|
Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Ocene in poročila |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Radomir V. Ivanović |
Njegošologija kot slovanska duhovna dediščina*
Vladimir Osolnik, Zgodovina književnosti o Petru II Petroviću Njegošu, Črnogorska akademija znanosti in umetnosti, Podgorica 1999
Njegošologija kot interdisciplinarno znanstveno področje
/v okvirih literarne vede/ se je začelo s priporočili Vuka Stefanovića Karadžića, ki
je mladega črnogorskega arhimandrita predstavil kot nadarjenega pisatelja v pismih
klasicistu Lukijanu Mušickemu leta 1832, in se nadaljevala z njegovo knjigo
Montenegro und die Montenegriner, izdano v Stuttgartu in Tübingenu l.
1837, ter z zgodnjimi deli Teodora Pavlovića, Mata Topalovića, Giovannia Franceschia,
Stanka Vraza, Jovana Subotića, Djordja Maletića in Ivana Macuna še v času pesnikovega
življenja in seveda z deli mnogih drugih uglednih avtorjev po pisateljevi smrti
/Stefana Mitrova Ljubiše, Jovana Ristića, Frana Miklošiča, Vatroslava Jagića, Stojana
Novakovića, Nićifora Dučića, Vuka Vrčevića, Pavla Rovinskega, P. A. Lavrova, Milana
Rešetarja, Djura Šurmina/. Če se podredimo avtoriteti številk, potem lahko ugotovimo,
da je bilo od prvih Karadžićevih pisnih priporočil (1832) do današnjega dne
(Enciklopedija o Njegošu, 1999) objavljeno več deset tisoč bibliografskih
enot; prizadevni bibliograf in bibliognost Dobrilo Aranitović nas seznanja, da je
bilo od prve samostojne publikacije o Njegošu /Jovan Subotić, 1851/ do Osolnikove
knjige /1999/ objavljenih nad 170 samostojnih monografij, zbornikov in izbranih del
oz. strani, posvečenih Njegošu. Če temu dodamo tisoče komentarjev njegovih literarnih
del /od prvega izpod peresa S. M. Ljubiše, 1864, preko vrste zapisov Milana
Rešetarja, 1892-1941, do Slobodana Tomovića, 1986-1999/ in številnost znanstvenih
zvrsti oz. področij, ki se ukvarjajo s pomembno Njegoševo osebnostjo, njegovim delom
ter s časom, v katerem je živel, je povsem na dlani dejstvo, da gre v njegovem
primeru za avtentični duhovni izziv na različnih področjih humanističnih dejavnosti
in za neprimerljivo ustvarjalnost, ki s časom ne usiha, temveč postaja vedno bolj
intenzivna.Slovenski literaturolog, slavist in jugoslavist Vladimir Osolnik, profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, v doktorski disertaciji, napisani in uspešno zagovarjani pred desetletjem, ki je tu objavljena v predelani obliki, prirejeni našemu (čnogorskemu in srbskemu, jugoslovanskemu in srbohrvaškemu) receptivnemu modelu, se je lotil kompleksnega, odgovornega in apodiktično težko razrešljivega dela oz. naloge, to je prikazati, povzeti in ovrednotiti vrhunce dosežkov njegošologije v XIX. in XX. stoletju iz celovite literarnovedne oz. literarnozgodovinske perspektive. Že pri prvem srečanju z njegošologi in njegošologijo ne le kot delom vede o književnosti, temveč tudi drugih, bolj ali manj sorodnih duhovnih dejavnosti, zlasti tistih, ki jih uvrščamo med humanistične družbene in kulturno-zgodovinske znanosti, se je avtor zavedel, da je literarna zgodovina kot del znanosti o književnosti nezadostna, da bi odgovorila na apriorno zastavljen cilj oz. sistem ciljev, kot je nezadostna tudi literarna veda v svoji celoti /teorija, zgodovina, kritika/. Zaradi tega je od prvih strani v svoji obsežni monografiji potrebno pozornost namenil tudi historiografiji, zgodovini idej, kulturni zgodovini, filozofiji, psihologiji, sociologiji, jezikoslovju in folkloristiki, saj se je zavedal, da se tudi ob upoštevanju teh razsežnosti Njegoševega dela ne da dokončno analizirati v vseh podrobnostih in vseh pomenih oz. izčrpati številne prepletene pomene »brez ostankov«.
Svojo monografijo je razdelil na osem delov, med katerimi osrednjo težo nosita četrti in peti del /strani 145-257/, kjer avtor razpravlja o reprezentativnih študijah in monografijah naših /južnoslovanskih/ in tujih njegošologov. S tem je v najširši koncentrični krog uvrstil določeno število razrešljivih vprašanj in tudi nerazrešljivih aporij, ki jih je po natančnem procesu izkustvenega preverjanja ponovno izrecno omenil na koncu knjige /v sedmem poglavju pod naslovom Nerazrešena vprašanja njegošologije, strani 281-290/. Ob tem je opozoril na vrsto t. i. »večnih vprašanj« s področja filozofije, estetike in znanosti o književnosti, prisotnih tudi v razslojenem, romantično-herojskem epu Gorski vijenac /1847/, ki se kot središčna točka mnogih hotenj, tokov in miselnih križanj nahaja v epicentru avtorjevega zanimanja. Obilica problemov in aporij v njegošologiji istočasno pomeni tudi potrditev oz. dokaz o kontinuiranem razvoju znanosti o književnosti, ki je evidenten in hkrati še vedno nezadosten, da bi zadovoljil vse narasle duhovne, kulturne in literarnovedne potrebe.
Kot začetno idejo je Osolnik determiniral idejo o duhu epohe. Ko je analiziral globalne ideje časa, je opozoril na proces interference različnih ustvarjalnih paradigem v prvi polovici XIX. stoletja in nato tudi na procese interference klasicizma, predromantike in romantike. Z dajanjem prednosti relacijski nad substancialno teorijo oz. teoretični nad uporabno imanentno ravnjo analize, je Osolnik v tem delu monografije stvarno evidentiral »katalog stilskih lastnosti« obravnavanih oz. naštetih stilskih formacij, in sicer v okviru svojih prizadevanj, da bi v lastnih sodbah in mnenjih upošteval dva kriterija: »kriterij učinkovitosti« in »logos povečanega učinka«; pri tem je bil tu in tam manj uspešen.
Razprava o klasicizmu, predromanitiki in romantiki je zapletena tudi zato, ker o tej problematiki potekajo dialogi z različnimi vrstami diskurzivne prakse. Razen povsem jasnih literarnoznanstvenih kategorij, ki jih lahko upoštevamo kot »samo po sebi razumljivo izhodišče«, se tu uporabljajo izvenliterarne in izvenliterarnoznanstvene kategorije, kot so to npr. preporod, antropološka odkritja, nova renesansa ipd. Zaradi tega ostajajo razmeroma nenatančne kategorije »nacionalna romantika«, »herojsko-patriarhalna romantika«, »meščanska romantika«, ki se pojavljajo namesto čistih literarnozgodovinskih pojmov in kategorij, kot so »protoromantika« /za nerazvito romantiko/, »folklorna romantika« in »razvita romantika«. Takšna periodizacija olajšuje spremljanje geneze romantike v nacionalnih in nadnacionalnih okvirih ter spremljanje ustvarjalne metamorfoze tako v opazovanju določene generacije literarnih ustvarjalcev, ki so jih vodila enaka literarna načela, kot tudi glede posameznih zaokroženih literarnih opusov /npr. Njegoševa metamorfoza obsega tri obdobja: 1828-1836, 1836-1844 in 1844-1851/.
Nič manj zapleten in zahteven ni tudi drugi obdelani problemski krog, namenjen definiciji posameznih področij znanosti o literaturi in njihovim medsebojnim razmerjem, kot tudi ugotavljanju genoloških determinant posameznih Njegoševih del. V tem oziru je posebej zanimivo Osolnikovo stališče glede historizma v splošnem pomenu tega pojma in tudi ožje, glede historizma v znanosti o književnosti. Kot je znano, se je kriza historizma začela v svetovnih razsežnostih v štiridesetih letih in je trajala nekako do osemdesetih let. Vendar je bila v južnoslovanskih književnostih in tudi znanostih ta kriza prevladana s podaljševanjem t. i. »zgodovinske kritike«, katere pobudnik je bil Pavle Popović (1901, 1915, 1939) in ki so jo v srbski znanosti o književnosti nadaljevali številni literarni zgodovinarji /od Tihomira Ostojića (1911) do Miroslava Pantića (1998)/, kot tudi v črnogorski znanosti o književnosti /od Trifuna Djukića (1939) do J. M. Milovića (1988)/. Osolnik s konkretnimi primeri ilustrira misel, da so se prav v času krize historizma pojavile serije študij in monografij s področja njegošologije, obogatene s celo vrsto različnih novih dejstev in spoznanj. To je sicer razvidno tudi v času zadnjih dveh ali treh desetletij po obnovi historizma in nastanku novih znanstvenih zvrsti, med katerimi je tudi teorija zgodovine književnosti /v delih Klavdija Giljena Književnost kot sistem --- Prispevki za teorijo zgodovine književnosti, 1971, in Klausa Uliha Teorija literarne zgodovine --- Načela in paradigme, 1982/.
Po kratki obravnavi oz. razpravljanju o duhu narodnjaštva, lastnem narodnem jeziku in o narodni ustni tradiciji (v pomenu slovanski ljudski jezik, ustno slovstvo in izročilo) se je Osolnik disciplinirano odločil, da ne bo razširjal tematike in motivike v smeri novih »polj duha«, ki so se mu tako izdatno sama po sebi ponujala, in se je lotil najprej klasifikacije, nato pa imanentne interpretativne analize znanstvenih študij ter monografij o Njegošu in Gorskem vijencu.
V njih so namreč zajeti najvišji analitični dosežki njegošologije.
Avtor jih je razdelil v sedem krogov.
Vladimirju Osolniku bi bilo treba na koncu tega zapisa izreči priznanje za hrabrost, da je nase prevzel breme povzemanja tako obsežne in kompleksne problematike, ki bi sama po sebi terjala več posameznih knjig, kot tudi za pripravljenost, da je po dolgoletnem raziskovalnem preučevanju bralcem ponudil sumarni pregled ustvarjalnih in intelektualnih naporov njegošologov v dolgem časovnem obdobju, ki zajema celo stoletje in pol. Kot znanstvenik z opazno delovno in intelektualno energijo, evidentno odprtostjo za vse raznotere manifestacije duha na diahroni in sinhroni ravnini, je Osolnik izpolnil a priori določene cilje ali celo sistem ciljev. Če k temu dodamo, da je iz monografije izpustil nekaj delov poglavij /recepcija Njegoševega dela v Sloveniji/ in opustil inkorporiranje drugih svojih prispevkov iz njegošologije /npr. o razmerju Frana Miklošiča in Njegoša/, ter prištejemo njegovo večletno pedagoško delo profesorja južnoslovanskih književnosti, nam preostane le, da se mu javno zahvalimo za trud in ljubezen, ki jo je vložil v monografijo o Njegošu, za preseganje mnogih sporov, eksistencialnih in drugih težav, ki nas spremljajo na koncu tega tisočletja, za zbliževanje južnoslovanskega duhovnega prostora in za vzpostavljanje mostov razumevanja med književnostmi in znanostmi slovanskih narodov.
Osolnikova knjiga je neposreden dokaz duhovne sorodnosti južnoslovanskih narodov, njihovih kreativnih in intelektualnih zmogljivosti: po zaslugah njegošologije in njegošologov, kakršen je slovenski znanstvenik, imamo priložnost uživati ob neskaljenih darovih južnoslovanske duhovne dediščine.
Opombe
