Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Horst Dippong | UDK 811.163.6'367.626 |
Tehnika oziralne zveze in oziralni zaimki*
Moj odgovor bi bil, da so besede povezane s pomočjo vezniških tehnik. Zato, ker uporabljam nekatere pojme drugače, kot jih razume slovenska jezikoslovna tradicija, bi rad na začetku na kratko razložil paradigmatične osnove, iz katerih izhajam.
Skladenjski model, ki ga v nadaljevanju na kratko predstavljam, je nastal kot raziskovalni projekt v slavističnem seminarju Univerze v Hamburgu pod vodstvom Volkmarja Lehmanna ob sodelovanju avtorja prispevka v letih 1994-1997. Naloga projekta je bila razviti tehniko skladenjskega opisa, ki bi jo lahko uporabljali tudi na osnovni stopnji pouka tujega jezika, v našem primeru Nemcev, ki se učijo ruščino.1 Našemu modelu je najbližji model Smisel <- > Tekst (MST) Igorja Mel'čuka. Od njega se razlikuje predvsem po tem, da naš model teži k večji preprostosti. V smislu razlikovanja med opisno (descriptive) in razlagalno (explanatory) adekvatnostjo, ki ju je uvedel Chomsky, se naš model omejuje samo na opisno. Z njim opisujemo površino stavkov. Kadar želimo pogledati globlje, se naslonimo na druge modele, kot so formalizem generativne slovnice ali Mel'čukov MST. Za najsplošnejše izhodišče mi služi trditev, da je človeški jezik v smislu pojma language Saussurja ali language competence Chomskega sestavljen iz dveh komponent: celote kognitivnih konceptov o stvarnosti in zvez med njimi, tj. leksike I, ter celote tehnik, s pomočjo katerih nastajajo kompleksnejši kognitivni koncepti. Ti dve komponenti se v jeziku v smislu Saussurjevega pojma langue uresničujeta kot besednjak (leksika II) in skladnja. Drugi jezikovni podsistemi, kot npr. oblikoslovje, imajo zgolj sekundarni značaj za širitev možnosti besednjaka in/ali skladnje. Posledica tega je, da so, če opredelimo status besede kot enoto besednjaka, bistvenega pomena (a) semantične lastnosti, (b) (mogoči) položaji besede v stavku (npr. stavčni členi), (c) preostale skladenjske funkcije besede ter šele na zadnjem mestu (d) morfološke oznake besede (npr. tip sklanjatve).
Za samo teoretično izhodišče skladenjskega modela pa mi služi trditev, da je skladnja (predvsem) »skladanje« avtosemantičnih besednih oblik. Dve obliki sta povezani pod pogojem, da ima vsaj ena od njiju sposobnost, da si podredi obliko druge besede (tj. podreditve) ali pa samo sebe podredi drugi obliki (tj. samopodreditve). Kot opisni skladenjski model predstavlja ta model različico odvisnostne skladnje (dependency syntax). Obe sposobnosti besed 'tako podreditev kot samopodreditev' sta odvisni od praznega mesta v leksikalnem opisu besede.
Obstoj praznih mest je pogoj za povezavo dveh besed med seboj. Prazno mesto besed kot
enoto besednjaka imenujemo spremenljivka x besede a, v izvajanju označimo z a (x),
konkretno obliko b tega x (uresničevanje v stavku) pa z a (x | x = b).
Spremenljivka besede ima vedno semantično vlogo.2
Odgovorna je za povezave, vendar sama po sebi nima lastne smeri povezave (podreditev
ali samopodreditev
). Hierarhično višjo obliko3 imenujemo glavo zveze (angl. head), drugi del pa
argument (angl. argument ali modifier). To pomeni, da se spremenljivka
v stavku lahko uresničuje kot argument (primer I) ali pa glava (primer II)4 povezave.
Ta vezniška tehnika - leksikalna tehnika - je najpomembnejša, ne pa tudi edina.
Obstaja položaj, ko obe besedi nimata spremenljivk za izražanje semantične vloge ali
pa je 'a' beseda brez nje in 'b' poved. S tem se bom ukvarjal v nadaljevanju.5
1 Oziralna tehnika in druge tehnike tvorjenja povedi
V leksikalni tehniki ima beseda ali besedna oblika (n. Wortform, r. slovoforma) spremenljivke, npr. brati (x, y); Churchillov (x), ljubiti (x, y); x in y sta spremenljivki leksemov brati, Churchillov oz. ljubiti. Uresničevanje teh spremenljivk kot konkretnih (besednih) argumentov ali glav v konkretnih stavkih je skladenjsko povezano s konkretnimi besednimi oblikami brati: sem bral, Churchillov: Churchillovo, ljubiti: ljubi itn. Primera:
(1) Tonex je bral Churchillovo avtobiografijoy(2) Tonex je bral, (da) Romeo ljubiy Julijo
V zgornjih primerih so vse zveze med besednimi oblikami leksikalne. V tem preprostem
skladenjskem modelu smer povezave - katera beseda povezuje (podredno ali
samopodredno) katero - ni pomembna. Pomembno je samo, da zveza je. Leksikalna
tehnika zveze je poljubna zato, ker jo lahko uporabljamo tako za zvezo med besedami
(1) kot tudi za zvezo med besedo in stavkom (2).7
Enako velja tudi za konjunkcionalno in prepozicionalno tehniko, za katero je značilna uporaba predlogov in veznikov, t. j. besednih vrst, katerih bistvo je v vezniški funkciji.8 V primeru povezave stavkov se omejuje samo na veznike.9 Besede z vezniško funkcijo imajo lahko še dodatne semantične funkcije, npr. kot krajevni ali časovni predlogi, vendar v nobenem primeru ne nastopajo kot stavčni členi.
Primera
(3) Videl sem jo v sobi in10 dolgo (sem) z njo govoril.(4) Če bo deževalo, piknik odpade.
Vse zveze, označene s puščicami, obstajajo zaradi vezniških besed. V nekaterih
primerih določena beseda zahteva posebno vezniško besedo, npr. »Tone je bral
o Cankarju; Tone je bral, da Romeo ljubi Julijo«. V takšnih
primerih je leksikalna tehnika zveze odločilna. Leksikalna tehnika prevladuje nad
drugimi tehnikami.
Od zgornjih dveh tehnik se v osnovi razlikuje oziralna tehnika. Oziralne besede so stavčni členi v stavku in hkrati vežejo svoj stavek kot celoto navzgor:11
(5) ... deklica, katere brata sem videl, ...
Med deklica in sem videl ne obstaja nikakršna leksikalna zveza, nimamo
pa tudi vezniških besed, ki ne bi imele statusa stavčnega člena, predloga oz.
veznika. Odvisnik je povezan z deklica s pomočjo besede, ki se v svojem stavku
ne nahaja hierarhično zgoraj - kot funkcionalna beseda v povedku -, ampak kjerkoli
hierarhično spodaj.
Odnos med deklica in katere (##) ne razlaga zveze med samostalnikom in podrednim stavkom, saj se ujemata samo v spolu in številu, ne pa tudi v sklonu. To pomeni, da zveza tukaj ni skladenjska,12 ampak smiselna, besedilotvorna. Ujemanje tu sicer služi koherentnosti besedila, ni pa sredstvo skladenjske povezave znotraj stavka. Izraz slednje je samo sklon, medtem ko ujemanje v spolu in številu ni nujno izraz skladenjskih razmerij.
Zato lahko opišemo (5) kot (5''):
Oziralna beseda ima dvojno funkcijo: je »običajni« samostalnik, pridevnik
ali prislov in v tej lastnosti je v svojem stavku »običajni« stavčni člen.
Hkrati je odgovorna za to, da je ves stavek povezan z nadrednim samostalnikom. Ti dve
lastnosti se razlikujeta druga od druge. Zveza med katere in brata je
običajna leksikalna zveza, medtem ko zveza med deklica in odvisnikom ni
leksikalna zveza niti zveza, pri kateri bi nastopale sinsemantične vezniške besede.
Osnova takšne zveze je sposobnost povezovanja, ki jo imajo avtosemantične oziralne
besede. Jasno je, da se oziralna tehnika razlikuje od drugih, »standardnih«
tehnik. In jasno je tudi, da zveza oziralne tehnike obstaja zaradi posebne lastnosti
oziralnih besed. Toda ta lastnost je še nejasna. Skušali jo bomo pojasniti z novim
pogledom na sistem oziralnih besed, ki temelji na kompleksnejši teoriji skladnje.13
2 Sistem oziralnih besed v slovenščini
V nadaljevanju bom pokazal, zakaj mislim, da kdor ni zaimek, temveč samostalnik. Nato bom razložil, zakaj mislim, da lahko opisujemo ki kot veznik in kot oziralni zaimek, ter zakaj dajem prednost drugemu opisu. Nazadnje bom prikazal - ob domnevi, da je ki zaimek in ne veznik - ki in kater- kot samo en zaimek.
2.1 Zakaj je kdor oziralna (vezniška,
povezujoča) beseda?
Po generativni slovnici obstaja v vsakem stavku t. i. pozicija 'complementizer'
(C), tudi tedaj, kadar v stavku ta pozicija ni izpolnjena s podrednim veznikom.16 Pravimo, da je stavek kot celota projekcija C-ja s
stavkom kot argumentom. »Pravi« stavek se nahaja v IP (inflectional
phrase), kjer vse besede dobijo svoje skladenjske znake (npr. sklon). Včasih je
potrebno, kot na primer pri našem problemu, da se ena konstituenta premakne v SpecC
(raising ali move-a v generativni terminologiji).
V starocerkvenoslovanščini (primer levo) lahko opišemo tudi kot členek. To pomeni, da
(pri tej analizi) ni v poziciji C-ja. V primeru
oziralnih zaimkov
... analiza tega
nesamostojnega
kot členka ni mogoča, če
nam kot skladenjski model služi generativni formalizem.
lahko analiziramo kot besedotvorni morfem - v tem
primeru sam po sebi ni beseda - ali pa kot C - v tem primeru kot veznik. Ker obstaja
tudi samostojni
, se zdi ustrezna
klasifikacija
kot veznika.17
Z omenjenim premikom konstituente ne izgubijo svojega statusa kot stavčni členi, kdor ostane osebek, komur predmet, kakršen prilastek in tako naprej. Istočasno so besede zaradi -r tudi vezniške. Zdi se, da se -r še nahaja v poziciji C-ja.18 Za našo razlago pa je bistvena njihova dodatna vezniška funkcija, ki predstavlja »oziralnost« (»konjunkcionalnost«, »povezujočnost«) teh oziralnih besed.
2.2 Nekaj misli, zakaj kdor ni zaimek
Nesporno je, da zaimki nimajo lastnega pomena, ampak dobijo konkretni pomen v konkretnem položaju iz situacijskega konteksta ali sobesedila. Kaj pomeni ali na koga kažeta on, ta, ni odvisno od besed on, ta, ampak od situacije. Zaimek ne referira, ampak deiktično (kazalno) - v situacijskem - ali anaforično - v besedilnem kontekstu - kaže na nekoga ali nekaj. Primer 1:
Deiktičnost zaimkov je omejena na kazalne zaimke. Zato lahko opredelimo kot bistveni
definirajoči znak zaimkov, da so anaforični:20 zaimek
kaže na samostalnik, zaimek nadomešča ime.
V primerjavi s tem ima kdor svoj lastni pomen. Kdor pomeni »VSAK ČLOVEK, KI21 (ima lastnosti/dela/ ...) x«, ali »TISTI ČLOVEK, KI (ima lastnosti/dela/ ...) x«. To pomeni, da ima kdor referenco, kakor jo imajo samostalniki v nasprotju z zaimki. Slovenski kdor ima nespecifično nefinitno ali generično referenco, kakor imajo lahko samostalniki nespecifično nefinitno ali generično referenco (Kit je sesalec). Primer 2:
Ta tip reference - generična ali nespecifična nefinitna22 - bi lahko klasificirali kot tretjo možno funkcijo
zaimkovih besed, poleg nereferirajoče kazalne in anaforične funkcije. Glede na to se
kdor obnaša bolj podobno besedi kit kot besedama on ali
ta. Predlagam, da določimo funkcijo anaforičnosti23 kot definirajoči znak zaimkov. To pomeni, da imamo
besede, ki so oziralne, besede, ki so anaforične, ter besede, ki so oziralne in
anaforične. Primer 3:
Moja ugotovitev je, da je kdor samostalnik, ki ima lastnost oziralnosti.26
3 Status besede ki in njena paradigma
V formalizmu generativne slovnice bi bil opis ki kot oziralnega zaimka in kot veznika tak:
Kot oziralni zaimek se ki (ki-oziralnik) premakne iz stavka v
pozicijo SpecC, pri tem pa pusti in situ tako imenovano sled (trace
»t«) in v primeru, ko ki ni osebek, drugi del zaimka ga, mu
itn. Kot veznik (ki-veznik) pa je ki 'generiran' v poziciji
C-ja še in situ, to je brez premika. V tem primeru so ga, mu ...
običajni stavčni členi in stavek je običajni podredni stavek z običajnim veznikom.
Tehnika tvorjenja povedi je ista kot v povedi (4)29
Če bo deževalo, piknik odpade. Stavki s ki niso več oziralni odvisniki.
Generativni formalizem nam ne daje jasnih znakov za to, kateri od zgornjih opisov je
ustreznejši. Ki-oziralnik se zdi odgovoren za to, da nimamo veznika v poziciji
C-ja : * ... ki da/ki če/ki čeprav ... ( = ...,
[ki]SpecC [da/če/čeprav,
...]C ... ), medtem ko se ki-veznik zdi odgovoren za
to, da nimamo možnosti premika konstituentov iz IP v položaj SpecC: * ... človek,
ga ki sem videl ... (= ... [ga] SpecC
[ki] C ...). To pomeni, da ne moremo določiti,
katera pozicija - C ali SpecC - je prazna in katera je napolnjena s ki. To
pomeni tudi, da sta v tej teoriji oba opisa možna.30
Kako se razvija proces od ki-oziralnika do ki-veznika, lahko opazujemo na primeru nemškega wo. V standardnem nemškem jeziku se wo lahko uporablja kot oziralni zaimek kjer: In jener Stadt, wo wir uns sahen. (= V (tistem) mestu, kjer smo se videli.) - wo se nahaja v SpecC. Kajpada se v pogovornem jeziku pogosto sliši tudi Der Mann, wo sowas sagt, ... (dobesedno človek, kjer tako pravi, ...) - wo dobi v SpecC funkcijo »splošnega oziralnega zaimka«. V nižjem pogovornem jeziku in narečjih ter žargonsko pri nogometaših iz Stuttgarta se lahko sliši tudi Der Mann, der wo sowas sagt ... (dobesedno Človek, ki kjer [sic!] tako pravi, ...) - der (= ki) kot premikani konstituent (osebek) se nahaja v SpecC, wo (= kjer) je reduciran na vezniško funkcijo in se nahaja v C-ju. To je končna točka razvoja besede wo od (vprašalnega, potem oziralnega) prislova do resničnega veznika. Mogoče je razvoj besede wo podoben razvoju ki.
V položaju, ko imamo dve možni klasifikaciji, se je treba odločiti za eno. Za katero se odločimo, je odvisno od cilja raziskave. Po mojem mnenju je klasifikacija ki- oziralnik za cilje bolj prikladna. Klasifikacija ki-veznik se zdi skladenjsko enostavnejša, vendar bi s takim opisom pretrgali mnogo morfoloških in smiselnih zvez v sistemu jezika: (1) ki in kater- ne bi dopolnjevala drug drugega morfološko, temveč bi bila dela alternativnih sredstev tvorjenja zložene povedi; (2) obstajali bi dve vzporedni tehniki, ki bi izpolnjevali isto skladenjsko nalogo, za povezavo odvisnika z nadrednim samostalnikom bi bili odgovorni vezniška (ki) in oziralna tehnika (kater-); (3) poved s ki-veznikom bi bila lahko brez izraženega osebka (tipa Človek, ki je rekel ...) v podrednem stavku itn. To seveda niso »dokazi« proti trditvi, da je ki veznik, marveč samo utemeljitev za klasifikacijo ki kot odvisnika.
3.2 Ki in kateri sta en zaimek
(1) Tendenca slovanskih jezikov, da uporabljajo dve obliki zaimkov, kratko in polno/dolgo.
(2) Kvazikomplementarna distribucija in kolokacija ki in kater-.
(3) Nepopolnost morfoloških paradigem besed kater- in ki v dejanski rabi.31
V slovanskih jezikih je zelo običajno, da obstajata dve obliki enega zaimka, kratka in polna ali dolga. V slovenščini imamo npr. njega/ga, sebe/se itn. Zakaj ne bi bilo mogoče, da je ki kratka oblika kater-?32 Možni ugovor bi bil, da so oblike ga, se ... klitične, medtem ko ki ni. Nesporno drži prva trditev, medtem ko je, kar zadeva drugo, položaj bolj zapleten.33 Ena možnih razlag bi lahko bila, da je ki klitičen, a v nasprotju s klitičnimi zaimki tipa ga, se itn. - ki so proklitični ali enklitični - samo proklitičen. Proklitičnost je v slovanskih jezikih redkejša, a obstaja.34 Moja teza bi bila, da je ki proklitičen glede na stavek (tj. naslanja se na prvo naglašeno besedo v stavku). V generativnem okviru bi ta teza izgledala takole: ki (in tudi oziralni kater-) se premika »navzgor«, kjer postane ki proklitičen v t. i. 'fonetični obliki povedi' (phonetic form) k prvi besedi stavka zaradi fonetično praznega veznika.35 Jasno je, da je oziralnik zmeraj na prvem mestu v stavku, ne ve pa se, zakaj je tako. Teza proklitike bi to utegnila razložiti.36
Pojem komplementarne distribucije je iz časa praške šole pomembna metoda za
odkrivanje, ali sta dva jezikovna elementa aloforma (alofon, alomorf itn.) enega
elementa ali ne. Slavni primer je komplementarna distribucija alofonov [i] in
[y] v ruščini: kjer je mogoče
eno, drugo ni mogoče in obratno. Zato mnogo jezikoslovcev misli, da ima ruščina pet
samoglasniških fonemov [a, e, i, o, u] in ne šest [a, e, i, o, u, y].
Distribucija ki in kater- ni popolnoma komplementarna. Kjer je
skladenjsko - v sistemu jezika - mogoča uporaba ki (kar zadeva status
stavčnega člena), je mogoča tudi kater-. Kolokacije (besedne okolice) teh
besed pa so, nasprotno, komplementarne: kater- se uporablja s predlogi,
ki redkeje. Če bi bila sinonima, bi takšna distribucija zelo presenečala, za
alomorfa pa je bolj običajna.
S tem je povezan tretji razlog, morfološka nepopolnost paradigem kater- in ki v dejanski rabi. Ki je zgubil 5. in 6. sklon v standardnem jeziku - ki pri njem, ki z njim ... so zelo markirane variante; kater- se zelo redko uporablja v oblikah brez predlogov.37 Obe paradigmi bi imeli prazna mesta, kot ena paradigma pa je paradigma besede ki/kater- popolna.
Literatura
Bajec A., Kolarič R., Rupel M. (1971). Slovenska slovnica. Ljubljana.
Berkeley Linguistic Society (1984). Proceedings of the Tenth Annual Meeting. Parasession on Subordination. Berkeley.
Breznik A. (1916). Slovenska slovnica. Celovec.
Derbyshire W. W. (1993). A Basic Reference Grammar of Slovene. Columbus, Ohio.
Dippong H. (1996). Zur Problematik kleiner Wortarten: Das Beispiel že. Welt der Slaven XLI. 28-61.
Dippong H. (1999). Slovenisch »-koli« im Kontext der Relativpronomen und der relativischen Subordination. Linguistische Beiträge zur Slavistik aus Deutschland und Österreich. Referate des VII. JungslavistInnen-Treffen in Blaubeuren 1998. München 1999. 53-86.
Downing B. T. (1978). Some Universals of Relative Clause Structure. Universals of Human Language. Vol. 4. Stanford. 375-418.
Lehmann C. (1984). Der Relativsatz. Typologie seiner Strukturen - Theorie seiner Funktionen - Kompendium seiner Grammatik. Tübingen.
Lehmann C. (1995). Relativsätze. Syntax. An International Handbook of Contemporary Research. Volume 2. Berlin. 1199-1216.
Lehmann V., Dippong H. (1998). Arbeitspapiere des DFG-Projektes »Anwendungsorientierte Syntax Russisch«. Hamburg.
Lightfoot D. (1988). Syntactic Change. Linguistics. The Cambridge Survey, Vol. I. 303-323.
Lyons J. (1980). Semantik. München.
Mel'čuk I. A. (1988). Dependency Syntax. State University of New York Press. Albany N.Y.
Povodnik P. M. (1993a). Oblikoslovje. Priročnik z vajami. Ljubljana.
Povodnik P. M. (1993b). Skladnja. Priročnik z vajami. Ljubljana.
Stechow A., Sternefeld W. (1988). Bausteine syntaktischen Wissens. Ein Lehrbuch der generativen Grammatik. Opladen.
Svane G. (1958). Grammatik der slowenischen Schriftsprache. Kopenhagen.
Toporišič J. (1976). Slovenska slovnica. Maribor.
Weiss D. (1983). Indefinite, definite und generische Referenz. Slavistische Linguistik 1982. Referate des 8. Konstanzer Slavistischen Arbeitstreffens. München. 229-261.
Žagar F. (1994). Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor.
Opombe