Koliko in kaj berejo Slovenci?
Martin Žnideršič, Darka Podmenik, Gregor Kocijan: Knjiga in bralci IV. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za bibliotekarstvo, 1999, 160 strani.

Anketirani so bili glede na število prebranih knjig v zadnjem letu razdeljeni v štiri razrede:

• redni bralci so v zadnjem letu prebrali več kot 20 knjig, tako je odgovorilo 10 % vprašanih,

• bralci so prebrali manj kot 20 knjig, takšnih je 25 %,

• potencialni bralci so prebrali 1 do 3 knjige, takšnih odgovorov je 21 %,

• nebralci pa niso prebrali nobene knjige in tako je odgovorilo 44 % anketirancev.

Bralci se med seboj razlikujejo tudi glede na to, katere književne zvrsti berejo. Kar med 83 % bralcev je najbolj priljubljeno leposlovje, sledijo strokovne knjige in priročniki s 50 % bralcev, šolske knjige imajo 21 % bralcev, znanstvene knjige pa bere 15 % bralcev. Bralke preberejo več knjig na vseh področjih, izjema so le znanstvene knjige, najbolj opazna razlika med spoloma pa je pri leposlovju, saj to zvrst bere kar za 17 % več bralk kot bralcev. Glede na prejšnje raziskave je opazno povečanje zanimanja za znanstvene, strokovne in poljudnoznanstvene knjige, kar kaže na spremembe v vsebinski strukturi bralnih navad Slovencev, ki so se v 90. letih začeli zavedati pomena dodatnega izobraževanja in usposabljanja. Kar 61 % bralcev leposlovja si knjigo izposodi v javni knjižnici, najmlajši bralci pa največ posegajo po knjigah iz domače knjižnice, ki je tako pomemben dejavnik pri prebujanju in razvijanju bralnih navad, zato je potrebno domače knjižnice spodbujati ter jih opremiti s čim več raznovrstnimi knjigami. Glede na tematsko in žanrsko razdelitev leposlovja so med 16 kategorijami zmagali romani in povesti z močno poudarjeno ljubezensko vsebino, glede na prejšnja leta so opazen vzpon naredili tudi potopisi, kriminalke in detektivke, močno pa je zdrknilo zanimanje za romane o drugi svetovni vojni ter romane in povesti o našem sodobnem življenju. Seveda so tu opazne velike razlike glede na izobrazbo, saj so tisti s končano visoko šolo postavili ljubezenske romane šele na 8.-10. mesto, prva tri mesta pa so zasedli življenjepisi velikih ljudi, zgodovinski romani ter spomini in pričevanja. Kljub temu je očitno, da je slovenski bralec v povprečju manj zahteven bralec, še zlasti če tematski in zvrstni lestvici dodamo merila, ki kažejo na to, kaj jih v leposlovju najbolj privlači, kjer so na prvih treh mestih napeta in razgibana zgodba, resnični življenjski problemi ter duhovitost in zabavnost leposlovnega dela, skratka, naletimo zopet na kategorije, ki niso tipične za umetniško literaturo.

Posebno poglavje je namenjeno raziskavi odnosa med knjigo in drugimi mediji, to so televizija, radio, računalnik, video in časopisi. Čeprav pogosto slišimo, da je televizija nadomestila branje knjig, pa statistični podatki dokazujejo, da med gledanostjo televizije in branjem knjig ni negativnega ali pozitivnega razmerja oziroma da gledanje televizije ne izključuje niti ne spodbuja branja. Večina rednih bralcev daje knjigi prednost pred televizijo, kar utemeljujejo z odgovori, da je knjiga bolj podrobna in natančna kot televizija, da knjiga prikaže zgodbo bolj zanimivo, da si z branjem ustvarjaš boljše predstave, omogoča več svobode, pri branju si bolj aktiven ipd. Presenetljiv je tudi podatek, da sta računalnik in video slabo razširjena, saj prvega ne uporablja 70 % vprašanih, drugega pa 77 %.

V primerjavi s prejšnjimi leti je raziskava pokazala velike premike v navadah kupovanja knjig na Slovenskem. V zadnjih dvajsetih letih je močno padlo zanimanje za nakup proznih literarnih del, in sicer je nakup del domačih avtorjev padel za 25 %, tujih pa za 23 %, tako da pri nakupih proznih del močno zaostajamo za kupci v tujih raziskavah. Povečalo pa se je zanimanje za nakup leksikonov, slovarjev, strokovnih knjig, knjig o hobijih ter knjig o osebnostni in duhovni rasti, medtem ko je kupovanje otroške in mladinske literature ves čas enako. Starostni profil slovenskega kupca je 31-50 let, v tej starosti ljudje kupujejo največ in skoraj vse zvrsti, prozna dela slovenskih avtorjev pa imajo največ kupcev v starostnem obdobju nad 61 let. Kot najpogostejši motiv za kupovanje knjig so vprašani navedli vseživljenjsko izobraževanje.

Ob koncu je opisan postopek vzorčenja, dodan je vprašalnik ter članek Martina Žnideršiča o vplivu države na slovensko založništvo v obdobju 1945-1999, v katerem opozarja, da Slovenija nima strategije razvoja knjige.

Raziskava, objavljena pod naslovom Knjiga in bralci IV, prinaša številne statistične podatke o socialni strukturi in navadah slovenskih bralcev ter kupcev knjig, od katerih pa so zgoraj predstavljeni predvsem tisti, ki so povezani z bralci leposlovja. Izsledki so v knjigi prikazani na pregleden način s pomočjo tabel in grafikonov ter primerjavami iz prejšnjih raziskav in izkušnjami podobnih raziskav v tujini. Avtorji so dobljene podatke predstavili na razumljiv in čustveno nevtralen način, saj je njihovo pisanje osredotočeno predvsem na prikaz statističnih rezultatov, ne pa tudi njihovo ovrednotenje, interpretacijo razmer ter iskanja razlogov za takšno stanje. Tako na nekaterih mestih pogrešamo navedbo možnih razlogov, zakaj npr. je število kupcev proznih del tako padlo ali zakaj je odstotek dnevnega gledanja televizije manjši, želeli pa bi si tudi več nasvetov in pozivov odgovornim osebam, pa naj bodo to starši, šolstvo, ministrstva ..., saj stanje gotovo ni zadovoljivo, kajti v marsičem zaostajamo za evropskim povprečjem. Dobljeni rezultati pa so ponekod optimistični, s presenečenjem lahko prebiramo, kako dobro znajo npr. anketiranci analizirati prednosti knjige pred televizijo, vendar pa je našega navdušenja kmalu konec, ko opazimo, da so na to vprašanje odgovarjali le tisti, ki na leto preberejo več kot deset knjig, takšnih pa je bila največ tretjina vprašanih, zato je škoda, da niso imeli možnosti odgovarjati tudi tisti, ki knjig sploh ne berejo, saj bi njihovi odgovori dali precej drugačno sliko. Zastavlja se nam vprašanje, v kolikšni meri so anketiranci zmožni pravilno oceniti količinske podatke, npr. koliko časa tedensko gledajo televizijo, saj je številka glede na posameznikove splošne občutke precej drugačna, kot če bi si npr. sproti zapisovali vse pred televizijo preživete ure. Pomisleke imamo tudi ob razmišljanju, koliko so odgovori zanesljivi in koliko anketiranci nevede prilagodijo dejansko resnico pričakovanjem in splošnemu mnenju družbe. Naj kot primer različnih ocen navedemo odnos bralcev do knjig o osebnostni in duhovni rasti: to novo zvrst literature bere 6 % bralcev, kar se nam bo glede na vsakodnevno izkušnjo zdelo malo, še posebej, ko med naslovi del, ki so jih anketiranci prebrali kot zadnjo knjigo, opazimo presenetljivo veliko naslovov, ki kažejo na ta tip literature; proti koncu raziskave pa zasledimo drugačen podatek, in sicer, da takšne knjige kupuje 13 % anketirancev, če pa bi povprašali slovenske založbe, bi verjetno dobili spet drugačno številko. Problema so se zavedali tudi avtorji raziskave, so pa na to opozorili le enkrat, ko na 75. strani Martin Žnideršič zapiše, da bi odgovore lahko preverjali le s poglobljeno kontrolo posameznih vprašanj, ki pa je zaradi finančnih težav v raziskavo niso mogli vgraditi. Kljub pomislekom in manjšim odstopanjem rezultati prepričljivo kažejo, da je trend branja in kupovanja knjig med Slovenci usmerjen v poljudnoznanstvene knjige, v katerih pridobivajo dodatna vedenja, ter v branje lahke literature za razvedrilo, medtem ko ima zahtevnejše, umetniško leposlovje vse manj privržencev. Publikacija Knjiga in bralci IV je tako pomemben prispevek k poznavanju in načrtovanju bralnih navad, saj je marsikateri objavljeni podatek razveseljiv, marsikateri presenetljiv, še več pa je takih, ki kličejo po ponovnem razmisleku vprašanja, koliko in kaj beremo Slovenci.