Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Robert Cazinkić | UDK 811.163.6'367.335 |
Oziralni prilastkovi odvisniki
Značilnosti oziralnega stavka, kakršen se v mnogih jezikih pojavlja najpogosteje, so naslednje (Kordić, 1995: 20-23):
1. oziralni stavek je odvisnik;
2. opravlja vlogo pridevniškega prilastka; to pomeni, da nadredni stavek vsebuje besedo, na katero se oziralni stavek navezuje;2 ta odnosnica je običajno samostalnik, imenuje pa se antecedent;3
3. oziralni stavek se uvaja z oziralnikom, tj. oziralnim zaimkom, katerega oblika izkazuje njegovo skladenjsko vlogo v oziralnem stavku;4
4. t. i. skladenjsko-pomenska in pragmatična vloga antecedenta sta v oziralnem stavku ohranjeni, saj oziralnik zaradi zastopanja antecedenta hkrati opravlja vlogo (dela) stavčnega člena in izhodišča (teme) odvisnika;5
5. antecedent in oziralnik sta v stičnem položaju, in to tako, da je antecedent pred oziralnikom; oziralni stavek je torej v odnosu do besede, na katero se navezuje, zapostavljen (postponiran).
Ker so to značilnosti tipičnih predstavnikov oziralnega stavka, seveda ne veljajo za vse primerke te kategorije.6 Po t. i. tipološkem pristopu se na podlagi lastnosti, ki se ponavljajo pri večjem številu enot v korpusu, opredeli prototip, tj. tipični predstavnik, pojmovan kot sredina lestvice, na kateri se od sredine proti robovoma pojavljajo tudi vedno bolj netipični predstavniki. Teh opis ne izključuje, ker je kategorija pojmovana kot kontinuum z žariščnimi predstavniki. Glede na to, da se netipični predstavniki med seboj razlikujejo po tem, koliko odstopajo od lastnosti dobrih primerkov, se pri njihovem opisu postavlja temeljno vprašanje, kolikšno odstopanje od tipičnih lastnosti je še dopustno za uvrstitev primerka v dano kategorijo. Odgovor na to lahko da samo stalno primerjanje z žariščnim predstavnikom, ki pa je --- tako kot vsako določanje podobnosti --- v bistvu subjektivno.7
Katere so opredeljevalne lastnosti oziralnega stavka, je od jezika do jezika deloma različno. Take značilnosti oziralnega stavka v slovenščini so tri:
a) biti mora odvisnik,
b) njegov sestavni del mora biti oziralnik,
c) v oziralnem stavku morata biti ohranjeni skladenjsko-pomenska in pragmatična vloga antecedenta.
V slovenščini so tako možni oziralni stavki, ki nimajo vloge pridevniškega prilastka ali katerih oziralniki se ne stikajo z antecedentom, ne moremo pa si predstavljati takih primerkov te kategorije, ki ne bi imeli navedenih treh značilnosti. Tipični predstavnik oziralnega stavka, za katerega velja vseh pet spredaj naštetih lastnosti, bi bil lahko odvisnik povedi Ženske, ki prihaja, ne poznam.
2 Odvisni stavek
Tip odvisnega stavka se običajno določa na podlagi formalnega in funkcijskega merila. Prvo temelji na vezniških besedah, ki odvisnik povezujejo z nadrednim stavkom, drugo pa izhaja iz skladenjske vloge odvisnika. Po obeh merilih pripada oziralnemu stavku med odvisniki poseben položaj (Kordić, 1995: 23-24).
2.1
Vezniške besede, ki uvajajo oziralne stavke, tj. oziralni zaimki, se po
navadi omenjajo posebej: podobno kot vprašalni zaimki se tudi oziralniki od navadnih
podrednih veznikov ločijo po tem, da v odvisniku, ki je sam stavčni člen v obliki
stavka, zaradi nadomeščanja samostalnikov, pridevnikov ali prislovov opravljajo poleg
stavčnopovezovalne tudi stavčnočlensko vlogo;9 razlika
med vprašalnimi in oziralnimi zaimki pa je večinoma formalna.
Formalna tipologija odvisnikov na vezniške, oziralne in odvisnovprašalne stavke, tj. odvisnike z vprašalnim zaimkom, je v slovenski slovnici že tradicionalna (Breznik, 1916: 238; 1934: 211; Bajec idr., 1964: 324-25). Toporišič (1984: 506; 2000: 636) jo je samo izpopolnil, ko je skupinam odvisnikov z vezniki, vprašalnimi in oziralnimi zaimki dodal še odvisnike, ki jih uvajajo vprašalni členek (ali s pogovorno različico če), zveza členka in veznika (češ da) ali kar členek (naj).
2.2
Po funkcijskem merilu se odvisniki kot stavčne oblike stavčnih členov
razlikujejo od odvisnikov kot ustavčenj delov stavčnih členov: v prvi skupini so
osebkov, predmetni in vsi prislovni (bolje: prislovnodoločilni) odvisniki, v drugi pa
prilastkov, odvisnik povedkovega prilastka in t. i. povedkov odvisnik, tj. odvisnik
povedkovega določila. Slednja sta v dopolnjevanju glagola v nadrednem stavku sorodna
odvisnikom prve skupine, tako da je prilastkov odvisnik zaradi povezave z neglagolsko
besedo spet nekaj samosvojega.10
Skladenjskofunkcijska tipologija odvisnikov ima v naši slovnici podobno kot formalna že močno izročilo (Breznik, 1916: 237-38; 1934: 211; Bajec idr., 1964: 325-34; Toporišič, 1984: 508; 2000: 638). Najbolj razdelana je ta tipologija pri Toporišiču (1984: 508-17; 2000: 638-46), ki pozna tudi odvisnik povedkovega prilastka in kar dvajset t. i. prislovnih odvisnikov.11
3 Prilastkov odvisnik
Oziralni stavek je pogosto v vlogi prilastkovega odvisnika, tj. prilastka v obliki stavka. Ker je prilastek samo del katerega koli stavčnega člena, je sestavnik nadrednega stavka samo posredno (prek podredno zložene besedne zveze). To pomeni, da je v nadrednem stavku antecedent oziralnega stavka kot nosilec sintagme, katere neposredni sestavnik je prilastkov odvisnik.13 Antecedent je najpogosteje samostalnik, lahko pa tudi samostalniški zaimek, posamostaljena pridevniška beseda ali samostalniška besedna zveza.
Glede na učinek, ki ga ima prilastkovno določanje odnosnice na število zunajjezikovnih nanosnikov (referentov), so tako nestavčni kot stavčni prilastki dveh vrst: omejevalni (restriktivni) in neomejevalni (nerestriktivni).14 Omejevalni prilastki število nanosnikov imenske zveze omejujejo, neomejevalni pa nanj ne vplivajo.15 Ta pomenska različnost se kaže tudi v skladenjskostrukturnih razlikah, in sicer na ravni sintagme, v kateri ima vlogo prilastka oziralni odvisnik.
Če za zgled omejevalnega oziralnega odvisnika vzamemo drugi stavek povedi Pričakujem tisto dekle, ki pride jutri, za zgled neomejevalnega prilastkovega odvisnika pa isti stavek povedi Pričakujem tvoje dekle, ki pride jutri, je kljub temu, da se povedi besedno ločita le v rabi »pridevniškega zaimka«, razlika v strukturi samostalniške zveze z oziralnim stavkom precejšnja.16 V prvi povedi se najprej omejevalni prilastkov odvisnik ki pride jutri navezuje na samostalnik, tako da deiktik potem določa ves preostanek sintagme: tisto (dekle, ki pride jutri) .17 V drugi povedi pa svojilni zaimek samostalniku nanosnik že določa povsem enoumno, tej zvezi pa se nato doda (omejevalnemu sicer homonimni) neomejevalni oziralni odvisnik, ki prinaša zgolj dodatno informacijo: (tvoje dekle), (ki pride jutri). Neomejevalni prilastkov odvisnik je torej za razliko od omejevalnega neposredni sestavnik samostalniške sintagme. Odtod tudi večja stopnja odvisnosti omejevalnega oziralnega stavka,18 ki je odvisen tako skladenjsko kot pomensko, medtem ko je neomejevalni stavek odvisen samo formalno, na pomenski ravni pa mu pripada samostojna propozicija.19
Raba omejevalnega oz. neomejevalnega prilastkovega odvisnika vpliva tudi na različen logični odnos znotraj povedi. V povedi Sir, ki je mehak, se lahko maže oziralni stavek omejuje število sirov, na katere se navezuje povedek nadrednega stavka.20 Če bi prilastkov odvisnik izpustili, bi dobili pomensko drugačno, čeprav slovnično še zmeraj sprejemljivo poved Sir se lahko maže, ki v tem primeru ni resnična; iz izkušnje namreč vemo, da vsi siri niso mehki in da se trdih ne da mazati (da je v vzorčni povedi samostalnik sir rabljen generično, je razvidno iz njegove zamenljivosti z množinsko obliko: Siri, ki so mehki, se lahko mažejo).21 Zato je povedek nadrednega stavka pomensko ustrezen samo, če se sir nanaša na podskupino teh mlečnih izdelkov, kot jo omejuje oziralni stavek ki je mehak.22 Omejevalni prilastkov odvisnik je torej neopustljiv.23 Logični odnos v globinski zgradbi take povedi je implikacija: če ima samostalnik predikat x, potem ima tudi predikat y; v našem zgledu to pomeni: če je sir mehak, potem se lahko maže.
Če pa vzamemo drugačno poved, npr. Sir, ki je mlečni izdelek, je zdrav, vidimo, da oziralni stavek ne omejuje števila sirov, na katere se navezuje povedek nadrednega stavka. Samostalnik sir se tokrat nanaša na vse primerke skupine in povedek nadrednega stavka se navezuje prav nanje.24 Če bi oziralni odvisnik izpustili, bi bil povedek nadrednega stavka pomensko še vedno ustrezen: Sir je zdrav. Neomejevalni prilastkov odvisnik je torej opustljiv.25 Logični odnos v globinski zgradbi povedi je tu konjunkcija: samostalnik ima predikat x in ima predikat y; konkretno: sir je mlečni izdelek in je zdrav.26
Po stavčnem prilastku se sprašujemo deloma različno prav glede na to, ali je omejevalnega ali neomejevalnega tipa. Opirajoč se na Raguža (1994: 52), ki sicer obravnava oziralne odvisnike v (srbo)hrvaščini, bi lahko rekli, da v slovenščini vprašalnici kakšen večinoma ustreza odgovor z omejevalnim ali neomejevalnim stavkom, medtem ko na vprašanje kateri vedno odgovarjamo samo z omejevalnim stavkom. Tudi v tem primeru se vprašalni zaimek kakšen tako kaže kot stilno nezaznamovan oz. »ekstenziven«, medtem ko raba zaimka kateri kaže na njegovo stilno zaznamovanost ali »intenzivnost« (prim. Toporišiča /1984: 253; 2000: 318/, ki omenja možnost rabe zaimka kakšen namesto kateri, in Vidovič Muho /1979: 84/, ki govori o možnem prehodu kakovostnega vprašalnega zaimka med konverzne vrstne pridevniške zaimke; pri tem gre za značilnost neformalnih govornih položajev). Podobno ugotavlja M. Ivić (1983: 97), ko govori o srbohrvaških stavčnih povedih z imenskim povedkom. Če njene ugotovitve apliciramo na slovensko jezikovno gradivo, lahko rečemo, da vprašalnica kateri --- za razliko od kakšen --- vedno prejudicira identifikacijski tip povedi v odgovoru, pri čemer je vedno poudarjena razlikovalnost, saj zaimek kateri --- za razliko od kakšen --- poudarja naše pričakovanje, da nam bo podatek v odgovoru omogočil prepoznati posameznost, po kateri sprašujemo, med drugimi (podobnimi) posameznostmi. Postavlja se torej vprašanje, ali niso oziralni prilastkovi odvisniki s pridevniško vrednostjo funkcijsko enakovredni lastnostnim pridevnikom, če so neomejevalnega, oz. vrstnim pridevnikom, če so omejevalnega tipa. V pritrdilnem odgovoru nas potrjuje tudi znana ugotovitev, da so samostalniške zveze z lastnostnim pridevnikom proste (aktualizirane), kar pomeni, da po govornem dejanju razpadejo, medtem ko so sintagme z vrstnim pridevnikom stalne (avtomatizirane), in kot slovarska poimenovanja po govornem dejanju ne razpadejo (Vidovič Muha, 1996: 121-25); prvo namreč spominja na imenske zveze z opustljivim, drugo pa na sintagme z neopustljivim stavčnim prilastkom. Razločevalna za oziralni prilastkov odvisnik omejevalnega tipa naj bi bila tudi možnost njegove pretvorbe v (nestavčno) določilo imenske zveze (Gorjanc, 1998: 374).
Pogostost omejevalnih oz. neomejevalnih oziralnih odvisnikov je deloma odvisna od prenosniških zvrsti. Za govorjeni jezik tako velja, da so v njem pogostejši omejevalni stavki, razlago za to pa bi lahko iskali v tem, da je v govorjenem jeziku izražanje nasploh preprostejše, da se uporabljajo krajše skladenjske konstrukcije in da se zato mnogi oziralni stavki, ki bi bili v pisanem jeziku neomejevalni, v govorjenem jeziku nadomeščajo s stavki priredno zložene povedi; zato je število neomejevalnih oziralnih odvisnikov v govorjenem jeziku manjše (Kordić, 1995: 62- 63).27
3.2
Napovedovanje tipa stavčnega prilastka
Omejevalnost oz. neomejevalnost oziralnega odvisnika je posledica medsebojnega vpliva več različnih dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši (Kordić, 1995: 76-77):28
1. vsebina in zgradba oziralnega stavka (prim. npr. razliko med študenti, ki so marljivi, in študenti, ki so vsi marljivi);
2. vsebina in zgradba antecedenta (prim. npr. razliko med mesto, ki je lepo, in Ljubljana, ki je lepa, ali (tisto) dekle, ki sedi, in njegovo dekle, ki sedi);
3. drugo sobesedilo;
4. znanje naslovnika o zunajjezikovni resničnosti (ko naslovnik npr. ve, da ima beseda, na katero se oziralni prilastkov odvisnik navezuje, enkratni nanosnik, oziralni stavek razume kot neomejevalni).
Oglejmo si nekoliko podrobneje, kako na tip oziralnega odvisnika vpliva antecedent.
3.2.1
Če je v vlogi antecedenta lastno ime, je oziralni stavek praviloma
neomejevalnega tipa, saj je tak vedno, kadar je v njegovem antecedentu poimenovanje
enkratnega nanosnika. Če namreč za nanosnik uporabimo lastno ime, je že tako določen,
da se lahko lastnost, ki jo prinaša odvisnik, razume samo še kot naknadna
informacija. (Kordić, 1995: 64-66, 72; Katičić, 1986: 377).
Tudi osebni zaimki »vzpostavljajo nedvoumno predmetnostno referenco« (Vidovič Muha, 1996: 117), saj izražajo udeležence oz. neudeležence govornega dejanja (osebni zaimki za 1. osebo izražajo govorečega, za 2. osebo ogovorjenega, zaimki za 3. osebo pa neudeleženca pogovora). V bistvu gre za »globinska lastna imena« (p. t.).29 Če se osebni zaimki pojavljajo v vlogi antecedenta, lahko oziralni odvisnik razumemo praviloma samo neomejevalno (Kordić, 1995: 64, 65, 66-67, 71-72).
3.2.2
Pridevniški zaimki se od pridevnikov pred istim samostalnikom ločijo po
stavi in vlogi: če pridevnik, ki stoji bliže samostalniku (npr. črna majica),
natančneje opredeljuje vsebino samostalniškega pojma, potem pridevniški zaimek, ki je
od samostalnika bolj oddaljen (npr. ta črna majica), določa način nanašanja
(reference) natančneje opredeljene vsebine samostalniškega pojma (npr. kazalnost,
svojilnost, nedoločnost, totalnost, nikalnost).30
Pridevniški zaimki se z vidika napovedovanja verjetnega tipa stavčnega prilastka delijo na dve skupini (Kordić, 1995: 76, 78): na tiste, ki prispevajo k spontanemu razumevanju oziralnih stavkov kot omejevalnih, in na zaimke, vezane predvsem na take oziralne odvisnike, ki so najprej razumljeni kot neomejevalni.31 V primerjavi z drugimi dejavniki, ki vplivajo na razumevanje oziralnih stavkov, tvorijo pridevniški zaimki skupaj z osebnimi razmeroma omejeno skupino.32
3.2.2.1 Kazalni zaimki imajo dvojno vlogo: kažejo lahko neposredno na nanosnik imenske zveze zunaj besedila ali pa na del besedila, kjer je ta nanosnik izrecno določen oz. omenjen (Kordić, 1995: 78). Če je njihova vloga znotrajbesedilna, kažejo bodisi nazaj bodisi naprej; v prvem primeru je njihova raba navezovalna (anaforična), v drugem pa napovedovalna (kataforična) --- ta je veliko manj pogosta.
Slovenščina sodi (podobno kot npr. srbohrvaščina ali latinščina) med jezike, ki imajo tri vrstne kazalne zaimke, med katerimi »ta kaže na bližnji, tisti na bolj oddaljeni in oni na najbolj oddaljeni predmet (stvar, razmere itn.), in sicer v prostoru, času ali v zavesti« (Toporišič, 1984: 276; 2000: 340). Obstajajo namreč tudi jeziki (npr. ruščina ali nemščina), v katerih se tu uveljavlja zgolj nasprotje med bližnjim in nebližnjim (Kordić, 1995: 79). Za slovenske vrstne deiktike je tako značilno, »da referirajočo predmetnost lahko glede na govorečega opredelijo tudi v smislu relativno manjše ali večje oddaljenosti« (Vidovič Muha, 1996: 118).33 Drugače povedano: ta kaže na nekaj, kar je blizu govorečega, tisti na nekaj, kar je blizu ogovorjenega, oni pa na nekaj, kar je oddaljeno od obeh udeležencev govornega dejanja (latinska slovnica tako že tradicionalno govori o kazalnih zaimkih za 1., 2. in 3. osebo).34 Taki kazalni zaimki imajo torej gotovo »možnost vzpostavljanja nedvoumne predmetnostne reference« (Vidovič Muha, 1996: 118), zato lahko upravičeno pričakujemo, da v vlogi antecedenta pomembno prispevajo k razumevanju oziralnih prilastkovih odvisnikov kot neomejevalnih.
Deiktik tisti, ki je v zvezi z oziralnikom ki ali kateri rabljen fakultativno --- uporablja se le, če je posebej poudarjen (Toporišič, 1984: 277; 2000: 341) -, v bistvu ni kazalni zaimek, saj ne izraža relativne prostorske oddaljenosti glede na govorečega, ampak opravlja vlogo določnega člena (Vidovič Muha, 1996: 119).35 Čeprav ima verjetno določni člen v vseh jezikih svoj izvor res v kazalnih zaimkih (p. t.), pa je razlika vendarle precejšnja, saj je oziralni prilastkov odvisnik, ki ga napoveduje neobvezni tisti, praviloma omejevalnega tipa.36 Možnost uporabe člena tisti se lahko jemlje kar kot merilo za ugotavljanje vrste oziralnih prilastkovih odvisnikov: če je njegova raba v antecedentu možna, gre za omejevalne stavke, sicer pa za neomejevalne.37
Ker je nanosnik samostalniške zveze z uporabo omejevalnega desnega prilastka (stavčnega ali nestavčnega) že enoumno določen, se njegova stalna lastnost izraža z (levoprilastkovnim) pridevnikom v določni obliki, ki ji v nekaterih drugih jezikih (npr. v angleščini ali nemščini) ustreza zveza izraženega določnega člena in pridevnika. V tem smislu je ustaljena pravila o rabi t. i. določne in nedoločne oblike pridevnika38 pri nas prvi razširil Janez Gradišnik v svojih poljudno pisanih jezikovnih priročnikih.39
Če določni člen tisti napoveduje oziralni prilastkov odvisnik, ki bo prinesel merilo za izbiranje podskupine nanosnikov samostalniškega antecedenta, potem je tudi fakultativno rabljeni deiktik tak(šen) praviloma vezan na omejevalne oziralne stavke.40 To dokazuje tudi njuna pogosta medsebojna zamenljivost ob enakem sobesedilu, in sicer v smislu sopomenskosti ali vsaj blizupomenskosti.41 Čeprav smo vajeni na tak(šen) gledati kot na kakovostni pridevniški zaimek (Toporišič, 1984: 271; 2000: 335), bi ga bilo v kataforični rabi smiselno šteti za neke vrste nedoločni člen, kadar prispeva k identifikaciji predmetnosti kot splošne. Kadar je zamenljiv z deiktikom tisti ali kadar je v anaforični povezavi s kakim delom sobesedila, pa v bistvu opravlja vlogo določnega člena.42
Deiktik tolikšen Toporišič obravnava kot merni kazalni zaimek (1992: 104), ki večinoma pomeni 'tako velik' (1984: 275; 2000: 340).43 Ker je njegov pomen bolj določen, se zdi smiselno pričakovati, da bo kvečjemu v zvezi z neomejevalnim oziralnim odvisnikom. Nasprotno pa količinski kazalni zaimek toliko ni nikakršen signal za tip stavčnega prilastka, saj je v taki imenski zvezi mogoč tako omejevalni kot neomejevalni oziralni stavek.
3.2.2.2 Osebnosvojilni zaimki in povratnosvojilni zaimek svoj so pretvorbe osebnih in povratnoosebnega, npr. moj < (od) mene, svoj < (od) sebe;44 zato »izražajo besedilno določnost, in sicer tako, da vzpostavljajo razmerje med vsebino samostalniškega jedra in katerim izmed udeležencev govornega dejanja« (Vidovič Muha, 1996: 118).45 Povsem razumljivo je, da svojilni zaimki v antecedentu pomembno prispevajo k razumevanju oziralnih prilastkovih odvisnikov kot neomejevalnih (Kordić, 1995: 97-98).
3.2.2.3 Nedoločni »zaimek« nek(i) 46 ima v slovenščini podobno vlogo kot nedoločni člen v mnogih drugih jezikih, saj gre za nasledek purističnega poknjiženja pravega nedoločnega člena, ki do danes živi v nezborni slovenščini, tj. naslonke en.47 Ta »zaimek« se uporablja samo takrat, kadar se želi neznana predmetnost posebej poudariti (Kordić, 1995: 99).48 Čeprav je njegov nanosnik neznan, je hkrati tudi že izvzet iz množice vseh možnih nanosnikov, s tem pa individualiziran in določen (Kordić, 1995: 99, 103). Prisotnost besede nek(i) v antecedentu tako prispeva k neomejevalnosti oziralnega prilastkovega odvisnika (99-100, 101). Ta prinaša kako pomembno lastnost, ne da bi vplival na število nanosnikov samostalniškega antecedenta (100-101).
Nasprotno pa (oziralno)poljubnostni zaimki označujejo nanosnik, ki ni samo neznan, ampak tudi poljuben in neizvzet iz množice vseh možnih nanosnikov, zato pa povsem nedoločen in morda celo neobstoječ (103). Oziralni prilastkov odvisnik v taki imenski zvezi je tako praviloma razumljen omejevalno (p. t.).49
3.2.2.4 Raba celostnih (totalnih) zaimkov v antecedentu nakazuje, da bodo za dejanske nanosnike šteti vsi tisti iz množice možnih, ki jih opredeljuje vsebina oziralnega odvisnika; ta je zato praviloma omejevalnega tipa (Kordić, 1995: 104-105). Nikalni zaimki so po pomenu celostnim resda nasprotni, podobni pa so jim v tem, da tudi oni napovedujejo oziralni stavek, ki bo s svojo vsebino ponudil merilo za izbiranje podmnožice nanosnikov; nikalni zaimki namreč poudarjajo, da ni nobenega nanosnika, ki bi ustrezal merilu, postavljenem v omejevalnem prilastkovem odvisniku (105).50
Za sklep lahko rečemo, da nekateri pridevniški zaimki vplivajo na razumevanje oziralnega prilastkovega odvisnika kot omejevalnega: (fakultativno rabljeni) določni člen tisti, (oziralno)poljubnostni, celostni in nikalni zaimki. Po drugi strani nekateri pridevniški zaimki prispevajo k interpretaciji stavčnega prilastka kot neomejevalnega: (zunajbesedilno rabljeni) kazalni zaimki ta, tisti, oni, osebnosvojilni zaimki s povratnosvojilnim in nedoločni »člen« nek(i). Včasih lahko nad vplivom pridevniškega zaimka prevlada vpliv kakega drugega dejavnika (prim. 3.2). Da ti zaimki zares prispevajo k omejevalnosti ali neomejevalnosti oziralnega odvisnika, potrjujejo tudi primeri, v katerih se lahko oziralni stavek razume tako omejevalno kot neomejevalno, brez pridevniškega zaimka v antecedentu pa se lahko interpretira samo kot omejevalni ali pa samo kot neomejevalni odvisnik (Kordić, 1995: 106).
4 Oziralniki
Vsi slovenski oziralniki so zaimki kot podvrsta samostalniške, pridevniške ali prislovne besede.51 Samostalniška oziralnika iz skupine zaimkov tipa kdo --- kaj sta kdor in kar (prvi za človeka in človeku podobna bitja, drugi za vse drugo), posamostaljeni pridevniški oziralnik pa je po Žagarju (1986: 223) kateri (prim. pregovor katera se omoži, se v križe položi).52 Pridevniški oziralni zaimki so štirih vrst: lastnostna sta kakršen in kolikršen, vrstna kateri in ki, svojilni čigar, katerega, katere in katerih, količinski pa kolikor (Toporišič, 1984: 271; 1992: 171; 2000: 335). Prislovni oziralniki, ki so za razliko od samostalniških in pridevniških nepregibni, pa so: kjer, kamor, koder (prostorski); kadar (časovni); kakor in kolikor (lastnostna); vzročnostnih oziralnih zaimkov ni (1984: 272; 1992: 171).
Oziralni zaimek ima dvoje vlog: 1. vezniško, ker kaže tako na odvisnost stavka kot tudi na tip odvisnika, in 2. zaimensko, ker zastopa antecedent tako skladenjsko-pomensko kot pragmatično (Kordić, 1995: 36-37). V tem smislu je hkratno uvrščanje oziralnih zaimkov v samostalniško, pridevniško ali prislovno besedo na eni in v vezniško besedo na drugi strani upravičeno, saj oziralniki istočasno povezujejo in nadomeščajo. To jih izrazito loči od podrednih veznikov, ki stojijo zunaj strukture stavka in katerih vloga je samo povezovalna. Opravljanje stavčnočlenske vloge pa oziralnike druži z vprašalnimi zaimki, ki uvajajo odvisnike. Razlika med vprašalnimi in oziralnimi zaimki je vendarle predvsem v tem, da so »/o/dvisniki z vprašalnimi zaimki /.../ z nadrednim stavkom povezani pravzaprav brez vezniške besede«, tako da so »/p/ovedi kot Vprašam te, kod si hodil tako dolgo /.../ enostavno pretvorbe premega govora, podrednost /pa/ je izražena /le/ stavčnofonetično« (Toporišič, 1984: 506-507).53 Če so t. i. odvisni vprašalni stavki res brez vezniške besede, se postavlja vprašanje, ali naj vprašalne zaimke v takih primerih sploh štejemo med vezniške besede.54
Ker so v slovenščini oziralni zaimki že po obliki neprekrivni z vprašalnimi in poljubnostnimi, s katerimi so oziralniki v večini slovanskih jezikov v homonimnem razmerju, se zdi formalno opredeljevanje oziralnih odvisnikov na podlagi vezniške besede smiselno. Nevarnosti t. i. krožnih definicij namreč ni, saj lahko oziralni zaimek opredelimo neodvisno od pojma oziralnega stavka, in sicer spet formalno, tj. preprosto kot zaimek z značilnim r-jem bodisi na koncu bodisi sredi besede (kdor --- kakršen). Izjema je le oziralnik kateri, ki je edini v homonimnem razmerju z vprašalnim in poljubnostnim zaimkom. Tu je opredelitev oziralnega odvisnika samo na podlagi oziralnika nezadostna, zato je treba upoštevati tudi značilnosti sobesedila, ob katerih bo zaimek, ki je lahko sam po sebi razumljen oziralno, vprašalno in poljubnostno, enoumno interpretiran samo kot oziralnik. Konkretno gre za vezanost oziralnega zaimka samo na odvisnik in za sklonsko neujemanje oziralnika z antecedentom, v prilastkovem odvisniku pa tudi za zapostavljenost oziralnika v odnosu do antecedenta.55
Literatura
Bajec, Anton; Kolarič, Rudolf; Rupel, Mirko /in Šolar, Jakob/ (31964). Slovenska slovnica. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Beaugrande, Robert Alain de; Dressler, Wolfgang Ulrich (1992). Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park.
Bloomfield, Leonard (21950) (11933). Language. New York: Henry Holt.
Breznik, Anton (11916). Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec: Družba sv. Mohorja.
- - (41934). Slovenska slovnica za srednje šole. Celje: Družba sv. Mohorja.
Comrie, Bernard (1989) (11981). Language Universals and Linguistic Typology: Syntax and Morphology. Oxford & Cambridge: Blackwell.
Gleason, Henry Allan (21961) (11955). An Introduction to Descriptive Linguistics: Revised Edition. New York /etc./: Holt, Rinehart & Winston.
Golden, Marija (1996a). K-premik in skladenjski otoki v slovenski skladnji. Razprave (Dissertationes) XV. Ljubljana: SAZU, 237-53.
- - (1996b). O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za primerjalno in splošno jezikoslovje.
Gorjanc, Vojko (1998). Konektorji v slovničnem opisu znanstvenega besedila. SR XLVI/4, 367-88.
Gradišnik, Janez (1993). Slovensko ali angleško? Priročnik za dobro slovenščino. Celje: Mohorjeva družba.
Grepl, Miroslav; Karlík, Petr (21989) (11986). Skladba spisovné češtiny. Praha: Státní pedagogické nakladatelství.
Ivić, Milka (1983). Lingvistički ogledi. (Biblioteka XX vek, 61). Beograd: Prosveta.
Katičić, Radoslav (1986). Sintaksa hrvatskoga književnog jezika: Nacrt za gramatiku. (Djela JAZU, 61). Zagreb: JAZU & Globus.
Kopriva, Silvo (1976). Latinska slovnica. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Kordić, Snježana (1995). Relativna rečenica. (Znanstvena biblioteka HFD, 25). Zagreb: Hrvatsko filološko društvo.
Murko, Anton Janez (21843) (11832). Theoretisch-practische Grammatik der Slowenischen Sprache in Steiermark, Kärnten, Krain und dem illyrischen Küstenlande. Gräz: Verlag der Fr. Ferstl'schen Buchhandlung.
Perlmutter, D. M.; Orešnik, J. (1973). Razlaganje sintaktičnih posebnosti. Ljubljana: Institut Jožef Stefan.
Pinker, Steven (21995) (11994). The Language Instinct: The New Science of Language and Mind. (Penguin, 10). London /etc./: Penguin Books.
Quirk, Randolph; Greenbaum, Sidney; Leech, Geoffrey; Svartvik, Jan (1993) (11985). A Comprehensive Grammar of the English Language. London, New York: Longman.
Raguž, Dragutin (1994). Odnosne rečenice s veznikom što. (Verbum Croaticum; Biblioteka Jezikoslovlje, 7). Zagreb: Hrvatska sveučilišna naklada.
Simeon, Rikard (1969a). Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva na 8 jezika: A- O. Zagreb: Matica hrvatska.
- - (1969b). Enciklopedijski rječnik lingvističkih naziva na 8 jezika: P-Ž. Zagreb: MH.
Sket, Jakob (81900). A. Janežičeva Slovenska slovnica. Celovec: Družba sv. Mohorja.
Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, 1970-91. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik SAZU in Državna založba Slovenije.
Stevanović, Mihailo (1969). Savremeni srpskohrvatski jezik (Gramatički sistemi i književnojezička norma): Sintaksa. Beograd: Naučna knjiga.
Taylor, John R. (21995) (11989). Linguistic Categorization: Prototypes in Linguistic Theory. Oxford: Clarendon Press.
Toporišič, Jože (1974/75). Besednovrstna vprašanja slovenskega knjižnega jezika. JiS XX/2-3, 33-39.
- - (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
- - (21984) (11976). Slovenska slovnica: Pregledana in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja.
- - (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. (Leksikoni CZ; zbirka Sopotnik). Ljubljana: Cankarjeva založba.
- - (2000). Slovenska slovnica: Četrta, prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Založba Obzorja.
Vidovič Muha, Ada (1979). Pridevniške zaimenske besede. XV. SSJLK. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 65-97.
- - (1996). Določnost kot besedilna prvina v slovničnem opisu slovenskega jezika (ob Kopitarjevi slovnici). Kopitarjev zbornik. (Obdobja, 15). Ur. Jože Toporišič. Ljubljana: SSJLK, 115-30.
- - (1998). Pomenski preplet glagolov imeti in biti --- njuna jezikovnosistemska stilistika. SR XLVI/4, 293-323.
Žagar, France (1986). Slovenska slovnica in jezikovna vadnica. Maribor: Založba Obzorja.
Opombe