Kodni sistem Slovenska književnost Avtorji Uredništvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in članki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
Matevž Kos | UDK 821.163.6.09"1900/1920":1 Nietzsche F. |
Šorli, Albreht, Nietzsche
Ob konkretnih navezavah literarnih besedil na Nietzscheja, ki jih bolj ali manj prepričljivo lahko evidentira analitično branje, pa moramo upoštevati tudi to, da je ničejanstvo pač nespregledljiv zeitgeistovski fenomen. Je sestav, ki je kvantitativno širši od Nietzschejeve filozofije, obenem pa je vsebinsko plitkejši. Kolikor je tudi že ideološka, tj. enodimenzionalna prisvojitev posameznih tem Nietzschejeve filozofije, je razumljivo, da je izpostavljen procesu zainteresiranega branja --- takšno branje se, kadar ima na razpolago več različnih poti, praviloma vedno odloči za lažjo. Posledica takšnega prilagajanja, preinterpretiranja in pomenskih transformacij so lahko številni nesporazumi. Kar zadeva Nietzscheja, tudi ideološki in politični nesporazumi. Ti so zvečine tako glasni, da prevpijejo zahteve po subtilnejšem branju in strožji filozofski argumentaciji.
Prvi desetletji dvajsetega stoletja sta najbolj »avtentična« doba vstopanja Nietzschejeve filozofije v slovensko književnost. Ob avtorjih slovenske moderne, zlasti seveda Cankarju in Župančiču, pa ne bi smeli spregledati manjših, »obmodernih« piscev, avtorjev besedil, v katerih je prav tako odmevala Nietzschejeva filozofija oziroma tisti idejno-estetski in ideološki konglomerat, ki ga označuje pojem ničejanstvo. Ogledali si bomo dva napol pozabljena pisca, in sicer tako, da bomo pritegnili v obravnavo nekaj njunih besedil --- tistih seveda, za katere se zdi, da tako ali drugače sodijo v razpravo o Nietzscheju in ničejanstvu v slovenski literaturi. Zanimala nas bosta Ivo Šorli in Fran Albreht: Šorli predvsem z novelo Hic Rhodus! (1902-1903) in romanom Človek in pol (1903), Albreht pa s pesniško zbirko Mysteria dolorosa (1917). Glede na to, da gre za prozaista na eni in pesnika na drugi strani, bom posredno morebiti lahko opozoril tudi že na kakšno izmed literarnovrstnih posebnosti, povezanih z Nietzschejevim vstopanjem v slovensko literaturo.1
Neoporečen je uspeh Nietzschejev v mednarodnem estetstvu: vse, kar je čutilo v sebi nagon, da razdrobi svet, ne da bi vendar moglo kje premakniti kakšen kamenček, se je naslajalo ob orjaških atitudah svojega mojstra in jih je --- s šibkejšimi močmi seveda --- posnemalo. Slovencem je prinesel ta pokret »Človeka in pol« v povesti, v liriki pa nekaj besednih ekscesov --- hujše nesreče ni bilo. Bolj kot nam je škodil Nietzsche Srbom, kakor pričata dva prevoda [...] (Ljubljanski zvon XXXIX/9, 1919, str. 570)2
Pisatelj sodi v ničejanski kontekst vsaj z dvema svojima besediloma z začetka dvajsetega stoletja: z novelo Hic Rhodus! in pa romanom Človek in pol. Novela je v letih 1902-1903 izhajala na straneh revije Slovan, sprva (prvi in drugi del) pod psevdonimom Fran Novič, nato pod pisateljevim pravim imenom. Hic Rhodus! je sicer, če poskusim z »žanrsko« oznako, nekakšna narodno- gospodarsko-politična moralka. Fabulativni okvir temelji na odnosu med bratoma, lahkoživcem Evgenom, ki je ostal na posestvu in premoženje polagoma zapravlja, in Ivanom, državnim poslancem in veletrgovcem, ki se odzove rodbinskemu klicu na pomoč in se vrne domov. Brata pusti propasti, mu pri tem še malce pomaga, nato pa ga v zadnjem hipu reši in tako poskrbi za njegovo katarzo. V noveli srečamo Nietzschejevo ime, pa tudi nekaj stilizmov in motivnih prvin, ki spominjajo na knjigo Tako je govoril Zaratustra --- »zarja novega velikega dneva«, na primer.
Šorlijeva novela je retorično zvečine preobtežena; jezikovno nespretnost nemalokrat skriva za glasno patetičnostjo: »Hrepenite po trinogih, kajti iz njih gnilih trupel poganja silno drevo svobode!« (Šorli, 1902-1903: 50). Novela vsebuje tudi nekaj kritičnih tonov, naperjenih na »korektne ljudi«, vendar so nasilno vpeti v osrednji moralični tok. Pripoved se fabulativno sklene z Evgenovo postavitvijo na noge (s pomočjo zdravega brata). Ozdravljeno posestvo simbolizira vsesplošno narodno-gospodarsko ozdravitev, za katero imajo zasluge zdravi ljudje. Zdi se, da, metaforično rečeno, Slovenec vidi Slovenca v Šorlijevem ogledalu kot marljivega, prizemljenega »nadčloveka«. Vendar na njem ni nič silnega ali radikalnega v globljem, »metafizičnem« pomenu Nietzschejevega »gospodarja zemlje« (Nietzsche, 1991: 532), temveč le veliko pridnega.3
Ambiciozneje zasnovan je roman Človek in pol (1903), Šorlijevo najbolj znano leposlovno besedilo.4 Tu prav tako srečamo močnega človeka, le da je dogajanje postavljeno v tržaško meščansko okolje. Zgodba je pravzaprav melodrama, njeni glavni protagonisti so »človek in pol« Rihard, njegova zaročenka Nela in filister Plesich. Kritiki so v Rihardu večinoma odkrivali ničejanskega »nadčloveka«, verjetno ne ravno proti pisateljevi volji.5 Rihard je, v enem izmed »zaročenskih« prizorov, okarakteriziran takole:
Zdaj pa, ko jo je ogovoril, je planila kakor zadeta po koncu in ozrla se mu je plašno v obraz. Od ramena večji kakor ona je stal pred njo, krepek in silen. Strmela je nemo vanj. Tako ga ni gledala še nikdar in nikdar ga ni še tako videla. Dà, to so bile tiste izrazite poteze v obrazu, o katerih je govoril ... Te presunljive, blesteče, zdaj tako mrzle oči, ta drzno vpognjeni nos, ta ponosna, zdaj tako trda ustna, te dve potezi okrog njih, govoreči o nevpogljivi, železni volji ... Pred tem človekom mora strepetati in se zgruditi vsaka, prav vsaka ženska in ako bi ga tudi ne ljubila, udati se mu mora vsaka drhteča in hrepeneča, na življenje in smrt, iz samega strahu pred silno močjo njegove duše, ki govori iz vsake potezice. Vsaka, ako on le hoče! In ta mož je izbral baš njo izmed teh vseh! In ona, šibko, vsakdanje dekle se mu upa ustavljati! »To ti je dečko!« ji je govoril Viktor o njem, še predno ga je poznala. »To ti je človek in pol, kakor imenujejo take ljudi v Beli Krajini!« Dà, to je človek in pol in ta človek je njen!Rihard jo je gledal neprestano. Videl je v njenih očeh, kaj se godi v njeni duši, videl je v teh široko odprtih lepih očeh plameneti lepo, silno, k njemu hrepenečo, pred njim trepetajočo in ugasujočo in zopet kvišku k njemu vspenjajočo se himno svoji vse pokoreči, neodoljivi moči, svoji neomejeni, kraljevi oblasti, veličastvu svoje duše, videl je v teh očeh skromno, boječo, usmiljenja prosečo molitev spokorjenega zemljana k svojemu bogu, ki zaupa v njegovo brezkončno dobroto ... (Šorli, 1903: 30-31) [Podčrtal M. K.]
Kot otrok je vriskal in pel, kot mladenič je strmel nem v te silne izbruhe večne, nikdar porabljive, nikdar slabeče se moči, ko so se zvijala drevesa v blaznem strahu in stegovala svoje trepetajoče roke drugo proti drugemu, kakor da se hočejo združiti v skupen, šibak odpor ... Ne, on se ni bal nikdar, ponosno je stal sredi vesoljnega trepeta, klobuk v roki pred tem v gromih in bliskih razodevajočim se Veličanstvom, in vetrovi so se igrali z njegovimi lasmi ... Boj, boj! ... In roke so se mu stiskale v pesti ... In lasje so mu vihrali v vetru ... [...]Sam, čisto sam, on in morje in grmeče nebo. (Šorli, 1903: 69-70) [Podčrtal M. K.]
Z Viktorjem sta začela govoriti o nekem novem francoskem romanu, ki sta ga bila ravno prečitala:»Skoro v vsej svetovni literaturi rohne po zemlji neki grozni ljudje ali, kakor je zdaj običajno 'nadljudje', kajti pravih ljudi, pravih dečkov in pol ti pisatelji ne marajo več, na drugi strani pa strašijo neke blede, brezkrvne sence, ki se nazivajo moderne ljudi!« se je hudoval Rihard. (Šorli, 1903: 79)
Šorlijev roman je ničejanski le ponekod, pa še tam le na ravni besed, se pravi ničejanske retorike. V enem izmed monoloških govorov »človek in pol« denimo zatrjuje, da veruje v življenje, toda bolj kot v življenje človeka (kaj šele »nadčloveka«) v življenje človeštva in predvsem: »dobrih človeških duš«.
Pač, jaz verujem v človeštvo, je premišljeval [...] ... jaz verujem v življenje, jaz verujem v krasoto solnca in lune in zvezd in dneva in noči in morja in gozdov in livad in mehkih oči in dobrih človeških duš ... (Šorli, 1903: 99) [Podčrtal M. K.]
Vizija »močnega človeka«, njegovega »boja« skupaj z »malo, a krepko četo močnih, zvestih, čistih duš« (Šorli, 1903: 107) se proti koncu romana stopnjuje, vseeno pa se ni moč izogniti malce komičnemu vtisu o »človeku in pol«, kakor odmeva tudi v zadnjih stavkih. Glasijo se takole:
Vedno več čilih sobojevnikov se je zbiralo okrog Riharda.In v sveži, čisti tok se je razlival dalje in dalje ven v izsušeno, žejno deželo, zmagonosno šumeč ime doktorja Riharda Severja ... (Šorli, 1903: 174)
Morda je ravno »nacionalna ideja« --- pisatelj je bil po rodu s Tolminskega, gimnazijo je obiskoval v Gorici, kot pravnik je služboval po Primorskem in Istri, po koncu prve vojne (tj. že v svoji zreli dobi) pa je emigriral v Jugoslavijo --- tisti dejavnik, ki je vplival na specifično recepcijo Nietzschejevega mišljenja pri Šorliju.
Vsekakor gre za »razmehčano« različico ničejanstva, ki je ravno zato --- na prvi pogled paradoksno, upoštevaje koordinate Nietzschejeve filozofije pa sploh ne -- - »zdravo-optimistična«.
Čez ves svet je planil silen plamen in nebo je polno strašnih znamenj.
Že v naslednji pesmi, značilno naslovljeni Človek, pa se drugoosebni lirski glas spremeni v kolektivistični pesniški subjekt »mi«. Pesem izrisuje motiv »smrti« oziroma »umiranja Boga«:
vsedobrega srca njegovega širom okrog purpurna kri je zalila neba ocean.
Podobno je s pesmijo Jaz, v kateri je »duh moj« resda »željan svobode in višin pijan« in v kateri odmevata »ponosna zarja« in »visoki dan« --- obe sintagmi sta (tudi) Nietzschejeva motiva --- toda obenem je ta »Jaz« prepoznan kot »plah bojevnik pred obzidjem zmot«, ki trepeta »v nemoči lastni«. Priča smo, skratka, nekakšni dvojnosti: na retorično ubeseditveni ravni nedvomno lahko govorimo o ničejanskih prvinah, vsebinsko pa gre predvsem za, pogojno rečeno, napoved krize solipsističnega jaza. Ta kriza je najizraziteje ubesedena v pesmih V svetli uri (»Srce ti moje, kaj bega te, muči, / trudno bogastva si svojega?«) in Tovarišem (»Jaz nisem vaš«; »Jaz čutim tujca se pri vas in jaz molčim«) (Albreht, 1917: 12, 13).
Značilno ničejanska je po svojem zasnutku tudi pesem Elegija. Prvi trije verzi njene zadnje kitice se glasijo:
Večno oplajanje, večno spočetje, večno prerajanje ...
V knjigi Mysteria dolorosa je kar nekaj besedil, ki bi jih lahko imenovali »pesmi streznitve«, morebiti tudi že slovesa od subjektivističnega aktivizma:
Ker ti so iskali v življenju krasote, ki ni jih v življenju. Iskali so vzor: iskali tragedij, viharnost trenotij, iskali so silo in blazni upor ...Ponos krvaveč, razočarana vera zaklepa zdaj usta v molčeč jim ukaz, kot noč jim je leglo čez dušo molčanje in v studu jim okamenel je obraz ... (Albreht, 1917: 17)
Ta zlom je ponekod prizemljen tako, da je ubeseden iz perspektive popotnega tujca in njegove neuspele vrnitve domov. Zadnji verzi Božičnega konfiteorja govore o domovini, pred katero stoji »popotnik --- in slepe so njene oči .../ Na tvoje duri zdaj trka« (Albreht, 1917: 20).
Tretji del zbirke, Inferno naših dni, ponekod še stavi na ekstazo individualnosti --- »Predolgo, brat, si hodil z množico!« (Albreht, 1917: 53) --- in samote --- »nadzemskega ponosa slôvo: sam!« (Albreht, 1917: 54), zvečine pa gre za pesmi, ki so nastale očitno že pod vtisom vojnih strahot. To so pesmi o kolektivni bolečini, o grobovih, ki so zazevali »čez vso ranjeno zemljo«, in o »demonu-nasilju«, ki tre »srca ljudstev, ki so krvavela« (Albreht, 1917: 61). Humanistični refleksiji vojnih grozot se pridružuje še »vprašanje naroda« oziroma bolečina, porojena ob dogodkih na fronti, ki obenem že napovedujejo nove meje po prvi svetovni vojni (Matjaž). V enem izmed Polnočnih sonetov je rečeno: »molčeča naša srca, domovina« (Albreht, 1917: 73).
Epilog --- Napitnica vsem živim pa, malce presenetljivo, obuja in še razširja ničejansko naravnanost. Takšna je, denimo, napoved »časov, ki jih naš duh še ne sluti«, le da je ta prihodnost zdaj kolektivni, bratovski projekt (beseda »bratje« se pojavi v vsaki kitici, v dveh celo dvakrat) in ne več samotneževa vizija. Vendar besednjak ni zato nič manj »zaratustrovski«. Na primer:
Saj nismo znali, kako smo bogati in svetli kot orli pod nebom krilati.V četrti kitici lahko srečamo tudi Nietzschejevo sintagmo »prosti duhovi« - -- celo kot geslo novega kolektivizma:
Prosti duhovi, bratje, to nam je geslo!
Pesem nato, zdi se, da manj posrečeno, govori o krajih, kjer »najbližji so solncu vrhovi«, in o »transcendentalni ekstazi«, v kateri si podajajo roke (novo) sonce, vetrovi in »naš duh-svobodnjak« (Albreht, 1917: 77- 78).
Vso to [Albrehtovo] produkcijo prežema nietzschejanski individualizem, a ne radikalni ekspresionistični, ki ob zavesti o smrti boga (transcendence) povzroča nihilizem in odtod dezintegracijo okolice, dezorientacijo, gnitje, smrt, somrak in norost, temveč gre za nietzschejanstvo v mnogo blažji, dehmlovsko-findesièclovski, optimistično-vitalistični varianti. (Kralj, 1986: 171)
Jaz sem stopil iz sebe in nisem več jaz. prelil sem se v morje --- in sam sem morjé, utonil sem v množici --- zdaj govoré iz mene vsi tisti, ki jih še niste čuli, ljudje! (nav. po: Albreht, 1966: 70)
Jaz zaničujem te, srepooki, vase zamaknjeni kritik, ko z glorijo venčan kavarniških dimov s kačjo lokavostjo, s plehko gizdavostjo se razkazuješ v svojem ornatu: stopi iz sebe! Stopi iz sebe! (nav. po: Albreht, 1966, 71)7
Človečanski etos Albrehtovih Bojnih ritmov, gledano iz širše perspektive ekspresionističnega aktivizma, seveda ni osamljen literarni pojav, vendar njegova geneza niti nadaljnje transformacije ne morejo biti tema te razprave. Kar zadeva našo temo, se zdi, da ravno apologija tega etosa in »dobrega človeka«, ki stoji v njegovem središču, razločno opozarja na konec nekega obdobja v vstopanju Nietzschejevega mišljenja v svet slovenske literature. »Dobri človek«, če še enkrat uporabim to sintagmo, ki je med drugim slovenski prevod naslova znane programatične pesmi Franza Werfla Der gute Mensch (sredi dvajsetih let, tj. razmeroma zgodaj, je izšla v slovenskem prevodu), je namreč tisti človek, ki ni najboljši Nietzschejev sogovornik, še manj pa ustrezen sprejemnik njegovih del. Sicer pa je nekaj malega o tem povedal že Nietzsche sam v Ecce homo. V kratkem poglavju s simpatično megalomanskim naslovom »Zakaj pišem tako dobre knjige« je med drugim zapisal:
Kdor misli, da me je kaj razumel, si je kaj iz mene prilagodil, po svoji podobi --- ne redko kakšno nasprotje mene, na primer 'idealista'; kdor me ni nič razumel, taji, da sploh prihajam v poštev. --- Beseda 'nadčlovek' za označevanje tipa najvišje posrečenosti v nasprotju z 'modernim' človekom, z 'dobrim' človekom, s kristjanom in z drugimi nihilisti --- beseda, ki v ustih Zaratustre, uničevalca morale, postane zelo premisleka vredna, je bila skoraj povsod razumljena z vso nedolžnostjo v smislu vrednot, katerih nasprotje je pokazano v Zaratustrovem liku, hočem reči, kot 'idealistični' tip višje vrste človeka, na pol 'svetnik', na pol 'genij' ... (Nietzsche, 1989: 197)
Kot krasno, toda ne baš učinkovito neurje je vršelo nietzschejanstvo nad horizontom dobe, ki leži že nekoliko za nami. [...Ć Nietzschejeve knjige nam zrcalijo v tujem jeziku našo lastno duševnost v njenem elementarnem stanju --- kakor ga moramo premagati na sebi in v družbi. Nietzschejansko vročico moramo preboleti. (Ljubljanski zvon XXXIX/9, 1919, str. 570)
Literatura
Albreht, Fran (1917). Mysteria dolorosa. Ljubljana: Omladina.
Albreht, Fran (1966). Pesmi. Zbral in uredil Zvone Verstovšek. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Kos, Janko (1993). Ničejanstvo. Enciklopedija Slovenija 7, 412. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kralj, Lado (1986). Ekspresionizem. (Literarni leksikon, 30). Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Mahnič, Joža (1964). Zgodovina slovenskega slovstva V: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica.
Nietzsche, Friedrich (21984). Tako je govoril Zaratustra. Knjiga za vse in za nikogar. Prev. Janko Moder. (Filozofska knjižnica, 15). Ljubljana: Slovenska matica.
--- --- (1988). Onstran dobrega in zlega. Predigra k filozofiji prihodnosti; H genealogiji morale. Polemični spis. Prev. Janko Moder in Teo Bizjak. (Filozofska knjižnica, 31). Ljubljana: Slovenska matica.
--- --- (1989). Somrak malikov (ali Kako filozofiramo s kladivom), Primer Wagner (Problemi glasbenikov), Ecce homo (Kako postaneš, kar si), Antikrist (Prekletstvo nad krščanstvom). Prev. Janko Moder in Tine Hribar. (Filozofska knjižnica, 36). Ljubljana: Slovenska matica.
--- --- (1991). Volja do moči. Poskus prevrednotenja vseh vrednot: iz zapuščine 1844/88. Prev. Janko Moder. (Filozofska knjižnica, 34). Ljubljana: Slovenska matica.
Šorli, Ivo (1903). Človek in pol. Roman. Ljubljana: L. Schwentner.
Šorli, Ivo (1902-1903). Hic Rhodus!. V: Slovan I.
Vidmar, Josip (21985). Obrazi. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Zadravec, Franc (1970). Zgodovina slovenskega slovstva V: Nova romantika in mejni obliki realizma. Maribor: Obzorja.
Opombe