Roland (1995). Smrt avtorja. V: Pogačnik, str. 19-24.

Dolinar, Darko (1989). Recepcijske teorije in hermenevtika. PK št. 2, str. 1-18.

Dolinar, Darko (1991). Hermenevtika in literarna veda. Literarni leksikon 37. Ljubljana: DZS.

Daiches, David (1995). Nova kritika. V: Pogačnik, str. 7-18.

Eagleton, Terry (1987). Književna teorija. Zagreb: SNL.

Fish, Stanley (1986). Obavještavajuči Variorum. V: Beker, str. 288-299.

Freund, Elizabeth (1987). The Return of the Reader. Reader-response criticism. New York: Methuen.

Grosman, Meta (1974). Odnos med bralcem in besedno umetnino v luči angleške literarne kritike (1921-1961). Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Grosman, Meta (1996). Reader-response criticism: interdicsiplinary perspectives. Universidade de Brasilia.

Holub, Robert C. (1984). Reception Theory. A critical introduction. New York: Methuen.

Iser, Wolfgang (1978). Apelativna struktura tekstova. V: Maricki, str. 94-115.

Iser, Wolfgang (1978). The Implied Reader. Baltimore: The Johns Hopkins University Press.

Jauss, Hans Robert (1986). Povijest književnosti kao izazov znanosti o književnosti. V: Beker, str. 253-272.

Jauss, Hans Robert (1995). Recepcijska teorija - retrospektiva njene ne(pre)poznavne predzgodovine. V: Pogačnik, str. 157-176.

Jauss, Hans Robert (1998). Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo »Literatura«.

Kante, Božidar (1999). Sodobna literarna veda in filozofija na Slovenskem: primer poststrukturalizma. SSJLK, št. 35, str. 137-145.

Kos, Janko (1983). Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS.

Kos, Janko (1988). Uvod v metodologijo literarne vede. PK, št. 1, str. 1-18.

Kos, Janko (1993). Dekonstrukcija in literarne vede. PK, št.1, str. 1-8.

Makaryk, Irena R. (ur.) (1993). Encyclopedia of contemporary literary theory. University of Toronto Press.

Nordocchio Elaine F. (ur.) (1992). Reader Response to Literature. The Empirical Dimension. Berlin, New York: Mouton de Gruyter.

Maricki, Dušanka (ur.) (1978). Teorija recepcije u nauci o književnosti. Beograd: Nolit.

Pogačnik, Aleš (ur.) (1995). Sodobna literarna teorija. Zbornik. Ljubljana: Krtina.

Suleiman, R. Susan, Crosman, Inge (ur.) (1980). The Reader in the Text. Essays on Audience and Interpretation. Princeton University Press.

Tompkins, Jane P. (ur.) (1980). Reader-response Criticism. From formalism to post- structuralism. Baltimore: The Johns Hopkins University Press.

Tötösy de Zepetnek, Steven, Sywenky, Irene (ur.) (1997). The systematic and empirical approach to literature and culture as theory and application.

Opombe

¹

O tem piše D. Maricki v uvodu k zborniku Teorija recepcije u nauci o književnosti (1978), ki vsebuje tudi članka M. Naumanna in R. Weimana.

²

Reader-response criticism pri nas največkrat prevajamo kot teorija bralčevega odziva, obstajata pa še prevoda literarna veda bralčevega odgovora, ki ga uporablja Aleš Pogačnik (spremna beseda k zborniku, 1995), in raziskovanje bralčevega odziva, kakor smer poimenuje Darko Dolinar (članek iz leta 1989).

³

V obeh zbornikih je na začetku informativni uvod urednice, na katerega se opira tudi ta razprava, na koncu pa sledi še pregledna bibliografija študij, ki se ukvarjajo s problemom bralca, publike, branja ...

⁴

Te avtorje našteva večina eniklopedij, leksikonov in zbornikov sodobne literarne teorije, zato jih bomo podrobneje predstavili v nadaljevanju, čeprav razen S. Fisha in N. Hollanda ostali sami sebe ne prištevajo k predstavnikom teorije bralčevega odziva.