Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Zoltan Jan | UDK 821.163.6(450).09 Šorli L. |
Ljubka Šorli med Italijani
Toda že na ravni inventarizacije literarnozgodovinskega gradiva se pojavljajo nekatera pomenljiva dejstva. Najprej izstopa, da se pesnica ne omenja v prvih sistematičnih pregledih slovenske literarne ustvarjalnosti v Gorici, ki so od srede osemdesetih let izhajali v italijanskih publikacijah.4 Če je to razumljivo, ker je te predstavitve pisala literarna zgodovinarka Lojzka Bratuž, ki se je z diskretnostjo izognila opredeljevanju do še razvijajočega se pesniškega ustvarjanja lastne matere, pa preseneča sicer vljuden očitek znanega goriškega zgodovinarja Sergia Tavana, da bi v njene preglede slovenske literature na Goriškem sodila tudi Ljubka Šorli. Ko v svoji obsežni knjigi Gorizia e il mondo di ieri (Gorica in včerajšnji svet) povzema referate s seminarja, ki ga je leta 1986 pripravil Istituto di storia sociale e religiosa di Gorizia (Inštitut za družbeno in religiozno zgodovino Gorice), pri oznaki prispevka Lojzke Bratuž pravi: »Alla vita letteraria slovena del Novecento dedicò il suo studio Lojzka Bratuž (Il Novecento), che traccia una storia punteggiata di episodi e di figure grandemente significative, come Ivan Pregelj, France Bevk, Alojz Gradnik (»il poeta fra due mondi« come lo definì Marijan Brecelj), Srečko Kosovel, fino agli autori più recenti (fra cui starebbe bene il nome di Ljubka Šorli; cfr. Le arti a Gorizia nel secondo '900, Gorizia 1987) e fino al bel gruppo di musicisti, fra cui Lojze Bratuž, citato per dovere ma non senza dolore.«5 Na drugem mestu pri obravnavi goriške literarne ustvarjalnosti zapiše tudi naslednjo oznako pesnice: »In tanti prossimi [...] traspaiono dai versi di Ljubka Šorli [...], delicatamente intrecciati di meditazioni e di accenti personali, in cui traspare un mondo intimo e partecipe di sentire e di vedere o rivedere le cose e gli uomini, pur senza abbandoni facili.«6 Oznaka sicer ni posebno razčlenjena in dopolnjena z ilustrativnim gradivom, tudi ni tako obsežna, kot so zapisi o Juliju Kugyju, Carlu Michelstaedterju, Mariju Marinu, Mariu Cossarju, Celsu Macorju in drugih italijanskih goriških literatih, vendar pesnico vključuje med te najuglednejše in dobro označi izstopajoče lastnosti njene izpovedi, ko poudarja nežno prepletenost osebne uglašenosti in meditacije z intimnim svetom, v katerem je sposobna občutiti in ponovno uvideti stvari ter ljudi, vendar brez lahkotne sproščenosti.
Domala dobesedno enako oznako je Sergio Tavano pred tem zapisal že v s svojem prispevku Attività letteraria nel Goriziano (Literarno delovanje na Goriškem), objavljenem v obsežni knjigi Le arti a Gorizia nel secondo '900 (Umetnost v Gorici druge polovice 20. stoletja), ki je zasnovana kot spremni zbornik enako naslovljene razstave o umetnostnih dosežkih v deželi Furlanija Julijska krajina, nastalih v drugi polovici dvajsetega stoletja.7 V to pomembno reprezentativno predstavitev del različnih umetnostnih zvrsti sta uvrščeni tudi dve pesmi Ljubke Šorli, Poslednje srečanje in Večer v gozdu, ki ju je prevedel Milko Rener, na tretjem mestu pa so objavljeni biografski podatki, med katerimi je poudarjena tragedija njenega moža in njeno preganjanje pod fašizmom. Osrednje mesto v prikazu predstavljajo prevedene oznake pesničinega dela slovenskih poznavalcev Marijana Breclja in Franceta Bernika. Italijanski prevod odlomka iz spremnega eseja Marijana Breclja k izbranemu delu Ljubke Šorli opozarja, da najmočnejša pesniška tema njene izpovedi izvira iz ljubezni do pokojnega moža, kar predstavlja po avtorjevem mnenju edinstvenost v slovenski liriki. Presenečajo nas, piše urednik njenega izbranega dela, neposrednost, čustvene vibracije, harmoničnost izraza in občutek za vzvišenost v človeškem trpljenju, ki se zrcali tudi v bolečini slovenskega ljudstva, vendar je daleč od kakršnekoli obtožbe zločina nad slovenskim ljudstvom, njegovo kulturo, tako da poslušamo glas odpuščanja in vdanosti v božjo voljo.8 Prevedena Bernikova oznaka, vzeta je iz njegove študije o pesnici, ki jo je prvič objavil kot spremno besedo k zbirki Pod obokom čarobnim, poudarja religiozne razsežnosti pesniške izpovedi Ljubke Šorli. Poudarja, da je religiozna tematika prisotna skoraj v vseh njenih pesmih, čeprav ne vedno eksplicitno. Povsod imamo religioznost v skladu s katoliško veroizpovedjo, vendar globoko občuteno in živo. Njena vernost je občutljiva za lepoto narave in kozmični red. Religioznost pesnice je začrtana v območju ljudske tradicije, iz katere črpa moč za soočanje z ideološko pluralnostjo in različnostjo današnjega sveta, ugotavlja France Bernik.9
Navedene oznake so ostale prisotne v vseh kasnejših italijanskih interpretacijah poezije Ljubke Šorli, vendar nas na tem mestu najprej zanima, kako je prišlo do tega, da je bila pesnica že sredi osemdesetih let predstavljena na eminentni razstavi reprezentativnega umetniškega ustvarjanja v Goriški pokrajini, saj se je pojavila ob boku Franceta Bevka in Alojza Gradnika in ob italijanskih ustvarjalcih, kakršni so Carlo Michelstaedter, Celso Macor, Biagio Marin, Ervino Pocar, Silvio Domini, Franco de Gironcoli.10
Med zunajliterarnimi vzroki, ki so prispevali k poznavanju med Italijani, velja upoštevati njeno vsestransko delovanje v kulturnem življenju Gorice. Cenjeno je bilo tudi v italijanski javnosti, tako da je pesnica prejela tudi formalno priznanje. Leta 1979 ji je goriški nadškof Pietro Cocolin osebno izročil papeževo odlikovanje Pro Ecclesia et Pontefice, kar je zbudilo dodatno pozornost med Italijani. Poseben pomen ima tudi njeno pričevanje na procesu proti zločinom v tržaški Rižarni. S hladno objektivnostjo napisano pretresljivo pismo Ljubke Šorli o mučenju na specialnem policijskem komisariatu v Trstu 1943. leta je zbudilo velik odmev tudi v italijanski javnosti in so o njem poročali oziroma ga 23. marca 1976 ponatisnili tudi najpomembnejši italijanski dnevniki Il Giorno, La Repubblica in La Stampa.11 Njeno sodelovanje z različnimi veteranskimi organizacijami odporniškega gibanja se je nadaljevalo vse življenje. V nekrologu, ki je izšel v tržaškem dnevniku Il Piccolo 3. maja 1993, je poudarjeno, da so njeni verzi zapisani na spomeniku internirancem taborišča v Zdravščini pri Gorici. Omenjeno je tudi njeno sodelovanje na različnih spominskih svečanostih. Pozornosti z dvema nekrologoma v italijanskih časopisih je bil deležen le malokateri slovenski literat. Pomembno priznanje je doživela ob petdesetletnici umora moža Lojzeta Bratuža. Italijanske oblasti so priredile več spominskih slovesnosti, Goriška pokrajina je 4. aprila 1987 pripravila simpozij in gradivo izdala v dvojezični publikaciji Lojze Bratuž 50 anni dopo --- po 50 letih, skladateljevo vdovo pa so počastili na svečani seji sveta občine Gorica.12
Ves ta splet srečanj in dela na pesničini življenjski poti je privedel do tega, da so sredi osemdesetih let italijanski krogi pričeli upoštevati Ljubko Šorli kot pomembno goriško literarno ustvarjalko, ki je ni mogoče prezreti, ko se govori o tem kulturnem prostoru. V časopisu goriške nadškofije Voce Isontina so v prazničnih božičnih številkah objavljali njene pesmi v izvirniku in italijanskem prevodu.13 Njene pesmi so se pričele pojavljati v različnih antologijah in kot ilustrativno gradivo v monografskih publikacijah. Na srednjeevropskem srečanju v Gorici Incontri Culturali Mitteleuropei je bila 7. decembra 1990 na literarnem večeru pesnikov manjšinskih jezikov predstavljena tudi njena poezija v prevodu Diomire Fabjan Bajc. Ob mednarodnem dnevu žena se je 8. marca 1994 knjižni prevod njene poezije pojavil v izložbi goriške knjigarne Antonini na priložnostni razstavi del goriških literatk. V publikaciji goriškega Lions kluba Donne per Gorizia je vključena tudi Ljubka Šorli s kratko biografsko oznako.14 Njeno delo je bilo leta 1995 predstavljeno na tržaški razstavi o vidikih slovenske kulture Dvojnost --- Dualità v znanem tržaškem muzeju Revoltella.15 Šest let potem, ko se je iztekla njena življenjska pot, so se je italijanski rojaki spomnili s posebnim priznanjem, podeljenim na krajevnem prazniku svetogorske mestne četrti, sredi katere so jo srečevali vsak dan na poti od doma v tiskarno oziroma uredništvo Pastirčka na Placuti. Svojcem so junija 1999 na javni prireditvi slovesno izročili unikatno spominsko plaketo z napisom: »A Ljubka Šorli, poetessa che in versi di rara bellezza volle essere testimone di infinito amore, fede e perdono.«16
In končno njenega prispevka v goriško literarno zakladnico ni mogla več obiti niti Lojzka Bratuž v svojih pregledih slovenske literarne ustvarjalnosti v Gorici. To so koncizni, pregledni in dovolj informativni prikazi najpomembnejših slovenskih literatov, katerih delo se veže na Gorico in njeno zaledje, ki jih je od leta 1988 večkrat posredovala italijanski javnosti. Med temi pomembnimi nastopi velja upoštevati vsaj dva. Slovensko goriško literarno ustvarjalnost je analizirala na seminarju La cultura slovena nel Litorale, ki ga je pripravil Istituto di storia sociale e religiosa 1986 v Gorici, in na kongresu furlanskega filološkega društva (Società Filologica Friulana) v Gorici 1990.17 V teh delih je predstavila splošne kulturne razmere, v katerih je nastajala slovenska književnost v Gorici, ter kratke oznake najpomembnejših ustvarjalcev, vse pa dopolnila z izčrpno bibliografijo virov. Ko presojamo vlogo Lojzke Bratuž pri posredovanju vedenja o slovenski književnosti Italijanom, moramo upoštevati tudi njeno antologijo Gorizia nella letteratura slovena z izčrpnimi komentarji, kjer je, sicer diskretno in strogo objektivno, zastopana tudi pesnica Ljubka Šorli.18
Razčlenitev recepcije pesniškega dela Ljubke Šorli v italijanskem svetu ne more mimo posebnega mesta, ki ga ima vsaj v začetni fazi zanimiv furlanski pisatelj in vsestranski kulturni ustvarjalec Celso Macor (1925-1998), ki je med svojim štiridesetletnim publicističnim delom vrsto let urejal osrednjo kulturno revijo v Gorici Iniziativa Isontina (Posoška pobuda), tednik goriške nadškofije Voce Isontina (Glas Posočja) in opravljal številne odgovorne naloge v krajevni upravi in različnih kulturnih ustanovah, kot zavzet planinec pa je urejal tudi glasilo Alpinismo Goriziano. Kot preučevalec in popularizator furlanske književnosti in prevajalec Macorjevih del v slovenščino je z njim večkrat sodeloval Marijan Brecelj. Ob mnogostranskem delovanju je uredil dve pregledni antologiji Ljubke Šorli, komentiral slovensko in italijansko knjižno izdajo Križevega pota, poleg tega pa prispeval vrsto analiz njenega dela.19 Povsem očitno je, da je Celso Macor, ki slovensko ni znal, zelo cenil pesniško delo Ljubke Šorli, saj je večkrat poskrbel, da je bila upoštevana v italijanskih publikacijah. Tudi v svoji knjigi o Soči Isonzo --- o tej reki je pisal večkrat, knjiga sama pa je doživela več izdaj --- je med navajanjem literarnih upodobitev reke opozoril tudi na goriško-tolminsko pesnico: »E ancora a Gorizia non possiamo non ascoltare l'eco viva e dolce della poetessa slovena Ljubka Šorli, una donna che dietro a sé ha un passato di sofferenza e restituì crudeltà e tristezza con amore, poetando, pregando, perdonando. [...]«20 Sledi prevod pesmi Sulla sponda dell'Isonzo (Ob bregu Soče) Marijana Breclja. Zanimivo je, da je med vsemi pesmimi, v katerih se pojavlja motiv Soče, izbrana ena izmed tistih, ki je najbolj napolnjena z eksistencialno problematiko. Razkriva notranje stiske, ki pesnico vodijo na rob življenja, pa vendar kljub stiskam vztraja.
Ob teh podatkih in poznavanju ustvarjanja pesnice se zdi samoumevno, da je Celso Macor napisal zanimiv in poglobljen uvod k italijanskemu knjižnemu prevodu poezije Ljubke Šorli, ki je izšel 1994 pri založbi Braitan v Krminu.21 Njegova predstavitev poleg obveznih biografskih podatkov, ki pa so predstavljeni s posebno toplino in premišljenim izborom postaj njenega križevega pota, ne da bi obšel nečloveško krutost fašističnega preganjanja, opozarja predvsem na izpovedne razsežnosti pesniškega sveta Ljubke Šorli. Tudi on ostaja pri interpretaciji obeh temeljnih razsežnosti njene lirike, ljubezni do ubitega moža ter religioznosti, razčlenjuje pa tudi njene upodobitve narave, otroškega sveta, usode slovenskega naroda. S pretanjenim posluhom opozarja na izvirnost njene preproste metaforike in izpostavi, da v njenem delu ni našel niti ene besede, ki bi obtoževala njeno drugo kalvarijo v tržaškem zaporu 1943. leta, kar je zanj zgovorno opozorilo na veličino te nežne, a krepke ženske: »La grandezza del perdono, un perdono maturato in silenzio, sofferto, nato nel colloquio con Dio, un perdono eroico e sommesso, è quieta la pagina bella della vita di Ljubka Šorli, la più nobile e la più alta: la pagina di una donna dolce e tenera, ma forte e coraggiosa come le sue mantagne di Tolmino. Uscendo da quella seconda stagione di violenza e di crudeltà, la poesia della Šorli si è aggrappata ancor di più fortemente ai ricordi del sogno di sposa, ai ricordi della primavera nel fiorire delle acacie, nei canti di merli e cinciallegre, i piedi nudi, bambini sul verde tappeto; scoppi di gioia che si estinguono improvvisi in un tetro disincanto.«22
Interpretacijo pesniške izpovedi Ljubke Šorli zaokroži s še eno pomembno ugotovitvijo, ko poudari, da je o tem ustvarjanju italijanski del Gorice bolj malo vedel, čeprav je nastajal sredi tega mesta. Jezikovna bariera je v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih postala bolj tesna kljub naraščanju dobrega sožitja: »La Gorizia italiana poco sapeva di questa poetessa che pur cantava dentro al cuore della città. La barriera della lingua si è fatta più spessa in questi ultimi cinquanta, settant' anni, nonostante il crescere della buona convivenza.«
Iskren in uspešen ustvarjalec medsebojnega spoštovanja in sožitja znotraj »etnične polifonije Goriške« Celso Macor je poznavalec slovenske književnosti, kar je med drugim razvidno iz njegovih poročil o italijanskih prevodnih slovenske literature.23 Pesnico s spoštovanjem omenja na različnih mestih, zaradi česar so njegova opažanja o liriki Ljubke Šorli prepričljiva in vredna upoštevanja, čeprav morda ni odkril bistveno novih razsežnosti njenega sveta. Ker v našem primeru ne gre za literarnega zgodovinarja ali kritika v ozkem pomenu besede, je razumljivo, da se ni spuščal v teoretično poglobljene analize njene poetike, metaforike, metrike. Kakor nobeden izmed italijanskih interpretov tudi on ni ustvaril celovite analize njenega dela, ki bi začrtala njene temeljne poetološke in nazorske razsežnosti. Izstopa pa osebno doživljanje tega pesniškega sveta. Tako njegovo predstavljanje ohranja intimno osebno noto, kar priča, da pesmi Ljubke Šorli lahko vzpostavijo komunikacijsko vez tudi s pripadnikom drugega naroda, ki izhaja iz drugačnega kulturnega in literarnega izročila.
Pomembna pa je vsaj še ena razsežnost njegove interpretacije. Brez zadržkov je poudaril povezanost osebnega in značajskega profila pesnice, ki je gotovo vplival na recepcijo njenih del. Pri vseh, ki so jo poznali, je njena osebnost vplivala na sprejemanje dela in mu dala dodatne razsežnosti, vendar ne kot preprosta ilustracija avtobiografskih doživetij. Osebnost te »dame krhkega izgleda s prijaznim in istočasno zadržanim smehljajem, odlične kuharice, učiteljice na slovenskih osnovnih šolah, pozorne, a nevsiljive gostiteljice, zanimive in ljubeznive sogovornice [...], ki je le izjemoma govorila o sebi,« kot jo je označil kardinal Alojz Ambrožič, je vplivala, da je bil bralec presenečen, ko se mu je odprl njen notranji svet, ko je stopil v svet njene izpovedi, o kateri je navadno molčala, saj se je težko odločila celo za objavo te ali one pesmi. Njeno pesniško delo pa je vseeno naenkrat postalo »tiha glasnost,« kot se je slikovito izrazil Janez Povše, ki se vedno znova potrjuje.24 Njeno osebnost lahko povzamemo z besedami slovensko- kanadskega kardinala: »katoličanka po srcu je razvila globoko občudovanje naravnih lepot svoje rojstne doline, izreden čut za enotnost Kristusa in obkrožujoče je narave, Divine Milieu Theilharda de Chardina nas pri njej ne preseneča«.25 In zanimivo, ko je novi goriški nadškof po prevzemu nove dolžnosti bral njene pesmi, je njeno besedo vključil v božično mašo.
Pričujoči prispevek o recepciji Ljubke Šorli v italijanskem svetu nas morda opozarja tudi na manj znana razmerja, ki se tkejo ob tesnih ustvarjalnih vezeh v Gorici, na krog kulturno-znanstvenih ustvarjalcev, ki sodeluje pri številnih projektih.26 To sodelovanje pogosto presega golo strokovno delo in vpliva tudi na intimnejša srečanja, kakršna so se spletla ob pesništvu Ljubke Šorli. Nastale so nove razsežnosti izmenjave slovenskih, furlanskih in italijanskih leposlovnih umetnin, brez katerih bi bili siromašnejši tudi mi.
Opombe