Govor pri Sv. Trojici v Slovenskih goricah¹

0   Sveta Trojica v Slovenskih goricah (458 prebivalcev) je razpotegnjeno gručasto, deloma urbanizirano središčno naselje v osrednjem delu Slovenskih goric. Leži nad Pesniško dolino na nizkem slemenu vzhodno nad umetnim Gradiškim jezerom. Na severu prehaja v Porčki Vrh,² na jugu v Zgornjo Senarsko.³ Vzhodna stran griča se znižuje v dolino Ročice in Drvanje, zahodna stran v dolino Velke. V višjih legah so njive, sadovnjaki in brajde, nižje pa travniki in pašniki. Manj kot desetina prebivalcev je kmetov; večina jih je zaposlena v industriji, obrti, trgovini in gostinstvu. Naselje je dobilo trške pravice šele leta 1872. Pouk se je pričel leta 1786 v samostanu. Prva šola je iz leta 1870, druga iz leta 1969. Leta 1631 je bila na griču zgrajena lesena kapela sv. Duha, do leta 1643 pa je že bila sezidana tudi cerkev sv. Trojice, od katere sta še ohranjena sedanji zvonik in tretjina stavbe. Leta 1662 je rodbina Stubenberg, lastnica cmureške graščine, izročila cerkev v oskrbo redovnikom avguštincem. Ti so leta 1692 prizidali samostan, ki je bil večji od sedanjega, med leti 1735 in 1740 cerkev povečali, jo baročno predelali in ji od 1779 do 1780 prizidali še dva zvonika. Proti koncu 18. stoletja je cerkev zaslovela kot božja pot in leta 1787 postala župna. Ko je cesar Jožef II. prepovedal romanje, so se cerkveni dohodki tako zmanjšali, da avguštinci cerkve in samostana niso mogli več vzdrževati, zato so ga leta 1812 zapustili. Župnijo so upravljali svetni duhovniki do leta 1854, ko so jo prevzeli frančiškani.

1  Glasoslovje

1.1  Naglas in kolikost

Trojiški govor spada k vzhodnemu slovenskogoriškemu podnarečju, ki je sestavni del panonske narečne skupine. Kolikostno nasprotje med dolgimi eno- ali dvoglasniki kot nasledniki stalno dolgih in kratkimi samoglasniki kot nasledniki staro- in novoakutiranih samoglasnikov v nezadnjih in zadnjih ali edinih besednih zlogih je ohranjeno. Slovenskogoriško narečje ne pozna tonemskega naglaševanja. Izvedena sta bila oba splošnoslovenska naglasna premika: (1) pomik z dolgega in kratkega cirkumflektiranega zloga: zlto -> zlat; òko -> ko -> ok ter (2) umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasno dolžino: dušà -> dúša. Izveden je umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasni kratki samoglasnik: ženà - > žèna; kosà -> kòsa; mglà -> mgla; novo naglašeni samoglasnik je ostal kratek: 'žena, 'ksa, 'megla.

Najmlajši so naglasni umiki (1) v posameznih besedah s cirkumflektiranega dolgega končnega, zlasti odprtega zloga: 'lexko, 'vüxa; (2) s kratkega cirkumflektiranega zloga: 'bgat, 'nåpne, p'rinas. Kaže se tudi težnja po posplošitvi naglasa na vse ali večino oblik iste besede: p'rsa, p'rsla, p'rsl; 'zem, 'zemte, 'zemta (vel.).

1.2  Samoglasniški sistem

Samoglasniški sistem trojiškega govora vsebuje dolge naglašene, kratke naglašene in nenaglašene kratke samoglasnike.

1.2.1  Dolgi naglašeni samoglasniki

Sistem dolgih naglašenih samoglasnikov sestavljajo enoglasniki in dvoglasniki:

1.2.1.1  Izvor

i:

<- stalno dolgega i: c'vi:rk, 'i:nd, k'ri:, 'li:st, 'mi:slin;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: 'fi:rma, ma'ši:na, 'ri:ble; 'Mi:rko.

ü:

<- stalno dolgega u: 'bü:rkle, g'rü:ška, 'lü:č, 'lü:plen, 'vü:š;

 

<- v prevzetih besedah: 'fü:rtox, 'lü:mpič, 'pü:ngrat.

u:

<- stalno dolgega : 'du:k (sam.), 'gu:t, 'su:nce, 'vu:k, 'žu:t;

 

<- stalno dolgega u pred drugotnim j: 'mu:jca;

 

<- stalno dolgega i v skupini mi:, bi:: 'mu:jt, 'bu:jt;

 

<- v prevzetih in knjižnih besedah ter imenih: 'mu:rke, na'pu:mpal; 'ru:m, 'žu:pnik; 'Lu:mp.

:

<- stalno dolgega e: je's:n, 'l:t, 'p:č, pe'p:ja, 'š:st;

 

<- stalno dolgega : i'm:, 'p:t, p'l:šen, 'v:žen, 'z:be;

 

<- stalno dolgega : 'd:n, 'l:n, 'v:s, z 'm:no;

 

<- stalno dolgega v položaju pred j: 'v:jal, 'v:je;

 

<- redko novoakutiranega v nezadnjem besednem zlogu: 'p:sj, 's:e, 't:nk;

 

<- redko novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'n:sa, 'p:ka, 'r:ka, t'r:tj;

 

<- zgodaj podaljšanega novoakutiranega e: 'm:tel, 's:ster, 'ž:n (vse rod. mn.);

 

<- v prevzetih besedah in imenih: b'r:f't:š, d'r:šma'ši:n; Ma'l:čnik, 'M:tika, 'P:po.

:

<- stalno dolgega o v položaju pred j: g'n:j, 'l:j;

 

<- v prevzetih in knjižnih besedah ter imenih: 'm:dl, p'r:bala; 'b:lca, sim'b:l; 'V:sek.

e:

<- stalno dolgega : be'se:da, g're:x, k'le:t, 're:žen, s'le:p, 've:n.

o:

<- stalno dolgega o: gos'po:t, 'mo:st, si'ro:ta, 'šo:la, 'to:;

 

<- stalno dolgega : 'go:bec, k'lo:p, k'ro:k, 'mo:š, že'lo:dec;

 

<- zgodaj podaljšanega novoakutiranega o: 'ko:ža; 'ko:s, :s (rod. mn.);

 

<- v prevzetih besedah: 'fo:trala, f'ro:štik, pla'fo:n, 'to:plik.

a:

<- stalno dolgega a: d'va:, g'la:va, k'la:s, ko'va:č, k'ra:l, p'ra:x;

 

<- redko stalno dolgega : 'ča:st, 'la:š;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: 'fa:rof, 'ma:ntra, š'pa:jza; 'Ja:ka, Jo'la:nda, Se'na:rska.

:

<- stalno dolgega : 'b:f, 'č:f, 's:p, 't:s, 'ž:t.

Sistem kratkih naglašenih samoglasnikov sestavljajo enoglasniki:

1.2.2.1  Izvor

i

<- staroakutiranega i v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: brada'vica, 'xiša, 'lipa, 'riba, 'žila; 'nič, 'nit, 'rit, 'sit;

 

<- staroakutiranega jata v zadnjem besednem zlogu v položaju pred n: x'rin, 'sin 'sem';⁴

 

<- po mlajšem naglasnem umiku naglašenega i: p'rinas, p'riteb;

 

<- v prevzetih besedah: 'cigel, g'lit, 'zic.

ü

<- staroakutiranega u v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'bükva, 'jüžna, 'küra 'müxa, 'vüste; k'rüx, 'küp, 'tü;

 

<- po mlajšem naglasnem umiku naglašenega u: s'tüdenec, 'vüxa;

 

<- v prevzetih besedah: g'rünt, 'lüft, 'žüpa.

u

<- staroakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'vuna, 'žuna; 'pux, 'pun;

 

<- prednaglasnega po umiku naglasa s končnega kratkega zloga nanj: 'buxa;

 

<- novoakutiranega o v položaju pred nosnim soglasnikom: 'gunin, pri 'kun; 'ku;

 

<- prednaglasnega o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga, v položaju pred nosnim soglasnikom: 'kunec, 'u:na;

 

<- v prevzetih besedah: 'durx, 'furt, 'kulav 'kuljavi'.

<- staroakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: b'rza, 'dlo, 'dvat, go'rt, 'lto, 'rzat, st'rxa; 'dt;

 

<- v prevzetih besedah: 'k, 'ktna, 'lder.

<- staroakutiranega : 'dga, 'gba, 'kča, 'tča;

 

<- po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil še dolg: 'mšk;

 

<- novoakutiranega o v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'btra, 'bžj, 'nsin, 's, so'bta; k'rp, 'nš, 'pst, 'pt;

 

<- prednaglasnega o, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'bžič, 'dbra, 'xda, 'ksa, 'kt, 'sa, 'vda;

 

<- po mlajšem naglasnem umiku naglašenega o: 'bgat, 'mzol, 'gon, 'pplat, 'pzna;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: 'krp, 'mrt, 'rbez; 'Prčič.

e

<- staroakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'detela, s'reča; 'več, 'zet;

 

<- po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil še dolg: 'ječmen, 'jezik, 'mexka;

 

<- novoakutiranega e v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'melen, 'seden, 'zelje, 'ženin, 'ženska; k'met;

 

<- prednaglasnega e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'metca, 'peče, 'rečen, 'zemla, 'žena;

 

<- novoakutiranega v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: 'gene, 'meša, pre'mekne, s'nexa, 'zemen; 'deš, 'pes, 'teš;

 

<- prednaglasnega , ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'deska, 'megla, 'pek, 'tema;

 

<- staroakutiranega v položaju pred n in m: ko'lena, Slo'venija;

 

<- po mlajšem naglasnem umiku naglašenega e: 'čettek, p'reveč;

 

<- v prevzetih besedah: c'vek, 'erps, 'fertik, 'remen.

å

<- staroakutiranega a v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu: b'råzda, d'låka, k'råva, 'måt, s'låma; b'råt, 'jås, 'tån;

 

<- po mlajšem naglasnem umiku naglašenega a: 'ådvent, 'nåpne, 'zåčne;

 

<- v prevzetih besedah in imenih: g'låš, g'vånt, š'kåf; F'rånček, Žer'jåfc.

<- staroakutiranega : 'gča, 'xbet.

1.2.3.1  Prednaglasni samoglasniki

1.2.3.1.1  Izvor

i

<- i: i'm:, si'ro:ta, ti'ši:, ži'vt;

 

<- redko : dik'lina;

 

<- u: ki'pü:vlen, li'pi:e, vi'ši: (rod. ed.).

u

<- v redkih knjižnih besedah: br'usi:lna, dr'užina, x'udič;

 

<- : g'uči:, zg'uči:mo.

e

<- e: be'se:da, ne'bo:, pe'či: (rod. ed.), že'lzo;

 

<- : me'so:, pes'ti: (rod. ed.), pre'di:vo;

 

<- : ce'p:, kle'ti: (rod. ed.), le's:n, se'dt, tes'to:.

o

<- o: do'ma:, go'lo:p, go'rt, pro'so:;

 

<- : glo'bka, klo'pi:, zob'j:;

 

<- redko u: izo'mi:ra, o'ki:nl, o'm:tna.

a

<- a: bla'go:, brada'vica, ka'm:e, pa'pi:r;

 

<- v prevzetih besedah: ma'ši:n, pla'fo:n.

/r

 

<- : f'cåe, sm'dt, s'c:, t'pt;

 

<- v vzglasju: r'dč;

 

<- ru: d'go:č;

 

<- ob onemitvi istozložnega i: p'leta, p'v:zal; p 'miz, p 'jüžn.

1.2.3.2.1  Izvor

i/⁵

<- i: 'xdin, 'jst, 'måt, 'nsin;

 

<- u: 'kžix, 'pa:zdixa;

 

<- : č'lvik, 'bit, 'so:sit, 'vdit, 'vidit;⁶

 

<- u⁷ v daj., mest. ed. m., s. sp.: k/p b'råt, k/p te'let;

 

<- v prevzetih besedah: 'p:nzija, 'šu:x.

u

<- : 'jåbuke, 'jåbučina;

 

<- v prevzetih besedah: 'a:ntux.

e

<- e: 'nese, 'nesen, 'peče, 'teče;

 

<- : 'mize (im. mn.), 'påmet, 'tele, 'žene (im. mn.);

 

<- : x'la:pec, x'le:bec; 'pe:sek, 'p:tek, 'vo:sek;

 

<- v prevzetih besedah: 'lder, 'remen, š'prxet.

o

<- o: 'lto, 'msto;

 

<- : 'lipo, z 'lipo, 'mizo, z 'mizo, 'želot;

 

<- v prevzetih besedah: b'ri:tof, 'fü:rtox, 'pu:nčox.

a

<- a: 'dlat, 'jågoda, s'fo:ra, 'ža:gat;

 

<- -il, -l, -al, -l: 'xda, p'rsa; 'vda, 'vida; 'dla, 'pela; 'n:sa, 'p:ka;

 

<- redko : 'go:sanca;

 

<- v prevzetih besedah: 'pü:ngrat, 'ra:fank, 'šo:štar, 'ža:jfa.

<- -eri-: 'vevca.

<- zaradi upada samoglasnika ob l: g'r:bca, 'kt, 'ta:jf.

<- zaradi upada samoglasnika ob n: po'su:nčca, pre'mekt, s'včca.

l, r, m, n, j, , v

Praslovanski , srednji l in l' so sovpadli v srednji l. L' je ohranjen samo v besedah 'lje in 'zelje.⁸ V l je prešel tudi pred soglasnikom: 'a:lfa, 'f:lgalo, 'j:lka; - se v naglašenem zlogu izgovarja kot -/-ja: 'ba:, vi'či:ja, 'gr o'bü:ja, sicer pa kot -a: 'dla, 'nsa, 'p:ka, 'visa. R je kot v knjižnem jeziku. R' v pregibanju izgubi palatalni element: 'mežnara, pa'pi:ra, 'šo:lara; čr- in žr-: č're:da, č're:šna, žre'b:; disimilaciji: r-r > n-r: 'ma:ntra, z'ma:ntran in r-r > j-r: 'fa:jmašter. Končni -m prehaja v -n: b'råtan (daj. mn.), 'sestran (daj. mn.), s te'leton; 'ba:ran, k'leplen, ž'gen; mn > ml: 'gümla; n-(b)-n > d-(b)-n: do'ben; m-n > v-n : 'venda 'menda'; pm > pn : 'fi:špan/'fü:špan; analogični n: b'rmen, 'smen, v'rmen. Rinezem: 'me:sc, 'pa:jank. N' > n, na začetku besede in med dvema samoglasnikoma > : 'kstan, 'lü:kna; 'ega, 'iva; li'pi:e, 'žegnae. V je [v]: b'rskva, ne'vsta, v'do:va, le pred nezvenečim nezvočnikom in na koncu besede je f : bez'ga:fke, fp'r:čt, 'ilofca; f k'le:t, f 'šo:lo; p'råf, zd'råf, ža'li:tef. V vzglasju besede pogosto onemi: 'sa:k, 'zemen, nastopa pa tudi kot proteza: 'vüxa, 'vüste, 'vü:š; redko - za /v/: 'a:to, 'ra:no. J se pojavlja tudi kot novonastali prehodni glas: 'xu:jdo, 'mu:jca, 'na:jšl, 'jstra, 'vu:jžgen, ž'ga:jnk. P, t, k, b, d, g in x so dobro ohranjeni. Nezvočniki imajo razvrstitev kot v knjižnem jeziku. Primarna dl > l: 'šilo, 'vile. Disimilacija tl-dl > l: c'vela, fk'rål, p'rela. V soglasniškem sklopu zaradi lažjega izgovora t lahko onemi: 'lü:šno, m'la:c. Prim. še pt- > t : 'tič, 'tič; tl-dl > kl-gl : k'låčt, g'le:tva; dn >gn : g'nes; xč > šč > č : š'č:rka > 'č:rka. Vzglasni t in izglasni x se izgubljata: 'xr <- thor 'dihur'; f'ča:s. Z, ž pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede pred premorom > s, š. Sk- > šk-: šk'ria; šč > š : 'išen, k'le:še, ti'ši:. Z pred > ž : ž 'ive, ž 'o:; iz po upadu i > s (ob nezvenečih soglasnikih): s 'fo:tra, s 'kče. F se premenjuje z v (glej zgoraj); v starejših in mlajših prevzetih besedah: 'fa:rba, 'fa:rof, 'fertik, k'nf, 'lüft, 'ža:jfa.

2  Oblikoslovje

2.1  Samostalniška beseda

2.1.1  Samostalnik

V ed. so ohranjeni vsi trije spoli. Ž. obliko imajo nekateri sam. s. sp. (g'ne:zda, 'jåbuka, ko'lena, ':ka, 'vüxa), v mn. pa sam. s. sp. postanejo ali ž. ali m. sp. Moškospolski so v dv. in mn. sam. s. sp., ki osnovo podaljšujejo s -t.

2.1.1.1  Moške sklanjatve

Sam. 1. m. sklanjatve se sklanjajo po naslednjem naglasno nepremičnem nagl. tipu: b'råt-ø -a - -a/- ø - -on; - -of -an -e -ax -am; -a -of -oma/-ama -a -ax -oma/-ama. Po nepremičnem naglasnem tipu se sklanjajo tudi samostalniki knjižnega končniškega: 'deš 'deža, 'pes 'pesa in mešanega naglasnega tipa: 'le:s 'le:sa, 'mo:š 'mo:ža, medtem ko je premični naglasni tip dobro ohranjen: 'bžič bo'žiča, 'ječmen ječ'mena. Samostalniki, katerih osnova se končuje na govorjeni samoglasnik, v sklonih z neničto končnico osnovo podaljšujejo z -j: 'Vi:l 'Vi:lija. Samostalniki na -r osnove ne podaljšujejo: xek'ta:ra, 'šo:štara. Govor ne pozna podaljševanja osnove z -ov v mn. in dv. c've:t, c've:ta; 'mo:st, 'mo:sta ter naglašene končnice - u v rod. ed. s've:t s've:ta; 'zi:t 'zi:da. V im. mn. je -: b'råt, 'so:sid. Samostalniki 2. m. sklanjatve se sklanjajo po vzorcu za prvo moško: 'dlo'v:dj-a -a - -a - -on ali prvo žensko sklanjatev: 'ča 'če 'č 'čo 'č 'čo. Samostalnikov 3. m. sklanjatve v trojiškem govoru ni najti, samostalniki 4. sklanjatve pa se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi tipa ti m'la:d ti m'la:diga.

2.1.1.2  Ženske sklanjatve

Samostalniki 1. ž. sklanjatve se sklanjajo le po nepremičnem naglasnem tipu. Končnice v 1. ž. sklanjatvi odstopajo od knjižne norme v daj. in or. dv.: b'rz -a -e - -o - -o; -e -ø -an -e -ax -am; - -ø -oma/-ama - -ax -oma/-ama. Tako se sklanjajo tudi: 'megla 'megle, 'tema 'teme in samostalniki tipa 'ksa 'kse, 'vda 'vde. Samostalniki ž. sp. na -ev imajo tudi v im. ed. obliko: b'rskva, 'bükva, 'cirkva.⁹ Sklanjatveni vzorec 2. ž. sklanjatve: 'miš -ø - - -ø - -jo; - - -an - -ax -am; - - -oma/-ama - -ax -oma/- ama. Končnice v daj., mest. in or. mn ter dv. so enake končnicam 1. ž. sklanjatve. Mešani naglasni tip je še ohranjen: 'o:s o'si:, 'mo:č mo'či:, 'no:č no'či:, vendar že tudi 'ko:st 'ko:st, 'lü:č 'lü:č, 'p:č 'p:č. Samostalnikov 3. ž. sklanjatve, npr. 'I:ris, je malo, 4. sklanjatev pa je enaka ženski pridevniški sklanjatvi.

2.1.1.3  Srednje sklanjatve

Samostalniki s. spola lahko ohranjajo svoj spol in sklanjatev le v ednini, saj v dvojini in množini postanejo žensko- ali moškospolski. Pri neštevnih je srednji spol ohranjen: 'i:vje, m'le:ko, pre'di:vo, 'su:nce, že'lzo. Sklanjatveni vzorec: 'lt-o¹⁰ -a - -o - -on; 'le:t-e -ø -an -e -ax -ami; 'lt- -ø -oma/-ama - -ax -oma/-ama. Po premičnem naglasnem tipu se naglašujejo samostalniki, ki osnovo podaljšujejo s - t: 'tele-ø -a - -ø - -on. Ti samostalniki so s. sp. le v ed.; v mn. in dv. so moškospolski: te'let-; te'let-a. Samostalniki, ki osnovo podaljšujejo z -n, svoj spol ohranjajo: 'dbro 'smen, 'teško b'rmen, podaljševanja osnove s -s ni; ti samostalniki so ženskospolski že v ednini: č're:va č're:ve, 'ko:la 'ko:le,'o:ka 'o:ke, 'pera 'pere. Množinski samostalniki s. spola so prešli med ženske samostalnike: 'j:tre, o'ča:le, p'lü:če, 'vüste. Med ničto sklonljive samostalnike s. sp. se štejeta 'jst 'hrana' in 'pit 'pijača'. Tretja sklanjatev posamostaljenih pridevnikov je enaka pridevniški sklanjatvi.

2.1.2  Samostalniški zaimki

Osebni zaimki se sklanjajo kot v knjižnem jeziku. V mest. ed. in mn. se naglas umakne na predlog pri. Pri naslonski obliki jix v rod. in tož. mn. ter dv. se pojavi premet v xi. Obliki za 1. in 2. os. dv. m. sp. se v im. glasita 'mi:ja, 'vi:ja. Tožilniška navezna oblika v zvezi s predlogi lahko ohrani naglas: za 'm:, za 't:.¹¹ Povratni osebni zaimek ima naslednjo sklanjatev: 'sebe se, 'seb si, 'sebe se, p'riseb, s 's:bo.

Vprašalna zaimka g'do:/'k:r/'k:r in 'kåj opravljata tudi vlogo oziralnih zaimkov. Poljubnostna zaimka sta 'k:r/'k:r 'kdo' in 'kåj, nedoločni pa so 'nše, 'nk in 'ed 'nekdo' ter 'nke 'nekaj'. Nikalni zaimki so 'niše, 'nič, do'bed, celostna sta f'sa:k in f's:, drugostna d'rü:g, d'rü:go, istostna 'i:st, 'i:sto, mnogostni pa so 'målo'k:r/'målo'k:r, 'več'k:r/'več'k:r, 'več'kåj.

2.2  Pridevniška beseda

2.2.1  Pridevnik

Pri pridevniku prevladuje navidez določna oblika tudi za nedoločnost. Sklanja se kot v knjižnem jeziku, le v rod. ed. m. in s. sp ter v tož. ed. m. sp. je posplošena končnica -iga. Sklanjatev za moški spol: 'lexk- -iga -en -iga/- -en -in; - -ix -in -e -ix -im; -a -ix -ima -a -ix -ima. Za srednji spol je posebna oblika le v im. in tož. ed., druge končnice so enake kot v m. sklanjatvi. Sklonske končnice za vse tri spole sovpadejo tudi v dv. in mn., le v im. mn. in im. ter tož. dv. se sklanjatev pridevnikov ž. sp. razlikuje od sklanjatve pridevnikov m. in s. sp.

V trojiškem govoru prevladuje stopnjevanje z »bolj«: 'mexk 'bj 'mexk 'nåj'bj 'mexk; 'žu:t 'bj 'žu:t 'nåj'bj 'žu:t; obrazilo -ši je redkejše: 'ma:l 'm:nš 'nåj'm:nš.¹² Posebnost so oblike: 'l:žiš, 'ni:žiš, 'vi:šiš.¹³

2.2.2  Pridevniški zaimki

Svojilni zaimki 'mj, 'mja, 'mjo, t'vj, t'vja, t'vjo, 'egof, ':n, 'nåš, 'våš, 'ixof/od 'vix 'njihov' ter povratni svojilni zaimek s'vj, s'vja, s'vjo se sklanjajo po pridevniški sklanjatvi. Druge oblike so še od 'na:j, od 'va:j, od 'vixd've:x 'njun'. Kazalni vrstni zaimki so 'tt -a -o, 'ti:st -a -o, 'n/'v -a -o, kazalni kakovostni pa 'tåk -a -o. Oziralni zaimki so 'kåk -a -o, 'k:r -a -o, ki, 'kåj in 'kko, vprašalna pa sta 'kåk -a -o in 'k:r -a -o. Poljubnostni in oziralnopoljubnostni zaimki so po obliki enaki vprašalnim zaimkom, mnogostni zaimek je 'več'k:r/'mårs'k:r, drugostni d'rü:g -a -o, istostni 'i:st -a -o, g'li:xn -a -o in g'li:x'tåk, nedoločni pa 'nk -a -o. Celostni zaimki so f'sa:k/'sa:k -a -o, f'si, f'se in 'ce:l -a -o, nikalna sta do'ben in 'nič.

2.2.3  Števniki

Končnice za izražanje spola, sklona in števila so pri števnikih načeloma iste kot pri pridevnikih. Števnik 'ed 'ena 'eno se sklanja kot pridevniki. Glavna števnika za vrednosti 2 in 3 imata deloma posebne končnice: d'va:/d've:, d've:x, d'vema,¹⁴ d'va:/d've:, d've:x, d'vema; t'ri:je/tri'j:/t'ri:, t're:x, t're:n, t'ri:, t're:x, t're:m. Tako kot števnik 'p:t 'petix 'petin 'p:t 'petix 'petim se sklanjajo vsi preostali, npr. š'tir (razen v im. in tož.), 'š:st, 'sed, 's, de'v:t, de's:t, d'va:jst, 'enod'va:jst, t'ri:st, š'tirdeset, s'to:, 'ta:žt. Vrstilni števniki: ti/ta 'p:v -a -o, ti/ta d'rü:g -a -o, t'r:tj, d'va:jst, s'to:t. Ločujejo z množilnimi in glavnimi števniki: d'v:jna gos'ti:ja 'dvoje gostij'; t'ri: 'dce 'troje otrok'. Množinski samostalniki se štejejo z glavnimi ali množilnimi števniki: 'ene d'ver; t'r:jne x'låče 'troje hlač'. Večkratno danost istega izražajo z množilnimi, redkeje z glavnimi števniki: 'to:pšn c'virn; d've: 'ša:jb 'dvojno steklo'. Oblike s kraten se ne uporabljajo.

2.3  Glagol

Glagol ni doživel velikih sprememb. S knjižnim jezikom se razhaja v predpretekliku, ki se ne uporablja. Razmerje med osebkom in vršilcem dejanja se izraža s tvornim, redkeje s trpnim načinom. Nedoločnik je dolg. Opisni deležnik na -l se rabi za opisovanje tvornih časov in naklonov, trpni deležnik na -n/-t za izražanje trpnosti, deležnik stanja na -n/-t pa je navadna pridevniška beseda: D'ver so otp're:te; po'se:kane 'v:je, z'm:žen s'ne:k. Deležnik stanja na -l ni znan, za deležnik na -ši je primer 'bi:fš kot pridevnik, deležnik na -č pa je redek in postane pridevnik: pi'kča 'ro:ža, ž'gča 'vda. Deležij na -č, -aje, -e in -ši v trojiškem govoru ni. Glagolnik ohranja iste pomene kot v knjižnem jeziku. Spregatev glagola se od knjižne razlikuje le v 1. osebi dvojine: 'dla-n -š -ø; -ma -ta -ta; -mo -te -jo. Enako se spregajo: 'dån 'je:n, 've:n; s/sen si je, sma sta sta, smo ste so. Glagoli s korenom na -č imajo v nedoločniku -t kot tipično obrazilo za to obliko: 'gr ob'le:čt, 'pečt, 'rečt. Po analogiji s sedanjikom prehajata d in n tudi v nedoločnik: fk'rådt fk'ra:dnem, 'nåpt 'nåpnen. Glagoli V/1 in VI prehajajo med glagole V/2: 'ri:blen, 'le:čen, o'ka:plen; ki'pü:vlen. Glagoli s korenom na -k, -g: 'vž, 'dj se s'le:č, 'peč, 'reč. Iti: 'id, g'r:mo, 'ite, g'r:ma, 'ita; videti: pog'ledn; najti: po'i:š. V dv. in mn. obliki deležnika na - l za s. sp. se je posplošila moška oblika, dvojinska oblika deležnika na - l za ž. sp. pa je enaka množinski obliki.

2.4  Prislov

Prostorski: b'lü:jz, 'dåč, 'dj, 'dlax, fk'råj 'proč', 'furt 'stran, proč', 'gi 'kje', 'gr, 'gr, 'i:nd 'drugje', 'ng 'nekje', 'ni:kan 'nikamor', 'nr 'noter', 'po:lek, p're:d, p're:k, s'po:t, 'vün, 'vün, z'me:s, 'tå, 'tån.

Časovni: g'då 'kdaj', f'čera, 'ltos, 'nåx 'nato', 'nåjp'r:ja, 'ngda, po'zi:m, 'po:dne 'opoldne', 'pzno, p 'ca:jt 'zgodaj zjutraj', 'p:vo 'najprej', s'ko:s 'vedno', 'zåj.

Vzročni: za'kåj, za'to:.

Lastnostni: 'dbro, d'go:č 'zopet, znova', 'fa:jn, 'f:jst, 'xi:tro, 'xu:jdo, 'lexko, 'lü:šno, po'målen 'počasi', pop're:k, sk'ri:žon, 'teško, 'våč 'drugače', za'dst 'dovolj', z'lo:.

Stopnjujejo se opisno ali z obrazili: 'lü:šno, 'bj 'lü:šno, 'nåj'bj 'lü:šno; 'målo, 'm:e, 'nåj'm:e. Elativno stopnjevanje: z'lo: 'dst, p'rec 'mčna, st'ra:šno 'le:po.

Nemški vpliv: 'gr ob'le:čen, 'cj 'da:l, 'vün z're:žen, 'dj zap're:t, 'nr 'deneš, fk'råj od're:žeš.

2.5    Predlog, členek, veznik in medmet so kot v knjižnem jeziku. Posplošene in stalne so le velelnice za velevanje živalim, za pozdrave ipd. Posebnosti pri členkih: g'li:x 'ravno', g'li:x 'tåk 'prav tako', 'lek 'mogoče, verjetno', 'venda 'menda', ala 'kajne', kar ne 'ne'.

3  Skladnja

Ljudsko skladnjo označujejo naslednji pojavi:

1.  Ponovitve: Če smo 'ce:l 'd:n, 'ce:l 'd:n smo 'dlal. 'Niše, 'niše 't:ga ne 'vrje.

2.  Izpusti: 'Ne: b'lo: mi je za 'gu:č, 'ne: b'lo: mi je za. 'Sa:mo 'to: se 'ra:jngla. P'r:ja smo 'mi:.

3.  Zanikani biti v sedanjiku ostaja kot vez v povedkovem določilu: Za'kåj 'ni:s p'riša? /.../ 'såj 'nga 'tü 'nikoga. 'Såj 'ne: 'tåk 'xu:jdo., sicer pa razpada v s/sen 'ne:: 'Te pa smo 'več 'ne: 'mgl. /.../ ki 'mšk so 'ne: b'li za 'tto 'dlo. 'Ttiga s 'jås 'ne: 'pznala. Zanikani sedanjik glagola imam je 'neman: Če 'to: 'nema do'ben 'pes /.../; /.../ s 'küram 'nemaš op'ra:fka do'beniga., glagola hočem pa 'nčen: 'Tü 'gr 'nče 'niše 'več 'dlat. /.../ 'zåj pa 'nčen 'mt.

4.  Besednoredne posebnosti:

• obrnjeni besedni red v besedni zvezi: (a) samostalniški prilastek se lahko pojavi na levi strani od odnosnice: ot 'so:sida 'žena; (b) pridevniški prilastek se lahko prestavi na desno stran: 'pesa fs'råniga, po'so:dva 'zi:dana, 'v:je po'se:kane;

• glagol, tako polnopomenski kot pomožni, se pomakne na zadnje mesto v stavčni zgradbi: 'Jås f'se f 'tt k'rüšn 'peč 'pečen. 'To: je za že'lo:dec bi'lo:.

• pomožni glagol je na začetku stavka: Smo 'tåk na'r:dl, ki je 'ne: 'vda. Sen se v 'lü:ck 'a:to f'se:la pa se ž 'in ot'pelala.;

• naslonka osebnega zaimka je (a) za glagolom: /.../ pa'nemreš, če ne 'dlaš xi s'ta:lno., (b) med sestavinama zložene glagolske oblike: In 'p:l je mi 'r:ko /.../;

• naslonka bi je pred naj: 'Mi:, 'mi: bi 'te 'nåj 'tå p'rišl.;

• poudarni členek, ki navadno stoji pred tistim delom stavka, ki ga poudarja, se v govoru lahko premika: 'Zåj še si je 'č:rka 'tån 'xišo pos'tåvla. /.../ ker k'rüx še 'jås 'zåj 'pečen 'tåk.

'våč '

'dkič

Navedenke

Blaznik, Pavle (1988). Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500. Maribor: Založba Obzorja.

Ramovš, Fran (1952). Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS.

--- --- (1924). HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.

Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

Literatura

Ivič, P. (ur.). (1981). Fonološki opisi ... Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.

Koletnik, M. (1999). Fonološki opis voličinskega in črešnjevskega govora. Slavistična revija XLVII, št. 1, 69-87.

--- --- (1999). Slovenskogoriško narečje. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Logar, T. (1981). Izhodiščni splošnoslovenski fonološki sistem. Fonološki opisi ... Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine.

Ramovš, F. (1924). HG II, Konzonantizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.

--- --- (1935). HG VII, Dialekti. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.

--- --- (1936). Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: Akademska založba.

--- --- (1950). Relativna kronologija slovenskih akcentskih pojavov. Slavistična revija III, št. 1-2, 16-23.

Rigler, J. (1977). K problematiki daljšanja starega akuta. Slavistična revija, kongresna številka, 83-99.

--- --- (1986). Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana: Slovenska Matica.

Toporišič, J. (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Zorko, Z. (1998). Haloško narečje in druge dialektološke študije. Maribor: Slavistično društvo Maribor.

Opombe

¹

Članek je nastal na osnovi gradiva, zbranega za jezikovno analizo vzhodnih slovenskogoriških govorov v mojem doktorskem delu Slovenskogoriško narečje; mentorica red. prof. dr. Zinka Zorko.

²

Kraj se prvič omenja leta 1338 z imenom Purchstal. Prim. Blaznik (1988: 127).

³

Kraj se prvič omenja leta 1398 z imenom ober Sweinen Hard. Prim. Blaznik (1988: 227).

⁴

Govori se tudi x'rn, 'sn.

⁵

Izglasni i se izgovarja manj napeto, nekoliko niže od naglašenega i.

⁶

Govori se tudi č'lvek, 'rex, 'so:set.

⁷

V panonski narečni skupini se v daj. in mest. ed. m. sp. nepoudarjeni u preko ü delabializira v i. Prim. Ramovš (1952: 32).

⁸

V besedah olje in zelje je fonem /lj/ sekundarnega izvora. V večini slovenskih narečij se je razvijal enako kot prvotni l'. Ohranila so ga le redka narečja, med njimi tudi slovenskogoriško. Prim. Ramovš (1924: 69).

⁹

V im. in tož. ed. svojo obliko redko še ohranjajo: mla'ti:tef.

¹⁰

Samostalnik leto ima v ed. in dv. odraz staroakutiranega, v mn. pa stalno dolgega jata.

¹¹

Govorita se tudi obliki: za 'mene, za 'tebe.

¹²

Ta pridevnik stopnjujejo tudi z bolj.

¹³

To so t. i. podvojeni komparativi. Prim. Ramovš (1952: 107).

¹⁴

V daj. in or. je odraz staroakutiranega jata.