Kidričevo prešernoslovje po prvem delu monografije o Prešernu (1939-1950)^*
Ob 120-letnici rojstva dr. Franceta Kidriča

In kaj je mogoče reči o Kidričevih objavah o Prešernu? Zanimivo je, da je bil proti koncu 30. let močno dejaven pri poljudni predstavitvi (popularizaciji) pesnika. To se je dogajalo zlasti v zvezi z odkupom Prešernove rojstne hiše v Vrbi; bil je v veliko oporo F. S. Finžgarju, ki je bil v tej akciji prvi agens. (Prim. Kidričevo sodelovanje v brošurah Prešernov dom v Vrbi, 1938, in Vrba. Prešerni. Prešeren. Ribičev dom, 1939.) Poleg tega je v slovenskem jeziku pisal o nekaterih podrobnostih v zvezi s Prešernom in njegovim delom: Prešernova ura na Svengalijevi seansi, Prešernov vir za francosko oceno Kopitarjeve slovnice, Je od vesel'ga časa teklo leto ... (vse 1939). V primerjavi z navedenim so veliko pomembnejše objave od leta 1945 dalje, in sicer odlomki iz drugega dela monografije o Prešernu ter objavljeni govori, s katerimi je skušal slovenski strokovni in drugi javnosti čimbolj strnjeno predstaviti poglavitne značilnosti pesnikovega dela in opredeliti njegovo pomembnost za slovensko in druge evropske literature ter slovensko kulturo sploh. Zadnje je napovedoval že v razpravi, ki jo je objavil v sarajevskem Pregledu leta 1939 z naslovom Prešeren kot iniciator nove slovenske književnosti (v Izbranih spisih: ... nove slovenske literarne smeri; po ugotovitvi urednika Kidričevih Izbranih spisov Darka Dolinarja gre po vsej verjetnosti za govor ob otvoritvi Prešernove rojstne hiše v Vrbi; IS III, 320).

Lahko bi govorili o začetkih takega načina razpravljanja o Prešernu, kot ga je nadaljeval v objavah (govorih) po drugi svetovni vojni. Prof. Kidrič se je pokazal z druge strani, namreč kot znanststvenik, ki se je potrdil s svojimi odprtimi, širokimi literarnoestetskimi pogledi na Prešernovo pesem, s katerimi je presegel biografsko- pozitivistično naravnanost. Seveda pa je Kidričevemu pozitivizmu in biografizmu (pogojenima s časom in razvojno stopnjo slovenske literarne vede) priznati pomembnost in zasluge za kar najbolj skrbno in natančno podobo Prešerna in okoliščin, v katerih je nastajala neminljiva poezija. Poznejša literarna veda in prešernoslovje sta se ob taki podlagi lahko bolj sproščeno prepuščala proučevanju Prešernove pesmi, njenih zakonitosti in estetskemu vrednotenju.

V sarajevskem Pregledu je opozoril na razliko med pesniškimi dosežki pred Prešernom in na njegove novosti; na izpovedno globino, raznolikost tem, umetelnost in zahtevnost pesniške oblike, bogastvo jezika in na estetsko učinkovitost Prešernove romantične poezije. Zapisal je:

»Prešeren pa ni bil samo prvi slovenski pesnik ..., ampak je bil obenem tak mojster, da presenečajo še tako razvajenega poznavalca evropskih literatur v njegovih umotvorih ob vsakem novem čitanju nove odlike, ki so v taki vsestranskosti združene sploh pri malokaterem pesniku svetovnega slovesa: raznolikost; skladnost med vsebino in obliko; premišljeno valovanje vrstic, ki se prepušča le na videz enakomernemu menjavanju naglašenih in nenaglašenih zlogov, sicer pa predstavlja svojevrsten, zelo živ organizem; blagozvočnosti; bogate, a nazorne in lahko razumljive prispodobe; umerjenost in jasnost stavka in celotne zgradbe; tehtanje vsake besede; želja, izogniti se vsakemu pretiravanju in vsaki plehkosti« (Izbrani spisi III, 95-96).

Po drugi svetovni vojni je prof. Kidrič objavil tri odlomke »iz rokopisa za knjigo: Prešeren 1838-1849«, in sicer Prešernova gostilniška publicistika (1947), Prešeren in vprašanje slovenskega časopisa 1838-1846 (1947) ter Prešeren in Kastelic izza jeseni 1838 (1950). Zanimivo je, da odlomki niso izšli v strokovni ali literarno-kulturni reviji, marveč v družinskem tedniku Tovariš ter v dnevnikih Ljudska pravica in Slovenski poročevalec. Kako si je to mogoče razlagati? Na vsak način s Kidričevo željo, da bi prešernoslovje prodrlo med večji krog bralcev, po drugi strani pa so bila ta glasila takrat močno naklonjena objavljanju tovrstnih vsebin in so si po vsej verjetnosti močno prizadevala, da bi objavila Kidričeve prispevke.

Objavljeni odlomki se po literarnovedni metodologiji v bistvu ne razlikujejo od prvega dela monografije o Prešernu, vendar ne gre prezreti, da je mogoče prav objava za širšo populacijo avtorja napeljevala, da je izbiral po njegovem mnenju zanimivejše teme, da je marsikaj napisal bolj poljudno in da odlomkov ni opremil z znanstvenim aparatom. Lahko bi govorili o zelo berljivih in informativno bogatih odlomkih, ki naj bi pri bralcih (ne le strokovnih) zbudili precejšnje zanimanje. Odlomek o pesnikovi gostilniški publicistiki je obložen z biografskimi dejstvi in pričevanji sodobnikov. Vredno je omembe, kako je avtor skušal strniti pogled na t. i. gostilniško publicistiko oz. pesništvo (apokrifni del tega pesništva je doživel popolnejšo sistematizacijo in interpretacijo šele v najnovejšem času po zaslugi Mirana Hladnika, prim. simpozijski zbornik Prešernovi dnevi v Kranju, 2000, 115-148). Na koncu je prof. Kidrič ugotovil:

»Čeprav je bilo torej Prešernovo zahajanje v gostilne 1840-46 odmev propadanja, kakršno je bilo tudi njegovo vse opazljivejše zanemarjanje zunanjosti, mu pripada vendar precejšnja vloga tudi v njegovem pesnikovanju te dobe. To je pa obenem tudi svojevrstna opora v prid teze, da je treba njegov beg iz domače samote v gostilno presojati s posebnim merilom« (Izbrani spisi III, 106).

»Bleiweis je sicer dosegel, da je Prešeren pred natiskom črtal iz Poezij kakor 'Nameček nemških in ponemečenih poezij' tudi epigram 'Novičarjem', toda v Kranj je odhajal pesnik z zavestjo, da mu urednik te zabavljice nikoli ne odpusti, da se mu bo kazal prijatelja samo zato, ker se odkritega boja z njim boji, ter da se Poezijam, ki so bile takrat v tisku, v Novicah ne obeta pravična in poštena ocena« (Izbrani spisi III, 100).

Te razprave odlomki dajo slutiti, da je prof. Kidrič vsaj delno skušal uresničiti notranjo ureditev monografije po problemskih krogih, ki jo je leta 1927 napovedoval v pogovoru O literarni zgodovini v Ljubljanskem zvonu, a se je pozneje oklenil izključno kronološko-biografskega vidika. Med drugim je takrat ugotavljal, da se mu zdijo pomembna zlasti poglavja:

»Boj za življenjsko pozicijo 1828-1845; Iskanje ženske; Odnosi do družbe; Literarno šolanje (do 1828 brez pravega Čopovega mentorstva); Prvi pesniški poskusi ...; Biografija pesnitev (poglavje o pesniškem oblikovanju doživetij v časovnem redu); Umetniški princip v ustvarjanju« itn. (Izbrani spisi III, 291.)

Vprašanje je, zakaj je te tri odlomke predstavil kot svojevrstne zaokrožene dele (morda poglavja) in zakaj si je izbral prav obravnavane teme. Odlomki ne kažejo, da bi bili že deli večje celote, prej na podlagi gradiva smiselno razgrnjeni problemi, ki so se avtorju zdeli za bralce bolj zanimivi. Načrta za drugi del monografije v zapuščini ni, prav tako ne poznamo kakršnegakoli rokopisa, ki bi pomenil osnutek nadaljevanja monografije (po ustnem sporočilu urednika Izbranih spisov Darka Dolinarja kaj takega v zapuščini ni; v zapuščini ohranjeni zvezki s profesorjevimi predavanji študentom ljubljanske slavistike so po Dolinarjevem mnenju zgolj gradivo, iz katerega bi morebiti lahko nastalo nadaljevanje monografije), zato ni mogoče objavljenih treh odlomkov uvrstiti v zaželeno celoto. Videti je, da se bo treba (za zdaj?) zadovoljiti z ugotovitvijo, da so odlomki pač del predvidene celote, da se tako konceptualno kot po načinu pisanja bistveno ne razlikujejo od prvega dela monografije in »da v njih ne naletimo na kake pomembnejše spremembe temeljnega genetično determinističnega pogleda na poezijo in na ustvarjalno osebnost« (D. Dolinar, Izbrani spisi III, 314).

Vrnimo se h Kidričevim objavam, ki so bile podobne tisti v sarajevskem Pregledu. Gre za štiri sestavke (med katerimi so trije govori), in sicer Prešeren in slovanstvo (1945), Prešeren in današnja problematika (1947), Prešeren in mi (1947) in Leto 1848 in Prešeren (1948). Kljub temu da gre za priložnostne nastope, je njihova vsebina rezultat Kidričevega dolgoletnega ukvarjanja s Prešernom in njegovo poezijo ter plod spoznanja, kaj je za znanstveno obravnavanje te problematike bistveno in pomembno. Čeprav se prof. Kidrič ni izogibal biografskega ozadja, je vendar v teh razpravah (govorih) v ospredju ocena Prešernovega pesniškega dela, njegove estetske vrednosti, stopnje umetniške popolnosti, izpovedne globine, oblikovne in izrazne virtuoznosti, pomena za slovensko literaturo, kulturo in narod, skratka, v ospredju je na podlagi znanstvenega raziskovanja spoznanje o poglavitnih značilnostih in vrednotah Prešernove poezije. Mogoče je zatrditi, da se je prof. Kidrič prav ob tem razpravljanju pokazal kot tankočuten presojevalec Prešernovih pesniških stvaritev, saj sicer ne bi mogel napisati tega, kar je v navedenih sestavkih. Pri tem je ne glede na svojo poglavitno znanstveno in literarnovedno naravnanost opozoril na mnoge plasti pesnikovega opusa, ki jih samo s pozitivistično- biografsko metodo ne bi mogel razkriti. To pomeni, da je napravil korak naprej ali drugam, čeprav tega ni nadaljeval, saj mu tudi življenjska usoda ni dopustila.

Ob branju in proučevanju tega pisanja se zbuja vprašanje, ali ni prof. Kidrič podvomil v »zveličavnost« svoje znanstvene metode in v letih, o katerih je govor, skušal posegati po drugačnem obravnavanju Prešerna in njegovega dela. Morda ga je tudi to obremenjevalo pri koncipiranju in pisanju drugega dela Prešernove monografije, ki je v celoti ni nikoli napisal.

Po prvem delu monografije o Prešernu je prof. Kidrič izdal še tri samostojne publikacije, in sicer dva zvezka Zoisove korespondence (1939, 1941), »poročilo o gradivu za izdajo Korytkove korespondence in biografije« Korytkova smrt in ostalina (1947) in Prešernov album 1949 (1950). Ni dvoma, da nas v prvi vrsti zanima Prešernov album, ki se vriva med prvi, izdani del Prešernove monografije, in drugi, nenapisani del. V prvi vrsti ne smemo prezreti stote obletnice pesnikove smrti, ki jo je slovensko prešernoslovje (in v tem okviru prof. Kidrič) hotelo čim dostojneje počastiti, obenem pa je bil to verjetno zunanji povod za nastanek Prešernovega albuma. Avtor je imel iz dotedanjega raziskovanja dovolj dobro evidentirano vsakršno (tudi slikovno) gradivo o Prešernu, zato odločitev, da se tega loti, ni bila težka. Mogoče je domnevati, da je s tem reševal svojo notranjo stisko, ker mu drugi del monografije ni nastajal hitreje oz. sploh nastajal. Tako bi lahko govorili o svojevrstnem nadomestilu za konec monografije. Ob znanstvenometodološki stiski ne smemo pozabiti na profesorjevo povsem človeško stisko, ki je nastajala iz zdravstvenih vzrokov in zaradi prehude obremenjenosti s predsednikovanjem SAZU. Eno z drugim nas je prikrajšalo za nadaljevanje monografije o Prešernu in nas obenem obogatilo s Prešernovim albumom.

Prof. Kidrič je na začetku albuma v nenaslovljenem uvodu poudaril, da so ga pri zbiranju gradiva za Prešernov album vodile tri želje: da predstavi »tisti zunanji Prešernov svet, ki je pomemben za njegovo biografijo in ustvarjanje; da razbremeni/m/ zaključne svoje objave z njegovo biografijo in komentarjem, da poudari/m/, kakšno pozornost je posvečala slovenska upodabljajoča umetnost Prešernovi podobi ter osvetjevanju njegovega življenja, dela in pomena«. Pri tem je zagotovo vse pozornosti vredna »druga želja«, ki jo je mogoče razumeti kot namig, da bi svoje »zaključne objave«, ki jih je predvideval (katere so to? tudi drugi del monografije?), »razbremenil« biografskega dela in se posvetil le Prešernovi pesmi. Morda, toda vse je lahko le ugibanje.

Če pustimo ob strani slikovni del (na pomanjkljivosti glede popolnosti zbranega gradiva je profesor opozoril v uvodu), nas zlasti privlači njegov komentar, ki je sestavljen iz dveh delov: iz »seznama pomembnih sodobnikov brez slik« in iz komentarja o »krajih, listinah in sodobnikih«. Prvi seznam je »slovenski biografski leksikon« v miniaturi, izjemno bogat z biografskimi dejstvi ter literaturo in viri o posameznih osebah, Prešernovih sodobnikih, drugi del, to so razlage k posameznim slikam, je skupek vsega dotedanjega védenja o pesnikovih osebnih dokumentih, rokopisih, publikacijah in objavah, nadalje prebivališčih in drugih stavbah ter krajih itn., to na eni strani, na drugi pa o osebah, ki so bile kakorkoli povezane s Prešernom. Tudi tu je vsako dejstvo podprto z viri in literaturo. Skratka, prof. Kidrič se je pokazal v bleščavi natančnosti in dokumentarne skrbnosti, z vrlinami kombinatorike in logičnega sklepanja, s skrupuloznostjo znanstvenika, ki hoče dejstva dognati do konca. Ni pretirana trditev, da gre za enciklopedičen pregled vsega, kar je bilo najtesneje povezano s pesnikom. (Od metode prof. Kidriča se Alfonz Gspan in Mirko Rupel kot tista, ki sta na podlagi Kidričevega gradiva dokončala album, nista oddaljila, tako da med enim in drugim delom ni bistvene razlike.)

Prešernov album je Kidričevo zadnje delo in hkrati zaokrožena podoba njegovega nagnjenja do biografike. To pomeni, da je svojo pozitivistično-biografsko literarnovedno metodo pripeljal do svojevrstnega konca, medtem ko mu nastavke drugačnosti, ki jih je nakazoval s svojimi objavami govorov, ni bilo dano nadaljevati oz. razviti v obsežnejši opus. Toda ne glede na to je več kot pomembno svetlikanje novega na obzorju in seveda nedvomna je pomembnost za slovensko literarno vedo in prešernoslovje večine tistega, kar je nastajalo v znanstveni delavnici prof. Franceta Kidriča.

Literatura

Ocvirk, Anton (1940). France Kidrič. Slovenski jezik 3/1-4, 1-10.

Rupel, Mirko (1940). Znanstveno delo prof. dr. Franceta Kidriča do njegove šestdesetletnice. Slovenski jezik 3/1-4, 11-19.

Petre, Fran (1975). France Kidrič v tokovih literarne zgodovine. Sodobnost 23/6, 500- 509.

Dolinar, Darko (1976). Literarna umetnost v delu Franceta Kidriča. Slavistična revija 24/1, 2-3, 103-118, 267-278.

Kidrič, France (1978). Izbrani spisi I-III (Razred za filološke in literarne vede. Dela 35/I-III). Izbrane spise je uredil, napisal uvod in opombe ter dopolnil Kidričevo bibliografijo Darko Dolinar. Ljubljana: SAZU.

Koruza, Jože (1979-1980). Pomen Franceta Kidriča v slovenski literarni vedi. Jezik in slovstvo 25/ 7-8, 186-191.

Opombe

^*

S simpozija o dr. Francetu Kidriču v Rogaški Slatini 27. in 28. oktobra 2000.