|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Pogledi in mnenja |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Aleksander Skaza |
Literarne vede in raziskovalna dejavnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani*
Danes na Slovenskem ponovno preurejamo raziskovalno dejavnost. Odlocujoci ljudje, ki naj bi na nov nacin skrbeli za znanstveno politiko, nakazujejo slovenskemu znanstveniku po ameriskem zgledu »raziskovalna polja« in, kot vse kaze, bolj zahtevajo kot priporocajo, da se slovenski znanstvenik loti, rekli bi, obdelovanja teh »raziskovalnih polj«, najbrz zato, ker so ta »polja« (angl. fields) nekaj povsem drugega, kot je tisto, kar smo Slovenci doslej imenovali »raziskovalna podrocja« oziroma, bolj po domace, stroke. Naj mi bo ob tem dovoljeno pripomniti, da znanstveno-politicno vodstvo tudi tokrat na poseben nacin nadaljuje tradicijo administriranja v znanosti, pozablja pa, hote ali nehote, na tradicijo vsaj tistega znanstvenega oziroma raziskovalnega podrocja, ki mu pravimo humanistika: na njeno specifiko, drzo in njeno posebno vlogo v slovenskem druzbenem in nacionalnem zivljenju. Naj kar takoj opozorim in poudarim, da so slovenske literarne vede, ce naj se omejim samo nanje, z nekaterimi izjemami, ki, rekli bi, potrjujejo pravilo, delovale v tesni povezavi in aktivnem soodnosu s slovensko literaturo, ta pa se je v vsem povojnem obdobju (ali, kakor danes temu pravimo, realsocializmu) znala upreti in upirati pritiskom vladajoce ideologije. Vladajoca ideologija je sicer zlasti v obdobju 1945-1950 oziroma 1952 z uvozenim in deloma adaptiranim socialisticnim realizmom nacela in tudi malicila umetnostno zivljenje na Slovenskem, vendar ga ni uspela izmaliciti. Slovenska literatura ze v obdobju 1945-1950 oziroma 1952, opazovana z vidika literature kot besedne umetnosti, ni nosila socrealisticne maske, marvec je v najtezjih razmerah raje kazala neobdelane lise, da bi se pozneje izoblikovala v raznoliko podobo, ki na barvni osnovi iz predvojne tradicije socialnega realizma, moderne in ekspresionizma vsaj od leta 1950 dalje razkriva odtenke in celo barve socasnih evropskih literarnih smeri1. In ce naj ponovim, kar je bilo ze veckrat povedano, bi rekel, da je bila slovenska literatura tista, ki je v (povojnem) casu, prej in predvsem odlocneje kot slovenska politicna in ekonomska misel, a tudi historiografija, opozorila na mnoge kljucne nacionalne, druzbene, politicne in celo ekonomske probleme --- sicer z razlicnih vidikov, z razlicno kvaliteto in razlicnim uspehom, vendar opozorila je, --- in tako ne samo pripravljala, marvec tudi nakazala temelje za ponovno »ociscenje in pomlajenje« (Ivan Cankar), ki naj bi ga Slovenci ziveli v uveljavljajoci se slovenski drzavnosti. Slovenska literarna veda, ki se je zavedala izjemne vloge in mnogoterih funkcij slovenske literature in literature nasploh v slovenski kulturi, se praviloma (tudi tu so bile izjeme!) ni podrejala enoumju vladajoce ideologije oziroma politicne doktrine dogmatskega marksizma. Ze bezen pogled po tistem, kar je nas kolega Janko Kos raziskoval v letih 1986-1990 pod naslovom Metode sodobne literarne vede in njihove slovenske aplikacije2, nam razkriva, da se je nekako po letu 1950 zacel (morda celo nadaljeval!) razkroj enoumja celo na podrocju marksisticno usmerjene literarne vede, premiki od ortodoksnega marksizma do razlicnih tipov neomarksizma so v obdobju po letu 1950 celo prenesli tezisce od cisto socioloskega in razrednega vidika na »avtorja in dobo« na bolj specificirano upostevanje literarne umetnine. Vidiki in metode fenomenologije, hermenevtike, teorije recepcije, strukturalizma, poststrukturalizma in ne nazadnje psihoanalize (se posebej Lacanove smeri) so se oglasili v slovenski literarni vedi/znanosti, ce je ta to le hotela biti, kljub nekaterim »uradnim« pomislekom v razmeroma kratkih zamikih za evropskim intelektualnim dogajanjem.Priblizno taka je bila situacija na podrocju literarnih ved tudi takrat, ko smo na Slovenskem pred dvajsetimi leti »snovali nacionalni program znanosti«3. Dva zanimiva in upostevanja vredna dokumenta iz tistega casa, objavljena leta 1972 (Program raziskovalnih nalog literarnih zgodovinarjev-slavistov in predlogi, ki jih narekuje polozaj stroke izpod peresa Borisa Paternuja) in leta 1978 (Program za literarne vede, ki ga je napisal Joze koruza) v reviji Jezik in slovstvo4, pricata, da se je slovenska literarna veda bolj ali manj vedno zavedala tako svoje strokovne, druzbene in nacionalne specificne vloge in odgovornosti kot zivljenjske potrebe, da to odgovornost in vlogo realizira v dialogu oziroma polilogu z domaco in svetovno tradicijo in perspektivo. Na sirino in premisljenost takega pristopa opozarjajo, na primer, besede Borisa Paternuja, ki je v navedenem sestavku pod tocko Najbolj urgentna vprasanja znanstvenega dela zapisal povzemajoco misel: « (...) prva in temeljna potreba za primerno dihanje, pomlajevanje in razvoj stroke se glasi: uskladiti institucionalno organiziranost nase vede z njenimi sodobnimi potrebami in njenimi danasnjimi kreativnimi zmoznostmi. Pri tem je treba upostevati dejstvo, da je ta stroka danes tudi ze na Slovenskem toliko razvita in v metodoloskih zasnovah tako mocno vecsmerna, da je ni vec mogoce brez skode in nasilja vezati na en sam koncept, temvec je treba podpreti njen neizogibni znanstveni pluralizem,« in potem ob opozorilu na »nacelo razumnega in utemeljenega (institucionalnega, op. A. S.) policentrizma« pristavil: »Stvari imajo tudi subtilnejse, notranje razseznosti. Pri tem je na prvem mestu vprasanje samodejne mobilizacije ljudi ob globokih in sorodnih iskateljskih potrebah, torej ob izrazito notranjih motivacijah, ki --- ne glede na materialne moznosti --- so, ali pa jih ni«5. To Paternujevo humanisticno noto dopolnjuje s svojo literarnokomparativisticno razseznostjo ugotovitev Jozeta Koruze, ki v poglavju Mesto literarnih ved med humanisticnimi in zgodovinskimi vedami v navedenem clanku pravi: »Ker slovenski prostor ni izoliran, marvec se vkljucuje v sirsi jugoslovanski pa v evropski in svetovni prostor, se tudi raziskovalno delo posameznih navedenih strok vkljucuje v sirsi strokovni okvir mednarodnega znacaja«6. Vse te besede zvenijo nekam sodobno, v nacionalnem in kozmopolitskem smislu hkrati, kot da na njih ne bi bilo skoraj dvajsetletne oziroma stirinajstletne patine in bi bile namenjene danasnjim razmeram se posebej z opozorilom na namisljeno clovecnost, ki stavi v ospredje konkretnega cloveka, njegove zmoznosti in moznosti, ga sooca z dejanskimi potrebami in moznostmi druzbe in nacije in navezuje na nepogresljive mednarodne razseznosti. --- Literarnoznanstvene raziskave se (z nekaterimi izjemami, seveda) nikoli niso ravnale po »barvi zastave na grajski trdnjavi«, kot bi to rekel Boris Sklovski --- mi bi dodali: nekaj upanja je, da bo tako tudi v bodoce --- marvec so bolj ali manj zvesto sledile humanisticnemu imperativu stroke in potrebam slovenske kulture. Lahko bi zapisali, da so se raziskave s podrocja literarnih ved naceloma ravnale po vidikih, ki ustrezajo nameram »raziskovalnih polj«, ko ta skusajo odpraviti institucijski partikularizem in osebnodohodkovne samoupravne odnose, ki jih je politika v zadnjih letih vsilila stroki, in uveljaviti evropsko in svetovno kvaliteto in celovitost strokovnih razgledov in perspektiv ob upostevanju potreb in posebnosti nacionalnih okvirov in pogojev. Vecina programskih izjav in tudi analiz, ki so spremljale strokovno dejavnost na podrocju literarnih ved7, prica o takem celovitem, vsestranskem in stvarnem obravnavanju stroke in dokaj smiselnem izvajanju njenih nalog ter dejstvu, da smo pri hierarhizaciji raziskovalnih projektov in nalog vedno izhajali iz nase osrednje vrednote: slovenske literature oziroma kulture.
Na Filozofski fakulteti smo v skladu z nakazanimi izhodisci tako poimenovali osrednji tematski sklop, ki se ukvarja s temami in problematiko literarnih ved --- RAZISKOVANJE SLOVENSKE KNJIZEVNOSTI, KNJIZEVNE TEORIJE IN PRIMERJALNE KNJIZEVNOSTI --- in poskusali v skladu z raziskovalnim potencialom in individualnimi interesi raziskovalcev zaobseci pomembna in aktualna vprasanja slovenskega literarnega in sirsega kulturnega dogajanja --- z zgodovinskih, teoreticnih, ozje-nacionalnih in sirsih primerjalnih oziroma svetovnih vidikov, se posebej na tistih podrocjih in s tistih znanstvenoraziskovalnih oziroma metodoloskih pozicij, ki so bila na Slovenskem v (povojnem) casu bodisi zapostavljena (na primer, starejsa slovenska literatura8, zanrske raziskave slovenske literature9, zgodovina slovenske literarne vede10) ali bolj ali manj neupostevana oziroma neznana (na primer, tipologija slovenske literature11, primerjalna zgodovina slovenske literature12, naratologija13, intertekstualne raziskave14, kriticno posredovanje in sistematicni prikaz nekaterih svetovno relevantnih literarnoznanstvenih sol15). Pri tem seveda nismo pozabili na zbiranje literarnozgodovinskega gradiva in pomozne literarne vede, ki so pogoj za kakrsnokoli literarnozgodovinsko in tudi teoretsko raziskovanje16. Posebej je treba poudariti, da smo v skladu z razvejenostjo filoloskih panog na Filozofski fakulteti posvecali in posvecamo posebno pozornost vpetosti slovenske literature in kulture v svetovni prostor in cas in tako poleg primerjalne slavistike in komparativistike nasploh uveljavili tudi romanisticne, germanisticne in ne nazadnje klasicno filoloske primerjalne (in ne samo primerjalne) raziskave slovenske literature in deloma tudi kulture17, manj srece smo imeli z orientalistiko18. Svetovni razgledi, perspektive in izkusnje so med nami utrdili zavest, da je za celovitost in veljavo (slovenskih) literarnih ved nujna tudi usmeritev na raziskovanje nekaterih pomembnih tem in problemov »s sirsega evropskega in svetovnega podrocja«. To nam navsezadnje narekuje tudi nase clanstvo v mednarodnih organizacijah in znanstvenih zdruzenjih19.
Raziskovanje literarnih ved na Filozofski fakulteti ne nazadnje uposteva tudi potrebe sirse javnosti in se posebej solske prakse, zato posveca pozornost tudi razvoju knjizevne didaktike20.
Narava stvari same je torej pripeljala do tega, da raziskovanje v okviru tematskega sklopa Raziskovanje slovenske knjizevnosti, knjizevne teorije in primerjalne knjizevnosti poteka v naslednjih tematskih skupinah:
Obstaja tudi cela vrsta ovir in tezav, ki motijo znanstveno delovanje; o financnih tezavah v razmerah, kakrsne so, ne bi niti govorili. Vendar je treba zapisati, da bi raziskovanje potekalo intenzivneje in morda tudi na visji kakovostni ravni, ce bi nase strokovne knjiznice lahko nabavljale brez krajsih in daljsih susnih obdobij ustrezno domaco in predvsem tujo znanstveno literaturo, ce ne bi znanstvena dela (kot danes, zal, tudi druga) zelo tezko nasla zaloznika in ce bi komuniciranje z ustreznimi domacimi in se posebej tujimi znanstvenimi ustanovami in znanstveniki delovalo »evropsko« normalno. Tako je veckrat ze nakup najnujnejse tuje (znanstvene) publikacije pravi praznik, da drugega niti ne omenjam. Posebno oviro predstavlja neustrezna organizacija, bolje receno neorganiziranost, informacijskega sistema in strokovne dokumentacije na fakulteti sami. Tematski sklop za literarne vede je v letosnjem letu po zaslugi mladega raziskovalca mag. Marka Juvana obnovil pobudo za ureditev dokumentacije za literarnovedne (in druge) stroke na Filozofski fakulteti in ob tem nakazal potrebo po ustrezni racunalniski opremi, vodji dokumentacijskega sredisca, tezavra za literarne vede v dveh jezikih in usposobljenih sodelavcih (morda studentih demonstratorjih) za vnasanje podatkov v racunalnik. Nakazana in poudarjena je bila tudi potreba po uskladitvi te dejavnosti z delom ustreznih ustanov v Sloveniji (NUK, ZRC SAZU idr.) in vkljucitvi (preko usklajenega nacionalnega informacijskega sistema) v svet. Zaostajanje na tem podrocju se z nespodbudnimi posledicami razkriva tudi pri literarnih vedah.
Do tu smo prisli na nasi raziskovalni poti, radi bi sli dalje, se posebej na podrocju literarne teorije, semioloskih raziskav in kulturologije21, vendar ne na nacin neprestano novih in novih reform »od zgoraj« in nacela »nicelnega leta«, marvec na nacin sicer kriticnega in nova obzorja odkrivajocega resnicno svobodnega znanstvenega delovanja, vendar delovanja, ki ne pozablja na dediscino in kontinuiteto (znanstvenega) zivljenja; smrt tudi v znanosti ni samo konec, marvec tudi dediscina, na katero ne bi smeli pozabljati. Tu bi si dovolil citirati F. M. Dostojevskega, ki pravi, da se na tem svetu nic ne zacne in nic ne konca. Menim, da bi se tega morala zavedati v precej vecji meri, kot sicer se, sedanja politicna oblast v znanosti. Znebiti bi se morala nekaterih starih grehov, kar predobro znanih iz obdobja Raziskovalne skupnosti SR Slovenije, kot so lobizem raziskovalnih institutov, znanstveni in politicni voluntarizem, nepotrebna naglica pri »urejanju in spreminjanju« znanstvenega zivljenja, premajhno razumevanje in poznavanje specifike posameznih znanstvenih podrocij, njihovega stanja in polozaja v slovenski druzbi (to se posebej velja za humanistiko!), nevzdrzno mesanje cisto politicnih in znanstvenih vidikov, goli pragmatizem in morda se kaj. Ko prebiramo razlicne listine, ki jih pripravlja sedanji Republiski sekretariat za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, in spremljamo nastope vodilnih ljudi tega sekretariata, se kar ne moremo nacuditi reformatorski vnemi in zagonu, ki nam ga prinasajo --- vse to je zelo spodbudno za nadaljnji razvoj (slovenske) znanosti in za izboljsanje razmer na tem podrocju... Vendar nas nekaj --- naj mi bo dovoljeno, da to zapisem --- moti, in ce se zopet oprem na avtoriteto, tokrat iz ameriskega znanstvenega obmocja, bi s kibernetikom Norbertom Wienerjem rekel, da je za sodobno znanstveno administracijo, ko razmislja, na primer, o t.i. nacionalnih koordinatorjih in vsem okoli njih ter (anonimnih!) strokovnjakih, ki bi utegnili ocenjevati posamezne raziskovalne projekte, vendarle znacilna prevelika detektivska nagnjenost k nekaksnemu popolnemu obvladovanju »javnih financ in drugih temeljnih pogojev raziskovalne dejavnosti«; da me ne bi kdo napacno razumel, bi pojasnil, da v tej zvezi niso vprasljive »javne finance«, zelo problematicni so »temeljni pogoji«...22 in ob tem neizogibno prisotna svoboda znanstvene ustvarjalnosti. Ob tem bi rad opozoril, da pri vseh teh prizadevanjih pogresam CELOVITO SKRB za raziskovalno dejavnost, ki nujno vkljucuje tudi nenehno misel na tisto znanstveno delo, ki poteka na taksnih ustanovah, kot je Filozofska fakulteta v Ljubljani, v neposredni zivljenjski povezanosti s pedagoskim oziroma izobrazevalnim procesom; specialisti in vrhunski znanstveniki se porajajo tudi in predvsem na temelju kakrsnekoli znanstvene dejavnosti. V tem kontekstu zveni klic »ne pozabimo na to!« ze banalno, pa vendar...
Ce premislim o vsem, kar sem zapisal, in morda se o tem in onem, kar sem samo nakazal, bi koncal:
Literarne vede bi se najbolje razvijale na posebnem raziskovalnem podrocju oziroma »polju«. V skladu z iskusnjami, ki jih imamo, bi za celovit razvoj stroke morali upostevati neizogibni znanstveni pluralizem in razumni in utemeljeni policentrizem pri organizaciji in institucionaliziranju stroke, to pa med drugim pomeni, naj bi LITERARNE VEDE delovale kot samostojno, za »multidisciplinarne in interdisciplinarne« raziskave odprto raziskovalno podrocje oziroma »polje«, ki naj bi imelo raziskovalna sredisca na ZRC SAZU, Filozofski fakulteti v Ljubljani, Akademiji za gledalisce, radio, film in televizijo v Ljubljani, Pedagoski fakulteti v Mariboru in morda se kje. Zadostovala bi strokovni koordinator in strokovna komisija za povezovanje, razumevanje in vrednotenje dela in zivljenja na podrocju literarnih ved v republiki Sloveniji.
Opombe
