Trideset let Jezika in slovstva

V prvi številki Jezika in slovstva pred tridesetimi leti so tedanji (prvi) uredniki Tone Bajec, Marja Boršnik in Joža Mahnič (tudi odgovorni urednik) v uvodniku z naslovom Na pot zapisali svoja programska izhodišča, ki so poznejšim urednikom --- vse do današnjega dne --- ostala živo v zavesti in postala vodilo pri urejanju revije. V tridesetih letih se je seveda list prilagajal novim potrebam in zahtevam stok na eni strani in željam bralcev na drugi, razširjal in poglabljal je vsebinsko zasnovo, toda ves čas je ohranil idejo prvotnega sporočila, ki si ga je zapisal na svoj prapor na začetku izhajanja: »skrb za kulturo slovenskega jezika«, obravnavanje »najbolj živih vprašanj s področja književnosti« (literarna veda) in skrb za »pouk materinega jezika na naših šolah« (didaktika jezika in književnosti). Uredniki so tedaj tudi poudarili, da bo list »na poljuden in živahen način ... zajemal: jezik, književnost in vzgojo. S tem smo mu začrtali področje, ki ga nima nobena od naših izhajajočih publikacij. Rodile os ga potrebe vsakdanjega življenja in širokih plasti posvetnih delavcev. Uredniki iskreno žele, da tej široki prosvetni javnosti list ne bi bil samo namenjen, ampak da bi iz nje nenehno prihajale tudi plodne spodbude, zlasti pa tehtni prispevki z raznovrstno vsebino. Naš list ne bi dosegel svojega namena, če bi postal samo novo delovno torišče ozkega kroga znanstvenikov; zajeti mora prav vse, ki znajo sukati pero in jim je pri srcu naša beseda.«

V tridesetletnem izhajanju se je v reviji zvrstilo kar precejšnje število sodelavcev, ki so izšli iz različnih okolij in ki so resnično pomenili pišoči slavistični krog. Nekateri so bili zvesti listu od svoje prve objave, drugi so se oglašali le občasno, spet tretji so prispevali samo nekaj sestavkov itd., vendar bi za vse smeli reči, da so strokovno resno, prizadeto in po svojih najboljših močeh ponudili svoj delež k tehtni, zanimivi in pisani podobi revije, ki naj bi čim bolje in kar najdosledneje uresničevala svoje poslanstvo. Zvrstilo se je nad 300 sodelavcev, kar je prav gotovo veliko. Že od vsega začetka je bilo očitno, da je bil takšen list potreben, da pa je to tudi ostal, je zgovoren dokaz naklada, ki se je v zadnjih osemnajstih letih gibala od 2400 do 2600 izvodov, kar je za slovenske razmere več kot zadovoljivo. Revija si je v dolgoletnem izhajanju s svojo vsebinsko in strokovno-znanstveno težo pridobila ugled ne le doma, marveč tudi v zamejstvu in v tujini, o čemer priča nad 200 naročnikov v drugih deželah.

Gotovo je zanimivo, da revija v tridesetih letih v vsebinsko-konceptualnem pogledu ni doživljala vidnejših pretresov, kar je nedvomno zasluga uredniških odborov, ki so znali uspešno uskladiti začrtano programsko usmeritev lista s perečim, sodobnim, naprednejšim, potrebnim. Bistvenih motenj --- kljub gmotnim stiskam --- tudi ni bilo v izhajanju. Redno izhajanje je v letih 1963/64 zavrla krajša uredniška kriza, vendar ni pustila opaznih posledic. Tistim, ki so urejali in ki zdaj urejamo Jezik in slovstvo, je dobro znano, da gmotna plat lista ni bila nikoli dovolj trdna. Financerji so bili v glavnem naklonjeni reviji, zlasti še od leta 1972 dalje Kulturna skupnost Slovenije, vendar si list kljub skrbno pobrani naročnini in družbeni SUPvenciji nikoli ni mogel privoščiti »razkošja« (!), da bi sodelavcem za prispevke odmerili kolikor toliko spodobno plačilo. Tiskarski stroški in papir so vedno terjali domala ves zbrani denar, tako da so pišoči dobivali le skromno povračilo za materialne stroške, ki so jih imeli s pisanjem. zato jim gre velika zahvala, saj je bila revija kljub takemu nagrajevanju(!) le redko kdaj v zadregi z gradivom. To nedvomno priča o visoki zavesti in požrtvovalnosti sodelujočih --- slavistov in drugih --- in o njihovi skrbi za list, na katerega bi morali biti Slovenci zelo ponosni.

Pričujoče Bibliografsko kazalo tridesetih letnikov Jezika in slovstva je dovolj zgovorno razgrnilo izredno količino objavljenega (okrog 2500 prispevkov), ki skriva v sebi izjemno vsebinsko raznolikost in tehtnost. Podrobnejše branje letnikov nas prepriča, da je bilo opravljeno velikansko delo. Največji del sestavkov v JiS je bil namenjen jezikoslovju in literarni vedi, nato didaktika jezika in književnosti, manj pa seveda nekaterim mejnih področjem; kar precej prostora je list odmerjal sprotnemu obveščanju o dejavnosti Slavističnega društva Slovenije in področnih društev ter sploh delu in položaju slavistov, s čimer se je izpričal tudi kot stanovsko glasilo.

Jezikoslovje je zastopano s številnimi krajšimi in daljšimi razpravami, pojasnili, odgovori in drugimi sestavki, ki obravnavajo splošna vprašanja jezikoslovja, aktualne in posebej zanimive teme o zakonitostih in posebnostih slovenskega in delno tudi drugih slovanskih jezikov ter dialektološko, leksikalno, terminološko, etimološko in drugo problematiko. Jasno je viden razpon objav in razprav, ki so za slovensko jezikoslovje temeljnega pomena, do odzivanja na vsak dan se porajajoče jezikovne zadrege, na katere se je bilo treba odzivati hitro, strokovno zanesljivo in učinkovito. Več kot omembe vredno je, da je bila revija s svojimi pogledi, stališči in zahtevami vedno v središču boja (tesno ob Slavističnem društvu) za pravilno vlogo slovenščine v javnosti. Sicer pa bi delež jezikoslovja v JiS zaslužil posebno raziskavo, ki bi podrobneje preučila in ovrednotila, kako je list posegal v živo jezikovno vsakdanjost in v kolikšni meri je razreševal nekatera pereča vprašanja slovenskega jezika. Izsledki bi nedvomno pokazali izjemno zanimivo in dragoceno vlogo Jezika in slovstva na tem področju.

V podobnem obsegu kot jezikoslovju je revija odmerjala prostor literarni vedi. Na tem področju srečujemo zlasti tri vrste daljših sestavkov: eni povzemajo --- pravilomo na bolj poljudni način --- poglavitne ugotovitve o posameznih temah, drugi obravnavajo probleme tako, da so razvidne posamezne faze raziskovalno-razpravljalnega postopka (od zastavitve problema, prek razčlenitve do sklepnih ugotovitev oziroma izsledkov), v tretjo skupini pa sodijo odlomki iz večjih študij, monografij ipd. V okviru zadnjih dveh vrst objav v JiS je kar precej resnično tehtnih, takih, ki pomenijo pomemben prispevek k slovenski literarni vedi. Podobno kot v jezikoslovju se je tudi tu list odpiral aktualnim vprašanjem v obravnavanju književnosti in njenih značilnosti kakor tudi perečim zadevam same literarne vede, njenih postopkov in vsebinske usmeritve. Za obe obravnavani področji velja, da je revija z ocenami in poročili redno spremljala tekoče strokovno- znanstvene objave (zlasti knjižne) in na ta način informirala svoje bralce o novostih in dosežkih v strokah.

Tretje poglavitno vsebinsko torišče revije je bila didaktika jezika in književnosti. Brez pretiravanja lahko trdimo, da so objave v JiS bistveno pripomogle h konsolidaciji te stroke pri nas. Številne razprave o pouku jezika in književnosti na različnih vzgojno-izobraževalnih stopnjah so osvetlile vrsto relevantnih tem, pomembno dopolnilo in posredniki med vsakdanjo prakso in teorijo pa so bili zlasti sestavki v rubriki Metodične izkušnje.

Za vsa tri temeljna vsebinska področja v JiS je treba ugotoviti, da so razširjala svoje poglede prek meja slovenskega jezika in književnosti in posegala po aktualnih temah, obravnavah in izkušnjah tudi v drugih slovanskih jezikih. Velikokrat je šlo za stikališča med jezikovnimi in literarnimi značilnostmi v slovanskih jezikih ali pa za poglabljanje v zanimiva vprašanja teh jezikov in književnosti (zlasti še drugih jugoslovanskih narodov) oziroma za informiranje o ugotovitvah in novitetah v jezikoslovju, literarni vedi in didaktiki v posameznih slovanskih deželah (pri tem je sodelovalo kar precej tujih slavistov).

V tridesetih letih izhajanja JiS se je izkazalo, da bralci ne želijo paberkovanja o posameznih strokovnih temah, marveč da hočejo brati strokovno-znanstveno argumentirane sestavke, ki zgoščeno, v dostopnem jeziku, nazorno in celostno osvetlijo načeta vprašanja ter ponudijo najnovejše ugotovitve. Od posameznih uredniških ekip je bilo tudi odvisno, v kolikšni meri so znale prisluhniti načelu o tesnejši zvezi med obravnavanimi temami v JiS in neposrednimi potrebami zlasti v vzgojno-izobraževalnem procesu. Mogoče je trditi, da os uredniški odbori v tem v glavnem našli pravo mero in znali uskladiti včasih močno pragmatična hotenja z ravnijo in razvojnimi zahtevami jezikoslovne in literarne vede.

Morda ne bi bilo odveč opozoriti na nekaj uredniških prijemov, ki so bili uspešni in ki bi jih kazalo gojiti še naprej. Najprej na omenimo tesno zvezo Jezika in slovstva s slavističnimi zborovanji in simpoziji v slovenskem, jugoslovanskem in mednarodnem merilu. Razprave, ki so jih avtorji prebrali na slavističnih srečanjih, je revija zelo pogosto objavljala in tako po najkrajši poti seznanjala bralce s slavističnim strokovno-znanstvenim dogajanjem in najnovejšimi pogledi. Drugo, na kar ne bi smeli pozabiti, so tako imenovane tematske številke, ki jih je bilo v zadnjih desetih letih kar precej in med katerimi naj npr. omenimo: Slovenščina v javnosti, Koroški trenutek; Jurčičevo in Levstikovo številko; številko ob 400-letnici Dalmatinove Biblije itd, In tretjič: nepogrešljive so postale letne bibliografije slovenistike, ki javnost izčrpno seznanja s tekočo slovenistično strokovno-znanstveno publicistiko.

Pogled nazaj nam pove, da so se s svojimi prispevki zvrstile prav vse povojne generacije slavistov in da lahko posamezne pisce spremljamo od začetnih objav skozi vso nadaljnjo njihovo strokovno-znanstveno pot. Iz sestavkov v različnih obdobjih izhajanja revije je mogoče sestaviti pravi mozaik zanimanja, strokovne rasti, iskanja itd. posameznih pišočih, ki so v Jeziku in slovstvu našli svoje priljubljeno glasilo in možnost za stik s strokovno javnostjo. Razgled po vsebinskem bogastvu nas tudi pouči, da je bila revija trideset let sredi gibanj v slovenskem jezikoslovju in literarni vedi na Slovenskem in zvesto ogledalo notranjih stisk, dvomov, opogumljanj in zanosnih trenutkov, ki so z večjo ali manjšo močjo gospodovali v slovenski jezikovni in literarni stroki. Mogoče je trditi, da je bil list v vsem svojem izhajanju prav zato živ, zanimiv, privlačen in branja vreden. Aktualnost in tehtnost vsebine JiS sta bralcem zagotavljali sprotno in temeljito obveščenost o sodobnem dogajanju v strokah in seznanjenost s trenutnimi poudarki na obravnavanih področjih.

Po teh ugotovitvah o dosedanjem Jeziku in slovstvu bi si verjetno vi, ki smo navezani na revijo, v prihodnje želeli, da bi list brez težav izhajal še dolga leta, da bi bil aktualno, zanimivo in strokovno tehtno pisan, da bi se krog sodelujočih še razširil, zlasti z mladimi, da bi družbena denarna pomoč redno in obilneje dotekala, da bi naklado dvignili na 3000 izvodov.

Ob koncu naj se kot »dežurni« urednik v imenu uredniškega odbora iskreno zahvalim vsem, ki so kakorkoli prispevali k 30-letnemu uspešnemu izhajanju revije. Posebej se moramo zahvaliti Kulturni skupnosti Slovenije, Znanstvenemu inštitutu Filozofske fakultete in Znanstvenoraziskovalnemu centru SAZU, ker so nam omogočili, da smo pripravili in izdali Bibliografsko kazalo. Kazalo je izšlo kot dodatni zvezek k letošnjemu letniku Jezika in slovstva in ga poklanjamo zvestim sodelavcem in naročnikom.