Knjizevnozgodovinske dolocnice Stiskega rokopisa

V evidenco slovenske literarne zgodovine je prisel Stiski rokopis leta 1889; tega leta je V. Oblak objavil celotno besedilo v Letopisu Matice slovenske.¹. Rokopis so v tem casu, zaradi tega, ker ga je hranila ljubljanska studijska knjiznica, imenovali Ljubljanski rokopis. Za Oblakom je, precej uspesno 1913. leta rokopis ponovno izdal L. Lenard.² Tako Oblak kot Lenard sta si ob izdaji postavljala zgolj jezikoslovna in paleografska vprasanja. Ugotovljeno je bilo, da gre za besedilo, ki je jezikovno utemeljeno v dolenjskem narecju, zapisano po nacelih nemskega pravopisa, posebej zanimivo pa je bilo dognanje, da je na obeh ravneh, pravopisni in jezikovni, zaslediti vpliv cescine. Istocasne paleografske analize so dolocile tudi domnevni cas nastanka, in sicer: a) zacetek XV. stoletja, okoli leta 1430 (Sickel) in b) sredi XV. stoletja, mogoce nekaj prej (Korzeniowski).

Beseda gre o slovenskih besedilih, ki so vpisana v rokopisno knjigo (NUK, rokopisni oddelek, stev. 141) z latinskimi teksti.³ Slovenski sestavki so zabelezeni na zadnjih petih straneh, in sicer: dva obrazca splosne spovedi (confessio generalis), intonacija velikonocne pesmi, nekaj latinsko-slovenskih izrazov, invokacija Svetega Duha in Marije ter molitev Salve Regina. Nekaj slovenskih interlinearnih glos je posejanih tudi med latinskim tekstom na drugih mestih v knjigi (strani 183 b, 184 a, 194 b, 217 b in 220 b).

Temeljiteje se je s Stiskim rokopisom spoprijel sele I. Grafenauer leta 1916.⁴ Njegova raziskava je bila sicer se vedno v okviru pozitivisticne sole, ni pa ostala v njeni metodolosko najnizji obliki. Uvod v studijo je s svojo vsebino obetal vec in bolje: »Naso staro literaturo smo obravnavali dozdaj vse prevec samo z jezikoslovnega stalisca. Vse, kar se je napisalo pod Vodnikom, nam je bilo samo zgled za jezik, ne pa tudi dokazilo o socasnem dusevnem zivljenju, dokaz kulture. To velja posebno se o predluteranski dobi v nasem slovstvu, ki je vsled tega se do danes nismo spoznali tako, kot bi bilo treba, in jo imamo za dobo popolnega kulturnega in narodnega mrtvila.«⁵ Celovit in nacelno osmisljen prijem je v sredisce pozornosti postavil naslednja vprasanja: »ob kateri priliki se je rabila splosna spoved, ob kateri priliki invokacija Sv. Duha, kje so se rabili ti zapiski, kdo jih je rabil, v kakem stiku so s cerkvenim zivljenjem in z zivljenjem slovenscine pri sluzbi bozji, pri pridigi, in predvsem, kako si razloziti ceski vpliv v invokaciji in v Salve Regina«.⁶ Odgovori na ta vprasanja, ce jih razporedimo v smiselno zaporedje, so bili takile:

a)  Splosna spoved je bila govorjena po evangeliju in pred razlago evangelija (pridigo); govoril jo je duhovnik v cerkvi v svojem in v imenu ljudstva, h kateremu je bil obrnjen (»z menoj ino z vami«). V zapisu ni mogoce govoriti o dveh tekstih splosne spovedi, gre le za prvi napacno in drugi pravilno zapisani tekst. Tekst je prepisovan iz neohranjene predloge.

b)  Kronologija sestavkov v Stiskem rokopisu je naslednja: molitev pred pridigo, Salve regina, velikonocna pesem, splosna spoved (najprej napacno in potem pravilno zapisana) in latinsko-slovenski izrazi.

c)  Molitev pred pridigo in Salve Regina sta nastali okoli leta 1428, pisec pa naj bi bil Ceh, ki je zaradi husitskih vojn v domovini prisel na slovensko ozemlje. Ostalo je zapisano okoli leta 1440.

c)  Rokopis je nastal v cistercijanskem samostanu v Sticni (od Grafenauerja naprej je dolocnica ljubljanski zato spremenjena v stiski). Celotno zgodovino slovenskega teksta in konteksta, v katerem se pojavlja, je mogoce strniti takole: »Cela rokopisna knjiga je nastala iz zvezkov, ki jih je pred vezavo spisal in rabil neki cistercijan v Sticni, najbrze po rodu Ceh, ki je za casa husitskih vojn pribezal tja iz svoje domovine; en zvezek je sam se nevezan prevzel od patra Martina pridigarja, morda po njegovi smrti, morda po njegovem odhodu v drug samostan. Celotno, vezano knjigo je dobil potem v roke pisec splosnih spovedi, ki se tudi njegovemu slovenskemu pravopisu pozna, da je bil ucenec Cehov«.⁷

d)  Interlinearne glose so postavljene nad latinskim ekvivalentom v primeru, ko slovenski izrazi ceskemu duhovniku se niso bili dovolj domaci, zato jih ni mogel uporabljati pri direktnem prevajanju izvirnika, temvec jih je predhodno »prepariral«.

Po raziskavah I. Grafenauerja se je literarnih (predvsem kompozicijskih in stilnih lastnosti) loteval se J. Pogacnik. Njegove ugotovitve so podrejene dvema globalnima metodoloskima aspektoma. Prvi je vsebovan v hotenju, da se v Stiskem rokopisu problematizirajo knjizevne plasti; v prvem planu je razclemba literarnosti v besedilu iz casov, ko besedna umetnost se ni bila samostojen in neodvisen duhovni pojav. Drugi aspekt izhaja iz metodoloskega hotenja, ki zeli poudariti, da gre tudi v tem primeru za tako imenovano predliterarno obdobje, v katerem je estetika le okras v funkcionalno obremenjenem tekstu.

Naslednji prispevek ima namen dolociti literarnozgodovinske dolocnice Stiskega rokopisa. Ta namen bo zasledoval na dveh ravneh, in sicer:

a)  najprej zeli ugotoviti jezikovno-stilni in kompozicijski sestav besedil, ki so sestavni del tako imenovanega Stiskega rokopisa. Razclemba te vrste bo napravljena po raziskovalnih nacelih, ki so se uveljavila v sodobnem svetu za preucevanje srednjega veka.

b)  ob ugotavljanju tistega, kar imenujemo literarnost besedil, bo v srediscu pozornosti geneticna in tipoloska zveza, ki Stiski rokopis uvrsca v specificen domaci in zahodnoevropski kulturoloski kontekst.

Ugotavljanje literarnozgodovinskih dolocnic Stiskega rokopisa bo, skupaj z analizo jezikovnih, paleografskih, liturgicnih in cerkvenozgodovinskih razseznosti, prispevalo k splosnemu cilju, ki je v tem, da se mozaik problemov, ki sestavljajo Stiski rokopis, prikaze cim bolj problemsko celovito in znanstveno relevantno.

II

Stiski rokopis obsega, ce gledamo po nastanku, dve skupini zapisov. Okoli leta 1428 sta nastali invokacija pred pridigo in Salve Regina, okoli 1440 pa intonacija velikonocne pesmi in zapis splosne spovedi. Poleg tega imamo v knjigi, ki sicer v latinscini prinasa Tractatus de husitis, legende o svetnikih in nacrte za pridige, se nekaj interlinearnih slovenskih glos, ki pa so manj pomembne.

Med omenjenimi teksti je najbolj obsirna splosna spoved (confessio generalis). Sodi v tisto skupino podobnih cerkvenih besedil, ki nastevajo vse vrste grehov, ceprav jih clovek, ki tekst govori, ni vseh storil. Stiska confessio generalis je samostojna priredba po kaksni nemski predlogi iz druzine tistih spovednih obrazcev, ki so nastali iz ustrezne formule Honorija Avgustodunskega (prva polovica XII. stoletja). Razlocki med enim in drugim segajo na podrocje razclenjevanja teme in so torej literarno-strukturne narave. Zacetek obrazca je podoben uvodni izjavi v III. Brizinskem spomeniku in se glasi: Jaz se odpovem hudicu / inu nega dejlam / inu vsi nega hofarti / inu se izpovem / inu dlzan dam / nasim gospudi ...⁸ Zapis jasno kaze, da gre za odpoved hudicu in za dosego pradednih casti. Obe prvini sta podani stilisticno; castno mesto imata besedi jaz in nas gospod, ki sta na zacetku in na koncu spovedi. Ze tu lahko zapazimo nekaksno navpicno os, ki razmejuje dva svetova (zemlja : nebo). V tem okviru je nanizana vsebina, ki ima pet smiselnih enot:

a)  zelja po pradednih casteh;
b)  prekrski zoper dogmo;
c)  prekrski zoper oblast (desetina);
c)  prekrski zoper sebe in cloveka;
d)  kesanje s prosnjo za milostno odpuscanje.

Zgradba je funkcionalna. Vsebinsko namrec ocitno poudarja tri komplekse: teoloskega, cerkveno-druzbenega in osebno-eticnega. Izrazito pa poudarja tudi prvo osebo, ki je usmerjena navznoter. V obrazcu je cutiti svojevrsten misticni individualizem, ki omogoca in doloca zanimanje za clovekovo notranjost. S tem isce prvine clovesko intimnega, postavlja moznost osebnega obcevanja z Bogom in za temelj tega odnosa jemlje nekaksnega nesnovnega, »notranjega« cloveka. Zato je vsebinski svet stiske confessio generalis manj doktrinaren in bolj cloveski v primeri s strogostjo tekstov, ki so nastali v romaniki. Verski cilji izvirajo iz humanosti in iz emocionalizma, katerima hoce biti krscanstvo predvsem ljudska vera in sele nato skupek obrednih in dogmaticnih sestavin. V ospredju obravnavanega besedila je moralna vsebina, toda idejno blaga in podkrepljena z upanjem, ki ni utemeljeno samo transcendentalno, marvec tudi individualno.

V religiozni vsebini se torej spajata gotski misticizem in gotska emocionalnost. Versko nacelo je primarno, toda v okviru religiozne misli in cerkvene kulture se poraja nov nacin dozivljanja. Le-tega razkrivajo ekspresivna izrazna sredstva. Poleg vrste posreceno izbranih stilemov je treba omeniti refren sklepnih odstavkov (Tiga je meni...), ki ima prvotno mnemotehnicno vlogo in sodi v obmocje oblikovnega nacela ponavljanja. Poleg pomozne, asociativne vloge, ki olajsuje ustno improvizacijo, ima tudi stilisticno in oblikovno vlogo. Z njim se je poglobila vsebina, celota pa se je razclenila v omejene razdelke, ki so nosilci posebnega pojmovanja in tektonskega (kompozicijskega) stopnjevanja.⁹

Zato se je moral spremeniti tudi slog in se podrediti novemu pogledu na svet. Prvi Brizinski spomenik govori kratko in jasno: jesm ne spasal nedela (I 18). Stiska ocitna spoved za isto misel potrebuje dolgo izjavo: svete nedele... nejsm nikuli taku praznoval inu castil kakor ji bi je to po pravdi moral dejati... Ocitno je, da je tezisce prvega zgleda v samostalniskem in neposrednem izrazanju, ki je ustrezno apodikticni vsebini. Stiski stavek je primerjajoc in vzporejajoc (taku ... kakor), opisen in se z vsakim vsebinskim elementom ukvarja dlje casa. Opaja se ob besedah, zato v njem nastopa toliko pleonazmov ali klisejskih zvez (se izpovem inu dlzan dam, praznoval inu castil, ogrditi inu omrziti, cestu inu gostu itd.). Nekdaj je slo samo za stvar, sedaj sestavljavca zanima tudi, kaj je ob stvari se mogoce. Poskusi z jezikom so v tem pogledu dovolj znacilni. Izrazi, kakor so: bozja veza, sveti sobotni vecer (= delopust), desetina zivljenja, sem sovraz, odlog zivljenja, raciti in voli-voli, ze v casu nastanka stiske splosne spovedi niso mogli biti popolnoma obicajni. V tem nas potrjuje oblika svetik, ki je uporabljena stirikrat in je znana iz Rateskega rokopisa. Istocasno pa nastopa tudi danes obicajna beseda svetnik, kar pomeni, da gre za izbiro. Avtor se je odlocil za redkejso, bolj starinsko besedo ali --- drugace povedano --- zacutil je pojem stilema. Tako je mogoce razlagati pridevnik sovraz, ki ga je uporabljal tudi Trubar. Zveza voli-voli za latinsko aut-aut je arhaizem, ki v kakem drugem slovenskem tekstu sploh ni ohranjen, je pa znan iz stare cerkvene slovanscine in iz stare srbohrvascine. Podobno je z glagolom raciti, ki je kljucna beseda v izrekanju prosnje za milost in odpuscanje (da mi racite prositi, da mi on raci dati, me raci obdarovati, mi raci dati). V podobnem kontekstu je beseda znana tudi iz III. Brizinskega spomenika (mi racite na pomoci biti, jesi racil na si svet priti III 20 in 68-9). Iz jezikovne rabe je ocitno, da gre za pojem, ki ga oznacuje latinski glagol dignari, in da je vezan izkljucno samo na tista mesta, na katerih se govori o Kristusu. Drugi omenjeni leksemi imajo v sebi ze metaforicne lastnosti. To velja tudi za naslednje zglede: odpoved hudicu (= spoved), obrniti se od boga (= gresiti), huda dela (= grehi), hudiceva oblast (= zivljenje v grehu), stanovitno stati (= biti moralno krepak) in najlepsa podoba iz celotnega teksta, ki se glasi bridka reva mojega srca.

Besedilo splosne spovedi je oblikovano po zakonih, ki jih narekuje recitativ:

Jaz se dlzan dam,
kir sm to p(re)lomil,
kar sm oblubil,
kadar sm krst prijel,
kir sm se od buga obrnil
inu od nega zapuvidi,
kir sm boga zatajil
z mejmi hudejmi dejli
inu sm se volnu vdal
ti ablasti tiga hudica,
kigar sm se odpovejdal,
kadar sm krst prijel;
timu sm je do sejga mal
z mejmi grejhi volnu sluzil.
Tiga je (meni srcno zal)...¹⁰

desetina	mojega telesa
(desetina) drugega	mojega blaga

Daz ih den zehenten mines libes
und andres mines guotes nie so gegab so ih solte.

III

V kitici velikonocne pesmi je obdelana liturgicna misel o vstajenju in njegovem pomenu za odresenje clovestva. Res gre za predelavo nemske pesmi (Christ ist erstanden), vendar razlocki v izrazju, v ritmiki in v fakturi stavka govore za afektivno in jezikovno samostojno prepesnitev znane srednjeveske teme. Nemski tekst je kiticna pesem, sestavljena iz dveh parov asoniranih vrstic:

Christ ist erstanden
von der marter alle
dess solln wir alle froh seyn,
Christ will unser trost seyn.
Kyrie eleison.¹¹

(Nas gospúd je / od smti vstal, / od néga brídke mártre; / nám je se veselíti / on nam hóce k trósti bíti. / Kyrie eleison)

Nás gospúd je / od smti vstál // ón nam hóce / (k) trósti bíti)

V teh primerih bi bilo napacno iskati kakrsen koli ritmicen motiv. Jezikovna norma obeh stihov je clen (fonetski blok). Za pravilno branje taksnih verzov je poglavitno najti mesto, na katerem je odmor (cezura). Navedena stiha sta potemtakem sestavljena iz dveh fonetskih sklopov ali --- glede na zloge --- iz skupine 4 + 4. Tako osemzlozni vrstici oklepata druga dva fonetska sklopa s sedmimi zlogi in z odmorom za drugim verzom. Taksen nacin pesnikovanja je zelo star in je v slovenskem slovstvu izprican najprej ze v II. Brizinskem spomeniku.

Motivno sta si nemska predloga in slovenska priredba precej podobni, v konkretnosti pa so vendarle znacilni razlocki. Beseda Christ je prevedena z emotivnim nas gospud, namesto enostavnega ist erstanden imamo v slovenscini je od smrti vstal. V nemscini je Kristus premagal samo muke, v slovenskem besedilu je poudarek na premagi smrti in muk, kar je zahtevalo priredno zvezo dveh stavkov. Za zvezo marter alle je prevajalec nasel ustrezen stilem v bridki martri, ki ima neki arhaicno-custveni odtenek. Tretji stih je prevodno posrecen: zveza pomoznika biti in nedolocnika izraza potrebo in neogibnost dolocenega dejanja ter spada med paleoslovenizme, kakrsni so oblikovali Brizinske spomenike (biti, imeti + nedolocnik v pomenu latinskega debere).

Besedilo velikonocne pesmi se je uporabljalo ob praznikih, ki se v katoliski cerkvi slavijo z velikonocno liturgijo. V zvezi s taksnimi prazniki pa je obstajal latinski obredni prizor z naslovom Visitatio sepulcri, ki je postal aktualen ze v XV. stoletju. Ljudstvo se je torej udelezevalo, kakor kaze pesem, tega obreda tudi s pesmijo v domacem jeziku. Oblika te udelezbe je za sedaj zakrita s temo zgodovine. Toda prav s to moznostjo si je razlagati, zakaj je pesem prezivela cas (znanih je devet razlicic) in nasla milost celo v Trubarjevih oceh. To bi pomenilo, da se je liturgicni obred ohranil dlje casa in je skupaj z drugimi razlogi omogocil, da se je od vseh slovstvenih zvrsti v knjizevnosti na Slovenskem najprej uveljavila prav dramatika. Zato mesto stiske velikonocne pesmi ni samo med cerkveno poezijo, temvec tudi v osnovi slovenske srednjeveske drame.

Invokacija pred pridigo je oblikovana slovstveno dokaj enostavno. Od sestih vrstic jih je pet samostojnih stavkov, zlozenih po enotnem nacelu: na zacetku vsakega stoji glavni pojem (milost in gnada, pomoc, prihod, trost, obhranjenje), ki mu sledi navedba nosilca tega pojma (nas gospod, devica roza, sveti duh, svetniki, kriz). Gre torej za akumulacijo odbranih pojmov, ki so podani v kliseiziranih fonetskih sklopih. Kliseizirano kopicenje razodeva ocitno teznjo k identifikaciji prosnje, ki se dokoncno izpove v sesti vrstici: ta rac z mano no z vami biti. S tem je temeljni klise razbit; zadnja vrstica je strukturno nova. Ker je zunaj obicajnega nacela za stavcno zlaganje, omogoca custveno poglobitev.

Taksno tezenje je razvidno tudi iz rabe arhaizmov, se bolj pa iz podobe stiha, ki je vecidel dolga dvodelna vrstica. Po vsebinski in oblikovni strukturi je invokacija pred pridigo zvezana s prvotnimi kirielejsoni. Kakor dokazuje goriski rokopis (iz let 1551 in 1558), se je taksen obrazec uporabljal kot praefatio ante predicationem. Stisko besedilo pa ima svoj korelat tudi v drugih slovanskih slovstvih, saj je vsebinsko v tesni zvezi s starocesko (hiliasticno) pesmijo Hospodine, pomiluj ny. Ta pesem je med husiti postala to, kar je izpricano tudi za slovensko priredbo; pela ali govorila se je pred pridigo. Podatek je zanimiv zato, ker se v zvezi s tem tekstom Stiskega rokopisa omenja ceski menih, ki naj bi bil po husitskih vojskah pribezal v Sticno. Pregnani husiti so zares prihajali tudi na Slovensko in --- kakor je videti --- dali nekaj novih slovstvenih spodbud (v zickem samostanu je izpricano celó cesko pismenstvo). Pobudo za slovensko razlicico invokacije je treba iskati prav v tem kulturotvornem prilivu ceskih menihov.¹²

Zapis antifone Salve Regina je grafolosko enak invokaciji pred pridigo. V obeh primerih je verjetno treba racunati s ceskim redovnikom, kar se ponovno in dosti mocneje kaze v besedilu antifone. Ceski jezikovni vpliv je mogoce ugotoviti v glasoslovnih, predvsem pa v oblikoslovnih posebnostih, in to govori za zahodnoslovanski izvir pesmi. Na Ceskem in Poljskem je bila prav ta pesem mocno priljubljena in je se danes znana v vec razlicicah. Izvirnik te pesmi se je pojavil v prvih zapisih na koncu XI. stoletja. Uporabljala sta jo tako rimski kot benediktinski brevir. Vsebinsko je bila preracunana na custvo in je bila zapeta v prvi osebi mnozine, kar je bilo kaj prikladno za razna cerkvena slavja. Med menihi v Clunyju se je uporabljala od leta 1135 kot pesem pri procesiji. Od tod jo je zaneslo med cistercijane, ki so jo od leta 1218 morali moliti vsak dan, od 1251 pa obvezno po kompletoriju, to je po sklepni molitvi v brevirju. V tej obliki je bila od XIV. stoletja naprej razsirjena po vsej zahodni Evropi.¹³

Ti zunanji podatki lahko povedo marsikaj tudi o stiskem slovenskem besedilu latinske antifone. Pomembno je ze to, da se kot domaci nasprotek vkljucuje v marijanski kult. Zveza besedila s samostanom v Clunyju pa kaze, da gre za slovstveno prico moderne srednjeveske misticne smeri, ki je imela svoje torisce zlasti v Sticni.¹⁴ Za nastanek slovenske razlicice je treba ob tem poudariti tudi dejstvo, da Salve Regina ni bila predpisana za rabo v delu z verniki, marvec so jo morali latinsko moliti samo duhovniki. Glede na to, da gre za globoko custveno obcuteno srednjevesko cerkveno pesem, je mogoce zagovarjati mnenje, da je to besedilo poskus prevajanja, ki je imelo prvi nagib v ustvarjalni slasti in potrebi. Pri tem je bila redovniku Cehu v spominu ceska tradicija te pesmi, s katere vsebino se je sele v tujini lahko izenacil. V njej je namrec stih o izgnanih Evinih otrocih (Ad te clamamus exules filii Hevae... ), kar pomeni, da je najbrz domotozje ustvarilo dusevno dispozicijo za prepev latinske antifone v slovenscino.

Avtorja Stiskega rokopisa (Anonymus I ceskega porekla in Anonymus II) sta se s svojim delom vkljucila v siroko kulturnoideolosko in zgodovinsko ozadje. Zato imajo obravnavana besedila podobno slovstveno tipiko. Temeljna znacilnost jim je idealisticna usmerjenost, ki ima dve strani. V delih samih je imanentna filozofsko-religiozna ideja boga in iracionalne teogonije, na socialni strani pa se izraza skupinska zavest. V tem okviru so vsi cutni pojavi zgolj odsev bozje volje, ki je zasuznjila clovekovo dejanje in nehanje. Celotni materialni svet je pasivno odvisen od visje, objektivne bozje sile; zato tudi posameznik izginja v credi, ki je strogo podrejena bozji uredbi in naredbi. Negacijo materialne cutnosti in osebne individualnosti spremlja poudarjanje duhovnosti in tistih potez, ki so protiindividualisticne. Zato se srecujemo s slovstvom, ki je samo po sebi lahko zgolj in samo vezan nosilec ali dekla eticne in religiozne, skupinske duhovnosti. Njegov temelj je eticno-duhovna vrednost in njegov cilj je eticno-ociscevalni ucinek. Le-to pa ima svojevrstne posledice v literarni strukturi obravnavanih besedil. Vsa izrazajo apriorno normo, ki mora veljati ljudem za nespremenljivo in sveto ter je posameznik ne sme spreminjati ne osebno tolmaciti. Teznja za duhovno, vecno nespremenljivo idejo, ki plava nad casom in clovekom, pomeni nadosebno potezo, apriornost, splosnost in stalnost. Ta lastnost doloca tudi slogovno in kompozicijsko normiranost razlicnih pojavnih oblik tekstov. Kompozicijska arhitektonika je upostevala vezano obliko poeticnih besedil in stevilcno stroge stavcne ali ritmicne periode, v veliki vecini pa je tudi motivno tezila k strogi urejenosti. Da se ni prevesila v pravo somernost, je kriv emocionalisticni tok, ki je zacel podirati moralno-estetski red stvari v romaniki v prid nove umetnostne dobe --- gotike.¹⁵

Teksti Stiskega rokopisa so bili namenjeni kultu in cerkvenim obredom. Bili so za vse ljudstvo, ki jih je enako razumelo. Tako zelo so bili last duhovne crede, da so vsi zapovrstjo anonimni. Tu pa smo pri zarodku pomembnega pojava. Taksni, kakrsni so bili, so ti teksti vendarle dokaz neke demokratizacije in laicizacije. Ta lastnost ni v nasprotju s cerkvenim slovstvom kot takim. Gre za to, da ta besedila niso vec samo za duhovnika, marvec so namenjena predvsem laiku, ki tako postaja gospodar polozaja. Zato ni presenetljivo, da ima Stiski rokopis ocitno teznjo, da zagrabi v aktualnost tistih vidikov, ki so bili za srednjeveskega cloveka vsakdanja resnicnost. Zato tekst ni estetsko samostojen, marvec je estetika podrejena potrebam cerkve. Tako je nastal drugacen tip oblikovanja, ki se je mocno poenostavilo (v primeri z Brizinskimi spomeniki) in zamenjalo metaforicni izraz s primerjajocim pisanjem. Norma literarnega izrazanja je postala govorjena beseda, in sicer beseda preprostega ljudstva z vsemi germanizmi, ki je samo malenkostno pozlahtnjena z izrocilom slovenskega cerkvenega govora. Ravno podreditev vsakdanji slovenski govorici in beg od visjih nalog sta bila v obravnavanem rokopisu hotena in literarno-razvojno dovolj pomembna lastnost. Z njo se je ob literarno latinscino in nemscino postavila spet literarna slovenscina, kar je imelo za nasledek novo razmerje med slovensko in latinsko-nemsko slovstveno ustvarjalnostjo. V teh in taksnih lastnostih pa je pomen Stiskega rokopisa za slovensko srednjevesko slovstvo.

Razclemba knjizevnozgodovinskih sestavin Stiskega rokopisa je razkrila, da tudi v tem primeru ne gre zgolj za nakljucen tekst, ki naj bi nastal iz prakticnih pastorizacijskih potreb. Podobno Brizinskim spomenikom je tudi Stiski rokopis, ceprav v manjsi meri, nasledek dolocene literarne volje, ki zeli, da naj bo pragmaticno tudi lepo. Stiski rokopis torej v vseh svojih sestavnih delih v tako imenovani bozji besedi vsebuje tudi sledove clovekovega ustvarjalnega duha.

Opombe

¹

Starejsi slovenski teksti I, v omenjenem casopisu na straneh 123-60.

²

Razwój historyczny gramatyki sowieskiej, Prace filologiczne VIII (1913), str. 109-10 in 130-41.

³

Gre za papirnato rokopisno knjigo (21,5 x 13.25 cm), ki je vezana v ovcje usnje in izpolnjena z latinskimi besedili.

⁴

Stiski (ljubljanski) rokopis, Dom in svet XXIX (1916), str. 239-43 in 311-14 (na str. 315-16 so Priloge, kar pomeni, transliteracija ustreznih besedil rokopisa).

⁵

N.m., str. 239.

⁶

N.m., str. 240.

⁷

N.m., str. 312.

⁸

O kompozicijsko-stilni problematiki Brizinskih spomenikov prim. v avtorjevi knjigi Starejse slovensko slovstvo, Ljubljana 1990, str. 70-95.

⁹

O vprasanju romanike in gotike v slovenskem slovstvu prim. avtorjevo monografijo Zgodovina slovenskega slovstva, I. Srednji vek, reformacija in protireformacija, manirizem in barok, Maribor 1968, str. 35-8.

¹⁰

Navedki so prevzeti iz Grafenauerjevega precrkovanja.

¹¹

O velikonocni pesmi je temeljito studijo napisal I. Grafenauer: »Ta stara velikanocna pejsen« in se kaj, Cas XXXVI (1942), str. 89-138.

¹²

Vprasanje ceske pesmi Hospodine, pomiluj ny je obravnavano v Djiny ceské literatury I, Praha 1959, str. 56-7 (avtorji pesem uvrscajo v duhovno liriko, ki je znacilna za husitizem).

¹³

Prim. R. von Liliencron: Deutsches Leben im Volkslied im 1530, Stuttgart 1884, str. XXXIX sl.

¹⁴

O marijanskem kultu in Clunyju prim. v avtorjevi knjigi Starejse slovensko slovstvo, str. 55-62.

¹⁵

O stilni razseznosti srednjeveskega slovenskega slovstva prim. v avtorjevi knjigi Zgodovina slovenskega slovstva I, str. 40-3 in 46-53.