|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razprave in clanki |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Marko Juvan | UDK 82.07:801.73:886.3-1 |
Uvod v medbesedilno branje (pesmi)
Kljub mnozici razlicnih pristopov in opredelitev naj za izhodisce razpravljanja tvegam oznako besedila; le tako bo lahko postalo bolj jasno, kaj je medbesedilnost in zakaj ter kako beremo medbesedilno. Besedilo nam brzkone po vsakdanjih predstavah --- pomeni ali predstavlja v enem ali vec stavkih zapisan, smiselno povezan ter strnjen jezikovni pojav, s katerim nekdo nekomu nekaj pove, ga o necem obvesti, mu kaj pripoveduje, poroca, opise, razlozi, kaj svetuje, vprasa, zahteva ipd. Jezikoslovci in jezikovedi, ce uporabim novo Toporisicevo skovanko, so izhajali iz taksnih in podobnih predstav, pa tudi iz tega, da so pri skladenjskem opisu naleteli na pojave, ki jih z jezikoslovno analizo zgolj do ravni stavka niso mogli docela zadovoljivo razresiti (npr. vloga naklonskih izrazov, clenkov, pozaimljanja, izpustov, stavcnega poudarka ter variantnosti besednega reda). Tako so izdelali razlicne teorije besedila. Zato je potrebno vzeti sledeco opredelitev zgolj kot nekaksen z vseh vetrov zbrkljani in kolikor toliko razumno usklajeni definicijski provizorij, s katerim si hocem le pomagati k razpravljanju o medbesedilnem branju pesmi.
Besedilo je torej sporocevalno dejanje, se pravi aktualizacija jezikovnega sistema, v katerem so jezikovne prvine medsebojno povezane in usklajene na povrsinski ravnini tudi onkraj meje povedi (kohezivnost), njihovi pomenski soodnosi pa se nanasajo na teme oziroma na model sveta (logicne, casovne, prostorske in druge relacije med pojmi in recmi --- gre za t.i. koherentnost); teme in modele soustvarjajo naslovniki z interpretativno dejavnostjo, tako da v sprejemalni proces vnasajo tudi svojo presojo polozaja izjave, svojo vednost o svetu, receh, tematiki dolocenih podrocij in strok, o konvencijah razmisljanja in besedilnih vrstah. Na podlagi tega jim je besedilo sele lahko nosilec dolocenega smisla, relevantnih informacij.1 Prvine in makrostrukture takega besedilnega sveta je mogoce izraziti v razlicnih jezikih ali v vec jezikih obenem (npr. Presernova prva objava --- izvirnika in lastnega nemskega prevoda pesmi Dekelcam v casopisu Illyrisches Blatt; ali Joyceov vecjezicni roman Finneganovo bdenje) in celo nebesedno predstaviti (filmizacija Desetega brata, strip o Marxovem Kapitalu, Straussova simfonicna pesnitev Don Juan). Zato gre za ravnino, ki presega enkraten, konkreten zgodovinski jezik, in tudi za kategorije, ki imajo v cloveskem misljenju dolocenega kulturnega kroga domala univerzalno veljavo (npr. nacelo casovnega sosledja, prostorskega sopostavljanja, vzroka in posledice, istovetnosti in nasprotja, logiski teoremi).2
Za literarna besedila --- cetudi se pri neliterarnih pojavljajo glede tega nekateri pomisleki --- nedvomno velja prepricanje, da morajo po definiciji biti pisno utrjena (fiksirana), jasno zamejena od drugih besedil in od vsakrsnih besednih 'odpadkov' ali 'vrivkov' (npr. Cankarjeve risbe junakov na rokopisih njegovih dram ne spadajo v njihov tekst, prav tako v besedilo Hlapcev ne spada tisto, kar je avtor sam prej popravljal in crtal ali kar so po rokopisu naknadno kracali lektorji, uredniki in redaktorji). Ta zahtevana lastnost je --- skupaj s tistimi, ki merijo na jezikovnoizrazno ter pomensko strnjenost, usklajenost in urejenost besedila --- prispevala k oblikovanju pravcatega kulta o celovitosti, notranji harmonicnosti, zaokrozenosti knjizevnega dela, zlasti pesniskega.
Toda v besedilu, tudi pesniskem, so prvine, oblike in vzorci, ki jih ne moremo docela razumeti, razloziti oz. interpretirati --- ali vsaj v njih cimbolj popolno uzivati ---, ne da bi priklicali na pomoc spomin na tisto, kar ali o cemer smo ze brali, slisali. Te prvine so torej del besedila, ki ga beremo, prizivajo oziroma evocirajo pa tudi njegov kontekst, na katerega se navezujejo in iz njega vnasajo v besedilo celo vrsto dodatnih pomenk, konotacij, asociacij, ki jih je na besedje, glasovne, skladenjske in zgradbene strukture besedila v njihovi doslejsnji rabi ze prilepila zgodovina branja ali pa aktualni druzbeni trenutek, polozaj knjizevnega zivljenja ipd. Prav obstoj takih prvin in struktur, ki so nujna sestavina slehernega besedila, postavlja pod vprasaj eno od njegovih temeljnih dolocnic: razmejenost od drugih besedil in od nebesedil, njegovo navznoter usmerjeno pomensko urejenost.3 To, kar je na videz zgolj v besedilu, vclenjeno v njegovo izrazno ter pomensko zvezanost oziroma strnjenost, ga tudi presega, prebija njegove meje, ga mesa z drugimi izjavami, govoricami, besedili in konvencijami sloga, zanra, jezikovne zvrsti ipd.
Zakaj in kako pesemska besedila beremo medbesedilno, si oglejmo ob sledecih primerih.
Da sploh kaj razumemo
Za to pa je treba imeti ne le slovarsko in slovnicno, ampak tudi enciklopedicno vednost,4 se pravi vedeti, kaj so ti enostavni ali razsirjeni primerjalni cleni oz. kdo so Giganti, Plut, Kamene, Eol, Kupido, Petrarka, Parka zunaj Presernovih eksempelskih delov soneta, kaj je o njih ze napisano, kaksne so njihove zgodbe. Medtem ko slovarska definicija pojasnjuje oznacevalec znotraj jezikovnega sistema, pa enciklopedicni clanek isto besedo razlaga v sistemu kulture, na podlagi ze napisanih besedil in informacij iz njih --- z zgodovino reci, pojma ali osebe, ki je z njo oznacena, z njeno vrednostjo oziroma uporabnostjo, razsirjenostjo, povezanostjo z drugimi recmi, osebami, pojmi ipd.
Preseren sicer v prispodabljalnih, eksemplaricnih oz. parabolicnih kvartinah sonetov praviloma bralcu prijazno izpise aktualizirani enciklopedicni odlomek, izbrani, zanj pomembni, relevantni snop pomenk, prvin iz ze obstojecih zgodb oziroma motivov, na katera kazejo anticna lastna imena. Ta so, naj se zatecem k prispodabljanju se jaz, kot nekaksni vratarji med dvema besedilnima svetovoma ali kot medbesedilni tihotapci z dvojnim drzavljanstvom: v sonete, kjer zacasno bivajo kot besedilna kategorija, tovorijo zgodbe, motive od zunaj, se pravi iz besedil oziroma znakovno urejenih mitoloskih makrostruktur, kjer so imeli ravno taksno (slovnicno, ne pa pomensko) vlogo.
Gre za imenske aluzije, medbesedilne figure, s katerimi navajajoca besedila (Presernovi soneti) prek 'izposojenih', 'gostujocih' lastnih imen, ki naj bi bila kot imena nacelno pomensko prazna, evocirajo za pisca pomembni sklop pomenskih prvin (motiv, temo, zgodbeni izsek) predlog. Z neposrednim sobesedilom pesnik opredeljuje izbiro pomenk, ki so s temo, motivom besedila primerljive, medtem ko ostali predeli tujega znakovnega sestava ostanejo neaktualizirani, v ozadju. Toda v luci pomenskih implikacij, ki jih s sabo prinasa medbesedilna figura, izbrane pomenke prikazujejo, 'interpretirajo' tudi temo besedila.5 Kot receno, Preseren aluzivno prizvani snop pogosto izrecno pove --- pri Gigantih je to npr. njihova storoka moc, pri Dioskurih njuni usmerjajoci in pomirljivi zvezdi, pri Eolu moc nad vetrom. Besedilo tako vsaj do neke mere samo pojasnjuje, osvetljuje predele tuje zgodbe, ceprav brez njenega poznavanja, brez ustrezne enciklopedicne sposobnosti izgubimo celo vrsto konotacij, ki se navezujejo na ta lastna imena v mitskih zgodbah, rodovnikih.
Zgodi pa se, da je aluzivno prizvani pomenski snop mitoloske predloge z navajajocim sobesedilom sicer opredeljen, ni pa izrazen, saj iz nje poleg lastnega imena vanj ni prenesena nobena druga prvina besedilnega sveta.6 Tako nas lahko npr. stihi v (2) pustijo na cedilu, ce smo nevedni glede Kamen, saj iz verzov samih sploh ne bi mogli razbrati, da lirski subjekt tozi o zapostavljanju slovenske kulturne tvornosti na Slovenskem in o idolatriji tujega. Ce pa nas je klasicna izobrazba poucila, da so te osebe opevali Stari kot preroske vodne vile z obrobja Rima in jih enacili z grskimi Muzami, lahko neposredno iz navajajocega sobesedila sklepamo, da je z aluzijo prizvani mitem Kamen pomensko aktualiziran nekako kot 'zascitnice kulturnih vescin'. Prav tako v (3) iz samega besedila ne bi prepoznali poduhovljenega pesniskega cascenja ljubljene zenske, ce nam prej nikoli ne bi prislo na uho, da je bil v mitologiji in leposlovju Kupido rimski deski bog ljubezni, njegova lepa starka njegova mati Venera, Petrarka pa poznosrednjeveski sonetist, ki je opeval svojo ljubljeno Lavro in njene kreposti na hrepenenjski distanci.7
Toda tudi tematika teh Presernovih besedil dobi s pomocjo imenskih aluzij posebno osvetljavo, saj je prikazana prek pomenskih implikacij anticnih mitemov. Individualna romanticna izpovednost se z njimi skusa objektivizirati, prikazati kot nekaj obcega, kot posebni primer splosnih, vecnih, ponovljivih polozajev, znanih tudi drugim. Tako se romanticni individualizem ze vsebinsko bliza klasiki, se bolj pa slogovno, ker pac anticne odnosnice nosijo konotacije klasicizacijskih stilnih tendenc oziroma tradicij ter taksno stilno vrednost sposojenih prvin v novem oznacevalnem okolju tudi evocirajo.
Skratka, pri razlaganju Presernovih sonetov se moramo vseskozi zatekati k tistemu, kar je ze ubesedeno, torej k medbesedilni desifraciji pesmi. Potrebno je, da nasa bralna sposobnost tako ali drugace aktivira enciklopedicni spomin na tiste predloge, ki jih medbesedilno priziva Preseren: bodisi da je ta spomin nas lasten, iz neposrednega poznavanja anticnih pripovedk ali mitov, bodisi izposojen iz leksikonov, ucbenikov in opomb pri izdajah Presernovih pesmi. Preseren in izobrazenci njegovega casa so sicer ze v gimnaziji --- posebej ob gorecih profesorjih, kakrsen jim je bil med 1813 in 1819 Valentin Vodnik --- intenzivno prebirali latinske in grske hrestomatije, svoje govorniske vescine in okus pa so morali izobrazevati ob obsirnem poznavanju mitologije, izbranih govorniskih eksemplov, prevajanju in komentiranju poeticnih mest iz anticnih klasicnih avtorjev, ki jim je bila namenjena precej vecja pozornost kot novoveskim, modernim. Simbolna imena iz obmocja anticne mitologije in zgodovine so jim prisla v meso in kri.8 Zato je lahko Preseren pri medbesedilnih navezavah racunal na to, da bralna sposobnost njegovih ciljnih naslovnikov obvlada kanon avtorjev in besedil, ki jih priziva v svojih sonetih, tako da si je tudi tu lahko privoscil zgolj omembe, namige, litoticno skromnost (gl. primere 1-4). Tedanji klasicno izobrazeni bralci so ob vsakem mitoloskem imenu takoj mogli v svojem spominu sproziti bogate nize asociacij, polne predstave o predlogah, in zapolnjevati Presernove tekstualne namige z ustreznimi pomenskimi snopi ter se v vecjem obsegu vzporejati stare zgodbe z novimi pesniskimi izpovedmi, v katere so bile vcepljene.
Kako je medbesedilno branje pesmi nujno, da jo sploh razumemo, se lahko prepricamo tudi v primerih, kjer prvine iz predlog v novo oznacevalno okolje niso prenesene tako opazno, ampak njihovo tujost zaznamujejo le neznatne motnje v --- npr. ritmicni, skladenjski in leksikalno stilni (gl. 5) --- urejenosti, ubranosti besedila. V taksnih primerih je za prepoznanje medbesedilne figure bralna sposobnost (razgledanost po z odnosnicami prizvanih predlogah) se bolj odlocilna.
Prvi verz Jesihove stirivrsticnice iz zbirke Kobalt9 (5) se tako zdi zgolj igrivo nesmiseln, ce se ustavimo zgolj pri slovarskih pomenih poudarjenih besed (orglar, kos, kalin, slavec; mojster... postavil stafelaj) in ne ugotovimo, da so izposoje, nekake dvozivke, ki merijo iz besedila v izseke dveh obstojecih pesniskih zapisov in v prvine njunih predstavljenih svetov --- v Presernovo pesemsko parabolo Orglar in v njegov sonet Apel podobo na ogled postavi.10 Kot delcki Presernove pesemske parabole, orglar in tri vrste ptic v prvem verzu vzbudijo bralcev spomin na celoto predloge, na njena razmerja med liki (bog, orglar, ptice), na njeno temo, sporocilo o tem, da je spontana prvoosebna pesnikova izpoved vec vredna, bolj blizu Bogu, kot klerikalno nadzorovana, usmerjena poetika hvalnic. S to simbolno pomensko vrednostjo, ki jo naslovnik pozna iz 'enciklopedije', ne pa iz 'slovarja', prinasajo tuje prvine tudi v novo oznacevalno okolje svoje parabolicne pomene, s svojimi implikacijami razsvetlijo, 'interpretirajo' njegovo temo. Sele v interakciji s prizvano predlogo lahko prvi Jesihov verz v 'nevtralni' parafrazi razumemo kot strah, da ne bi bil lirski subjekt (pesnik) s svojo poezijo podrejen platonizmu oblastniskih institucij (kot kos in kalin pojeta, kakor jima dirigira orglar), namesto da bi bil osvobojen, avtonomen, tako kot Presernov slavec. Dvom, da zgolj prvoosebna izpovednost ni vec dovolj za lastno, izoblikovano pesnisko podobo, se nadaljuje v naslednjih treh vrsticah, podlozenih s Presernovim Apelom, mojstrom, ki »podobo na ogled postavi« --- lirskega subjekta ni na sliki, je se na paleti, je torej nekaj nedokoncanega, potencialnega, negotovega, odvisnega od kretnje drugih.
Verjetno prav s tem izposojenim motivom upodobi Jesih eno izmed nacel svoje pisave --- da svojo karnevalizacijsko, ironicno in individualisticno poetiko, svoje teme interpretativno osvetljuje ravno ob podpori tujih besed, semanticnih kretenj drugih (v tem primeru Apela), jih uporablja kot komentar svojih lastnih pesniskih misli, obenem pa tudi za slogovno profiliranje svoje pesniske govorice v kontekstu socasnega modernizma in neoavantgard, kot namiguje verz »Moderne oblike premagujes s kopji, arhaik, s tezo zob«.11
Podlaga z Apelom pa za razumevanje vendarle ni nujna. Omogoca le vec sopomenov, asociacij, nekak stereofonski ucinek (pesnikov glas v dvorani tradicije), bolj polno bralsko osmisljanje, saj se Jesihov modernisticni lirski subjekt igrivo predstavlja prek opticnega filtra implikacij, pomenk iz slovenske literarne klasike, v dialoski interakciji z njimi. Smisel besedila je namrec gibljiva in spremenljiva rezultanta soodnosov znamenj znotraj besedila in njihovih relacij z znamenji drugih besedil, s situacijo izjavljanja in sprejemanja, s kontekstom sorodne tematike, podrocja razpravljanja.12 Vec kot je taksnih relacij, bolj zapletene in sestavljene bralne (spominske in opomenjevalne) postopke sprozijo,13 bolj kompleksne strukture smisla proizvajajo.
Medtem ko smo torej v primerih 1-5 videli, da brez medbesedilnih navezav nekaterih besedil sploh ne moremo razumeti, pa se je ze v (5) pokazalo to, kar bodo se podprli sledeci primeri: da nekatera (pesemska) besedila razumemo bolj polno, celovito, bogato, ce v njih prepoznamo in interpretiramo medbesedilne figure.
Da razumemo bolje
Bralski dozivljaj pesmi, ki ga omogoci sele enciklopedicno, ne zgolj slovarsko branje izglasnih besed, se s to medbesedilno razseznostjo dopolni, obogati smisel teksta, saj --- med tem smo, radovedni, lahko Preserna ponovno vzeli v roke, kolikor ga ne znamo na pamet --- zacenjamo iskati novo vrsto ekvivalenc med obema besediloma, ju vzporejamo, da bi odkrivali nadaljnje podobnosti in razlike. Presernove nekoliko sentimentalne »mokrocvetoce rozce poezije« Taufer v oblikovno enakovredni, paralelisticni sintagmi, npr. polemicno zaostri in ozemlji v »tihe treske poezije«; namesto da te svoje kali zenejo iz srca, Taufer v odlitku enakih, medbesedilno paraleliziranih, skladenjskih razmerij sugerira pomensko antiteticno, bolj srhljivo sliko 'zasede in kosti'. Tauferjev sonet tako s citati rimanih besed odpira in siri prostor nasega asociiranja, spodbuja k iskanju medbesedilnih paralelizmov (ekvivalenc v razlicnem in razlicnosti v ekvivalencah), ceprav bi ga (za silo) razumeli tudi brez teh medbesedilnih sredstev.Se bolj razumljiv je sam po sebi odlomek iz Salamunove Dume 196416 (7), jeznega, izzivajoce kontrakulturnega, mladostnisko nestrpnega in antiavtoritativnega ginsbergovskega »tuljenja«,17 polnega anaforicnih paralelizmov in ironizacijskih apostrof. Razvidno je, da mu grejo posteno na zivce metafizika, krscanska in socialisticna moralka, slovenska folklora, domacijstvo, druzbeni in pravni sistem ter njemu vdani in prilagojeni udje (celo intelektualci), odkrita ter prikrita ideoloska represija, institucije in aparati indoktrinacije --- sola, posebej pa institucija nacionalne literature, ki casti razne povprecneze (ki jih metonimicno pooseblja ime nesrecnega, ze v literarni zgodovini kot formalisticnega epigona ozigosanega Cimpermana).
Toda ze z naslovom svoje provokativno avantgardisticno besedilo (skoraj manifest) jasno zaznamuje kot obnovitev Zupanciceve Dume, te najrazvpitejse, pesnisko bohotne, vitalisticno zanosne hvalnice domovine in slovenstva. S tem in s parafraziranim citatom ze pri Zupancicu variiranega verza (»Hodil po zemlji sem nasi in pil nje prelesti/bolesti«) pa dobi Salamunova deklamacija novo, polemicno in parodicno razseznost. Salamun ne demontira slovenskih in/ali socialisticno samoupravnih vrednostnih sistemov samo neposredno, ampak tudi posredno, prek sprevracanja dikcije vzorcne simbolizacije oz. ubeseditve nekaterih izmed njih, se pravi prek znizevanja visokega, himnicnega ali elegicnega tona predloge, Dume. Ta je v Salamunovi zavesti verjetno funkcionirala tudi kot eno izmed besedil, ki jih je nacionalni sistem kulture kanoniziral kot svoje ogledalo, svojo podobo, simbolno zgostitev.
Tu del predloge ne zastopa le sirsih njenih pomenskih sklopov (kot v vecini doslejsnjih primerov), ampak je tudi predloga sama --- kot tisto, kar je v novem besedilu oznaceno s ponovitvijo, prenosom (citatom) njenih prvin --- simbol oznacevalec se sirse pomenske 'celote', katere 'del' je: tipologije slovenske literature, kulture in nacionalne zavesti. Sinekdoha (figura, v kateri del zastopa celoto --- npr. jadro ladjo), znacilna ze za postopek aluzije in druge doslej obravnavane medbesedilne navezave, se v tem primeru torej podvoji, seze iz besedila kot simbolnega oznacevalca v kulturo.18
Jesihova pesem sle imas, zivis pod vodo19 (8) je na prvi pogled nekoliko zagonetna, vecumna ze na ravni osnovnih pomenov (interpretacije motivov, 'zgodbe', predstavljenega sveta), deluje --- kot mnoge druge v isti zbirki --- skoraj kot angleska 'nonsense' poezija. Toda kritiski kult o ludisticni igri jezika, goli znotrajtekstualnosti brez razvidnejsih tematskih obrisov, je pretiran. Pesem kljub poudarjeni poetski funkciji, jezikovni samociljnosti, igrivo kombinatorni »naravnanosti k sporocilu kot takemu, osredotocenju na sporocilo zaradi njega samega«20, ki naredi njen jezik skoraj neprozoren, vendarle lahko sugerira vtis o motiviki: o nekaksni vecerni melanholiji in utrujenosti lirskega subjekta, zrocega nekam cez Barje proti Krimu, ki v svoji (ljubezenski) stiski zaradi prezahtevne mlade apostrofira, ne brez ironije, vsemogocno, vsepricujoco noc.
V to nizanje besed, iz katerega smo ne brez napora proizvedli kolikor toliko otipljiva motiv in temo, pa je maskirana cela vrsta struktur in besedja, ki ju spet razgrajujejo, saj kazejo na tujost oz. izposojenost --- na njihovo pripadnost konvencijam (npr. vprasalni del slovanske antiteze v 3. kitici), stilemom, pesniskim slovarjem prejsnjega in nasega stoletja. Pesem, ki naj bi bila izpovedni samogovor oziroma apostrofa noci, se izkaze za krizisce razlicnih pesniskih glasov, lirski subjekt pa za ironicni konstrukt iz posnetih jezikov, prenesenih besed in podob.
Trudna tema, zalni prsti tako npr. odzvanjajo dekadencno poetsko melanholijo, udomaceno se pri Grumu, ojacuje pa jo se bolj staromodna, sentimentalisticna solza prava. V te posnetke zlahtnega pesniskega zalovanja se kontrastno zarisejo Kocbekovi lipicanci, ambivalentni simbol slovenstva; na nagovorno obliko (oce pripoveduje sinu), s katero Kocbekovi Lipicanci simbolizirajo ustno izrocilo iz roda v rod, pa namiguje starsevsko razmerje v zadnji Jesihovi strofi. Kljub modernisticnemu zapisu (brez velikih zacetnic) in navidezni neizometricnosti ter trivrsticnosti ze v prvi kitici prepoznamo citatni posnetek »romarske« stirivrsticnice, sestavljene iz izmenjujocih se trohejskih osmercev in sedmercev ter uveljavljene ze v razsvetljenski poetiki. Ta verznokiticni vzorec, ki se kljub raz- in doglasevalnim ter drugim spremembam se stirikrat ponovi, lahko v avantgardisticno pesem vpotegne tudi evokacijo nekaterih znanih uresnicitev iz slovenske slovstvene zakladnice21 --- najbolj vsekakor Vodnikov Vrsac, ki tudi sicer pri Jesihu pusca nekaj sledov. Poliptoton (tj. ponovitev besede v drugacni sklonski obliki) lice mimo lica plava je paralelisticni odmev iste geminacijske figure te predloge (»sklad na skladu se vzdiguje«), Jesihov depresivni pogled na oddaljeni Krim pa evocira vzneseno Vodnikovo razgledovanje po hribih, medtem ko se verz tresi pravi svoj potres zdi preoblikovanje Vodnikove kitice, v kateri »stresa votli glas bregove«.
Zgledi so bili, upam, prepricljivi dokazi, da je medbesedilno branje pesmi (pa tudi drugih literarnih besedil) pomembno, ker jih bodisi
Z metodami medbesedilne analize si zgolj uzavescamo taksne bralske procese, premisljamo, kako je besedilo narejeno, da nas na razlicne nacine zvablja v asociacije na njegov kontekst, na tisto, kar je ze bilo napisano ali se pise zdaj, in tisto, kako se v dolocenih vrstah, krogih ali druzbenih slojih pise. Sledimo skratka temu, kako se besedilo samo vpisuje v taksen kontekst oz. kako skusa svoja razmerja z drugimi besedili samo vzpostaviti in prikazati.
Opombe
zyka. Vroclav itd.: Ossolineum, 1979, str. 226-250.
