Oton Berkopec in Praga
Govor ob otvoritvi spominske sobe akademika Antona Berkopca v Vinici dne 20. aprila 1991

ázené paní a pánové, bylo by hríchem, kdybych v této slavnostní chvíli nepromluvil alespo nekolik slov cesky. Je to jazyk, jehoz duhu se dr. Oton Berkopec piblízil jako málokdo jin a kter si zamiloval práve tak jako svou materstinu. Byl stejn Cechem jako Slovincem a ceská zem, zvláste pak Praha, mu byla nemén drahá nez jeho první vlast...

Spostovane gospe in gospodje, greh bi bil, ce ne bi spregovoril ob tej slovesni priloznosti vsaj nekaj ceskih besed. Duhu tega jezika se je dr. Oton Berkopec priblizal kot malokdo drug in ga je vzljubil enako kot svoj materinski jezik. Bil je prav tako Ceh kot Slovenec in ceska dezela, zlasti pa Praga, mu ni bila nic manj draga kot njegova prva domovina...

Ko je Oton Berkopec pred leti pripravljal s ceskim pisateljem Frantiskom Kozíkom knjizico Kljuc za Prago (leta 1969 je izsla zal samo v hrvatskosrbskem jeziku), je lahko poudaril izreden pomen tega krizisca evropskih kulturnih tezenj tudi za slovensko kulturo. Na praskem gradu in v moderni cerkvi Jezusovega srca na Vinohradih je opozoril na mojstrovine arhitekta Josipa Plecnika, v slovitem Narodnem divadlu --- Narodnem gledaliscu --- je omenil slikarski prispevek Janeza Subica, prav tako je na bliznjem Slovanskem otoku na Vltavi ali pa na Staromestskem trgu opozoril na velike izraze solidarnosti Slovencev in Cehov v casu habsburske monarhije. Mislil je tudi na Otona Zupancica, ki je prisel v Prago pred prvo svetovno vojno in na njenem koncu, da bi se bolje seznanil s cesko kulturo in da bi v imenu slovenskega naroda podprl Cehe v boju za svobodo. Oton Berkopec je znal zanimivo pripovedovati tudi o jetnisnici na Pankrácu, kjer je bil zaprt Prezihov Voranc, in o nestetih drugih znacilnostih »zlate Prage«.

Slovensko kulturno topografijo mesta nad Vltavo pa je pol stoletja ustvarjal predvsem sam Oton Berkopec. Z njegovim praskim bivanjem v obdobju 1928-1977 je povezana vrsta znamenitih in tudi neznanih poslopij, kjer je skupaj s svojimi prijatelji skoval trdne osnove trajnih slovensko-ceskih vezi.

Prav v prvem letu Berkopcevega studija na praski Karlovi univerzi je bilo dokoncano novoklasicisticno poslopje filozofske fakultete. Tam je mladi viniski rojak poslusal predavanja najboljsih ceskih znanstvenikov tega casa --- slavistov Milosa Weingarta, Václava Tilleja in Jiíja Horáka, filozofov Josefa Krála in Jana Blahoslava Kozáka, zgodovinarja Václava Novotnega in se drugih predstavnikov poznega ceskega pozitivizma; zblizal pa se je tudi z literarnim zgodovinarjem Matijo Murkom, ki je v takratnem srediscu svetovne slavistike predaval o juznoslovanskih knjizevnostih in seznanjal studente s svojo slovensko domovino. Kmalu potem, ko je dokoncal studij slavistike in knjiznicarstva, se je Oton Berkopec vrnil na prasko filozofsko fakulteto kot lektor slovenscine. Ceprav je pouceval v nemirnem casu in je to delo moral prekiniti najprej med nemsko okupacijo in pozneje v casu Informbiroja, je zapustil trajne sledi: tako rekoc vsi ceski poznavalci slovenskega jezika, knjizevnosti in kulture starejse in srednje generacije --- znanstveniki in prevajalci --- stejejo Otona Berkopca za svojega ucitelja in ga spostujejo kot osnovatelja te slavisticne stroke na Ceskem.

Blizu filozofske fakultete stoji ogromen kompleks barocnega jezuitskega kolegija --- Klementinum --- sedez Narodne knjiznice. V njej in zlasti v njenem samostojnem oddelku, Slovanski knjiznici, je bil Oton Berkopec zaposlen kot bibliotekar. Po njegovi zaslugi sta bili tam osnovani in se razrasli izredno bogati zbirki slovenske in srbske ter hrvatske knjizevnosti, se danes najbolj pomembni zunaj meja Jugoslavije. Med klementinskimi zidovi je Oton Berkopec prezivel dolga leta plodnega bibliotekarskega in bibliografskega dela, vcasih pa tudi izredno tezke trenutke. Med nacisticno okupacijo Ceske v casu druge svetovne vojne nikoli ni vedel, kdaj bo prisel gestapo in ali ne bo zasliseval tudi »nezanesljivega« Jugoslovana. Se bolj tragicno se je vse ponavljalo po letu 1948, ko so klementinskega knjiznicarja »obiskovali« agenti tajne policije in ga silili, naj postane njihov sodelavec. V tem casu to ni bilo nic presenetljivega, saj je bil dr. Berkopec se pred kratkim kulturni atase jugoslovanskega veleposlanistva in je zares veliko vedel! V izredni zivljenjski stiski, v najglobljem obcutku brezpravnega polozaja cloveka, ki se je spopadel s totalitarno drzavo, se je Oton Berkopec odlocil za skrajno resitev in je svojim zasledovalcem izjavil: »Raje se bom ubil, kot da bi izdal svojo domovino!« Take moralne maksime ne premore niti nekontrolirana drzavna moc. Z njo je dr. Berkopec se naprej zivel pokonci, z njo je pomagal v hudih trenutkih tudi svojim ceskim prijateljem.

Nedalec od Klementinuma, v Valentinski ulici, stoji hisa nekdanjega Slovenskega ústava, evropsko pomembnega slavisticnega instituta, kjer je dr. Berkopec vodil bibliografski oddelek. Tam je z nekaj sodelavci ustvaril najbolj obsezno dokumentacijo o odmevih slovenske in drugih slovanskih kultur v ceskem tisku 19. in 20. stoletja, kolosalno delo, ki mu ga ni uspelo izdati in ki ga bodo pravicno ocenile sele prihodnje generacije. Na praskem Starem mestu ali v njegovi blizini bi nasli tudi stevilne zalozbe, v katerih je Oton Berkopec utiral poti za objavo prevedenih slovenskih knjig, bi nasli urednistva casnikov in revij, v katerih je porocal o slovenski kulturi, ali pa vinarne, ki je v njih pripovedoval ceskim knjizevnikom o lepoti svoje prve domovine.

Na drugi strani Vltave je potekalo zasebno zivljenje Otona Berkopca in njegove drage zene Angelce. Najprej sta stanovala v malostranski Nerudovi ulici, od tridesetih let do konca svojih praskih dni pa v Stesovicah pod Belo goro, ki je usodno zapisana v ceski zgodovini. Med obema vojnama je tam nastajal moderni del Prage in prav v tridesetih letih so bile zgrajene nove hise v Myslbekovi ulici. Hiso stevilka sedem, ki jo je gradil moj ded, praski podjetnik Josef Pánek, sta si izbrala dr. Berkopec in soproga. Tako se je zacelo iskreno prijateljstvo Berkopcevih in nase rodbine. Davno pred mojim rojstvom, desetletja pred tem, ko sem kot gimnazijec zacel dnevno obiskovati svojega dobrega ucitelja.

O izbiri stanovanja v cetrtem, najvisjem nadstropju Myslbekove 7 je prav gotovo odlocalo vec okoliscin. Z okna je bil cudovit razgled na praski grad in zlasti na svetovidsko katedralo, kjer sta Oton in Angelca Berkopec sklenila svoj zakon. Samo nekaj korakov od hise stoji prelepo poslopje strahovskega samostana, kamor je dr. Berkopec pozneje prihajal v bogati literarni arhiv prebirat in raziskovat neznane rokopise in pisma slovenskih pisateljev; v tridesetih letih pa so ga verjetno se bolj privlacevali cudoviti parki na hribu Petínu, ki se zacenjajo prav pri Strahovu in ki sta se v njih zakonca Berkopec nadvse rada sprehajala. V tesni blizini Berkopceve hise sta bila se dva pomembna simbola praskega slovenstva in jugoslovanstva. Na eni strani velik in moderen Studentovski dom kralja Aleksandra, zgrajen za jugoslovanske studente, na drugi pa strahovski stadion, kamor so prihajali na slovite slovanske »slete« tudi slovenski Sokoli. V tem novem delu Prage torej ni bilo nic manj inspiracije za razvijanje slovensko-ceskih odnosov kot v njenem starem srediscu.

Najpomembnejse sredisce kulturnih vezi pa je nastalo sele v samem stanovanju Berkopcevih. V veliki sobi, okraseni s slikami ter kipi modernih slovenskih in ceskih umetnikov, so se zbirali slovenski in drugi jugoslovanski obiskovalci Prage, nic manj pa tudi ceski pisatelji, pesniki in slikarji. Prihajali so prav tako najblizji prijatelji kot komaj znani ljudje, ki so zeleli govoriti s »slovenskim kulturnim ambasadorjem v Pragi«, ki so iskali pri njem nasvet ali clovesko pomoc. Vcasih je bilo takih obiskov vec naenkrat, ljubezniva gospa Angelca pa jih je vse znala z neverjetno pozrtvovalnostjo sprejeti, vsem je ponudila »kavico, vince in poticko« ali celo bogato vecerjo, ki je predstavljala Cehom neznano, vendar zelo okusno in privlacno slovensko kuhinjo. Skupaj s svojim soprogom je prav gospa Berkopec pomenila za Prago odlicen zgled slovenske gostoljubnosti.

Mnogi prijatelji in znanci so prihajali k Berkopcevim tudi ustvarjat. Sloneli so nad knjigami pesmi, ki jih je bral Oton Berkopec, da bi tudi nenavajeno uho ujelo lepoto slovenske besede. Ko so gostje obcutili dih izvirnika, jim je dr. Berkopec predlozil osnutek prevoda, jim potrpezljivo razlagal idejno ozadje in formalne znacilnosti izvirnika in ga skupaj z navzocim ceskim pesnikom potrpezljivo prelival v kongenialno cesko podobo. Tako so se ob veliki gostoljubni mizi ali v naslonjacih pri oknu, od koder se je odpiral cudovit razgled na visoke, z lucmi zahajajocega sonca osvetljene stolpe praskega gradu, rojevali biseri ceske prevajalske umetnosti. V takih trenutkih so v Berkopcevem kulturnem salonu sedeli najvecji pesniki svojega casa --- Josef Hora, Frantisek Halas, Vilém Závada in drugi. Prav skromnost in hrepenenje po dognanosti sta silila duhovnega oceta vseh teh mojstrovin stopiti v senco in slavo prepustiti drugim. Zanj je bila najvecja nagrada zavest, da na ta nacin nastajajo prevodi, ki bodo Cehe nedvomno prepricali o kulturni zrelosti in evropskem pomenu samoniklega naroda pod Triglavom.

V sproscenem vzdusju stanovanja v Myslbekovi 7, v vzdusju, polnem razumevanja za vse navzoce, so se rodile prijateljske vezi za celo zivljenje. Najbolj intimno sta se zblizala Oton Berkopec in Josef Hora, katerega zivljenje nikakor ni bilo lahko in ki je prav v svojem slovenskem prijatelju nasel cloveka, enkratno uglasenega na isto noto. Njemu je izpovedal vse skrivnosti svojega vznemirjenega duha in te skrivnosti so tudi odsle --- ne oziraje se na radovedna vprasanja literarnih zgodovinarjev --- v Berkopcev grob. Po razumevanje in podporo pa so prihajali v Myslbekovo 7 se mnogi drugi. Pri Berkopcevih so nastajale trdne vezi med ljudmi, med generacijami in med narodi. Za vse case so ohranjene v stevilnih leposlovnih in znanstvenih delih ter v slikah odlicnega ilustratorja Ferdisa Duse in drugih likovnih umetnikov.

Edinstvena osebnost Otona Berkopca je bila ze veckrat oznacena in ocenjena. Znanstvenik in umetnik, pisatelj in prevajalec, raziskovalec knjizevnosti, zgodovinar, bibliograf... Za eno zivljenje je to vec kot dosti. Ceprav mi je vse to delo zelo blizu, pri Otonu Berkopcu obcudujem se visje vrednote. Predvsem umetnost plemenitega zivljenja, ki ga je obvladal v srecnih in tudi v grenkih casih. In siroko, predobro srce, ki ga je odprl tako slovenskim kot ceskim prijateljem. Srce, v katero je sprejel tudi nas. Za to mu bomo vsi, ki smo ga mogli spoznati, hvalezni do konca svojih dni!