Vljudnost in posrednost pri izrekanju zahtev

V pragmaticnih raziskavah, ki se ukvarjajo z raziskovanjem ucinkovitega izrazanja zahtev (direktivov), se kot pogosta razlagalna pojma pojavljata posrednost (indirektnost) in vljudnost. Namen raziskave je natancneje dolociti pojem vljudnosti, ki je zaradi vrednostne konotacije in sibke vsebinske dolocenosti blize ideoloskemu kot znanstvenemu pojmu. Predpostavka raziskave je, da je vljudnost pragmaticna vrednost, ki se tvori v interakciji oblike in vsebine izreka ter okoliscin izrekanja. Okoliscine kaze razumeti v sirsem in ozjem pomenu. V sirsem pomenu razumem jezikovno-kulturne okoliscine, v ozjem pomenu neposredni govorni polozaj. V izsledkih empiricne analize se zrcalijo poteze vljudnega vedenja v konkretnih jezikovno-kulturnih in polozajskih okoliscinah ter jih nikakor ne kaze posplosevati zunaj tega okvira.

Kaj so ilokucijska dejanja zahteve (directives)?

Pri definiranju ilokucijskih dejanj uporabljam dolocevalna merila, ki jih je Searle razvil v razpravi Taksonomija ilokucijskih dejanj (Searle, 1979, 1981: 1-29). Ta merila opisujejo govorceva intencionalna dusevna stanja, njegovo razmerje do propozicijske vsebine in naslovnika. Najpomembnejsa med njimi so smer ujemanja med besedami in svetom (world-to-word direction of fit), ki je dveh temeljnih vrst: besede opisujejo dejanska stanja ali skusajo to prilagoditi izrazeni vsebini, namera n (intention i), zelja z (wish) in prepricanja, ki zadevajo dejanskost ali naslovnika (beliefs P).

Zahteve bi lahko na podlagi opisanih dolocevalnih meril opredelili kot ilokucijska dejanja, katerih namera (n) je naslovnika pripraviti k zazelenemu dejanju ali ga od njega odvrniti, ker si sporocevalec dejanje zeli/ne zeli (+/-z) in ker je preprican (P), da je naslovnik zazeleno dejanje zmozen opraviti. Sporocevalec zeli svet prilagoditi besedam.

Opisane prvine intencionalnih dusevnih stanj je mogoce izraziti neposredno ali direktno (D), in sicer z rabo performativnih glagolov v povednem sedanjiku (zahtevam, prosim, prepovedujem), s slovnicnimi sredstvi --- velelnikom glagola, ki opisuje vsebino zazelenega dejanja (odpri, pojdi, prinesi), z naklonskim glagolom zelje ali prisile (zelim, moras) in posredno ali indirektno (I), in sicer v obliki t.i. konvencionalne posrednosti, z izrekanjem odlocevalnega vprasanja, ki vprasuje po zmoznosti ali pripravljenosti (Ali bi lahko/bi hotel), ali z najrazlicnejsimi namigi, ki na posreden nacin kazejo na zazeleno podobo dejanskosti (Posoda ni pomita, Soba ni bila ze tedne pospravljena, Imas pri sebi kaj denarja itn.). Ugotovimo lahko, da imamo v jeziku na voljo stevilna izbirna izrazna sredstva za izrazanje zahteve. S stalisca empiricnega raziskovanja se pojavlja vrsta vprasanj, npr. katera izrazna sredstva imamo v danem jeziku na voljo, ali so strategije zahtevanja univerzalne ali kulturno in jezikovno dolocene, ali so oblike za izrazanje zahteve idiomatski obrazci ali predpostavljajo tvorbo, kateri dejavniki vplivajo na izbiro izraza, ali je izbira povsem subjektivna ali jo pomembno dolocajo druzbene okoliscine in se druzbene skupine razlikujejo po pogostnosti rabe posamezne izbirne moznosti.

Tudi ce predpostavljamo, da je stevilo izbirnih izraznih sredstev koncno in celo zelo omejeno ter zozeno na ustaljene sporazumevalne obrazce, lahko nedvomno predpostavljamo, da je vsaj izbira v veliki meri prepuscena govorcu in njegovi presoji govornega polozaja.

Ce lahko z opisanimi dolocevalnimi merili dolocimo vrsto ilokucijskega dejanja, ta nikakor ne zadoscajo za dolocitev najucinkovitejse oz. najverjetnejse izbire v danih okoliscinah, ne omogocajo celo odlocitve o tem, ali bi zahtevo izrazili neposredno ali posredno. Ilokucijski dejanji, ki ju izrazamo s prosim ali zahtevam, predpostavljata skupne vrednosti z, n, P. Razliko med njima (prvo prepusca odlocitev za dejanje naslovniku, drugo pa k dejanju prisiljuje) doloca druzbeno razmerje med S in N. Neposredno zahtevo je mogoce izreci le s polozaja moci in nadrejenosti. Nadalje lahko opazujemo, da se vrstniki, denimo sosolci, sporazumevajo na neposreden nacin (Posodi mi kuli, Daj mi svincnik), nasprotno pa tako ni mogoce ogovoriti cloveka, ki ga ne poznamo in je med nami in njim velika druzbena razdalja. K dolocevalnim merilom, ki vplivajo na izbiro oblike zahteve, je tako treba dodati nove vrednosti: druzbeno razmerje med S in N, moc in polozaj (power P) ter razdaljo (distance D). V enakovrednih odnosih med vrstniki je obicajno neposredno izrazanje. Nekateri nadrejeni polozaji narekujejo rabo vljudnostnih obrazcev, drugi, npr. polozaj v hierarhicno organiziranih institucijah, kot je vojska, pa rabo neposredno izrazenih ukazov.

Pomembno je tudi interesno razmerje (I) obeh udelezencev do propozicijske vsebine dejanja. Interesno razmerje pri S in N je lahko razmeroma izenaceno, lahko pa je v nasprotju. S si dejanje zeli, ker je v njegovo korist, N pa se mu skusa izogniti, ker ni usklajeno z njegovimi zeljami. Obstajajo polozaji, ko je sporocevalcevo interesno razmerje dvoumno.

S tem vprasanjem je povezana tudi teza obremenitve, ki jo z zahtevo nalagamo naslovniku (rank of imposition R). Ce naslovniku recem Lepo se imej na pocitnicah, je zazeleno dejanje v njegovo korist, ce ga prosim za vecjo ali manjso vsoto denarja, je dejanje v njegovo skodo. Kako bom zahtevo izrazila, je odvisno od tega, kako ga s svojo prosnjo obremenjujem.

Vrsta raziskav opozarja, da na izrekanje zahteve vpliva tudi spol (S); zenske naj bi bile nagnjene k rabi vljudnejsih oblik. K dolocevalnim merilom, ki dolocajo vrsto ilokucijskega dejanja, je tako treba dodati se spremenljiva merila, ki so odvisna od okoliscin izrekanja in ki vplivajo na izbiro oblike, s katero bomo zahtevo izrazili. Dolocevalna merila za vrsto ilokucijskega dejanja so torej temeljna intencionalna dusevna stanja (prepricanja, namere in zelje); dolocevalna merila, ki dolocajo izbiro oblike, s katero bomo govorno dejanje opravili, pa so moc in polozaj udelezencev, razdalja ali blizina, enakovrednost ali neenakovrednost, spol in teza obremenitve, ki jo z zahtevo nalagamo naslovniku oz. interesno razmerje udelezencev do dejanja.

Razmerja med posrednostjo, vljudnostjo in druzbenimi cilji

Razmerje med vljudnostjo, druzbenimi cilji in posrednim izrazanjem raziskuje ze Leech (1983: 104-114). Opozarja, da Griceovo nacelo sporazumevalnega sodelovanja in pogovorno sklepanje (Grice, 1975) sicer omogoca pojasniti, kako iz dobesednega pomena sklepamo na sporocenega, nikakor pa ne odgovori na vprasanje, zakaj ljudje ilokucijske namere tako pogosto izrazajo posredno. Po njegovem naj bi bila prav vljudnost manjkajoci clen med nacelom sporazumevalnega sodelovanja, dobesednim pomenom in ilokucijsko silo izreka. Za razlago vljudnosti je po njegovem pomembno razmerje med druzbenimi in ilokucijskimi cilji (ilokucijski cilji so cilji, ki jih skusamo doseci z besednim ucinkovanjem, obliko in vsebino izreka). Kadar sta druzbeni in ilokucijski cilj v tekmovalnem razmerju, je vloga vljudnosti zmanjsati neujemanje med zazelenim ucinkom in tem, kar imenujemo »lepa manira«. Druzbeni cilj je naslovnika pripraviti k zazelenemu dejanju, neposredno izrazena zahteva, npr. ukaz, pa ga zaradi prisilnosti od tega cilja odvraca. Pri izrazanju vabila, ponudbe, pozdrava, cestitke, zahvale je razmerje med druzbenimi cilji in ilokucijsko silo izreka druzljivo in skladno, vljudnost ima v tem primeru pozitivno vlogo. Pri trditvah, porocilih, napotkih in navodilih je ilokucijski cilj do druzbenega ravnodusen, razbremenjen osebnega interesa, zato je v tem primeru vljudnost docela nepomembna: navodila in napotki so izrazeni v velelniski obliki ali celo z naklonskim glagolom prisile (preden vklopite stikalo, morate preveriti...). Ce je razmerje med druzbenim in ilokucijskim ciljem konfliktno, kot npr. pri groznji, obtozbi, psovki, graji, vljudnost ne pride v postev. Zaliti na vljuden nacin je protislovno ali vsaj ironicno dejanje.

Deklaracije zahtevajo institucionalizirane okoliscine in predpisano obliko, zato je pri njihovem izrekanju vljudnost nepomembna, ekspresivi pa so povezani s pozitivno vljudnostjo, vljudnost je njihova notranja lastnost.

Leech se vprasuje, zakaj imajo razne posredno izrazene oblike vplivanja razlicne custvene in staliscne posledice, ki jih ni mogoce pojasniti z raznimi stopnjami vljudnosti. Stopnja posrednosti naj bi bila v korelaciji s stopnjo, s katero je naslovniku dopusceno, da ne opravi zazelenega dejanja (stopnja neobveznosti). Ce naslovniku recemo Ali mi lahko posodis 1000 tolarjev?, je zahteva sicer izrazena posredno, vendar je moznost, da se svobodno odloci za dejanje, manjsa, kot ce mu recemo Nujno bi potrebovala 1000 tolarjev. V prvem primeru lahko na zahtevo pristane ali jo odkloni, v drugem primeru pa se povsem svobodno odloci, ali nam bo priskocil na pomoc ali ne.

Na izrazanje zahteve vpliva tudi ocena stroska ali koristi (cost-benefit scale), ki ga bo imel od zahtevanega dejanja sporocevalec ali naslovnik. Ce neposredno izrazena zahteva zahteva dejanje, ki je v prid naslovnika, deluje bolj vljudno, kot ce zahteva dejanje, ki je v njegovo skodo. O tem nas preprica primerjava vljudnostnih ucinkov naslednjih izrekov: Olupi krompir. Daj mi casopis. Sedi. Poglej to. Uzivaj na pocitnicah. Vzemi se en sendvic. Skalo vljudnosti je Leech v tem primeru dolocil tako, da je obliko zahteve ohranil nespremenjeno (velelnik), spreminjal pa je vsebino dejanja glede na sporocevalcevo oz. naslovnikovo skodo ali korist. Zahteva Olupi krompir je za naslovnika nedvomno manj vljudna kot zahteva Vzemi se en sendvic.

Vljudnost se krepi z upostevanjem naslednjih nacel: (1) nacelo takta zahteva, da zmanjsujemo naslovnikov strosek; (2) nacelo radodarnosti zahteva, da zmanjsujemo svojo korist; (3) nacelo odobravanja zahteva, da zmanjsujemo naslovnikovo grajo; (4) nacelo skromnosti zahteva, da zmanjsujemo svojo hvalo; (5) nacelo soglasja zmanjsuje nestrinjanje med sporocevalcem in naslovnikom; (6) nacelo naklonjenosti zmanjsuje medsebojno nenaklonjenost.

Pragmaticni paradoks vljudnosti

Leech (1983: 110-140) opozarja, da v »idealno vljudnem« krogu, v katerem nastopata dva, drug do drugega vljudna udelezenca, pride do neskoncnega regresa v »logiki« konverzacijskega vedenja. Denimo, da S izrece naslednjo ponudbo: »Dovolite mi, da vam nesem te kovcke.« Predpostavimo, da oba udelezenca do polnosti spostujeta maksimo takta. Dejanje je v naslovnikovo korist in S uposteva vljudnostno nacelo, torej si zeli, da se dejanje zgodi. Toda tudi N uposteva vljudnostno nacelo in hkrati ugotavlja, da dejanje za sporocevalca ni prijetno, zato mora to dejanje odkloniti. To pripelje do pragmaticnega paradoksa. S namrec sklepa, da je N-jeva odklonitev zgolj vljudnostno dejanje, zato svojo ponudbo ponovi v ostrejsi obliki, N pa ponudbo iz enakega vljudnostnega razloga ponovno odkloni. Iz ponudbe Dovolite mi, da vam nesem te kovcke, bi sledila neposredna implikacija S zeli nesti N-jeve kovcke. Toda iz izkusnje vemo, da je nosenje kovckov neprijetno, zato je mogoce izpeljati sklep, da je S samo vljuden, in koncno je mogoca implikacija: Ker je S vljuden, zeli nesti kovcke. Torej je njegova zelja nesti kovcke samo posledica njegove vljudnosti. To pa postavlja pod vprasaj iskrenost in resnost vljudnega vedenja. Vprasamo se lahko, ali je S iskren (n.d., 1983: 112).

Leech se vprasuje: Zakaj se vljudnost izrazi v vedenjskem ali pragmaticnem paradoksu? (1983: 112). Odgovarja, da vljudnost deluje kot protistrup v razmerju do nevarnejsega paradoksa, tj. krsitve logike k cilju usmerjenega dejanja v primeru, ko imata sporocevalec in naslovnik nezdruzljive cilje, ko, denimo, zelita oba socasno skozi vrata in trcita neposredno na vhodu. Tak paradoks pripelje do neposrednega konflikta. Ali lahko povzamemo, da obojestranska vljudnost pripelje do kroznega vedenja, obojestranska nevljudnost pa do druzbenega ali celo telesnega obracuna?

Pri usklajevanju hotenjskega neskladja je pomemben splosen zakon, ki vodi posrednost (indirektnost): sila (force) povedi je tem sibkejsa, cim vecja je posrednost pogovornega sklepanja (n.d.: 114). Leecheva raziskava vljudnosti, posrednosti izrazanja, druzbenih in ilokucijskih ciljev, njihovega skladja ali neskladja omogoca nekatere podmene, ki bodo predmet nadaljnje raziskave.

Leech obravnava razmerja med vljudnostjo ter oceno zahteve na skali skode in koristi, ki jo imata od zahtevanega dejanja sporocevalec ali naslovnik, zanemari pa vprasanja druzbenih razmerij med sporocevalcem in naslovnikom, druzbeno enakovrednost ali neenakovrednost, blizino ali razdaljo, spolne razlike, ki tudi pomembno dolocajo izbiro oblike zahteve in vljudnostne ucinke.

Direktivnost, vljudnost in druzbeni polozaj

Teorija govornih dejanj opisuje naslednje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri izrekanju zahteve: (1) sporocevalec ima cilj naslovnika pripraviti k zazelenemu dejanju ali ga od njega odvrniti; (2) domneva, da je N dejanje zmozen opraviti; (3) predpostavlja, da ima pravico (legitimnost) obvezati naslovnika k dejanju. Neposredno izrekanje zahteve temelji na predpostavki, da sporocevalec visoko ocenjuje svojo legitimnost izrekati zahteve in nizko vrednoti naslovnikovo voljno razmerje do dejanja in pripravljenost zanj. Neposredno izrazene zahteve tako predpostavljajo neenakovredna druzbena razmerja in jih lahko izreka le nadrejeni clen tega razmerja (ne tudi podrejeni nadrejenemu) ali enakovredna druzbena razmerja, ko lahko zahtevo izrazita oba, sporocevalec in naslovnik.

Kadar je ilokucijska sila zahteve okrepljena z zunanjimi okoliscinami, npr. nadrejenostjo in mocjo sporocevalca, se ta na jezikovni ravni dusi in zakriva s posrednim izrazanjem, ki pomensko izrazeno ilokucijsko silo oz. prisilo nadomesti z na videz svobodnim odlocanjem. V tem primeru se zunanja okrepitev ilokucijske sile povezuje z notranjim pomenskim omiljevanjem. V jeziku namrec obstajata dve temeljni strategiji pri izrazanju ilokucijske sile, strategija krepitve in sibitve.

Raziskava S. Zilavec (1988) je pokazala, da so podrejeni cleni druzbenega razmerja do nadrejenih vljudni. Dijaki so zahteve, s katerimi so se obracali na svojega ucitelja, izrazili v 95,8 % na posredni in torej vljudni nacin, nasprotno pa so se na mlajsega brata/sestro v 84,5 % obracali z neposredno izrazeno zahtevo. Sosolcu so izrekli zahtevo v 79,2 % na neposredni nacin. Povzamemo lahko, da druzbeno mocnejsi in nadrejeni clen z vljudnostjo sibi moc, ki izvira iz druzbenega polozaja, nasprotno pa ga podrejeni z vljudnim vedenjem potrjuje. Zato kaze pritrditi Bourdieu (cit. po Javanaud, 1987), ki pravi: »Vljudnost, po drugi strani, podpira prepoznavo hierarhije med razredi, spoli in starostnimi skupinami.« To nam omogoca razumeti, zakaj se moski trudijo biti do zensk vljudni in zakaj vljudnost ni toliko pomembna pri sporazumevanju enakovrednih clanov, npr. sosolcev. V polozaju, ko sosolec klepeta, sporocevalec pa bi rad poslusal razlago, ta zahtevo izrece v neposredni obliki kar v 79,2 %. Toda ko se obraca nanj s prosnjo, naj mu pokaze revijo, zahtevo izrece v 39,2 % na neposredni nacin (S. Zilavec, 1988). Ti izsledki kazejo, da je izbira neposredne ali posredne strategije pri izrekanju zahteve v obcutljivem razmerju do ocene skode ali koristi, ki jo bosta od dejanja imela sporocevalec oz. naslovnik, in do druzbenih razmerij med njima (druzbena blizina-razdalja, nadrejenost-podrejenost in moc). Zato razmerje med neposrednostjo in vljudnostjo ni premo v smislu, da bi za vse okoliscine veljalo, da je zahteva tem bolj vljudna, cim bolj posredno je izrazena.

Brownova in Levinson (1987) predpostavljata, da vljudnost narasca z narascanjem druzbene razdalje, druzbene moci in teze obremenitve, ki jo z zahtevo nalagamo naslovniku. Vendar Cherryjeva raziskava (1988) teh pricakovanj ne potrjuje. Raziskoval je vljudnost 22 pisem, naslovljenih na predsednika univerze. V njem so profesorji in studenti zahtevali, naj vodstvo univerze ponovno pretrese po njihovem mnenju krivicno odklonjeno prosnjo za naziv. Pokazalo se je, da razmerje med druzbeno mocjo piscev in vljudnostjo ni bilo premo. Najmanj vljudni so bili studenti, ki so uporabljali najvec performativnih zahtev, izredni profesorji pa so bili bolj vljudni od rednih. Z upadanjem akademske stopnje je upadalo tudi stevilo performativno izrecenih zahtev. Cherry sklepa, da jezik med rabo ne usmerjajo pravila (ni rule-governed), temvec nacela (je principle-governed). Ta so, kot je pokazal Leech (1983), motivirana, to je odvisna od potreb in vrednot. Izbira nacel ni deterministicna, temvec verjetnostna. Razmerje med vljudnostjo in druzbeno hierarhijo je zapleteno. Pogosto to razmerje krsijo tisti, ki so na vrhu druzbene lestvice (npr. redni profesorji), in tisti, ki je zanje nepomembno; najbolj ga spostujejo tisti, ki ga sprejemajo in se trudijo za druzbeni vzpon (v nasem primeru izredni profesorji).

Razmerje med vljudnostjo in obliko zahteve

Ze Leech je vljudnost povezoval z neposrednim in posrednim izrazanjem zahteve. Predpostavljal je, da cim bolj je zahteva izrazena posredno, tem bolj vljudno ucinkuje. Temu vprasanju se je v svojih raziskavah posvetila S. Blum-Kulka (1987: 131-146). Vljudnost je definirala kot interakcijsko ravnotezje med potrebo po pragmaticni jasnosti in potrebo, izogniti se prisilnosti. To ravnotezje naj bi v najvecji meri dosegli s konvencionalno posrednostjo, to je z rabo oblik, ki so hkrati posredne, toda zaradi pogostosti njihove rabe poslusalec natancno ve, da opravljajo vlogo zahteve (Ali bi lahko...?). Tako izrazene zahteve so hkrati jasne in neprisilne. Neposredno izrazene zahteve zaradi svoje prisilnosti delujejo nevljudno, nekonvencionalno posredne pa je mogoce imeti za nevljudne, ker so pragmaticno premalo jasne. Blum-Kulka je v raziskovanje razmerja med vljudnostjo in posrednostjo vpeljala pojem pragmaticna jasnost.

V svojih raziskavah je preucevala, kako poslusalci zaznavajo posrednost in vljudnost posameznih oblik zahteve. Uporabila je naslednje oblike izrazanja:

(1)  glagolskonaklonsko: Prestavite avto.
(2)  performativno: Zahtevam, da prestavite avto.
(3)  zabrisano performativno: Rad bi vas prosil, ce prestavite avto.
(4)  obvezujoco trditev: Avto boste morali prestaviti.
(5)  zeljo: Rad bi, da bi prestavili avto.
(6)  spodbudo: Kaj ce bi pospravil kuhinjo?
(7)  pripravljalno vprasanje: Bi hotel pospraviti nered v kuhinji?
(8)  mocan namig: Kuhinjo si pustil v hudem neredu.
(9)  milejsi namig: Ne maramo nobene gnece.

Predstavljena lestvica zahtev poleg posrednosti izrazanja uposteva se stopnjo ilokucijske prosojnosti in temelji na predpostavki, da razumevanje zahteve zahteva tem vecji interpretativni napor, cim bolj je ta izrazena posredno. Zahteve so uporabili v petih razlicnih polozajih: student zahtevo izrece sostanovalcu (cimru), student prosi kolega za zapiske predavanj, sosed povprasa za voznjo domov, policist zahteva od voznika, naj premakne avtomobil, in profesor od studenta, naj prestavi seminar za teden dni po dogovorjenem roku. Poskusnim osebam so opisali polozaje, sledilo je devet povedi, ki so se razlikovale po stopnji neposrednosti in pragmaticne jasnosti. Najneposrednejse in pragmaticno jasne so zahteve, ki ilokucijsko dejanje izrazajo neposredno, tj. z velelnikom, performativom ali glagolom prisile (morati). Ocenjevalna lestvica vljudnosti in neposrednosti (direktnosti) je imela devet stopenj. Poskusne osebe so bili govorci hebrejskega jezika in anglesko govoreci Amerikanci. Zaznava neposrednosti in vljudnosti se je pokazala kot stopenjska razseznost. Nanjo vplivajo poleg oblike se okoliscine.

Skupino neposredno izrazenih zahtev sestavljajo velelnik, zelja, obvezujoca trditev in performativ. Drugo skupino tvorijo spodbuda, zakriti performativ in pripravljalno vprasanje, tretjo namig. To je najposrednejsa oblika zahteve. Najmanj vljudne so po oceni Anglezev in Hebrejcev velelnik, obvezujoca trditev in zelja, za najvljudnejso pa so ocenili konvencionalno obliko zahteve (Ali bi lahko). V tej obliki sta po mnenju Blum-Kulke zdruzeni tako potreba po pragmaticni jasnosti kot potreba po neprisilnem izrazanju zahteve. Ze R. Lakoff je poudaril, da je pragmaticna jasnost pomembna prvina vljudnosti. Maksima pragmaticne jasnosti zahteva: Ne zamegljuj ilokucijske namere prek razumnih meja in bolj, kot je potrebno zaradi razmerja iz oci v oci (1987: 144). Pretehtati je treba napor prisile in napor umske obremenitve, ki je potrebna za ugibanje sporocenega pomena. Vljudnost tako dolocata dve maksimi: potreba, izogniti se prisilnosti, in potreba, zahtevo izreci pragmaticno zadosti jasno. Ce sta zadovoljeni obe potrebi socasno, je ucinek vljudnosti najvecji. To je mogoce doseci s strategijo konvencionalne posrednosti, tj. rabo posredno izrazene zahteve, ki je zaradi pogoste rabe postala konvencionalna oblika vplivanja. To omogoca razumeti, zakaj namig ni bil ocenjen kot najbolj vljudna oblika. Je sicer najposrednejsa oblika zahteve, a ker je pragmaticno premalo prosojna, zahteva prevelik interpretativni napor na poti od dobesednega k sporocenemu pomenu. Anglezi so to obliko ocenjevali za vljudnejso kot Hebrejci. Slednji po interpretaciji Blum-Kulke visoko cenijo iskrenost govora, ki je povezan s pojmi neposreden, resnicen, preprost in spontan govor.

Pragmaticna jasnost je po mnenju Blum-Kulke bistveno povezana z uspesnim in uravnotezenim sporazumevanjem. V zvezi s pojmom pragmaticna jasnost opozarja na mocnejso in sibkejso razlagalno razlicico. Mocnejsa razlicica predpostavlja, da je pragmaticna jasnost univerzalna pragmaticna kategorija, sibkejsa, da je odvisna od kulturnih okoliscin in jo v raznih kulturah razlicno vrednotijo. Njena raziskava govori v prid sibkejse razlicice, po kateri je vrednotenje pragmaticne jasnosti odvisno od kulture.

To podmeno podpira tudi raziskava A. S. S. Marmaridou (1987: 721-763). Raziskovalka je primerjala angleska in grska besedila, ki jih je izreklo letalsko osebje potnikom. Vsebina sporocil obeh primerjanih parov je bila enaka, njihova oblika pa je bila odvisna od pragmaticnih strategij, znacilnih za primerjani jezikovno-kulturni skupnosti. Tudi ona je domnevala, da so pragmaticne strategije kulturno odvisne in niso univerzalne. Predpostavka se je potrdila. Grske razlicice besedil so v vecji meri izrazale neposredna razmerja med sporocevalcem in naslovnikom (izrazene so bile v osebnih oblikah: Potnike prosimo, da...), angleska besedila pa so tezila k neosebnemu izrazanju in so se izmikala neposrednemu referiranju na sporocevalca in naslovnika (Potniki so naproseni, da...). Raziskovalka ugotavlja, da je izmikanje referiranju na sporocevalca in naslovnika znamenje vljudnostno negativnih kultur (negative politeness culture), obrnjena strategija pa je znamenje vljudnostno pozitivnih kultur (positive politeness culture). To pomeni, da je pri angleskih govorcih dosezen ugoden ucinek, ce se sporocevalec v govornem dejanju odmakne od udelezenih oseb. Seveda to velja le za opisane pragmaticne okoliscine, tj. govor osebja v letalu. Raziskave govorijo v prid podmene, da so pragmaticne strategije kulturno odvisne. Zato bi bil sklep, da so Grki vljudnejsi in neposrednejsi od Anglezev, poenostavljen. Primerneje je ugotoviti, da se obe jezikovni in kulturni skupnosti razlikujeta.

Vprasanje, ali med sporazumevanjem osebni stik krepiti tudi na izrazni ravni ali pa se mu izmikati, je nedvomno pomembno vprasanje, odgovor pa je odvisen od udelezenih oseb, vrste dejanja, okoliscin in jezikovno-kulturnih navad skupnosti. Glede na naravo tega medosebnega stika bi lahko govorili o »hladnem«, neosebnem, tudi objektivisticnem govoru, in o govoru, v katerem skusa govorec doseci mocan in neposreden medosebni stik, tako da svoje razmerje do naslovnika izrazi. Pomen tega razmerja potrjuje tudi valencna zgradba performativnih glagolov, ki odpirajo mesta treh sklonskih udelezencev (verjamem ti, da; povedal mi bos), vendar pa dajalniskega sklona, ki ga lahko zasede naslovnik, ni obvezno izraziti. Ko je nastopajoca studentka ucenca povabila Povedal mi bos, kaj je (...), jo je uciteljica mentorica pokarala, da med njo in ucencem ni osebnega razmerja, ona je tu zato, da ga uci, zato naj postavlja vprasanja v neosebni odliki: Povej, kaj je (...). Dejstvo je, da v pogovoru razmerje do propozicijske vsebine vselej preci medosebno razmerje med sporocevalcem in naslovnikom. Pravila o tem, kdaj ga bomo izrazili in kdaj ne, so neraziskana. Odvisna so od medosebnih razmerij in pragmaticnih strategij govorca.

Blum-Kulka je ovrgla podmeno, da cim bolj posredno je zahteva izrazena, tem vecji interpretativni napor zahteva njeno razumevanje in tem vljudnejsa je. Tu se zastavlja vprasanje, ali velja podmena, da je razumevanje posredno izrazenih zahtev zapletenejse od neposredno izrazenih. Teoreticna pricakovanja je empiricno preverjal R. W. Gibbs (1985: 97-110). Ugotovil je, da ce je zveza med obliko zahteve in okoliscinami konvencionalna, potem izpeljevanje sporocenega pomena iz dobesednega ne zahteva vecjega psihicnega napora. Ce pa ta zveza ni konvencionalna, potem je razumevanje posredno izrazenih zahtev bolj zapleteno kot razumevanje neposredno izrazenih. Ta ugotovitev je skladna s podmeno Blum-Kulke, da prevelik interpretativni napor pri sklepanju iz posrednega na neposredni pomen zmanjsuje ucinek vljudnosti.

Seveda ni pomembna samo oblika zahteve, ampak tudi njena vsebina. Gibbs opozarja, da je treba izbrati vsebine, ki skusajo vnaprej odstraniti ovire, ki bi naslovniku preprecevale izpolniti sporocevalcevo zeljo. Ce predvidevamo, da je cas tisti, ki bi utegnil naslovnika ovirati, da bi izpolnil naso zeljo, bomo dejali: Ali imas trenutek casa. In on se bo po vsej verjetnosti odzval: Kaj pa zelis? Tako nam je uspelo, da bomo zeljo izrazili kot odgovor na njegovo vprasanje.

2.  Vljudnost kot ucinek interakcije med obliko in vsebino zahteve ter okoliscinami izrekanja

Namen raziskave, podmene in postopki

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako na oceno vljudnosti vpliva oblika, s katero je zahteva izrazena (O), okoliscine izrekanja (K), tj. razmerja med S in N, teza obremenitve, ki jo S z zahtevo nalaga naslovniku (R), in spol (S).

Temeljna podmena raziskave je, da na oceno vljudnosti vpliva oblika zahteve; neposredno izrazene zahteve so ocenjevane kot manj vljudne od posredno izrazenih. Vendar ocena vljudnosti ni samo funkcija oblike, temvec tudi okoliscin izrekanja in vsebine zahteve, tj. teze obremenitve, ki jo S z zahtevo nalaga N. Vljudnostni ucinek je torej funkcija treh temeljnih vrednosti: oblike (O), okoliscin izrekanja (K) in teze obremenitve (R). Vrednosti O, K, R niso neodvisne vrednosti; vrednost O je od vrednosti K in R odvisna vrednost. Njena vloga je, da uravnotezuje razmerja med S in N in ucinek tega uravnotezevanja je vrednost V.

Raziskovalni postopek

Podmene smo preverjali empiricno. Poskusne osebe so bili dijaki tretjega in cetrtega letnika srednjih sol (n = 219) naslednjih smeri: srednja naravoslovna sola (n = 80), srednja pedagoska sola (n = 67), srednja elektrotehniska sola (n = 72). Starost poskusnih oseb je bila 17-18 let.

Zahtevo smo izrazili v 12 razlicicah:

D1:

Raba velelniske glagolske oblike: Vrni/vrnite mi moj kuli.

D2:

Raba velelniske oblike z ogovornim zvalnikom: Mihec/tovarisica, vrnite mi moj kuli.

D3:

Raba performativnega glagola prisile: Zahtevam, da mi vrnes/vrnete moj kuli.

D4:

Odlocevalno vprasanje po naslovnikovem hotenju, voljni pripravljenosti za dejanje: Ali bi mi hotel/hoteli vrniti moj kuli. Predpostavlja se, da naslovnik dejanje lahko opravi, ce hoce.

D5:

Konvencionalna oblika odlocevalnega vprasanja: Ali bi mi lahko vrnil/vrnili moj kuli? Sporocevalec naslovnikove zmoznosti za dejanje ne predpostavlja, ampak po njej samo vprasuje.

D6:

Zanikana oblika odlocevalnega vprasanja: Ali bi mi ne mogel/mogli vrniti mojega kulija? Ta oblika spodbuja pozitiven odgovor.

D7:

Izrekanje zahteve z glagolom prisile: Moj kuli mi bos/boste morali vrniti.

D8:

Napoved naslovnikovega dejanja: Vrnil/vrnili mi boste moj kuli.

D9:

Izrazanje potrebe: Kuli potrebujem.

D10:

Namig: Kuli sem ti/vam posodil.

D11:

Izrazanje zelje: Rad bi nazaj moj kuli.

D12:

Prosnja: Prosim, vrni/vrnite mi moj kuli.

Ka:

Ucitelj je v zbornici pozabil ucbenik, zato ne more dati domace naloge. Na ucenca se obrne z naslednjimi zahtevami (sledi lista 12 oblik zahteve). Sporocevalec je ucitelj, naslovnik ucenec. Med njima je neenakovredno/hierarhicno in institucionalno druzbeno razmerje.

Kb:

Ucenec je ucitelju posodil kuli, da je lahko popravil domace naloge. Sedaj bi ga rad nazaj. Na ucitelja se obrne z besedami (sledi lista 12 oblik zahteve). Razmerje je enako kot v okoliscinah Ka, le da je sporocevalec ucenec in naslovnik ucitelj. Razlika je tudi v predmetni vsebini zahteve: ucitelj prosi ucenca za njegov predmet, ucenec ucitelja za svoj predmet.

Kc:

Ucenec je sosolcu posodil zvezek, sedaj ga potrebuje in bi ga rad nazaj. Na sosolca se obrne z besedami (sledi lista 12 oblik zahteve). Med sporocevalcem in naslovnikom obstaja enakovredno razmerje druzbene blizine.

Kd:

Ucitelja moti odprto okno, zato se obrne na ucenca z besedami (sledi lista 12 oblik zahteve). Razmerje je institucionalno in hierarhicno kot v okoliscinah Ka.

Ke:

Mama se obrne na sina/hcerko z besedami. (Sledi 12 razlicic zahteve).

Ucencem smo dali navodilo: Oceni, katera zahteva se ti zdi izrazena bolj vljudno, katera manj. Uporabi ocene 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7. Z oceno 1 oceni po tvojem mnenju najmanj vljudno, z oceno 7 najbolj vljudno izrazeno zahtevo.

Prikaz rezultatov in razlaga

Izracunali smo povprecno oceno vljudnosti za posamezne oblike zahtev D1-12 v okoliscinah Ka-e ter ocenili statisticno pomembnost razlik s testom t. (Preglednica 1)

Preglednica 1: Povprecna ocena vljudnosti (x) za zahteve D1-12 v okoliscinah Ka-e ter vrstni red zahtev po vljudnosti R

Zahteve	x	xa	R	xb	R	xc	R	xd	R	xe	R	X	R
1.		2,758	9	2,009	10	2,973	11	2,247	10	2,721	10	2,553	10
2.		4,146	5	3,064	7	4,192	5	3,562	6	4,073	6	3,825	6
3.		1,087	12	1,160	12	1,379	12	1,233	12	1,320	12	1,238	12
4.		5,708	2	5,100	3	5,123	3	5,475	3	5,315	4	5,344	3
5.		6,032	3	5,836	2	5,785	2	5,795	2	5,630	2	5,816	2
6.		4,187	4	3,995	4	4,311	4	4,174	5	4,151	5	4,182	5
7.		2,091	10	2,251	9	3,242	10	2,630	9	2,808	8	2,605	9
8.		1,753	11	1,776	11	2,384	9	1,763	11	2,320	11	2,008	11
9.		2,822	8	2,895	8	3,881	7	2,973	8	3,361	7	3,186	8
10.		3,489	6	3,356	6	3,689	8	3,479	7	2,799	9	3,363	7
11.		3,393	7	3,361	5	4,128	6	5,183	4	5,589	3	4,350	4
12.		6,553	1	6,333	1	6,361	1	6,594	1	6,594	1	6,487	1
x..		44,018		41,137		47,447		45,105		46,680

Vljudnostni ucinek oblike

Ocena vljudnosti je statisticno pomembno odvisna od oblike. V vseh okoliscinah dosega najvisjo oceno vljudnosti performativno izrazena prosnja (D12, x = 6,487). Po oceni vljudnosti se ji najbolj pribliza odlocevalno vprasanje po zmoznosti za dejanje (D5, x = 5,816). Glede na vljudnost sta to statisticno pomembno razlicni obliki v vseh okoliscinah. Tema dvema oblikama se najtesneje pribliza odlocevalno vprasanje po hotenju (D4, x = 5,344), nato izrazanje zelje (rad bi, D11, x = 4,350) in zanikana oblika odlocevalnega vprasanja (D6, x = 4,182); to dosega izmed odlocevalnih vprasanj najnizjo oceno vljudnosti. Prosnja ter odlocevalni vprasanji po zmoznosti in hotenju tvorijo zgornjo vljudnostno skupino, pri cemer je vprasanje po zmoznosti ocenjeno za vljudnejse kot vprasanje po hotenju, slednje pa vljudnejse od negativno izrazene oblike (ali bi ne mogel). Videti je, da ta oblika vsebuje vecjo mero prisilnosti, ker napeljuje na pritrdilni odgovor. Razlike med temi oblikami so v vseh okoliscinah statisticno pomembne, tako da ne tvorijo vljudnostno homogene skupine zahtev.

Po vljudnosti so najnizje uvrscene naslednje oblike zahtev: zadnje, dvanajsto mesto zaseda performativno izrecena zahteva (D3, x = 1,238), tej sledi deklarativna napoved naslovnikovega dejanja (D8, x = 2,008), velelniska oblika (D1, x = 2,553) in z naklonskim glagolom prisile izrazena zahteva (D7, x = 2,605). Recemo lahko, da so neposredno, s slovnicnimi ali leksicnimi sredstvi izrazene zahteve ocenjene za najmanj vljudne in da ima leksicno izrazena prisilnost mocnejsi tovrstni ucinek (zahtevam) kot slovnicno izrazena neposrednost (glagolska velelniska oblika). Zanimivo je, da drugo mesto po nevljudnosti zaseda zahteva, izrazena kot deklarativna napoved naslovnikovega dejanja. To je zelo prisilna oblika, saj izraza sporocevalcevo moc, da napove, kaj bo v prihodnosti storil naslovnik. V srednjo vljudnostno skupino smo uvrstili zahteve, ki zasedajo --- upostevaje okoliscine --- sesto, sedmo in osmo mesto. To so velelniska zahteva, omiljena z rabo ogovornega zvalnika (Tovaris, vrnite (...), D2, x = 3,825) ter obe posredno, v obliki namiga izrazeni zahtevi (D10 --- Ucbenik sem pozabil v zbornici, x = 3,363; D9 --- Ucbenik potrebujem, x = 3,186).

Izidi kazejo, da raba ogovornega zvalnika mocno okrepi vljudnostni ucinek velelniske oblike in da so posredno, v obliki namiga izrazene zahteve ocenjene kot vljudnejse od neposredno izrazenih zahtev ter hkrati kot manj vljudne od prosenj in konvencionalno, v obliki odlocevalnih vprasanj izrazenih zahtev. Tu se podatki ujemajo z ugotovitvami J. Blum-Kulke (1987), ki ugotavlja, da so te oblike ocenjevane kot manj vljudne zaradi pragmaticne neprosojnosti. Tako lahko recemo, da ima ob prosnjah najvecji vljudnostni ucinek konvencionalna posrednost v obliki odlocevalnih vprasanj. Pri njih se ve, da gre za sporocevalcevo vljudnostno potezo in da je dejanska namera sporocila zahteva. Pri zahtevah v obliki namiga pa se pricakuje, da si bo zahtevo izrekel naslovnik sam, in sicer na podlagi konverzacijskega sklepanja o sporocevalcevih potrebah. Pri tem je eksplicitno sklicevanje na potrebe ocenjeno kot manj vljudno od navajanja drugih okoliscin, ki omogocajo sklepati o govorcevih potrebah in zeljah. Eksplikacija potrebe deluje posebej nevljudno v hierarhicnih in neenakovrednih odnosih med S in N.

Vljudnostni ucinek oblike in okoliscin izrekanja

Ali so okoliscine dejavnik, ki vplivajo na oceno vljudnosti oblikovno izenacene liste zahtev? Okoliscine so dejavnik, ki ob enakih oblikah statisticno pomembno vplivajo na povprecno oceno vljudnosti liste dvanajstih, oblikovno izenacenih povedi. Najprej lahko ugotovimo, da je lista 12 oblik ocenjena kot najvljudnejsa v enakovrednem druzbenem razmerju sosolec --- sosolec (Kc, x = 47,447) in razmerju druzbene/druzinske domacnosti mati --- sin/hci (Ke, x = 46,680). Razlika med ocenama vljudnosti v teh dveh okoliscinah ni statisticno pomembna.

Kot najmanj vljudna je lista ocenjena v razmerju druzbene neenakovrednosti, ko se z zahtevami podrejeni clen --- ucenec --- obraca na nadrejenega --- ucitelja (Kb, x = 41,137). Ta vrednost je najnizja in se statisticno pomembno razlikuje od ocen vljudnosti v vseh drugih okoliscinah.

V okoliscinah Ka (x = 44,018) in Kd (x = 45,105) se dobljeni srednji vrednosti ocen razlikujeta statisticno pomembno med seboj in od ocen v vseh drugih okoliscinah.

Sklenemo lahko, da je ucinek vljudnosti statisticno pomembno odvisen od oblike zahteve in okoliscin, v katerih te oblike izrecemo. Enako listo dvanajstih oblik zahteve poskusne osebe zaznavajo kot najbolj vljudno v enakovrednih druzbenih razmerjih, v razmerju druzbene blizine in domacnosti (sosolec-sosolcu, mati hceri/sinu), kot manj vljudno pa v neenakovrednih razmerjih, ko se z zahtevami obraca ucitelj na ucence. Lista je ocenjena za najmanj vljudno v neenakovrednih razmerjih, ko se podrejeni clen obraca na nadrejenega, ucenec na ucitelja. V enakovrednih razmerjih se torej pricakuje manj vljudnosti kot v neenakovrednih, od podrejenega clena druzbenega razmerja se pricakuje vec vljudnosti kot od nadrejenega. Vljudnost je torej funkcija oblike in okoliscin izrekanja.

Ocena vljudnosti in spol

Zanimalo nas je, ali je ocena vljudnosti odvisna od spola. V ta namen smo izracunali srednje vrednosti ocen, ki so jih posameznim zahtevam D1-12 dali v okoliscino Ka-e moski (n = 127) in zenske (n = 87).

Preglednica 2: Povprecna ocena vljudnosti (x) za moske (M) in zenske (Z) v okoliscinah Ka-e

x	xa		xb		xc		xd		xe
zahteva	M	Z	M	Z	M	Z	M	Z	M	Z
1.	2,661	2,885	1,992	1,966	2,890	3,069	2,181	2,356	2,575	2,874
2.	4,024	4,299	3,079	2,977	4,134	4,299	3,520	3,632	4,039	4,092
3.	1,063	1,126	1,157	1,161	1,425	1,299	1,299	1,149	1,409	1,184
4.	5,646	5,728	5,094	5,046	5,039	5,218	5,354	5,644	5,220	5,301
5.	5,850	6,287	5,614	6,138	5,646	6,000	5,520	6,207	5,417	5,897
6.	4,299	3,989	4,047	3,931	4,181	4,506	4,071	4,345	3,976	4,391
7.	2,142	2,011	2,220	2,299	3,126	3,379	2,567	2,678	2,638	3,023
8.	1,866	1,621	1,803	1,724	2,378	2,368	1,811	1,701	2,244	2,414
9.	2,906	2,736	2,921	2,885	3,866	3,862	3,173	2,678	3,323	3,391
10.	3,520	3,425	3,394	3,287	3,701	3,632	3,622	3,287	2,835	2,782
11.	3,354	3,437	3,425	3,253	4,079	4,161	5,000	5,402	5,370	5,885
12.	6,551	6,529	6,244	6,425	6,315	6,391	6,551	6,632	6,496	6,713
X.	43.882	44.126	40.992	41.092	46.780	48.184	44.669	45.713	45.543	48.034

Odvisne zveze med oceno vljudnosti v okoliscinah Ka-e in spolom smo preizkusili s testom x². Statisticno pomembnih razlik nismo ugotovili v razmerjih druzbene blizine, tj. v okoliscinah Kc (sosolec-sosolec) in v okoliscinah Kb (podrejeni clen druzbenega razmerja --- ucenec --- se obraca na nadrejenega --- ucitelja). V okoliscinah Ka so zenske pokazale vecjo obcutljivost za rabo odlocevalnega vprasanja D5 (Ali bi lahko) in za izrazanje uciteljeve zelje D11 (Rad bi). V tej obliki izrazeno zahtevo so ocenile za vljudnejso kot moski in razliki sta statisticno visoko pomembni (x²5 = 20,102, p < 0,001; x²11 = 18,019, p < 0,01).

Pri zahtevi D5 se razlika v enaki smeri potrdi tudi v okoliscinah Kd. Z njo se ponovno obraca ucitelj na ucence (x²5 = 22,974, p < 0,001). Nasprotno pa v tej okoliscini zenske ocenijo za manj vljudno zahtevo D10, izrazeno kot namig (x² = 22,042, p < 0,001). Razlicna obcutljivost moskih in zensk na vljudnostne razlicice zahteve se je potrdila v obeh hierarhicno strukturiranih okoliscinah, ko se z zahtevo obraca ucitelj na ucence (Ka, Kd), ne pa tudi v enakovredno strukturiranih okoliscinah (Kc) in v okoliscinah, ko se podrejeni clen obraca na nadrejenega (Kb). Zato lahko recemo, da so zenske obcutljivejse na vljudnost uciteljevih zahtev kot moski. V podobni smeri govorijo tudi ugotovitve raziskave, v kateri smo preucevali ucenceve zelje glede tega, kako naj bi jih ucitelji poimenovali. 100 % vprasanih ucenk je odgovorilo, da si zeli poimenovanje z imenom, pri moskih pa se je za tako poimenovanje odlocilo samo 42 %, 48 % pa za poimenovanje s priimkom. Raziskava je bila opravljena na malem vzorcu in ima vrednost podmene (D. Horvat, 1989). Ucitelji tako tudi ravnajo. Na deklice se v vecji meri kot na fante obracajo tako, da jih poklicejo po imenu.

V okoliscinah Ke je statisticno pomembna razlika pri zahtevi D1 (Olupi krompir; x²1 = 11,445, p < 0,05). Zenske ocenijo tako izrazeno zahtevo za vljudnejso od moskih. Razlog je iskati v dejstvu, da so te zahteve za njih bolj pricakovane in pogoste, saj so one tiste, ki obicajno pomagajo pri gospodinjskih poslih. Tudi ukaz Sedi! ocenjujejo za vljudnejsega kot moski. Razliki sta statisticno pomembni (x² = 20,129, p < 0,001).

Preglednica 3 prikazuje ocene vljudnosti za razne oblike zahteve, s katerimi naslovnika vabimo, naj sede.

Preglednica 3: Povprecna ocena vljudnosti (x) za povedi, s katerimi od naslovnika zahtevamo, naj sede

Povedi	x	M	Z
1. Sedi.	2,658	2,386	2,943
2. Ne bi hotel sesti?	4,954	4,937	4,989
3. Zakaj ne sedes?	5,023	4,913	5,161
4. Izvoli sesti.	6,584	6,583	6,621

Ocena vljudnosti in teza obremenitve

Leech (1983) je opozoril, da je ucinek vljudnosti odvisen od teze obremenitve, ki jo z zahtevo nalagamo naslovniku. Naslovnik zahtevo oceni s stalisca skode in koristi, ki jo bo imel od zahtevanega dejanja. Ob enaki obliki zaznava kot bolj vljudno tisto zahtevo, ki je v njegovo korist. To podmeno smo preverjali empiricno. Oblikovali smo listo velelnisko izrazenih zahtev, spreminjali pa smo njihovo vsebino na lestvici skode in koristi (Leech, 1983; cost-benefit scale). Oblika zahtev se torej ni spreminjala, vse so bile izrazene velelnisko, spreminjala se je le njihova vsebina. Preglednica 4 prikazuje njihovo obliko, vsebino in oceno vljudnosti, ki so jim jo pripisovali dijaki oz. moski in zenske.

Preglednica povprecnih ocen vljudnosti zgovorno kaze, da je ocena vljudnosti v velelniski obliki izrazenih zahtev odvisna od ocene skode ali koristi, ki jo ima od zahtevanega dejanja sporocevalec oz. naslovnik. Razmerje je mogoce izraziti z ugotovitvijo: cim bolj je dejanje v naslovnikovo skodo, tem bolj je velelnik ocenjen kot nevljuden. Dejanje, izrazeno z velelnikom Olupi krompir, je za naslovnika bolj obremenjujoce kot dejanje, izrazeno s Sedi.

Preglednica 4: Povprecna ocena vljudnosti (x) velelnika ob razlicni stopnji skode ali koristi zahtevanega dejanja

Povedi	x	M	Z
1. Olupi krompir.	2,183	2,031	2,299
2. Daj mi casopis.	2,388	2,189	2,598	v naslovnikovo skodo
3. Sedi.	2,804	2,591	3,034
4. Poglej tole.	4,397	4,181	4,609	x2 = 28,177
5. Vzemi se en sendvic.	5,753	5,598	5,920	p < 0.001
6. Uzivaj na pocitnicah.	6,146	5,976	6,356	v naslovnikovo korist

Prva zahteva je ocenjena --- ne glede na enako obliko --- za bolj vljudno kot druga. Na sredino se umesca zahteva Daj mi casopis.

Cim bolj je dejanje v naslovnikovo korist, tem visja je ocena vljudnosti ustrezne oblike. Poskusne osebe so ocenile za najvljudnejso zahtevo Uzivaj na pocitnicah, sledi zahteva Vzemi se en sendvic, na zadnje mesto v tej skupini se uvrsca zahteva Poglej tole.

Raziskava potrjuje vlogo, ki jo ima na pragmaticno zaznavo in vljudnostni ucinek zahteve ocena na skali skode --- koristi. Zato govorci zahtev, ki so v njihov prid oz. v naslovnikovo skodo, praviloma ne izrekajo v neposredni obliki, ampak v posredni. Tako se teza obremenitve omili z videzom svobodne odlocitve za dejanje. Zahteve, ki so v naslovnikovo korist, izrekamo neposredno: Popij se kozarcek, Vzemi se sendvic, Oglasi se kaj.

Sklepne ugotovitve

V raziskavi smo predpostavili, da je pojem vljudnosti povezan s pozitivnim vrednostnim staliscem. Vrednostna obremenitev pojma in njegova sibka vsebinska dolocenost nas je napeljala na misel, da imamo opraviti z ideoloskim pojmom, ki govorna dejanja opredeljuje vrednostno, namesto da bi jih pojasnjeval vsebinsko.

Izhajali smo iz predpostavke, da je vljudnost interakcijski ucinek soodvisnih vrednosti: oblike, s katero je zahteva izrazena, druzbenih razmerij med sporocevalcem in naslovnikom, predvsem razmerij enakovrednosti in neenakovrednosti, blizine ali razdalje, druzbene moci ali nemoci, ter teze obremenitve, ki jo z zahtevo nalagamo naslovniku. Podmene smo potrdili. Vljudnost je funkcija vseh treh vrednosti (O, K, R), te pa niso neodvisne, temvec so v interakciji. Izsledki raziskave o razmerju med obliko in vljudnostjo se skladajo z izsledki J. Blum-Kulke (1987). Posredno izrazene zahteve imajo vecji vljudnostni ucinek kot neposredno izrazene. Konvencionalno posredno izrazene so ocenjene za bolj vljudne od nekonvencionalnih namigov.

Raziskava potrjuje, da vljudnost ni samo funkcija oblike, temvec tudi konteksta izrekanja. Ista oblika ima vecji vljudnostni ucinek v enakovrednih kot v neenakovrednih, hierarhicnih razmerjih. Za najmanj vljudno je lista ocenjena v polozaju, ko se z zahtevami obraca podrejeni clen druzbenega razmerja na nadrejenega (ucenec na ucitelja), kot najbolj vljudna pa v polozaju druzbene enakovrednosti (sosolec-sosolec) in blizine (mati-sin/hcerka). V hierarhicnih razmerjih se pricakuje vecja stopnja vljudnosti kot v enakovrednih.

To pa pomeni, da s posrednimi oblikami na simbolicni ravni uravnotezujemo druzbeno razliko in razdaljo. Ucinek takega uravnotezevanja je vljudnost.

Literatura

Blum-Kulka, S. (1987): Indirectness and Politeness in Requests: Same or Different. Journal of Pragmatics 11: 131-146, North Holland.

Brown, P., Levinson, S.C. (1987): Politeness. Some Universals in Language Usage. London: Cambridge University Press.

Cherry, R.D. (1988): Politeness in Written Persuasion. Journal of Pragmatics 12: 63-81, North Holland.

Gibbs, R.W. (1985): Situational Conventions and Requests. V: J.P. Forgas: Language and Social Situations, New York: Springer Verlag.

Jacobs, S. (1990): Functional Substitution as an Alternative to the Indirect Speech Act Hypothesis for How to Make an Argument and Other Kinds of Speech Acts. Referat na Mednarodni pragmaticni konferenci, Barcelona, 1990.

Javanaud, P. (1987): What's language all about? A review of Pierre Bourdieu, Ce que parler veut dire. Paris, 1982, Journal of pragmatics 11: 721-736, North Holland.

Leech, G.N. (1983): Principles of Pragmatics. London: Longman.

Marmaridou, A.S.S. (1987): Semantic and Pragmatic Parameters of Meaning. Journal of Pragmatics 11: 721-736, North Holland.

Searle, J.R. (1979): Expression and Meaning. Cambridge: Cambridge University Press.

Zilavec, S. (1988): Neposredno in posredno izrazanje sporocanjske namere. Diplomska naloga. Filozofska fakulteta v Ljubljani.

Kunst Gnamus, O. (1991): Sporazumevanje med zeljo, resnico in ucinkom. Slovensko drustvo raziskovalcev solskega polja.