Fantastika in realizem v noveli Zanka Narteja Velikonje
(Ob pripovednikovi stoletnici rojstva)

Ceprav samo posvetilo nakazuje temeljno motivno-idejno problematiko tragicnosti in protislovij polno dobo okupacije in drzavljanske vojne na Slovenskem, je iz motivov in misli posameznih junakov mogoce nedvoumno razbrati, da so nasprotniki revolucije zmedeni, ker se ne morejo sprijazniti niti z okupacijo, ki v noveli eksplicitno sploh ni omenjena, niti z revolucijo, ki je za glavnega junaka identicna z zlocinom, ceprav se lahko skriva tudi pod kakim simbolom najsilnejsega hrepenenja, hrepenenja po narodovi osvoboditvi.

Znano je, da se je Velikonja boril proti komunizmu, bil 1943 imenovan za predsednika Rupnikove Zimske pomoci, organizacije, ki je pomagala beguncem iz vseh slovenskih krajev v Ljubljani. Objavil je tudi svoja protikomunisticna predavanja Malikovanje zlocina (1944). Po vojni je bil obtozen sodelovanja z okupatorjem, pa tudi »objave novele Zanka« (prim. clanek Tatjane Bozic Narte Velikonja, Delo 1991, 6. jun.). 25. junija je bila nad njim izvrsena smrtna obsodba na danasnjem streliscu pod Golovcem v Ljubljani.

Kakorkoli se je sodisce posluzilo posvetila in zunajliterarne snovi v zvezi z likvidacijami »izdajalcev«, je bilo to zaradi pomanjkanja obtoznega gradiva gotovo zelo dobrodoslo. Vendar pa tovrstno »desifriranje« zgodbe in likov v Zanki ne more kaj prida pomagati pri ugotavljanju temeljne literarnoumetniske strukture tega besedila. V Zanki gre pac za motiv likvidacije izdajalcev, podobno kot v noveli Crna orhideja (1951) Edvarda Kocbeka, le da je zgodba, v kateri nastopajo osebe v Zanki, opisana skozi perspektivo nasprotnika socialisticne revolucije, ne pa z vidika partizana, vojaka pod vodstvom komunisticne partije.

Obema novelama je skupna mocno poudarjena eroticnost v odnosih med moskim in zensko, ki pripadata vsak svoji politicni sredini obeh v drzavljanski vojni bojujocih se strani. Vendar je v Zanki vprasanje izdajstva, povezanega z »motecimi« ljubezenskimi zvezami, pravzaprav se bolj zaostreno. Postavljeno je v odnos med skoraj petdesetletnim visjim drzavnim uradnikom, porocenim in ocetom petih otrok, in med rosno mlado lepotico, zarocenko komunisticnega atentatorja, ki svojemu fantu pomaga pri brezhibni izpeljavi likvidacij, v odnos, ki doseze svojo najvisjo, ze kar orgasticno stopnjo, ko dekle, da bi resilo »izdajalca« pred zarocencevimi oziroma komunisticnimi streli, svojega fanta nenadoma ustreli, torej izvede nenacrtovani atentat, nekaksen dokaz vdanosti ze skoraj staremu, bolnemu in tudi politicno zanjo popolnoma neprimernemu moskemu.

Motive pripovedovalec v tretji osebi razporeja tako, da se novela pricenja z nocnim pogovorom glavnega junaka Petra Potokarja z le na videz znanim atentatorjem takoj po uboju Potokarjevega prijatelja Oblaka, ocitno visokega politika, v spalnici glavnega junaka sredi vroce julijske noci v Ljubljani. Upostevaje posvetilo je mogoce sklepati, ceprav to v noveli ni poudarjeno, da je glavno mesto Slovenije kar dvakratno okupirano --- kot italijanska provinca in kot »drzava v drzavi«, v kateri terorizirajo, pod pretvezo boja proti okupatorju, v resnici pa zaradi izvajanja komunisticne revolucije, komunisticni atentatorji. Potokar, ko se prebudi, vse manj verjame, da je bil atentator res pri njem, temvec bolj in bolj spoznava, da se mu je vse le sanjalo, tudi to, da je atentator zahteval, naj nikomur ne izda njegovega imena. Zjutraj, ko Potokar zve od mlekarice, da je res nekdo streljal na Oblaka, se zadeva z nocnimi sanjami se bolj zaplete. Ne le, da si Potokar ne more pojasniti, zakaj je v sanjah tako natancno videl uboj in se celo pogovarjal z atentatorjem, ampak si ne more pojasniti dejstva, da je tudi atentator vedel, kako natancno je videl Potokar njegov atentat. Ze zgodaj zjutraj Potokarja namrec obisce neznana gospodicna, ki se mu predstavi kot Metka, atentatorjeva zarocenka. Na skrivaj, da Potokarjeva zena ne bi slisala, prosi Potokarja, seveda v atentatorjevem imenu, naj morilca nikar ne izda. Ceprav Potokar ne more dojeti resnice, da atentator ve, kako ga je v sanjah videl, in ceprav bi ga brez tezke vesti prijavil policiji, lepotici obljubi, v nasprotju z vsemi svojimi moralnimi naceli, da bo molcal.

Taksno Potokarjevo ravnanje pomeni, da je srecanje z lepo, mlado in skrivnostno zensko povzrocilo v njem neko spremembo, ki ga je pehala v izdajstvo, zanikanje lastnih moralnih nacel. Vse bolj pa razmislja o privlacni neznanki, pred ocmi se mu pojavlja njena vitka dekliska postava, »bluza tenka, bela svila in na vratu drobne rdece koralde«. V dusevni stiski, ali naj ostane zvest obljubi, ki jo je dal Metki, ali naj atentatorja vseeno prijavi, Potokar hudo zboli. Vse kaze, da gre za ponovitev neke ze stare bolezni, vendar pa njegova zena, nezavedno ljubosumna, v nasprotju z zdravniskim konzilijem intuitivno dojame, da je Potokar samo v hudi osebni stiski, ki ni brez zveze z neznankinim obiskom.

Koncno si pravi vzrok za stisko prizna tudi glavni junak sam: »Ne, strah ni bil, usmiljenje ni bilo, oziri niso bili. To je neka neznana sila, ki mi hromi voljo in jezik.« Ponoci je imel hude sanje, vracal se je v mladost, on, skoraj pri petdesetih, oce petih otrok, hudo bolan, je sanjal, kako je »stal pred oltarjem in cisto neznani zenski obljubljal zakon«. Skrivnostni glas pa mu je prisepetaval: »Nekaj moras narediti, da bos pokazal svojo voljo in otresel moro, ki se je zagrizla v srce!« Hoce se ze odlociti za samomor, a ga zena se pravocasno zadrzi.

Vsega tega trpljenja pa je po Potokarjevem mnenju krivo dejstvo, da je atentator vedel, kaj je tisto noc videl v sanjah. Koncno le zve, kako se je zapletel v to »zanko«, pove mu sodelavec iz pisarne. Ob ustreljenem Oblaku je atentator pustil Potokarjevo belezko s sifriranimi zapiski, kjer je bilo sifrirano tudi atentatorjevo ime. Ta belezka, ki jo je nosil pri sebi atentator, je povzrocila miselni stik med Potokarjem in morilcem. Seveda, razplet z belezko nikakor ne razplete tudi ljubezenskega razmerja med Potokarjem in Metko. se poslednjic ga deklica poisce na ulici in ga pelje k zarocencu, da bi mu Potokar trdno zagotovil, da bo molcal. Celo ko Potokar sluti, da ga morda ne pelje le na pogovor z atentatorjem, temvec v smrt pod njegovimi streli, ji vdano sledi v Franciskansko ulico. Res odjeknejo streli; Potokar presenecen ugotovi, da je Metka zadnji hip, tik preden ga je hotel ustreliti atentator, ustrelila svojega zarocenca.

V primerjavi s Kocbekovo Crno orhidejo vsebuje Zanka povsem drugacno moralnoeticno izhodisce v zvezi z motiviko likvidacij (prim. razpravo Janka Kosa E. Kocbek in D. H. Lawrence, Sodobnost 1986). V povezavi z motiviko posebnih zgodovinskih okoliscin ob uveljavljanju boljseviske ali komunisticne diktature, kakor jih je opisal v Zanki Velikonja, je potrebno opozoriti na nekatera literarna dela evropske literature med obema vojnama, se posebej v tako imenovani prvi drzavi socializma. Od slovenskih literarnih zgodovinarjev je v zvezi z Velikonjem o tem pisal dr. Tine Debeljak v spremni besedi k Velikonjevi zbirki novel Zanke (Buenos Aires, 1969):

Nedvomno so mu dali navdih za to psiholosko novelo omenjeni atentati, od katerih ga je zanimal samo problem, kako se morilec pod notranjim pritiskom mora sam izdati; a tokrat ne iz eticnih motivov kot pri Dostojevskem, temvec v skladu z najnovejsimi odkritji psiholoske vede o jasnovidnosti. (...) Vsekakor gre v njej za poglobljeno resnicnost, ki sega bolj v razumski iracionalizem kot pa v mistiko. (...) Gotovo je novela eden zgodnjih primerov fantasticnih novel, v katerih vidi pisatelj Sinjavski v razpravi o »sovjetskem socialisticnem realizmu«, v prevodu izsla pri zaklozbi EMCE v Buenos Airesu, resitev tega v novi fantasticni imaginarnosti.

In res, ce na primer novelo Zanka primerjamo z zgradbo romana Mojster in Margareta (objavljen 1966) Mihaila A. Bulgakova, ki pripoveduje o uveljavljanju boljseviske diktature tako, da z razrednim »sovraznikom« obracunava s skrivnostnimi atentati in s posiljanjem intelektualcev v bolnisnice za dusevno bolne, moramo priznati, da je bilo tovrstno uveljavljanje komunizma pod krinko borbe proti izdajalcem, v Ljubljani se bolj nerazumno, ze kar noro. Podobno kot pri Bulgakovu so tudi v Zanki glavni junaki nasprotniki revolucije. V taksnem polozaju pogosto ne vedo, kako naj se vedejo, zato je dogajanje v Zanki, kakor tudi v Mojstru in Margareti, pogosto menjavanje motivike stvarnega sveta in fantazijskega oziroma igranega. Tudi Velikonja, tako kot Bulgakov, se ne poglablja le v psiho protirevolucionarjev, temvec tudi v atentatorja (mu je namenoma podtaknil lepo Metko?), po Bulgakovu nekaksnega »specialista v crni magiji«.

Seveda se v pricujoci primerjavi takoj zastavi vprasanje, ali obstajajo kake vezi, ce se izrazimo po Bahtinovo, med »organsko spojitvijo svobodne fantastike z grobim naturalizmom vsakdanjega zivljenja« pri Bulgakovu in to Velikonjevo poslednjo literarno umetnino? Za Zanko je namrec znacilno, da je skoraj povsem svobodna pri povezovanju razlicnih plasti in zornih kotov pripovedovanja, tako da se ze kar ni mogoce upreti misli, da zanjo lahko uporabimo Bahtinovo oznako »karnevalizirana literatura« (prim. Vera Brncic, M. A. Bulgakov, v: M. A. Bulgakov, Mojster in Margareta, 1971). Razmere v okupirani in terorizirani Ljubljani so bile ocitno ze same po sebi nekaj tako grozljivega, da so podrle obicajne norme in merila ter spodbujale k najrazlicnejsim nenavadnim odlocitvam, k rusenju »zdravih« pregrad med realnostjo in fantazijo, da je ze vse skupaj tragicno zdrsnilo na raven maskarade, ki se v Zanki tudi pojavi, kot otroska igra, polna simbolov. Seveda ni izkljuceno, da je Velikonja poznal katero od del Bulgakova, saj so 1935/6 igrali v Ljubljani njegovo komedijo Moliere, isto sezono pa je izsel v Gledaliskem listu clanek o njegovem zivljenju in delu, v katerem je poudarjeno, da je nasprotnik ruske revolucije, kar je razvidno tudi iz njegovega romana Bela garda.