Pesniske figure v spreminjanju poetike Otona Zupancica in Edvarda Kocbeka ob upodabljanju vojne^*

Najzapletenejsa faza dela je bil izbor cim bolj operativne teoretske osnove, razlagalne metodologije in ustreznega metajezika. Vsebina pojma metafora je namrec v razlicnih teorijah pojmovana razlicno siroko, tako da ze na samem zacetku svoje dvatisocletne zgodovine zajema tudi drsenje reference v metonimiji in zozeno ali razsirjeno pomensko ekstenzijo izrazov v sinekdohi poleg proporcionalnih razmerij v analogiji. Poleg tega so se za skladenjsko razlicno oblikovane tipe metaforicnih izjav, ki jih je s pojmoma »metafora in absentia« (preprosteje enotematska ali evokativna) nasproti »metafora in praesentia« (dvotematska ali konfrontacijska) razlikovala ze anticna retorika, izoblikovale tri konkurencne razlagalne teorije: substitucijska, primerjalna in interakcijska. In koncno se je z razvojem pomenoslovja izredno sofisticiralo strokovno izrazje za poimenovanje postopkov zaznavanja, definiranja in razlaganja mehanizmov delovanja oz. razumevanja metafore. Razlike med posameznimi teoretiki se zacenjajo ze pri izhodiscnem pojmovanju pomena in enotah pomena, ki so relevantne za vznik metaforicnega smisla, nadaljujejo se glede izbora ravnine pomenskega razclenjevanja, zato so navsezadnje razlicno formulirani tudi kriteriji signaliziranja oz. razlikovanja metaforicne/nemetaforicne izjave. Osnovni namen ni bil nov izvirni teoretski prispevek, temvec preskus prakticne uporabnosti teorije pri preucevanju realnih pesniskih besedil, ki vsebujejo tudi neciste, mejne, mesane in izredno zapletene primere, zato so bile pri konkretnih analizah upostevane pobude vec teoretikov, ceprav je to mestoma vodilo v eklekticno mesanje razlicnih metajezikov in ravnin analize. Ob tem so bili upostevani stevilni izrazi dvoma o moznosti navajanja nujnih in zadostnih pogojev za razlikovanje in razlago vseh primerov metafore zgolj z jezikoslovno analizo oz. izrecno sklicevanje na naslovnikovo intuitivno razpoznavanje posebnega govorcevega namena. Zato v nalogi ni slo za zajem vseh primerov, temvec za cim vec relevantnih tipov.

Drug sklop problemov zadeva razvrscanje besednih zvez, stavkov ali odlomkov besedil, ki so bili odbrani kot metaforicni. Upostevajoc interakcijsko teorijo metafore in njeno razlikovanje zarisca in okvira, t.j. metaforicno rabljene besede v dobesednem kontekstu stavka, in razlikovanje med pomozno temo ali nosilcem in (glavno) temo metafore, je bil za zunanjo klasifikacijo izbran skladenjski oz. besednovrstni vidik metaforicnega zarisca. V posebno skupino so uvrscene samostalniske metafore, ki imajo v svoji povrsinski strukturi ubesedeno glavno in pomozno temo (nosilec), pri tem pa je pristavcna in genitivna metafora razlikovana od metafore, ki ima na povrsini obliko definicije. V posebno skupino pa so zbrane glagolske, pridevniske in prislovne metafore, v katerih je pomozna tema nakazana oz. dana posredno prek izraza, na katerega se nanasa predikatna beseda, kadar je rabljena dobesedno. Tako zacetno delitev opravicuje razumevanje, ki je v primeru samostalniskih metafor samo rekonstrukcija mnozice motivacijskih predikatov, tj. skupnega semicnega polja dveh designatov-sememov, v primerih glagolske, pridevniske in prislovne metafore pa tudi rekonstrukcija oz. sklepanje o pomozni temi iz njenih v besedilu navedenih predikatov. V samostojni skupini se pojavljajo tudi tisti metaforicni stavki, ki niso dobesedno neresnicne trditve, temvec referencialno deviantne oz. neskladne s sobesedilom cele pesmi in krsijo pragmaticno nacelo nanasanja, po katerem naj bi govorec govoril o temi, ali pa ubesedujejo predstave, ki se opazno razlikujejo od tega, kar imamo po dogovoru za mozno v resnicnosti. Ta najbolj eklekticna skupina nekako preseka cisto skladenjsko zasnovano delitev, saj vsebuje samostalniske metafore, v katerih je ubesedena samo pomozna tema, primere sopostavitve dobesednega in metaforicnega stavcnega referiranja, primere interakcije med razlicnimi besedilnimi zanri (npr. pravljice in socialne pesmi, molitve in osebne vloznicne izpovedi, mita in politicne pesmi) in koncno mejne primere, ki presegajo ozje pojmovano obmocje metafore, kamor sodita izrazanje ekstaticnih vizionarskih dozivetij ali balada. Ob dojemanju povsem nemimeticnih ali fantasticnih besedil se mora namrec bralec uciti tudi drugacnih ontoloskih ali resnicnostnih pogojev v njih ustvarjenega sveta, tako da se ob povecani znotrajbesedilni sovisnosti kontinuirana metaforika v njih literarizira (podobesedi). Zaradi narave pesniskega gradiva ni bilo mogoce oblikovati skupin iz samih cistih primerov. Tako je med genitivnimi metaforami tudi kaksna, ki jo je kot celoto mogoce razumeti kot novo pomozno temo drugostopenjske metafore (o milo cvetje najinih teles --- »otroci«), ali kaksna, v kateri je pomozna tema prvostopenjske metafore izbrana za izhodisce nove metafore (lepote tvoje mila luc je edina zarja mojim se ocem). Moznosti nadgrajevanja in drugostopenjskega metaforiziranja so tudi med glagolskimi metaforami: vzorec doslednega antropomorfiziranja prekinja glagol, ki je metafora glede na vzpostavljeni vzorec.

Tretji sklop problemov zadeva hiearhizacijo in vlogo sobesedila, ki metaforo ne le signalizira, ampak vsebuje tudi kljuc za njeno razumevanje. V vsaki skupini je vzpostavljena lestvica, ki ustreza tezavnosti doumevanja. Na zacetku so navedene najpreprostejse, ki jih vecina bralcev razume zelo podobno: tiste, katerih motivacija je naslonjena na splosno znane in intersubjektivno priznane konotacije pomozne teme; tiste, v katerih lahko prepoznamo metaforicne substitucije; drugotne deleksikalizacije oz. ozivitve stereotipnih preimenovanj in prevzetih toposov. Kolikor so sobesedilno relativno proste pomenske figure, ki hkrati ne predstavljajo enkratnega pesnikovega vpogleda, ampak imajo predvsem dekorativno vlogo ali delujejo kot znamenje pesniskosti besedila, ob njih ni nujno navajati sirsega sobesedila. Pac pa je sobesedilo relevantno v primerih, ko je pesnik s kopicenjem, dodajanjem, kontrastiranjem in spremembami razmerij obledelim figuram podelil novo predstavno moc in opazno preuredil pomensko organizacijo metaforicne glavne teme. Na drugem polu te stopnjevite lestvice so najzapletenejse drzne in zive metafore, ki hoté usmerjajo naslovnikovo pozornost na svoje enkratno pesnisko sobesedilo, njihovo razumevanje pa zahteva progresivno in regresivno sintetizacijo informacij iz sobesedila ter zivo predstavljanje denotirane resnicnosti (estetska funkcija jezika). V nekaterih primerih je bilo treba pojem sobesedila, ki omogoca razumevanje, iz mikrokonteksta stavka razsiriti ne le na makrokontekst besedila, torej na sosednje metaforicne, metonimicne in dobesedne izjave v istem besedilu, ampak tudi na druga besedila v zbirki in celo druga nepesniska besedila. Ponekod se je posrecilo odkriti pesnikove imaginativne konstante, se pravi ponovljivo povezovanje celih pojmovno-semanticnih podrocij. Interpretiranje je v nalogi naceloma opusceno, ker je to pri zivih metaforah stvar naslovnikove individualne dejavnosti (estetski uzitek njegovega sodelovanja), razen v izjemnih primerih, kjer interpretacija ponazarja evokativno moc postopka.

Ceprav se je pri Zupancicu in Kocbeku opazovanje usmerjalo v na videz identicne postopke, se je proti koncu analize izkazalo, da je poezija vsakogar tudi v metaforiki toliko samosvoja, da obraca pozornost na cisto specificne pojave. Pri Zupancicu se je za posebnost pokazala zapletena in raznovrstna medmetaforicna interakcija, v kateri se tudi obseg motivacijskih predikatov (polje skupnih semov) posameznih metafor skozi besedilo vse bolj siri, v bolj tradicionalisticnem pojmovanju receno: »podobnost« med razlicnimi referenti in njihovimi podrocji v besedilu vse bolj narasca, »razlicnost« pa vse bolj upada. Tega dejstva ni tezko povezati s poetiko simbolizma, naravnano v univerzalno analosko misljenje. Nasproten je polozaj pri Kocbeku, kjer je sprva najti samo tip razrascanja, v katerem so priredno asindeticno povezane in medsebojno stopnjevane razlicne pomozne teme okrog ene same glavne. Nasprotno pa se ze v prvi zbirki, se bolj pa v naslednji, izjemno okrepi vsakrsno povezovanje kontrastnih, antiteticnih in medsebojno izkljucujocih se izrazov, katerih pomenske napetosti ne pomirja nobena vnaprej znana predikatna asimilacija, grajenje izomorfnega sistema vzporednih implikacij, opuscanje pomenk ali kako drugace imenovana imaginativna inovacija, temvec ostajajo nepomirljiv iracionalen pesniski paradoks. Tudi tega pojava ni mogoce odmisliti od intenzitete in dihotomije, znacilnih za poetiko ekspresionizma, ki ji ostaja v nekem smislu zavezana se Kocbekova novostvarnostna poezija Zemlje ter ekstaticna in eksistencialisticna medvojna poezija Groze.

Rezultate analiz, ki zadevajo tezo o spreminjanju poetike ob upodabljanju vojne, je mogoce najpreprosteje predstaviti z ugotovitvijo, da je spreminjanje pesniskih figur zavezano dvojnemu izboru: 1. izboru izraza in njegovega referenta, ki je predmet metaforicnega prediciranja, se pravi teme, ki jo hoce pesnik osvetliti na poseben nacin in s tem organizirati naslovnikov specificen odziv nanjo; 2. izboru izraza/izrazov, s katerimi tvorec odziv na temo krmili, se pravi metaforicnih nosilcev, od koder so crpane konotacije. Kolikor je pesnistvo, ki se je hotelo tudi na simbolni ravni pridruziti protifasisticnemu in narodnoosvobodilnemu boju, izrekalo specificno bivanjsko in nacionalno situacijo, skupaj z izjemnimi cloveskimi izkusnjami, obcutji, dogodki, so se seveda spreminjale tudi teme metaforizacije. Pri obeh pesnikih je ta zgodovinsko pogojeni premik videti kot opuscanje metaforiziranja filozofskih, ontoloskih, spoznavnih, in cisto estetskih tem na racun zgodovinskih, nacionalnih in bivanjskih. Glede na vlogo, ki sta jo poeziji v vojnih okoliscinah namenila pesnika v svojih programskih besedilih (Zupancic v pesniskih, Kocbek pa predvsem v dnevniskih) in glede na predvidenega naslovnika (Zupancicev aktualni, medvojni ter Kocbekov potencialni in povojni), sta pesnika spreminjala tudi metaforicne nosilce, vendar je bilo mogoce pri obeh opaziti pomemben delez ohranjanja in/ali prilagajanja sistema iz njunih predvojnih zbirk. Zupancicev kriterij izbora metaforicnih nosilcev vodita teznji po okrepljeni ekspresivnosti in cim vecji razumljivosti. Zato je izbiral take, katerih denotati so v veliki meri predmet skupnih pozitivnih ali negativnih vrednostnih sodb, s cimer je obladoval naslovnikov emocionalni odziv in prek njega idejno orientacijo. V primerjavi s prejsnjo zbirko je njegova metaforika imaginativno siromasnejsa in miselno manj zahtevna, v mnogo manjsi meri prinasa novo konceptualizacijo vednosti in v mnogo vecji meri obnavlja ali stopnjuje ze narejeno (tudi táko iz njegovih prejsnjih zbirk). Kocbekove pesmi obvladuje teznja po ustvarjalnem preoblikovanju po njegovem pretogih ideoloskih in racionalnih stereotipov, ki jih je ustvarila mobilizacijska medvojna poezija. Do nje je v distancnem in dialoskem razmerju, hkrati pa mu gre za izpoved osebne resnice, pridobljene v zgodovinskem delovanju. Njegovi metaforicni nosilci ne referirajo samo reci, o katerih vrednosti obstaja konsenz, temvec reci, ki so predmet razlicnih osebnih izkusenj, vkljucno z razlicnim kulturnim in literarnim vedenjem. Do postopkov, ki jih je kanonizirala medvojna pesniska govorica, ima ustvarjalni odnos resemantizacije. Njegove metafore predpostavljajo bralcevo osebno in svobodno interpretacijsko dejanje, za katero tudi v sobesedilu vcasih ni natancnejsih navodil, iz cesar sklepamo, da je v Grozi uresniceval svoj programsko izreceni cilj: »ustvariti poezijo, ki bi bila osvobodilna v pomenu, ki presega dnevno aktualnost.«

Opombe

^*

Porocilo o magistrskem delu