Ob sestdesetletnici prof. Dr. Martine Orozen

Njena zivljenjska pot se je zacela 12. oktobra 1931 v Turju nad Hrastnikom, v rodu slovenski zgodovini, zemljepisu in soli predanih ustvarjalcev, kjer je vase vsrkala domaco posavsko govorico, ki ji je vzbudila raziskovalno zanimanje za jezikovno bogastvo slovenskih narecij in govorov.

Leta 1942 se je v rani mladosti soocila s kruto resnicnostjo vojne, ko so ji v Mariboru ustrelili oceta kot talca. Sele po vojni je lahko obiskovala gimnazijo v Celju in leta 1951 maturirala ter se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani. Studirala je slovenski jezik in knjizevnost ter primerjalno slovansko jezikoslovje in leta 1957 diplomirala. Najprej je postala asistentka za staro cerkveno slovanscino pri katedri za slovansko filologijo, po reorganizaciji studija 1960 pa asistentka za zgodovinsko slovnico in dialektologijo slovenskega jezika na Oddelku za slovanske jezike in knjizevnosti. Od leta 1961 do 1962 se je izpopolnjevala na polonistiki in slavistiki v Varsavi; v studijskih letih 1962-1964 je bila lektorica slovenskega jezika v Krakovu, kjer je ob lektorskih obveznostih poglabljala znanje o splosnem jezikoslovju pri profesorju T. Milewskem, se seznanjala z novejsimi poljskimi jezikoslovnimi izsledki in pripravljala disertacijo iz zgodovinske oblikoslovno-skladenjske problematike slovenskega jezika. Dve leti (1967-1969) je vodila lektorat slovenskega jezika na Dunaju in v stud. letu 1978-79 v Gradcu. Leta 1966 je dokoncala disertacijo z naslovom Razvoj futuralno-modalnih gramaticnih oblik v knjizni slovenscini od 16. do 19. stoletja in dosegla naslov doktorice filoloskih znanosti. Od 1972. leta je bila docentka, od 1977 izredna, od 1984 pa je redna profesorica za zgodovinsko slovnico in dialektologijo slovenskega jezika.

Znanstvenoraziskovalno zanimanje prof. dr. Oroznove je posveceno proucevanju slovnicne zgradbe in besedisca slovenskega (knjiznega) jezika od najstarejsih spomenikov slovenskega pismenstva do srede 19. stoletja. Podrobno razclenjuje jezikovne znacilnosti rokopisnih in tiskanih besedil od Brizinskih spomenikov do moderne, jih povezuje s starocerkvenoslovanskim izrocilom, sooca s stanjem v slovenskih narecjih in tako ugotavlja »zgodovinske stopnje razvoja slovenskega jezika, predvsem njegove pisne podobe«. Vzporeja jih s knjizno normo sodobnega jezika in jezikovna dejstva osvetljuje s sociolingvisticnimi dejavniki ustreznega casovnega obdobja.

Temeljna dognanja svojega raziskovalnega dela je profesorica Martina Orozen objavljala v slovenskih, jugoslovanskih, avstrijskih, ceskih, poljskih in drugih strokovnih revijah in zbornikih. Razvrstimo jih lahko v vec tematskih sklopov.

Skupina razprav monografsko prikazuje jezikoslovno delo M. Pohlina (JiS 1970/71), P. Dajnka --- slovnicarja in dialektologa (Studije o jeziku in slovstvu, 1973) in izpostavlja Miklosicev prispevek k oblikovanju slovenskega knjiznega jezika (Linguistica 1972); obravnava jezikovne nazore P. Trubarja (Zbornik 37. jugoslovenskog seminara za strane slaviste, Novi Sad, 1987), S. Krelja (SSJLK 1987), J. N. Primica o normiranju skupnega slovenskega knjiznega jezika (Pontes Slavici, Gradec 1986), A. M. Slomska (130 let visokega solstva v Mariboru, 1991), Bleiweisovega kroga (Bleiweisov zbornik 1983); predstavlja jezikoslovje v Domu in svetu (Zbornik DiS II, 1989) in pri slovenski duhovscini (Zbornik MS, Ljubljana 1989); razclenjuje jezikovno zgradbo pri M. Kastelcu (Obdobja 9, 1989) in opredeljuje odmeve francoske revolucije v jeziku Vodnikovih Lublanskih novic (Obdobja 11, 1991; Kopitarjevi studijski dnevi 1989 in 1990, 1991).

Nekaj razprav se osredinja na jezikovno proucevanje posameznega dela ali slovnice: Kreljeve Otrocje Biblije (studija k izdaji 1987), Kopitarjeve slovenske slovnice (Kopitarjevi studijski dnevi 1989 in 1990, 1991), Slovnice J. Dobrovskega kot metodoloskega vzora slovenske slovnice F. Metelka (Praga 1982).

Drugi tematski sklop zajema razprave, ki obravnavajo kako izmed jezikovnih ravnin, besednih vrst ali slovnicnih kategorij v razvoju slovenskega jezika ter dejavnike sprememb v slovnicni zgradbi: kot npr. kategorijo abstraktnih samostalnikov (SSJLK 1971), besedotvorne pomenske kategorije knjiznih besedil v zacetku 19. stoletja (SSJLK 1980), dolocni clen (SR 1972), predlozne zveze (SSJLK 1975), futuralno-modalne sisteme (Prace Filologiczne 1970), razvoj iterativov (SSJLK 1972), oblike deleznikov (SR 1971; NSVD 1977, Nahtigalov zbornik 1977), poprislovljenje prislovnih dolocil in odvisnikov (JiS 1978/79), oblikoslovne analogije (Dunaj 1975); stilna vprasanja jezika v Trubarjevih delih (SSJLK 1986).

Posebno mesto zavzemajo razprave, ki postavljajo v ospredje preobrazbo ter smernice slovnicne zgradbe in besediscnega sestava v jezikovnem razvoju na istem besedilu, t.j. prevodu Biblije od Dalmatina, Japlja (JiS 1984/85, SSJLK 1984, Dunaj 1984) do Lampeta (SAZU 1989), in razkrivajo izmenjavo jezikovnih prvin na vseh ravninah in v druzbeno-kulturnem okviru.

Prof. dr. Oroznova se je poglobila tudi v raziskovanje pisne predstopnje jezika v rokopisnih spomenikih --- »pravzorcih« obrednega (knjiznega) jezika v obmocju alpske in panonske slovenscine v casu pokristjanjevanja v 9. in 10. stoletju ter ugotovila kontinuiteto med knjiznim jezikom in starejsimi obrednimi besedili (prim. Molitveni obrazci starejsih obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku (SR 1986). Raziskala je tudi razmerje med najstarejsim ohranjenim zapisom obrednega besedila --- Brizinskim spomenikom in staro cerkveno slovanscino (Obdobja 10, 1989).

Jubilantka je svojo raziskovalno pozornost usmerila tudi v proucevanje razvoja slovenskega besedisca, strokovnega izrazja posameznih podrocij in zvrstnosti slovenskega jezika v njegovi zgodovini. Tako je od l. 1973, ko je ovrednotila Leksikalni doprinos Koroske k slovenskemu knjiznemu jeziku v 18. in 19. stoletju (SSJLK 1973), sledila vrsta razprav z besediscno problematiko: --- v casovnem prerezu je orisala Besedno-frazeoloski razvoj slovenskega knjiznega jezika v 18. stoletju (International Journal of Slavic Linguistics & Poetics 1982); --- v slovarskih delih je razclenila Govorno in knjizno besedisce v Megiserjevem slovarju 1744 (SR 1989) in oznacila Dalmatinov register --- prvi sinonimni slovarcek slovenskega knjiznega jezika (JiS 1983/84) ter Pomensko in stilisticno izrabo »Registra« v sobesedilu Dalmatinove Biblije (Obdobja 6, 1986); --- na jeziku protestantskih piscev je prikazala razvoj slovenskega knjiznega besedisca od Trubarja dalje (JiS 1986/87). Posebno zanimanje je namenila obravnavi sopomenskosti (prim. Dalmatinov Register in se Sinonimicna funkcija leksikalnih srbohrvatizmov v slovenskem knjiznem jeziku 19. stoletja (NSVD 1983); Narecni kontaktni sinonimi v Dalmatinovem prevodu Biblije (SAZU 1989).

Jezikovno oblikovanje oz. razclenitev posameznih zvrstnih besedil in slovenskega strokovnega izrazja (zlasti liturgicnega) obsegajo naslednje razprave: Jezik ucnih knjig v 19. stoletju (SSJLK 1979); Uradovalna slovenscina v drugi polovici 18. stoletja (Obdobja 1, 1979); Oblikovanje slovenskega strokovnega izrazja (Ob Cigaletovem terminoloskem slovarju 1880) (Slovenski jezik v znanosti 1986); Liturgicna terminologija v zgodovinskem razvoju osrednjega in vzhodnoslovenskega knjiznega jezika (Die Slawischen Sprachen 1985); Sledovi starocerkvenoslovanske liturgicne terminologije v razvoju slovenskega knjiznega jezika (NSVD 1986), Fran Miklosic --- raziskovalec obredne terminologije (Miklosicev zbornik 1991).

Prof. dr. Oroznova se je posebej posvetila raziskovanju slovenskih knjiznih razlicic v 18. in 19. stoletju na Koroskem, Stajerskem in v Prekmurju (NSVD 1981; Obdobja 2, 1981), zlasti vzhodnoslovenskega obrednega knjiznega jezika v Prekmurju in Porabju (npr. razprave v CZN 1973, Zborniku Stefana Küzmica 1974; Szombathely 1988; Slavica Slovaca 1989).

Vrsta bibliografskih enot zajema tudi prispevke o Oblikovanju slovenske knjizne norme (NR 1969), o Knjizni normi in umetniskem jeziku v casovnem razvoju (Linguistica 1975), o Jezikoslovju in knjizni normi v 19. stoletju (NSVD 1976), o Zacetkih slovenske jezikoslovne misli (JiS 1970/71), Kulturi slovenskega jezika v zgodovini nasega jezikoslovja (JiS 1970/71).

Narecjeslovne razprave lahko razdelimo v vec podskupin. Prva obravnava razlicne vidike razmerja med narecjem in knjiznim jezikom oz. zgodovino slovenskega jezika, npr. Narecje in knjizni jezik (SSJLK 1988), O zgodovini slovenske dialektologije (Poradnik Jezykowy 1959), Dialektalna leksikalna interferenca v zgodovinskem razvoju slovenskega knjiznega jezika (SSJLK 1983). Narecja so zivi vir in kazalec starejsih razvojnih stopenj, pojavov in oblik zgodovinske slovnicne zgradbe, zato posamezni narecni pojavi sluzijo za osvetlitev zgodovinskega jezikovnega razvoja in so vpleteni kot potrjevalno, primerjalno gradivo za starejse razvojne stopnje glasoslovnih, oblikoslovnih, besedotvornih in leksikalnih pojavov in prvin v vecino zgodovinskih jezikoslovnih razprav.

Posebej so obravnavane narecne besede v posameznih delih pri dolocenih avtorjih: Prisotnost dialektizmov v jeziku Jurija Dalmatina (Krski zbornik 1977) in Dialektizmi v Kranjcevem romanu Strici so mi povedali (SR 1983).

Slavljenka je posvetila del svojega casa zapisom narecij in govorov v svojem domacem kraju in drugod po slovenskem prostoru: za splosnoslovanski lingvisticni atlas je prispevala fonoloske opise za kraje Komen, Pomjan, Smarje pri Jelsah.

Zadnji sklop njenega strokovnega dela zavzema etnolingvisticna razclenitev jezikovnih znacilnosti posameznih leposlovnih del 19. stoletja in literarnih vrst --- pravljice, legende, pripovedke --- na prelomu 19. in 20. stoletja (Obdobja 4, 1983); satire in humoreske: Jurciceva Kozlovska sodba v Visnji Gori (JiS 1980/81), semazioloski vidik: Trdinova Kresna noc (1980), arhaizacija: Jurcic-Levstikov Tugomer (SR 1981), jezikovni izraz kot odraz ljudske duhovne in materialne kulture: pripovedna proza 19. stoletja (GSED 1980).

Njen bibliografski opus, ki zajema skoraj sto enot, obsega tudi ocene, porocila o posameznih slavisticnih in lingvisticnih kongresih, jezikoslovnih publikacijah in knjigah (npr. Bajcevo Besedotvorje slovenskega jezika (JiS 1960/61), Poljska knjiga o vprasanjih splosnega jezikoslovja (JiS 1970/71) itd.).

Kot predavateljica in nadaljevalka Ramovsevega dela je profesorica Martina Orozen posredovala mnogim letnikom slavistov vednost o zgodovinski slovnici (konzonantizmu in oblikoslovju) ter jim priblizala starejso slovensko tvornost in jih seznanila z njeno jezikovno podobo ter razvojnimi dejavniki in spremembami. S svojo materinsko toplino in pripravljenostjo svetovati je studente navdusila tudi za ta, danes manj popularni del slovenskega jezikoslovja in jih spodbudila k raziskovanju posameznih jezikovnih prvin v besedilih starejsih obdobij.

Poleg rednih pedagosko-znanstvenih obveznosti je opravljala tudi vrsto obcasnih strokovno-organizacijskih dejavnosti; med drugim je bila predsednica poletnega Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo l. 1975 in 1981, je clanica organizacijskega odbora za Seminar SJLK, bila je predsednica Komisije za stike z zamejskimi Slovenci (1981-1986), vodja Dialektoloske sekcije Instituta za slovenski jezik SAZU (1977-1984), clanica Znanstvenega sveta istega instituta in clanica upravnega odbora Komisije za historicne slovarje (do konca 1985. leta), clanica-sodelavka Slovenske matice v Ljubljani, clanica obcinske kulturne skupnosti Ljubljana-Siska, predstojnica Oddelka za slovanske jezike in knjizevnosti l. 1984-86, predsednica SD Ljubljana (1979-81), od l. 1989 pa je predsednica SD Slovenije, itd. S predavanji je sodelovala na razlicnih univerzah, kjer je studijsko bivala (npr. v Tübingenu, Minsku, Gradcu, Regensburgu itd.). V studijskem letu 1990/91 je bila en semester gostujoca profesorica graske univerze. Z referati sodeluje skoraj na vseh slovenskih, jugoslovanskih in tudi mednarodnih slavisticnih seminarjih, simpozijih, zborovanjih in kongresih.

Naj ji ob njenem jubileju iz srca zazelimo se mnogo ustvarjalnih let, s prosnjo, da bi svoj siroko zastavljeni znanstvenoraziskovalni in pedagoski delez, ki ga je prispevala slovenisticni stroki, strnila tudi v knjizni podobi.