Funkcijska delitev členkov: značilnosti naklonskih členkov¹

1.1   Členki se kot samostojna besedna vrsta od drugih besed ločijo, ker so nepregibni, imajo posebno skladenjsko vlogo in pomen in nimajo vprašalnice.²

1.1.1  Oblikoslovne značilnosti členkov

Členki se ne sklanjajo, pregibajo po spolu in številu, spregajo ali stopnjujejo. Poleg členkov so nepregibne besedne vrste prislovi, medmeti, predlogi in vezniki. Prislovi so nepregibni v ožjem smislu, tj. nimajo oblikospreminjevalnih značilnosti (se ne sklanjajo, pregibajo po spolu, številu, spregajo). Nepregibnost v širšem smislu pomeni odsotnost oblikotvornih značilnosti (stopnjevanje, tvorba glagolskih oblik). Kljub temu da se prislovi lastnosti stopnjujejo, je prislov po definiciji nepregibna besedna vrsta (Toporišič, 1984: 345). Tudi nekateri velelni medmeti so pregibni --- ločijo osebo in število: na, nate; lej, lejte (Toporišič, 1984: 386).

1.1.2  Skladenjske in pomenske značilnosti členkov

Razločevalna lastnost med besednimi vrstami je skladenjska vloga v stavku. Členki, predlogi, vezniki in medmeti so »stavčni nečleni« (Toporišič, 1992: 308). Besede, ki so v stavku stavčni členi, izražajo predmetnost oziroma razmerje do predmetnosti, zato govorimo o predmetnopomenskih besedah: samostalniška beseda, pridevniška beseda, prislov, povedkovnik in glagol. Te besede imajo v stavku tudi svojo vprašalnico. Stavčni člen je pravzaprav skladenjska vloga predmetnopomenskih besednih vrst: samostalnik opravlja v stavku prvotno vlogo osebka, predmeta, glagol vlogo povedka, pridevnik vlogo prilastka, prislov vlogo prislovnega določila, povedkovnik vlogo povedkovega določila. Sicer je stavčni člen definiran kot »/s/tavčna pomenska enota s tipično obliko, posebnim mestom v stavčni zgradbi ter s tipično vprašalnico« (Toporišič, 1992: 308). Razločevalne kategorije predmetnopomenskost (pomenska značilnost), stavčnočlenskost (skladenjska značilnost) in vprašalnica so prekrivne, kar je razvidno iz Preglednice 1.

J. Toporišič (1992) deli besede glede na pomen na polnopomenske (predmetnopomenske), tj. samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, povedkovnik, in nepolnopomenske (slovnične), tj. veznik, predlog, členek, medmet. Členek nima niti predmetnega niti slovničnega pomena (Preglednica 1). Da je delitev besed glede na pomen drugotna, posredno nakazuje že J. Toporišič (1992: 7) v definiciji besednih vrst: »/to je/ množica besed z istimi slovničnimi značilnostmi: pregibanjskimi, skladenjskimi (pomenskimi)«.

Osnovno merilo za delitev besed na besedne vrste je torej (ne)stavčnočlenskost: »Besede se razvrščajo v besedne vrste glede na hierarhizirano vlogo v stavčni zgradbi. /.../ S skladenjskega vidika je mogoče deliti vse besedne vrste na stavčnočlenske in nestavčnočlenske /.../« (Vidovič Muha, 1984: 144). Teoretično to upošteva tudi J. Toporišič (1992: 273): »Besedne vrste so pravzaprav samo zaradi skladenjskih vlog.«

Členki in prislovi, besedni vrsti, ki ju jezikoslovna literatura pogosto uvršča v isto skupino, imajo sicer podobne pregibanjske značilnosti (nepregibnost), a različne pomenske in skladenjske značilnosti. Prislov je predmetnopomenska beseda. V stavku je samostojni stavčni člen (prislovno določilo), zato ima svoje vprašalnice (kje, kdaj, zakaj, kako ipd.).

Členki in medmeti pa imajo skupno značilnost, da vzpostavljajo razmerje z govornim dogodkom, pri čemer razumem govorni dogodek kot govorčevo jezikovno dejavnost, tj. sporočanje nekega vedenja naslovniku v določenih okoliščinah.³ Medmet je stavek, ki izraža govorčevo duševno stanje (joj, av), posnema živalske glasove, šume (hov hov, bim bam) ali govorec z njim veleva (pst). Členek je z besedo izražen govorni dogodek:⁴ Mama je baje zdrava <- Mama je zdrava. Tako so mi rekli. Členki in medmeti so stavki, vendar se razlikujejo v skladenjski rabi: členki so samostojni stavki (Da. Morda.) ali del drugega stavka (Na rojstni dan bo prišla tudi teta.), medmeti pa se nestavčno ne dajo rabiti (Joj. Pst.); izjema so primeri, ko je medmet stavčni člen (Miška pa smuk v luknjo.).⁵

1.1.3  Skladenjska in pomenska vloga členkov

• Strnitev, tj. zamena vsebinsko polnega stavka,⁶ pri čemer členek opozarja na spremne okoliščine vsebine stavka ali njegovega dela: Na obisk so prišli tudi sošolci. -> Na obisk so prišli sošolci. Niso prišli samo prijatelji.; Jasna je seveda spet zamudila. -> Jasna je zamudila. To me ne preseneča.

• Skladenjskonaklonska vloga: Ali so prišli na obisk tudi sošolci? - > vprašalni skladenjski naklon; Ko bi me Jasna poklicala. -> želelni skladenjski naklon.⁷

• Vzpostavljajo pomenska razmerja s sobesedilom:⁸

A:  Janezu so ukradli denarnico. B:  In kaj imam jaz pri tem? -> členek in se vsebinsko navezuje na predhodno besedilo.

• Govoreči s členki vzpostavlja stik z naslovnikom:⁹ Gradivo, ki ste ga prejeli, je seveda samo del naše problematike. -> s členkom seveda 'kot veste/kot (vam) je znano' govoreči vzpostavlja neposreden stik z naslovniki.

V jezikoslovni literaturi se nedosledno pojmujejo slovnične besedne vrste. J. Toporišič uvršča med slovnične besedne vrste različne besede:

• nepredmetnopomenske besede: veznik, predlog, členek, medmet (1992: 289; pojem slovnična besedna vrsta);

• predlog, veznik, členek (1982: 332).

J. Toporišič v Enciklopediji slovenskega jezika ni opredelil pojma slovnični pomen, čeprav ga je uporabil kot protipomenko pojmu predmetni pomen in v pomenu izražanja podrednih odnosov pri opredelitvi predloga:¹⁰ »Predlogi /.../ nimajo predmetnega pomena, ampak le slovnični, tj. z njim izražamo podredne skladenjske odnose med besedami oz. frazami.« (Toporišič, 1984: 348; podč. N. J.)

Členki in medmeti ne spadajo med slovnične besedne vrste, ker ne izražajo razmerij med jezikovnimi prvinami. V prispevku niso podrobneje obravnavani t. i. navezovalni členki.¹¹ Njihova vloga »vzpostavlja/ti/ zvez/o/ s sobesedilom« (Toporišič, 1984: 348) se namreč močno prekriva z vlogo medstavčnih veznikov. V tem smislu tudi njihov slovnični pomen ni izključen. Primer:

A:  Izgubila sem indeks, ne morem na izpit. B:  In kaj boš zdaj?

2  Delitev členkov v slovenskem in češkem jezikoslovju

2.1  Pomenska delitev členkov

J. Toporišič (1974: 48) loči trinajst pomenskih skupin členkov:

• členki, ki na kaj navezujejo: Zakaj potem ne greš.;

• izražajo soodnosnost: Prišel sem zato, da bi pomagal.;

• poudarjajo: Ravno ti si mi moral to povedati.;

• izvzemajo: Prišli so le/samo trije.;

• izražajo sodbo: Približno kilometer daleč je.;

• dodajajo: Je tudi pametna.;

• izražajo pridržek: Pravzaprav je res.;

• potrjujejo: Da, tako je.;

• izražajo možnost ali verjetnost: Baje so ga videli.;

• vprašujejo: A(li) si ga dobil?;

• spodbujajo: Da mi zgineš spred oči.;

• zanikajo, ne soglašajo: Ne hodi ven ob takem vremenu.;

• izražajo čustvovanje: Žal je tako.

2.2  Funkcijska delitev členkov

2.2.1  Funkcijska delitev členkov v slovenskem jezikoslovju

I. Černelič je v dveh svojih prispevkih (1991, 1993) podala zanimivo funkcijsko delitev členkov, ker je ugotovila, da se »v novejšem času kaže težnja po združevanju /skupin členkov/« (Černelič Kozlevčar, 1993: 224). Merili za delitev sta

• vloga členkov v stavku in

• vezanost členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen.

I. Černelič loči členke, ki

• opravljajo določeno vlogo v stavku glede na skladenjski naklon; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi spodbujalne in vprašalne členke;

• izražajo določeno razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi možnostne oziroma verjetnostne členke ter členke mnenja, domneve, zadržka;

• se navezujejo na posamezni stavčni člen, pri čemer člen v stavku podčrtujejo, izpostavljajo; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne in presojevalne členke;

• ne vežejo stavkov, ampak izražajo razmerje do sobesedila; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi navezovalne členke.

A. Skubic je ugotovil, da »/s/lovenska teorija besednih vrst členke navadno opisuje po semantičnih merilih, ne pa po funkciji, ki jo igrajo v strukturi in pomenski podstavi stavka«. Po Hallidayevi angleški slovnici je določal funkcijo slovenskih členkov in jih razvrstil v dve skupini: povezovalni in modalni členki. »Zdi se, da sta njihovi funkciji v skladnji stavka predvsem dve: povezovalna (kohezijska, konektorska) in modalna. Ti funkciji sta analogni funkcijama povezovalnega in modalnega adjunkta iz teorije sistemskega funkcionalizma M. A. K. Hallidaya« (Skubic, 1999: 211). Skubic je v prispevku podrobneje analiziral le povezovalne vloge členkov.

2.2.1.2   Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vezanost na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen.

I. Černelič ločuje členke, ki

• so del povedka in stojijo zlasti ob glagolu; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi potrjevalne členke, členke zanikanja, nesoglašanja, možnostne, verjetnostne členke in členke mnenja, domneve;

• stojijo ob samostalnikih in izrazih količine; sem uvršča po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, izvzemalne, dodajalne in presojevalne členke.

Zanimiva je teoretična funkcijska delitev členkov (takrat še prislovov) na dve skupini pri J. Toporišiču (1966: 164): »Poleg takih /pravih/ prislovov pa imamo še take, po katerih se ni mogoče vprašati. Ti izražajo poseben odnos govorečega do vsebine stavka ali do posameznega njegovega dela.« (Podč. N. J.)

2.2.2  Funkcijska delitev členkov v češkem jezikoslovju

V češki slovnici (1996) delijo členke glede na njihovo vlogo in šele drugotno glede na njihov pomen. Ločijo členke, ki

• uvajajo povedi in določajo njihov naklon (vprašanje, ukaz, želja, vzklik) ali izražajo razmerje govorečega do vsebine povedi: at, necht, kéž, což: At se brzo uzdraviš! Kéž se ti to podaji! Zdalipak to víš? Což o to! To je ale počasí!;

• se praviloma rabijo kot vezniki: Ale sluší ti to! Že se ti chce! Aby se jim tak nco stalo!;

• nimajo vloge uvajanja stavkov; imajo pomen pritrjevanja, spodbujanja (ano, tak dlej), poudarjanja (zejména, prav) in naklonski členki (asi snad pry).

Osnovno merilo za delitev členkov je njihova vloga v stavku, povedi oziroma besedilu. Delitev členkov glede na njihov pomen je zaradi dejstva, da »/č/lenki nimajo stvarnega pomena /npr. ali, da, mar ipd./ oziroma /je/ delež tega /.../ pri različnih členkih različen /npr. ravno/«, drugotna (Černelič Kozlevčar, 1993: 225). Glede na to lahko govorimo o treh (funkcijskih) skupinah členkov z dvema podskupinama: navezovalni, naklonski (skladenjskonaklonski in naklonski v ožjem smislu) in poudarni členki.

3.1  Navezovalni členki

Členki, katerih vloga je vzpostavljati pomenska razmerja s sobesedilom, so navezovalni členki. To so členki, za katere J. Toporišič (1984: 384) ugotavlja, da se »po vlogi približujejo veznikom /.../«.¹² I. Černelič (1991) je ugotovila, da členke od veznikov ločuje »/p/rav dejstvo, da ne vežejo stavkov, ampak izražajo razmerje do prej povedanega ali iz okoliščin govornega položaja znanega«, pri tem pa opozarja, da »meja ni ostra in je treba še ugotoviti, kako je z vezavo med povedmi in kakšna je vloga členkov v zloženi povedi«. Za določanje pomena teh členkov moramo upoštevati sobesedilo oziroma okoliščine sporazumevanja --- večinoma se pojavljajo v govorjenih besedilih.

Primer:

A:  Jasna, v trgovino grem. B:  Prosim? 'oprosti, kaj si rekla/nisem te slišala/lahko ponoviš ipd.' -> izraža vljudnostno vprašanje po nerazumljeni trditvi.¹³

Členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine, izražene v pomenski podstavi povedi, ali do naslovnika, so naklonski členki. Govorčevo razmerje do povedi je opredelila M. Križaj Ortar (1997: 68): »Naklonska sestavina povedi je tista pomenska sestavina povedi, v kateri je izraženo govorčevo razmerje do stvarnosti (izseka stvarnosti), tj. njegova vednost o čem, prepričanje v kaj, sodba o čem, čustvo do česa oz. do naslovnika ali hotenje po besednem ali nebesednem dejanju.«

Glede na vlogo v povedi jih delimo na naklonske (v ožjem smislu) in skladenjskonaklonske členke. Obojim je skupna naklonska vloga, tj. z njimi govorec izraža razmerje do vsebine povedi ali naslovnika. Razlikujejo se funkcijsko: naklonski členki za razliko od skladenjskonaklonskih ne vplivajo na skladenjski naklon povedi oziroma niso sredstvo za določanje skladenjskega naklona povedi.

3.2.1  Skladenjskonaklonski členki

Členki, s katerimi govorec vzpostavi svoje razmerje do pomenske podstave povedi in katerih vloga je skladenjsko modificirati poved, tj. določati oziroma spreminjati skladenjski naklon povedi, so skladenjskonaklonski členki. V nekaterih primerih ravno členki določajo naklon povedi, npr. vprašalni členki ali, kaj,¹⁴ mar. Skladenjskonaklonska moč členka se kaže v primeru Jutri se vidimo, kajne?, kjer pastavčno rabljeni vprašalni členek kajne določa naklon celotne povedi, čeprav ima prvi stavek soredja povedni naklon.

Zdi se, da se pomen (izražanje določenega govornega dejanja, npr. želje, vprašanja, ukaza, zapovedi, prošnje) in vloga povedi (tvorjenje želelnih, vprašalnih povedi) pri teh členkih močno prekrivata.

V to skupino uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi vprašalne in nekatere spodbujalne členke. Pomenski skupini skladenjskonaklonskih členkov sta torej vprašalni (ali, kaj) in želelni (naj, ko) členki.

3.2.2  Značilnosti skladenjskonaklonskega členka naj

J. Toporišič (1984: 385) je opredelil členek naj le s pomenskega vidika, ne pa tudi s funkcijskega. Členek naj je spodbujalni, ker spodbuja/poziva govorečega ali neudeleženca pogovora k izvršitvi glagolskega dogodka. To se formalno kaže v rabi členka naj ob glagolu v 1. osebi (govoreči) ali 3. osebi (neudeleženec pogovora) vseh števil. Členek naj se ob glagolu v 2. osebi (ogovorjeni) vseh števil ne rabi, ker se spodbujanje/pozivanje ogovorjenega k izvršitvi glagolskega dogodka izraža z naklonskimi oblikami --- velelnikom (piši, pišita, pišite): »Neogovorjenemu ne moremo velevati, za tega si samo želimo, da bi kaj storil. /.../ Velelne povedi torej izražajo voljo govorečega, da bi kdo drug, tj. ogovorjeni (lahko tudi on skupaj z njimi), kaj storil.« (J. Toporišič, 1982: 266.)

To pomeni, da je spodbujanje/pozivanje govorečega in neudeleženca pogovora mogoče izraziti samo s skladenjskim naklonom povedi, ne z glagolskim.¹⁵ Členek naj je sredstvo za izražanje želelnega skladenjskega naklona povedi, zato je funkcijsko skladenjskonaklonski členek.¹⁶ Rabi se ob glagolu,¹⁷ pri čemer ne stoji nujno neposredno pred njim (Naj te koklja brcne). Glagol je vedno v povednem sedanjiku, razen polnopomenski glagol biti, ki je samo v prihodnjiku.

Govorno dejanje, ki ga izraža poved s členkom naj, je včasih mogoče razbrati šele iz sobesedila ali okoliščin sporazumevanja. V premem govoru je členek naj vedno sredstvo za izražanje pozivnega govornega dejanja, v katerem je dejavnost govorca pripraviti naslovnika k temu, da bi ta v prihodnosti opravil zahtevano/želeno dejanje:¹⁸ Naj pride Jasna k tabli. Pretvorba premega govora v poročani govor pomeni izgubo členka oziroma dobi členek vlogo veznika: Učiteljica je prosila/ukazala/svetovala, naj pride Jasna k tabli. Kaže, da sta skladenjskonaklonska vloga in pomen členkov določljiva samo iz sobesedila ali okoliščin. To dokazujejo različni performativni glagoli pozivnega govornega dejanja (prositi, ukazati, svetovati). Členek naj je tako sredstvo za izražanje prošnje, želje, ukaza, nasveta in v vseh primerih izraža pozivnost ali spodbujanje naslovnika, skladenjski naklon pa je želelni.

Členek naj lahko določa tudi vprašalni skladenjski naklon: Naj grem domov? V tem primeru pravzaprav členek naj prevzame vlogo vprašalnega členka ali.

3.2.3  Značilnosti skladenjskonaklonskega členka ali

Členek ali je skladenjskonaklonski členek, in sicer določa vprašalni skladenjski naklon. Povedi s členkom ali so vprašalne (Ali prideš?) ali vzklične¹⁹ (Ali mi zgineš!). S formalnega, skladenjskega, funkcijskega in pomenskega vidika je mogoče ločiti dve vrsti skladenjskonaklonskega členka ali: vprašalni členek ali in nevprašalni čustveni členek ali. Vloga vprašalnega členka je uvajanje odločevalnega vprašanja. Rabi se kot del stavka ali samostojno (pastavčno): Ali prideš? --- To je tvoj mož, ali ne? Poved z vprašalnim členkom se loči od povedi z nevprašalnim čustvenim členkom po končnem ločilu v zapisanem besedilu (vprašaj --- klicaj ali pika) in intonaciji v govoru (vprašalna rastoča --- vzklična). Nevprašalnih čustvenih členkov ne moremo rabiti pastavčno. Zaradi vzklične intonacije so take povedi čustveno obarvane, pogosto imajo ironični pomen.²⁰ Kot take se pojavljajo predvsem pri praktičnem sporazumevanju in v umetnostnih besedilih. V znanstvenih besedilih so zaradi čustvenosti in ironičnosti zaznamovane. Povedi z vprašalnim členkom se rabijo v vseh funkcijskih zvrsteh nezaznamovano.

Povedi s členkom ali se razlikujejo tudi z vidika teorije govornih dejanj. Povedi z vprašalnim členkom izražajo samo pozivna govorna dejanja: govorec želi pripraviti naslovnika k temu, da bi mu sporočil podatek o resničnostni vrednosti sporočila.²¹ Povedi z nevprašalnim čustvenim členkom lahko izražajo neko govorčevo ugotovitev, vedenje; to je prikazovalno oziroma predstavitveno govorno dejanje (Ali si pametna.; Ali smo se smejali.). Druga možnost je, da govorec želi pripraviti naslovnika, da bi ta opravil neko dejanje; to je pozivno govorno dejanje (Presneti mulec, ali ne boš jedel!).

3.3  Naklonski členki (v ožjem smislu)

Členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine povedi oziroma naslovnika, a ne vplivajo na skladenjski naklon povedi, so naklonski členki.²² I. Černelič Kozlevčar (1993: 224) je opredelila naklonske členke kot členke, ki »izražajo možnost, verjetnost, mnenje, domnevo, zadržek /in jim/ je skupno to, da izražajo določeno razmerje do stvarnosti, resničnosti povedanega«. Neupravičeno je iz te skupine izločila členke čustvovanja in zanikanja, saj tudi ti izražajo govorčevo razmerje do povedi.²³

Funkcijsko so ti členki večinoma del povedka: Jasna je baje bolna.

Pomenske skupine naklonskih členkov so:

1.   Členki čustvovanja: z njimi izraža govorec svoje duševnostno stanje (veselje, ljubezen, sovraštvo, navdušenje, prezir, občudovanje, zavist, zasmeh, ironijo ipd.): žal, dobro, hvala bogu; Da me moreš tako jeziti!

2.   Členki, s katerimi govorec pritrjuje naslovniku/sebi oziroma soglaša z njim:

• pritrjevanje brez pridržka: Seveda, vem, da je hudo.; Res/Gotovo, predaleč je šel.; Pri delu nam boš pomagal? Kakopa(k)/Kajpa(k)/Kajpada.; Si pripravljen? Ja/Da.; Me vzameš s sabo? Menda ja.²⁴

• pritrjevanje s pridržkom: Strokovnjak res/sicer ni, nekaj pa le ve;²⁵ No, da/ja, pa pridi jutri;²⁶ Bi še kos potice? Saj ni treba;²⁷ Mislijo, da obvladujejo položaj. Že, toda ne bodo ga dolgo;²⁸ Mislim, da je vse povedal. Morda; Premalo znaš. Že mogoče, tovariš.

4.   Členki, s katerimi govorec izraža svoje stališče do česa: Baje so se zelo bogati; Recimo, da začne goreti; Zakaj že odhajaš?³⁰

5.   Členki, s katerimi govorec zanika veljavnost trditve oziroma označi predmetno vsebino za neveljavno ali ne soglaša z naslovnikom: Ne hodi domov.; Tega nikakor ne morem narediti.; S to izjavo ni škodil samo sebi, nasprotno, to bo škodilo vsemu kolektivu.³¹

Med naklonske členke (v ožjem smislu) uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi členke čustvovanja, možnostne in verjetnostne členke, členke mnenja, domneve, zadržka, zanikanja in pritrjevalne členke.

3.4  Poudarni členki

Členki, ki so skladenjsko del stavčnega člena v povedi, so poudarni členki. Stojijo lahko ob vseh predmetnopomenskih besedah (samostalniški in pridevniški besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku). Taki so členki predvsem, celo, samo, le, vsaj, tudi, skoraj. Najmanj so poudarni členki vezani na glagol (ravno, prav, posebno, komaj, približno, tako) in povedkovnik (posebno, zlasti, komaj, približno, tako) oziroma povedek.³² Stavčni člen, ob katerem stoji poudarni členek, dobi v povedi določen pomenski odtenek: Jasna in Tina sta prijateljici. Včeraj je šla Tina na rojstni dan. Tam je bila tudi Jasna. -> Na rojstnem dnevu sta bili Tina in Jasna. Stavki s poudarnimi členki so skladenjsko okrepljeni nasproti stavkom brez členkov.³³ V to skupino uvrščamo po Toporišičevi razvrstitvi poudarne, presojevalne, dodajalne in izvzemalne členke. To so tudi pomenske skupine poudarnih členkov.

Literatura

Bešter, Marja (1994). Tip besedila kot izrazilo sporočevalčevega namena. Uporabno jezikoslovje, 44-52.

Černelič, Ivanka (1991). Členek kot besedna vrsta. Jezikoslovni zapiski 1, 73-85.

Černelič Kozlevčar, Ivanka (1993). O delitvi členkov. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 3, 213-225.

Dular, Janez in Korošec, Tomo (1994). Slovenski jezik 3, Maribor: Obzorja.

Havranek, Bohumil in Jedlička, Alois (1996). Stručná mluvnice česká. Praha: Fortuna.

Jakop, Nataša (2000). Vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen. Jezikoslovni zapiski 6, 67-80.

Korošec, Tomo (1981). Besediloslovna vprašanja slovenščine. XXVII. Seminar slovenskega jezika literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete. 173-188.

Križaj Ortar, Martina (1997). Poročani govor v slovenščini (skladenjsko-pragmatični vidik). Doktorska disertacija. Ljubljana.

Kunst Gnamuš, Olga (1984). Govorno dejanje --- družbeno dejanje: komunikacijski model jezikovne vzgoje. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.

Kunst Gnamuš, Olga (1986). Razumevanje in tvorjenje besedila. Ljubljana: Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani.

Petrič, Teodor (1993). Stavki z naklonskimi členki kot okrepljene skladenjske zgradbe. Jezik tako in drugače. Ljubljana: Društvo za uporabno jezikoslovje Slovenije, 252-262.

Petrič, Teodor (1995). Naklonski členki v nemščini. Doktorska disertacija. Ljubljana.

Skubic, Andrej (1999). Ogled kohezijske vloge slovenskega členka. Slavistična revija 2 (47), 211-238.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994). Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Svetec Podgorski, Luka (1862). O členkih. Novice, 407, 415, 427.

Toporišič, Jože (1966). Slovenski knjižni jezik 2. Maribor: Obzorja.

Toporišič, Jože (1974). Kratko oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika. Slovenski jezik, literatura in kultura, 29-50.

Toporišič, Jože (1982). Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Toporišič, Jože (1984). Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja.

Toporišič, Jože (1991). Členki in njihovi stavčni ustrezniki. XXVII. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete, 3-16.

Vidovič Muha, Ada (1984). Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. Slavistična revija 2 (32), 142-155.

Vidovič Muha, Ada (1992). Slovnična obvestilnost Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Zbornik Slavističnega društva 3, 35-49.

Vidovič Muha, Ada (1999). Čas in prostor, ujeta v slovenski slovar 20. stoletja: Poudarek na komunikacijskem vidiku Slovarja slovenskega knjižnega jezika. 35. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 7-26.

Opombe

¹

Prispevek je prirejeni del diplomske naloge, ki je nastala pod mentorstvom doc. dr. Marje Bešter v študijskem letu 1998/1999.

²

O osnovnih merilih za razločevanje besednih vrst prim. J. Toporišič, 1984: 474, I. Černelič, 1991: 82.

³

J. Toporišič (1992: 54) razume govorni dogodek kot proces tvorjenja besedila, pri čemer govorec ni dejaven člen tega procesa in je izključen iz okoliščin: »/Govorni dogodek je/ /t/vorjenje besedila iz jezikovnih prvin z namenom, da se obvestilo o nečem od govorečega prenese ogovorjenemu.« Definicijo govornega dogodka, ki vključuje jezikovno dejavnost govorca, okoliščine in rezultat govorčeve jezikovne dejavnosti, je vpeljala M. Križaj Ortar (1997: 12): »Govorni dogodek /.../ sestoji iz govorjenja (govornega dejanja oz. govornih dejanj), njegovega sotvarja in njegovega izdelka.«

⁴

A. Vidovič Muha (1984: 144) to imenuje »stavčnočlenska modifikacija«. Členke in medmete je opredelila kot »modifikacijski besedni vrsti«: »/m/edmeti kot izraz (globinske) stavčnostrukturirane povedi posredujejo celovit govorni dogodek /.../, členki kot izraz (globinskega) stavčnega dela povedi, stavčnega modifikatorja izraženega stavka /pa/ delni (necelovit) govorni dogodek /.../« (Vidovič Muha, 1999: 22). To, da členki spadajo k drugemu stavčnemu vzorcu, je ugotovil J. Toporišič (1982: 13, 39).

⁵

O tem J. Toporišič (1982: 334). Zdi se, da so podobni primeri tudi pri členku: Ni rekel ne da ne ne. Odgovarja samo z da in ne (predmet).

⁶

J. Toporišič, 1982: 39, 333.

⁷

I. Černelič (1991: 83) je prva uporabila pojem skladenjskonaklonska vloga pri nekaterih členkih. J. Toporišič (1982: 262, 270) navaja primere s členki ali, naj pri obravnavanju vprašalnega in želelnega skladenjskega naklona.

⁸

I. Černelič, 1991: 83.

⁹

Na to vlogo členkov v povedi je opozoril T. Korošec: »Zaradi te značilnosti /tj. da povezujejo enote stavka z izvenbesedilno resničnostjo/ so nekateri členki (seveda, kajpada, pravzaprav) primerni za to, da govoreči z njimi vzpostavi neposrednejši, živahnejši stik s poslušalci« (Dular, Korošec, 1994: 58).

¹⁰

Pojem slovnični pomen je uporabil tudi v teoriji upovedovanja: »Beseda dekle npr. ima predmetni pomen 'mlajša, neporočena oseba ženskega spola', njen slovnični pomen, ker je samostalnik, pa je lahko 'vršilka glagolskega dejanja' / .../ ali 'cilj glagolskega delovanja' / .../, 'okoliščina' / .../, 'lastnost' / .../ ipd.« (Toporišič, 1992: 191; pomen; podč. N. J.)

¹¹

Vlogo navezovalnih členkov je podrobneje obravnaval A. Skubic, 1999.

¹²

Do podobne ugotovitve je pravzaprav prišel že L. Svetec (1862) več kot sto let prej: »Tisti i, s katerim Slovenci v nekih prilikah govor začenjamo, kakor: I kaj praviš? I pa mu daj! I no pa pojdi! itn. ni veznik /.../.« (Podč. N. J.)

¹³

SSKJ, 1994: 1084.

¹⁴

Ločiti moramo vprašalni zaimek (Kaj delaš?) in vprašalni členek (Kaj 'ali' je res bolan?).

¹⁵

M. Križaj Ortar (1997: 42) uvršča med naklonske oblike tudi želelnik, ki ga od drugih dveh nepovednih glagolskih naklonov (velelni, vprašalni) loči glede na vršilca dejanja: »/.../ če naj bo vršilec zaželenega dejanja govorec, izrazi to s pogojnikom (npr. Hočem/Želim, da zaspim. --- Zaspal bi.); če je za vršilca zaželenega dejanja določil naslovnika, uporabi velelnik (Hočem/Želim, da zaspiš. --- Zaspi.); če pa naj bo vršilec zaželenega dejanja kdo drug, tj. ne govorec, ne naslovnik, izrazi to z želelnikom (npr. Hočem/Želim, da Ana zaspi. --- Ana naj zaspi.).« Zdi se, da vršilec dejanja ne more biti razločevalno merilo med naklonskimi oblikami, saj izraža s členkom naj željo/hotenje tudi govorec: Hočem/Želim, da zaspim. --- Naj zaspim.

¹⁶

Zanimivo je, da je ponazoritveni primer definicije želelnega skladenjskega naklona pri J. Toporišiču (1992: 382) ravno členek naj: »Naj pevec drug vam srečo opisuje.« (Podč. N. J.)

¹⁷

I. Černelič (1991: 82) je ugotovila, da nekateri členki nastopajo zlasti ob glagolu oziroma povedku. Imenuje jih naklonski členki.

¹⁸

Prim. M. Bešter, 1994: 47.

¹⁹

Vzklične povedi so pod vplivom čustvenosti modificirane vprašalne, pripovedne ali želelne povedi. Prim. J. Toporišič (1992: 361; vzklična intonacija, vzklična poved).

²⁰

Čustvenost stavka z nevprašalnim čustvenim členkom nasproti vprašalnim členkom loči SSKJ s kvalifikatorjem ekspr. (ekspresivno), ki označuje »močno čustveno obarvane besede, pomen ali zveze«. (SSKJ, 1994: Uvod; podč. N. J.)

²¹

Prim. O. Kunst Gnamuš, 1984: 85.

²²

To je ugotovila že O. Kunst Gnamuš (1984: 72): »Svoje razmerje do sporočene vsebine, stopnjo verjetja, lahko izrazi /sporočevalec/ z naklonskimi prislovi ali členki: Verjetno/Mogoče/Nedvomno/Zagotovo je Mojca noseča.«

²³

Prim. J. Toporišič (1992: 19): čustvenostna določitev; (146): nikalna določitev pomenske podstave in M. Križaj Ortar (1997: 68).

²⁴

Prim. SSKJ, 1994: 539: »3. v medmetni rabi izraža soglasje, pritrjevanje brez pridržka«.

²⁵

Prim. SSKJ, 1994: 1161, 1216: »izraža rahlo omejitev, pridržek«.

²⁶

SSKJ, 1994: 112, 353: »izraža obotavljanje, pomislek«.

²⁷

SSKJ, 1994: 1188: »6. izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje«.

²⁸

SSKJ, 1994: 1698: »17. v medmetni rabi izraža zadržano pritrjevanje«.

²⁹

SSKJ, 1994: 1161: »2. ekspr. izraža podkrepitev trditve«.

³⁰

Za členek že je O. Kunst Gnamuš (1986) ugotavila, da »izraža neskladje med pričakovanjem in dejanskostjo«.

³¹

Členek nasprotno je v SSKJ (1994: 627) obravnavan neustrezno kot podgeslo pridevnika nasproten -tna, -o z oznako prislov. Od prislova se loči po skladenjski rabi: členek je le v samostojni, pastavčni rabi, sicer je lastnostni prislov: nasprotno delovati.

³²

Podrobneje je vezanost poudarnih členkov na določeno besedno vrsto oziroma stavčni člen obravnavala N. Jakop, 2000.

³³

O tem prim. T. Petrič, 1993: 252.