Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski Zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero

Sociolosko se je to kazalo v vzponu mescanstva in njegovi veri v cloveski razum, ki je razkrajal fevdalne dedne privilegije absolutne oblasti in njenega utemeljevanja v bogu. Razsvetljensko optimisticno razumevanje zgodovine kot linearnega razvoja k vedno visjim in popolnejsim oblikam druzbenega zivljenja se je pod vplivom mescanske revolucije v romantiki zrelativiziralo. Kakor trdi Hauser, se je z romantiko uveljavilo prepricanje, da je narava cloveskega duha, politicnih institucij, prava, jezika, religije in umetnosti razumljiva le ob pomoci njihove zgodovine in da prav njihovo zivljenje v zgodovini kaze te tvorbe najbolj neposredno, jasno in bistveno.²

0.1   Vsesplosna sprostitev duhovnih in druzbenih vezi je nasla svoj odraz tudi v umetnosti. Nov polozaj umetnika sta po Heglu dolocala dva sklopa znacilnosti:

0.1.1   Umetnik ni vec vezan na neko posebno vsebino in samo njej ustrezno obliko, z njegovim najglobljim bistvom niso neposredno identicne nobene posebne vsebine in nobene posebne oblike.³ Umetnika ne doloca vec nacelo trojne enotnosti, in sicer enotnosti med seboj odvisnih prvin umetnosti, umetnika in ljudstva, enotnosti pomena in oblike umetniskega dela ter enotnosti umetnikove subjektivnosti z vsebino njegovega dela.⁴ Umetnik je postal svoboden.

0.1.2   Umetnik je od svoje vsebine, pa tudi od oblike odtujen. Pri ustvarjanju uporablja zalogo slik, slogov, preteklih umetniskih oblik, glavno merilo uporabe je njihova primernost umetniskemu gradivu.⁵ Iz tega jasno sledi, da so pretekli slogi in pretekle umetniske oblike ostale brez svoje zgodovinske podlage, ustvarjalci so jih uporabljali ne glede na sistemsko vrednost. Nova uporaba jim je podelila tudi popolnoma nov pomen.⁶

0.2   Umetnostna zgodovina, ki se s pojavom historizma najintenzivneje ukvarja in ga je tudi najizcrpneje in najgloblje proucila, se je pri raziskovanju historisticne arhitekture dokopala do ugotovitve, da je v obdobju historizma (zacelo se je v drugi polovici 18. stoletja, vanj je uvrscen ze klasicizem,⁷ po novejsih raziskavah pa se pojav prav gotovo ne koncuje s koncem 19. stoletja⁸) stavbna naloga razpadla na v prejsnjih obdobjih zdruzeni sestavini --- namen in pomen. Pomen se je zdaj izrazil v obliki »sloga«, in sicer tako imenovanega historisticnega sloga (upostevati je namrec treba epohalno novost, in sicer pluralizem historisticnih slogov), in je zivel samostojno, od namena neodvisno zivljenje.⁹

0.2.1   Izbira ustreznega, po preteklem slogovnem obdobju zgledujocega se »sloga« je bila simbolicno dolocena. Simbolicni znacaj arhitekture je bil pomembnejsi od funkcionalnega in je bil politicno motiviran.¹⁰ S prevzetimi oblikami minulih slogovnih obdobij si je arhitektura tako zagotovila zgodovinsko objektivnost oziroma politicno in druzbeno pomembnost, ali drugace povedano, citirane oblike nimajo samo arhitektonskega pomena, ampak tudi umetnostno- in kulturnopoliticnega ter druzbenega.¹¹ Sociolosko to pomeni, da si je mescanstvo po utrditvi ekonomskega polozaja s historicnimi arhitektonskimi oblikami tudi navzven prizadevalo zagotoviti priznanje legitimnosti svoje vladavine.¹²

0.2.2   To pomeni, da arhitekturo v obdobju historizma obvladuje dvojna struktura: en njen del (pomen, ki se izraza v historisticnem slogu) v bistvu predstavlja nekaksen komentar, ki izraza mescansko ideologijo (torej ideologijo vodilne plasti; popravek je pomemben, kajti totalitarni rezimi v 20. stoletju so prav tako uporabljali historisticne prvine), drugi njen del pa bolj ali manj stvarni, prakticni namen. Najnazornejsi primer je tako imenovana inzenirska arhitektura, ki se je v 19. stoletju vedno morala stilno (to je historisticno) oblaciti, kolikor je seveda hotela biti sprejeta kot umetnost.¹³

0.3   Vse te ugotovitve je mogoce s pridom uporabiti pri proucevanju jezikovnega oblikovanja slovenskih umetnostnih, kot bo v razpravi pojasnjeno, pa tudi neumetnostnih besedil v obravnavanem obdobju.

0.3.1   Slovenske dezele so dozivljale bolj ali manj podobne druzbene spremembe kot ostala Evropa. Obcutek pripadnosti slovenskemu narodu (mescansko uveljavljanje subjekta je namrec kot kolektivno obliko taksnega subjekta poudarilo in povzdignilo narod)¹⁴ se je zacel intenzivneje uveljavljati ze v obdobju razsvetljenstva sredi druge polovice 18. stoletja), dobil svoj programski izraz leta 1848 v Zedinjeni Sloveniji in konec sestdesetih in v zacetku sedemdesetih let 19. stoletja dosegel enega od svojih najzanosnejsih mladomescanskih viskov v taborskem gibanju. Slovensko mescanstvo se je kljub precejsnjim tezavam in hudim nemskim pritiskom gospodarsko in politicno razvijalo, druzbeni prostor v slovenskih dezelah pa postopoma na moderen nacin razslojeval.

0.3.2   Vpetost slovenskih dezel v srednjeevropski zemljepisni, druzbeni, politicni in duhovni prostor se je bolj ali manj intenzivno kazala tudi v umetnostnem oblikovanju. Historizem kot znacilna oblika umetnosti nastopajocega vodilnega razreda --- mescanstva --- se je izrazil v vseh umetnostnih zvrsteh. (Stevilna opozorila na historisticne prvine v besednem oblikovanju nemskih besedil najdemo v knjigi Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, 2, Rowohlts Enzyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg 1986, str. 286-360.)

0.3.2.1   Zanimivo je, da tudi raziskovalci slovenske besedne umetnosti obravnavanega obdobja bolj ali manj eksplicitno potrjujejo obstoj dvojne strukture. Za slovensko besednoumetnostno oblikovanje je po Pogorelcevi ze od razsvetljenstva dalje znacilen spopad med retoricno oziroma zgodovinsko (misljen je historizem) in naravno poetiko,¹⁵ po Paternuju pa soobstajanje tako imenovanega stilnega sinkretizma (mesanice razlicnih preteklih slogov) ter folklore v razsvetljenstvu¹⁶ in realisticnih prvin v 19. stoletju¹⁷ (sem je treba steti tudi Ludwigov izraz »poeticni realizem« in Celestinov »idealni realizem«), pri cemer ni mogoce spregledati njegove ze navedene ocene knjizevnosti slovenskega realizma (velja nekoliko modificirano tudi za knjizevnost razvetljenstva, samo da to v marsicem dolocajo tudi koristnostni nameni, na mnogo zahtevnejsi stopnji pa sluzi narodnostni ideji pogosto tudi Presernovo pesnistvo), da gre pac za knjizevnost, ki je znova in se zmeraj silovito vprezena v nacionalne namene, obstojece zunaj literature same. Zato gre za literaturo, ki se nenehoma vzpostavlja kot literatura, hkrati pa se nenehoma deliterarizira.¹⁸

S tega vidika bi bilo treba podrobneje preuciti ugotovitev Pogorelceve o plasticni oblikovanosti slovenskih realisticnih besedil, ki je dosezena s kontrastno postavitvijo obeh pripovedi, o dogajanju in o komentarju, na pripovedno ravnino, pri cemer so prehodi z ravnine na ravnino navadno nakazani z jezikovnimi sredstvi.¹⁹

Upostevajoc tudi Kmeclova spoznanja o slovenskem romanu druge polovice 19. stoletja kot glasniku mescanske ideologije (Matjaz Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, 1981) je mogoce postaviti naslednjo trditev: historisticna oblikovanost v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja (ce se omejimo na predmet raziskave) zadeva predvsem ravnino komentarja, ki na razlicne nacine izraza tako imenovani mescanski subjekt pripovedovalca --- oziroma splosneje receno, ideologijo slovenske mescanske druzbe --- oblikovanje ravnine dogajanja pa je mnogo bolj odprto nacelom naravne poetike.

1.0   Ker pricujoca raziskava svojo pozornost usmerja v jezikovno historisticno oblikovanje slovenskih pripovednih, deloma pa tudi poljudnoznanstvenih besedil druge polovice 19. stoletja, jo je treba nadaljevati z ugotovitvijo Brede Pogorelec o nekaterih izraznih sredstvih, znacilnih za tako imenovano zgodovinsko poetiko v prozi:

Razliko med »zgodovinsko« in »naravno« poetiko sem pokazala ob poeziji, velja pa razumljivo tudi za prozo. Izrazna sredstva so do neke mere drugacna; prav pri besednem redu so moznosti figurativnih premikov manjse kot v poeziji (najbolj opazni med njimi so na primer prestavljanje prilastkovih polozajev ob odnosnici /.../ ter stava klitik), zato pa je zgodovinski ucinek dosezen drugace, zlasti s posebno, mestoma naravnost togo ureditvijo povedi (na primer z dvojno, trojno clenitvijo, /.../ s posebno razvrstitvijo podrejenih povedi ob nadrejeni in podobno).²⁰

Raziskava tako usmeritev sicer uposteva, vendar ji skusa potrditi veljavnost tudi s premikom pozornosti na ravnino besedila ( o tem primerjaj razpravo Brede Pogorelec Stilno predhodnistvo v Tavcarjevih delih, JiS 1982/83, st. 7/8, str. 285-292). Njen glavni, ne pa edini namen je ugotovitev historisticnih besedilnih (torej nadpovednih) vzorcev v omenjenih besedilih.

1.0.1   Historisticno oblikovanost besedilnih vzorcev je mogoce potrditi na dva nacina: z njihovo oblikovanostjo po predpisanih retoricnih pravilih in z njihovo navzocnostjo v besedilih iz preteklih slogovnih obdobij (na primer renesanse in baroka) --- pri cemer je treba upostevati dejstvo, da so bila v preteklih slogovnih obdobjih retoricna pravila bolj ali manj obvezna za vse zvrsti besedil.

1.0.2   Historisticno oblikovani deli besedil se po svoji oblikovanosti opazno locijo od ostalega besedila, zato raziskava skusa ugotoviti tudi njihovo vpetost v besedila in njihov poseben pomen v njih. Posebna pozornost je posvecena historisticno oblikovanim uvodom obravnavanih besedil, v katerih je pripovedovalcev komentar pogosto najbolj opazen. Hkrati je --- po analogiji s simbolno vlogo historizirajocih procelij v arhitekturi 19. stoletja²² --- mogoce upraviceno pricakovati, da imajo tako oblikovani uvodi vlogo usmerjevalca branja celotnega besedila.

1.1   Retorika v umetnostnih besedilih v obdobju historizma ni imela samo vrednost jezikovnega intenziviranja, ampak tudi vrednost zgodovinsko utemeljenega ideoloskega (v sirsem smislu besede) --- kot zgodovinska dediscina --- in umetnostnoslogovnega koda. Tako je v humanisticnih mescanskih gimnazijah v 19. stoletju retorika ponovno postala eden najpomembnejsih predmetov.

1.2   Posebej je treba poudariti, da se retorika ukvarja tudi z oblikovanjem celotnega besedila (vsaj v smislu smotrnega razvrscanja idej in od tega odvisnega ucinkovanja na sprejemnika, kar s pridom izkorisca tudi moderno besediloslovje²³) in ne samo njegovih delov, na primer samo stavkov oziroma povedi:

Anticna retorika je poznala pet stopenj v nastajanju govora (retoricna pravila so postala last tudi literarnega jezika): 1. inventio/navdih --- zbiranje gradiva in osnov za prepricevanje; 2. dispositio --- ureditev in clenitev zbranega gradiva; 3. elocutio --- oblikovanje v jezik in stilno gladenje; 4. memoria --- zapomnitev, naucenje govora in 5. pronuntiatio: gestikulirano, in sicer opremljeno posredovanje govora poslusalcem.²⁴

Za nase razpravljanje sta pomembni predvsem dve stopnji v nastajanju besedila, in sicer dispozicija in elokucija.

1.2.1   Osnovna funkcija dispozicije je clenitev celote, pri cemer celota pomeni celoten govor oziroma posplosujoce celotno besedilo ali pa vsak njegov izraziteje sklenjeni del, kar je posebej pomembno za nadaljnje razpravljanje. Celoto clenimo iz dveh razlogov, in sicer zaradi doseganja ucinkov napetosti in sklenjenosti (ucinka lahko nastopata tudi skupaj).²⁵

1.2.1.1   Ucinek napetosti oblikujemo z antiteticno sopostavitvijo dveh delov celote.

1.2.1.2   Sklenjenost celote se praviloma kaze v clenjenju na najmanj tri dele: zacetek (lat. initium), sredo (medium) in konec (finis),²⁶ v tako imenovani prakticni stilistiki so bolj znani izrazi uvod, jedro in konec oziroma zakljucek ali sklep.²⁷ Troclenska celota je lahko z izpuscanjem srede oziroma jedra okrnjena na dva (pogosto antiteticna) clena (vsak clen je lahko se dodatno clenjen),²⁸ lahko pa je z dodatnim clenjenjem jedra razsirjena na stiri ali pet clenov (zacetek + vec srednjih clenov + konec).²⁹ Med cleni so mozna razlicna pomenska razmerja (tudi antiteze).

1.2.1.2.1   Za pricujoco razpravo je posebej pomembna posebna oblika sklenjenosti celote, tako imenovano preseganje celote (zacetek + sreda + konec + presezni clen), ki je pojav pateticne amplifikacije.³⁰ Pri tem je treba opozoriti, da retorike tovrstno amplifikacijo --- slovenski izraz je stopnjevanje --- uvrscajo v invencijo.

Retoricni dispozicijski pojav preseganja celote (Überbietung der Ganzheit), ki ga bom v nadaljevanju poimenoval --- glede na navedeno mesto v Lausbergovi knjigi --- sicer nekoliko nekorektno kar pateticna amplifikacija (pateticno stopnjevanje), zajema vec razlicic.

Izraza supra summum adiectio najdemo v Kvintilijanovi Institutio oratoria in ga najbolje razlozi kar Lausbergov citat:

Besonders eindrucksvoll wird eine solche Skala, wenn ihr höchster Punkt (der behandelte Gegenstand) einer Bezeichnung ermangelt und als bezeichnungsloser Gegenstand über einer Serie gesteigerter Ausdrücke hinzugefügt wird (Quint. 8, 4, 6 supra summum adiectio): Quint. 8, 4, 4 »facinus est vincire civem Romanum, scelus verberare, prope parricidium necare; quid dicam in crucem tollere?« (Cic. Verr. 5, 65, 170).³¹

V paragrafu 671, 3a v Lausbergovi knjigi (paragraf opisuje razlicne oblike retoricne figure enumeracije) je opisana razlicica, v kateri predstavlja presezni clen tako imenovani kolektivni povzemajoci izraz celote.³²

Lausberg opozarja tudi na posebno razlicico preseganja celote, v kateri presezni clen povzema celoto s ponavljanjem nosilnih izrazov iz nastevalnih clenov.³³ Curtius tako razlicico imenuje sumacijska shema, ki je po njegovih raziskavah bila najpogostejsa v srednjeveskem in spanskem barocnem pesnistvu.³⁴

Posebej je treba omeniti se Lausbergovo omenjanje apoteze, to je postavitve preseznega, in sicer semanticno presenetljivega oziroma najzanimivejsega clena v sam konec (dela) besedila.³⁵

2.0   Enega najlepsih primerov tako imenovane pateticne amplifikacije najdemo v uvodnem delu pripovednega besedila Klostrski zolnir, ki ga je napisal in leta 1866 v Slovenskem glasniku objavil Josip Jurcic. (Da bi bralec lazje sledil analizi, sem uvodna odstavka razdelil na posamezne skladenjsko-pomenske enote in jih ostevilcil. Prva stevilka pomeni odstavek, druga skladenjsko-pomensko enoto, morebitna tretja pa del take enote).

1.2  Zakaj ce vidis, potujoc po dezeli, na strmovitih hribih sledí stanovanj nekdanje gospôde,

1.3  ce zagledas na prijaznem holmcu tik porascene vrste hribov belo cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudém pripravnisa na ravnem polji;

1.4  ce moras dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po natancnisem razgledu sprevidis, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili zdolej ob hribu le majhen ovinek napravili ---

1.5.1  ce prevdaris vse to in se druge enake zapuscine,

1.5.2  kaj ne da mi pritegnes: nasi ocaki so imeli vec fantazije, ko mi njihovi vnuki, kterim je vec mar za dobroto in korist ko za naravno lepoto.

2.6.1  Takega duha so bili tudi ustanovitelji mesta dolenske Kostanjevice. Videli so menda lepi zeleni otok v Krki in mislili so si kakor sv. Peter: »Gospod! tukaj bode dobro bivati, naredimo satorov: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« In postalo je otocno mestice Kostanjevica, opasana z vodo okrog in okrog. Da se je le lepo na otoku stanovalo, pa je bilo vse; tega ustanavljavci niso dosti steli, ce jim bo Krka od leta do leta nadloge delala, pri vsaki povodnji jim hise zalivala ter tako podila ven od gorke peci v hribe in vzvisene kraje.

3.6.2  Tako sem si rec vcasi mislil po svoji suhi pameti; ali zgodovina uci, da so po vsem tem stari Kostanjevcanje imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso bili tako neprakticni, kakor bi danes covek menil, kajti ravno tista voda, ktera jim je o povodnjah nadloge delala, branila jim je proti sovraznikom zivljenje in imenje.³⁶

2.1   Analiza razclenjenosti uvodnega dela Klostrskega zolnirja kaze, da je Jurcic uposteval navedena retoricna pravila.

Prva skladenjsko-pomenska enota vsebuje pripovedovalcevo trditev o poeticno mislecem duhu nasih prednikov iz starih casov, v naslednjih treh enotah pa so navedeni konkretni dokazi zanjo. Peta enota je sestavljena iz dveh delov; prvi povzema dokazne clene (in torej predstavlja presezni, povzemalni clen ze omenjene enumeracije) in omenja, nedoloceno, se druge enake dokaze, drugi del pa ponovi pripovedovalcevo trditev iz prve enote o poeticnem duhu prednikov in jo hkrati primerja z mislijo o materialisticnem duhu njihovih vnukov. Sesta enota tudi predstavlja presezni clen in v prvem delu vsebuje se en konkretni dokaz za trditev iz prve enote (in ponovljene v petem); v drugem delu sledi antiteza: zgodovina je ob zadnjem primeru ovrgla absolutno veljavnost pripovedovalceve trditve o poeticnem duhu prednikov in njihovi neprakticnosti.

Jurcic je v uvodnem delu Klostrskega zolnirja uporabil razvitejso in s tem torej zapletenejso obliko doseganja ucinka napetosti. V prvi enoti --- clenu retoricne razclenitve dela besedila --- uvoda je predstavljena pripovedovalceva trditev o poeticno mislecem duhu nasih prednikov iz starih casov, na koncu, v drugem delu sestega clena, pa zgodovina ovrze trditev o njihovi neprakticnosti.

Tudi nacelo sklenjenosti celote se kaze v svoji najbolj zapleteni obliki --- preseganju celote oziroma tako imenovani pateticni amplifikaciji. Ce za zdaj peti clen retoricne sheme zaradi posebne Jurciceve ubeseditve pustimo ob strani (v prvem delu so povzeti dokazni cleni in omenjeni, nedoloceno, se drugi enaki dokazi, v drugem pa je ponovljena pripovedovalceva trditev iz prvega, uvodnega clena), lahko ugotovimo, da cetrti konkretni dokaz za pripovedovalcevo trditev v sestem clenu pomeni preseganje na videz ze sklenjene celote prvih petih clenov, cemur sledi pripovedovalceva od zacetne popolnoma drugacna trditev.

2.2   Retoricno oblikovanje Jurcicevega uvoda je treba osvetliti, s tem pa tudi poglobiti z metodami jezikoslovnega besediloslovja, zlasti s tistimi, ki jih je v svoji knjigi Linguistische Textanalyse predstavil Klaus Brinker.

Izhodisce jezikoslovnih raziskav temelji v razlikovanju med strukturo in funkcijo jezikovnih znamenj.³⁷

V jezikoslovnem besediloslovju locimo s strukturnega vidika gramaticno in tematsko strukturno ravnino: osrednja analizna kategorija gramaticne ravnine je gramaticna koherenca, ki jo vzpostavljajo skladenjska in pomenska povezovalna razmerja med stavki oziroma povedmi besedila, najpomembnejsi analizni kategoriji tematske ravnine pa sta besedilna tema in oblika poteka teme, pri cemer tematsko ravnino predstavlja struktura besedilne vsebine, ki jo razumemo kot sestav kognitivnih razmerij med tematskim jedrom (besedilno temo) in v propozicijah oziroma propozicijskih delih besedila izrazenimi delnimi vsebinami oziroma delnimi temami.

Drugi osnovni vidik jezikoslovne besedilne analize, komunikacijskofunkcijski, se nanasa na znacaj dejanja besedila, to je na njegov pomen v komunikativnem razmerju med tvorcem in naslovnikom. Analizna kategorija je besedilna funkcija, ki je opredeljena kot v besedilu konvencionalno izrazen tvorcev prevladujoc komunikacijski namen.

Posebej je treba poudariti, da mora med oblikami razvoja teme in besedilnimi funkcijami obstajati dolocena stopnja druzljivosti.

2.2.1   Za oblikovanje uvodnega dela Jurcicevega besedila je znacilna posebna oblika poteka teme --- argumentni potek teme (Brinker loci se opisnega ali deskriptivnega, pripovednega ali narativnega in razlagalnega ali eksplikativnega).

Zanj so pomembne predvsem tri relacijske logicno-pomenske kategorije. Tvorec besedila utemeljuje svojo trditev oziroma tezo, ki predstavlja temo, z argumenti/dokazi. Da bi lahko v besedilu navedena dejstva postala dokazi za trditev, mora obstajati kljucno pravilo. Kljucno pravilo je splosna hipoteticna izjava, ki ima obliko Ce so dana dejstva x, y, z, potem lahko domnevamo, da velja sklep / trditev S.³⁸

Trditev in dokaz(i) tvorijo izrazeno podlago argumentnih besedil, kljucno pravilo pa je v njih pogosto neizrazeno --- je torej implicitni clen dokazovanja.³⁹ Zadnje za uvodni del Klostrskega zolnirja pravzaprav ne velja, saj je pomensko-skladenjska oblika kljucnega pravila --- s pogojniskim veznikom ce vred --- v njem (od druge do pete skladenjsko-pomenske enote) dokaj zvesto ohranjena. To ustvarja vtis poudarjene racionalnosti. Za ponazoritev velja navesti le drugo in peto enoto:

1.2 Zakaj ce vidis, potujoc po dezeli, na strmovitih hribih sledí stanovanj nekdanje gospôde,

1.5 ce prevdaris vse to in se druge enake zapuscine, kaj ne da mi pritegnes: nasi ocaki so imeli vec fantazije, ko mi njihovi vnuki, kterim je vec mar za dobroto in korist ko za naravno lepoto.

Za nase nadaljnje razpravljanje je pomembno, da je z argumentnim besedilnim potekom teme zdruzljiva pozivna (apelna) funkcija.⁴⁰ Z njo tvorec besedila daje sprejemniku vedeti, da ga zeli pripraviti k temu, da doloceno razmerje do stvari prevzame (vplivanje na mnenje) in/ali da izvrsi doloceno dejanje (vplivanje na ravnanje).⁴¹

2.2.2   Tako zapleteno in antiteticno ucinkovito retoricno oblikovanje uvoda, za katerega je znacilen argumentni potek tem(e), nas spominja na uvode v barocnih pridigah. V svoji razpravi jezikovnostilisticna raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriski in Rogerij) sem ob Rogerijevem oblikovanju pridige napisal naslednje ugotovitve, ki to misel vsaj nacelno potrjujejo:

K veliki integrativnosti besedila prispeva pogosto ponavljanje besed in precejsnjih delov povedi /.../ ter kopicenje retoricno paralelno oblikovanih primerov, ki pojasnjujejo tezo (najpogosteje so nanizani trije primeri, na za sporocilo pomembnejsih mestih jih redkeje najdemo tudi vec, na splosno pa jih je manj kot pri Svetokriskem). Analizirani odlomek kaze znacilno barocno antiteticno lomljeno in oklevajoce priblizevanje glavni temi pridige /.../.⁴²

2.2.2.1   Natancnejse branje pridig na primer v Rogerijevemu Palmariumu empyreumu je pokazalo, da je v njem moc najti model uvoda, ki je skoraj popolnoma tak kot v Jurcicevem Klostrskem zolnirju. Za primer vzemimo uvodni del pridige Na dan Svetega Vida Martirnika inu Tovarsou,⁴³ ki ga zaradi omejenega prostora ne bom navedel v celoti.

V prvem clenu je Rogerij zapisal tezno misel krscanskega pesnika:

In teneris montrat, quid f it puer ite futurus. Kashe u'Mladóti, kaj dejte bode u' Staroti.

V naslednjih treh clenih so v dokaz trditve opisane zivljenjske poti treh iz zgodovine znanih osebnosti: ceskega kralja Vaclava IV., Tomaza Akvinskega in Feliksa Kantaliskega. V petem clenu pridigar opozarja se na druge podobne primere in ponovi misel krscanskega pesnika, kar pomeni, da ima ze ta clen vrednost retoricnega preseznega clena. V sestem, tudi preseznem clenu je kot primer naveden mucenec sv. Vid, ki je svoje cloveske lastnosti iz otroskih let v nasprotju z drugimi omenjenimi osebnostmi potrdil ze v dvanajstem letu starosti --- in ne sele v starosti. Sv. Vid je torej dokaz za protitrditev.

2.2.2.1.1   Ob modelu uvoda v Jurcicevega Klostrskega zolnirja je treba najprej premisliti problem njegove predloge. To pa nas postavlja pred za obdobje historizma izredno pomemben problem medbesedilnosti oziroma intertekstualnosti, ki jo imata Robert-Alain de Beaugrande in Wolfgang Ulrich Dressler v svoji knjigi Einführung in die Textilinguistik za eno od meril⁴⁴ besedilnosti:

Das siebente Kriterium der Textualität nennen wir Intertextualität. Diese betrifft die Faktoren, welche die Verwendung eines Textes von der Kenntnis eines oder mehrerer vorher aufgenommener Texte abhängig macht.⁴⁵

Renate Lachmann je ta vidik besedilnosti opredelila takole:

/.../ der Text selbst konstituiert sich durch einen intertextuellen Prozeß , der die Sinnmuster der anderen Texte absorbiert und verarbeitet und eine Kommunikation ermöglicht, die niemals einsinniger Einverständnis verlangt.⁴⁶

Za nase razpravljanje je posebej pomembno spoznanje, da so predloge lahko besedila (protobesedila) in/ali kodi, ki so tvorbni in sprejemalni vzorci zanje (protosistemi).⁴⁷ Pri tem je posebej pomembna dekonstrukcija opozicije sistem-besedilo, saj med sistemom in besedilom (besedili) obstaja zapleteno dialekticno razmerje.⁴⁸

2.2.2.1.2   Na podlagi teh ugotovitev lahko zdaj premislimo problem predloge v uvodu Jurcicevega Klostrskega zolnirja. Ugotovili smo dvoje, in sicer prvic, da je struktura tega uvoda enaka strukturi uvoda v Rogerijevi v barocnem slogu oblikovani pridigi Na dan Svetega Vida Martirnika inu Tovarsou, in drugic, da je taka struktura ena od oblik retoricnega dispozicijskega pojava preseganja celote oziroma tako imenovane pateticne amplifikacije, zapisane v retoricnih prirocnikih. Strukturo uvoda opisemo z zaporedjem clenov in med njimi obstojecimi pomenskimi razmerji:⁴⁹ 1. trditev₁, 2. niz hiponimov trditve₁, 3. trditev₁, 4. hiponim tudi izrazene trditve₂, ki je s trditvijo₁ v polarnem⁵⁰ razmerju.

Najprej je treba dolociti medbesedilje,⁵¹ to je tiste oznacevalce, ki v triodstavcnem uvodu Klostrskega zolnirja tvorijo artikulirano podlago za konotiranje protobesedila oziroma protosistema. To so predvsem razvrstitev clenov v uvodu in njihova medsebojna pomenska razmerja, ki oblikujejo »barocni« ucinek. Kot je ze bilo povedano, stoji na zacetku uvoda trditev, ki ji sledijo trije primeri kot dokazi zanjo. Primere zakljucuje ponovitev trditve, kar ucinkuje v triodstavcni celoti kot retardirajoca prvina. Sledi ji se en primer, ki najprej potrdi trditev, v naslednjem trenutku pa se pokaze, da potrjuje predvsem protitrditev.

Ti oznacevalci so mi najprej konotirali moje ugotovitve o barocni oblikovanosti uvodov in posameznih odstavkov v pridiznih besedilih Rogerija in Svetokriskega, ki sem ga poimenoval z izrazoma retardacijska protivnostna lomljenost odstavka⁵² in oklevajoce priblizevanje jedru sporocila.⁵³ K temu lahko pristejemo se eno prvino, znacilno zlasti za uvode, najdemo pa jo tudi v drugih delih besedil, in sicer kopicenje retoricno paralelno oblikovanih primerov, ki pojasnjujejo tezo (najpogosteje so nanizani trije primeri, na za sporocilo pomembnejsih mestih jih redkeje najdemo tudi vec, na splosno pa jih je manj kot pri Svetokriskem (namrec pri Rogeriju, op. T.S.)).⁵⁴ Pogorelceva te in druge znacilnosti barocnega sloga osvetljuje z vidika oblikovanosti besedila in jih strne v sinteticno oznako dinamicna zaokrozitev celote ob osrednji pomenski osi.⁵⁵

Vse te ugotovitve skusajo oznacevati barocni slog, kar v nasem primeru pomeni, da medbesedilje v Klostrskem zolnirju konotira protosistem. S tega vidika bi lahko rekli, da so predloga uvoda Klostrskega zolnirja strukturni odnosi protobesedila (ugotovljenega Rogerijevega besedila), ceprav moramo priznati, da je brez dodatnih raziskav tezko dokazati, ali je Jurcic bral Rogerijevo(e) pridigo(e).

Ob tem vsekakor ne smemo spregledati spoznanj na primer Matjaza Kmecla o sicer picli tradiciji na zacetku druge polovice 19. stoletja nastajajoce slovenske pripovedne proze, h kateri (tradiciji namrec) nedvomno pristevamo pridizna besedila.

2.2.2.1.2.1   Naso tezo o barocni pridizni predlogi bi posredno lahko potrjevala casovna umestitev delovanja ene glavnih oseb v Klostrskem zolnirju, priorja Avgustina, ki je zivel in delal proti koncu sedemnajstega in v zacetku osemnajstega stoletja, torej v casu, ko sta Svetokriski in Rogerij izdajala svoje zbirke barocnih pridig.

Tudi iz podnaslova Klostrskega zolnirja --- izvirna povest iz 18. stoletja --- je torej ocitno, da je Jurcic v svoji povesti mimetiziral sicer umisljeno zgodovinsko snov iz barocnega obdobja, pri cemer je z razvidnim oblikovanjem vsaj prvih treh uvodnih odstavkov skusal svoje pisanje stilizirati v slogu obdobja na prelomu 17. in 18. stoletja. Da ima za pripovedovalca povesti zgodovina poseben pomen, kaze tudi antiteza v zadnjem clenu uvoda:

Tako sem si rec vcasi mislil po svoji suhi pameti; ali zgodovina uci /podcrtal T.S./, da so po vsem tem stari Kostanjevcanje imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso bili tako neprakticni, kakor bi danes clovek menil; kajti ravno tista voda, ktera jim je o povodnjih nadloge delala, branila jim je proti sovraznikom zivljenje in imenje.⁵⁶

2.2.2.1.2.2   Prav ob omembi stilizacije pa se moramo povrniti k ze omenjeni trditvi iz Juvanove razprave, da medbesedilje sestavljajo oznacevalci, ki so »dvojno kodirani« --- z besedilom in njegovo predlogo. Renate Lachmann problem opisuje takole:

/.../ Das doppelkodierte Element verweist auf die Syntax, die es konstituiert, das heißt auf eine präsente Zeichenreihe von textueller Konsistenz, und gleichzeitig --- als Isotopiebruch --- auf absente Texte. Brüche und Inkompatibilitäten, die das Doppelzeichen markiert, funktionieren wie Tropen, das heißt wie Abweichungen, nicht aber von der Sprachnorm, sondern von der Norm des gegebenen Textkontinuums.⁵⁷

Ce upostevamo dosedanji premislek, potem lahko recemo, da je medbesedilje uvoda Klostrskega zolnirja kodirano z Jurcicevim besedilom in predlogo, barocno pridigo.

Jasno je, da Jurcicevo besedilo ni pridizno besedilo v izvirnem, verskem pomenu, da pa pridiznost konotira v smislu cloveske nravnosti, dokazujejo tudi naslednje besede, ki si jih je Jurcic leta 1868 zapisal v svojo beleznico:

Mi imamo nravnost vcepljeno, locimo se od Francozov. Francozi imajo komedije iz te téme /presestva, vendar lahko to razumemo tudi v smislu splosne clovekove nravne drze, op. T.S./; mi moramo imeti tragedije, tragicen konec. Umiriti nas mora kazen, ktero nravna moc nadene za greh, ki ga ne opravicujemo. Celota, moc, nravnost se v tragicnem koncu vzdigne zoper napad posameznega.⁵⁸

Kmecl ob tem ugotavlja, kako je poetoloska oziroma estetska vprasanja Jurcic clenil predvsem glede na slovenske casovne razmere in potrebe; torej ne na sploh in akademsko zracno, marvec v tesni zvezi s trenutno in posebno literarno nujo.⁵⁹

2.2.2.1.2.2.1   Namen pridige je poslusalce, preprosto povedano, cimbolj nazorno --- z eksempli/zgledi --- vzgajati in poucevati v krscanski veri. Rogerij je v svoji pridigi Na dan Svetega Vida Martirnika inu Tovarsou z antiteticnim delom uvoda uvedel svetega Vida, zgled tako za sicer v pridigi stransko protitrditev misli katoliskega pesnika (Kashe u' Mladóti, kaj dejte bode u' Staroti) kot za glavno temo Tu slábu téga vejta je Bug ivólil, de bi h' shpótu túril tú mózhnu, ki je pravzaprav parafraza znanega stavka Bog dobro placuje in hudo kaznuje. Prav ta stavek predstavlja izhodisce za nas premislek o vlogi uvodnih treh odstavkov v Klostrskem zolnirju za celotno besedilo.

V prvem delu sestega clena uvoda je Jurcic uvedel prizorisce svoje povesti Kostanjevico, ki se v drugem delu pokaze tudi kot dokaz za protitrditev:

Tako sem si rec vcasi mislil po svoji suhi pameti, ali zgodovina uci, da so po vsem tem stari Kostanjevcanje imeli dovolj zrelega prevdarka in da niso bili tako neprakticni, kakor bi danes clovek menil; kajti ravno tista voda, ktera jim je o povodnjah nadloge delala, branila jim je proti sovraznikom zivljenje in imenje (podcrtal T.S.).

Za nase razpravljanje je pomemben pomen podcrtanega dela besedila, ki mu je retoricna oblikovanost uvodnega dela Klostrskega zolnirja podelila posebno vrednost. Prav ta posebna vrednost sili bralca, da z branjem ostalega besedila razresi njeno upravicenost in tako vzpostavi koherentnost celotnega besedila.

Da bi razumeli vlogo in poseben pomen podcrtanega dela besedila, si ga moramo nekoliko podrobneje ogledati. Stavek voda branila jim (prebivalcem Kostanjevice, op. T.S.) je proti sovraznikom zivljenje in imenje ima sicer razviden denotativni pomen, ki ga pripovedovalec kot takega zgodbeno vec ne razvija: v zgodbi ne nastopajo kaksni razbojniki, ki bi na primer napadli mesto Konstanjevico, pa bi jim voda --- reka Krka --- preprecila zle nakane. Bralec samo na denotativni ravni ne more vzpostaviti prave koherence besedila, zato jo mora iskati tudi na konotativni. Opore za iskanje sopomenov so tri: prvic, beseda voda ima v pomenski zgradbi stavka vlogo kavzatorja (kavzator je participant, katerega vlogo Grepl in Karlík opisujeta kot tisto, kar je »vzrok« necesa),⁶⁰ hkrati pa zaradi povezave z glagolom braniti stopa v jezikovno zaznamovani proces personifikacije, drugic, retoricna figura antiteze (v zgradbi dispozicije) omogoca posebno razvidnost jezikovnega oblikovanja omenjenega stavka in mu s tem dodeljuje poseben sopomen, ter tretjic, struktura uvodnih treh odstavkov je kot medbesedilje podoba, predstavitev (reprezentacija) protobesedila (bolj verjetno pa protosistema), kakor jo za bralca ustvarja metabesedilo. Ce sprejmemo nase ze navedeno razmisljanje, je protobesedilo/protosistem uvodnega dela Klostrskega zolnirja uvodni del barocne pridige, v kateri ima antiteza poseben pomen za nadaljnje besedilo, saj osredotoci bralcevo pozornost na samo bistvo pridige. Besedilo je torej »dvojno kodirano«.

Konotiranje pridiznega besedila kot besedila, ki se ukvarja s clovekovim smislom zivljenja (sicer z vidika katoliskega etosa), stavku iz Klostrskega zolnirja podeljuje poseben, globlji, posplosujoci sopomen, ki ga bo v vsej svoji razseznosti razkrilo sele prebrano besedilo. Za zdaj lahko sopomen stavka zasilno interpretiramo takole: dobro (imetje in zivljenja prebivalcev Kostanjevice) locuje od zla (sovrazniki) meja (voda), ki je zlo ne sme prestopiti, kajti to bi pomenilo njegovo unicenje.

V sopomen stavka se vkljucuje vloga ene glavnih oseb povesti, priorja Avgustina, ki jo pripovedovalec opisuje z naslednjimi besedami:

Ta pak je bil oster gospodar, vzlasti v recéh, v kterih je slo za obrambo starega reda ali za pravice vsega klostra (podcrtal T.S.).⁶¹

Po bratovi smrti je bil Avgustin oskrbnik in varh njegove hcere Katrice, /.../. Toda stara mati in njen varh, prijor Avgustin, onadva sta dobro poznala in vedela, kaj imata v Katrici, zató so bile marsikomu odvec predrzne zelje, da je mislil na njo (podcrtal T.S.).⁶²

Ne da bi se spuscali v podrobne in natancne pomenske analize, lahko recemo, da obstaja med stavkom v antiteticnem delu uvoda voda branila jim je proti sovraznikom zivljenje in imenje in stavkoma ta (Avgustin, op. T.S.) pak je bil oster gospodar, vzlasti v recéh, v kterih je slo za obrambo starega reda ali za pravice vsega klostra in po bratovi smrti je bil Avgustin oskrbnik in varh njegove hcere Katrice strukturna pomenska ekvivalenca, ki jo pogojno lahko opisemo takole:

X (voda, Avgustin) varuje (brani, obramba, varh ...) pred Y (sovraznik, morebitni nasprotnik ) Z (zivljenje in imenje, stari red, pravice klostra, Katrica).

Ta pomenska formula se na ravni besedila realizira v obliki osnovnega zapleta med Katrico, najlepsim in najbogatejsim dekletom v Kostanjevici in njeni okolici, priorjem Avgustinom kot njenim varuhom in Adamom Zabrankom, skrivnostnim tujcem (Cehom ali Poljakom). Zgodba je preprosta: Adam Zabranek se zaljubi v Katrico, temu pa nasprotuje prior Avgustin iz naslednjih razumskih razlogov:

Skazal jej je do pike, da je najbolje, ce se clovek pecá z ljudmí svoje vrste in da za prevzetnostjo prihaja rado kesanje. /.../ O zolnirju je trdil --- On ni za kmetijo ali kupcijo, ti ne za gosposko zivljenje. Taki ljudjé nimajo druzga kakor gladke jezike; vestí in postenja malo ali pa nic. /.../ da ima se druge razloge, zakaj ne bi privolil, tudi potlej ne, ko bi jo zolnir bil naravnost snubil (podcrtal T.S.).⁶³

Prvi razlog za nasprotovanje zvezi med Katrico in Zabrankom so navajali tudi preprosti ljudje:

»Bog ga vedi, kaj bo se s Katricino mozitvijo? Le domacega naj bi bila vzela, ne pa moza iz devete dezele, ko se ne vé, ali ima tako srce, kakor kak domacin ali ne. /.../ Kar se ne zlaga, to se ne zlaga, jablana v pesku ne raste (podcrtal T.S.).«⁶⁴

Tretji priorjev razlog je Zabrankovo drugoverstvo. Spor med priorjem in Zabrankom se konca z umorom --- tujec iz mascevalnosti pahne priorja v vodo, kjer utone. Na Zabrankovo nesreco dejanje ni minilo brez pric, porocni obred je prekinjen, Zabranek pa stori samomor. Katrica se po nesrecnem dogodku zanima le se za premozno kmetijo in druzino:

Kdor je trideset let pozneje na Kodranijo prisel, videl je postarelo, zgubano, in zanemarjeno obleceno zensko, ki je ceravno gospodinja premozne lastnije trdo delala od svita do mraka in z nekako osornostjo ukazovala druzini. Kdo bi bil spoznal v tej cmerikavi, skoro grdi babi nekdanjo lepoto kostanjevskega okrozja --- Katrico?⁶⁵

2.2.2.1.2.2.2   Razmisljanje o vlogi uvoda v Klostrskem zolnirju naj sklenem z ugotovitvijo, da se pomenska formula X varuje pred Y Z v povesti realizira trikrat, in sicer v antitezi uvoda, v stranski zgodbi o sporu za klostrsko zemljo med Avgustinom in grascakom in v glavni zgodbi o sporu za Katrico med Avgustinom in Zabrankom. Za nadaljnje razpravljanje sta pomembni predvsem realizaciji posameznih prvin formule v antitezi uvoda in glavni zgodbi (realizacijo v antitezi uvoda bom pisal pokoncno, v glavni zgodbi posevno):

X (voda, Avgustin --- Slovenec, katoliski prior)

Y (sovrazniki, Adam Zabranek --- Ceh ali Poljak, zemljemerec, drugoverec)

Z (zivljenje in imetje prebivalcev Kostanjevice, Katrica --- Slovenka, bodoca lastnica premozne in dobickonosne kmetije, katoliske vere)

Iz vsega povedanega je mogoce reci, da ima prior Avgustin posebno, na razumu utemeljeno in od ljudi bolj ali manj soglasno potrjeno vlogo zascitnika Kostanjevcanov in se posebej Katrice. Ideologija te skupnosti temelji v pridobitnistvu (kmetija in kupcija), nezaupanju do tujcev, tudi neslovencev (clovek naj se peca z ljudmi svoje vrste), v skupni, katoliski veri in visoki eticnosti ter v prepricanju o uravnovesenosti in skladnosti sveta in o pregresnosti slehernega nacenjanja taksnega ravnovesja, kar se precej ujema s potrebami zgodnjega kopicenja slovenskega narodnega kapitala.⁶⁶ Za tako ideologijo zato ni sprejemljiva samo v custvu utemeljena in za premozenje in skladnost sveta tvegana zakonska zveza med bogato Katrico in tujcem. Prior Avgustin je svojo vlogo zascitnika take ideologije sicer placal s smrtjo v Krki --- v uvodu ima Krka vlogo zascitnika (sic!) --- vendar to pomeni kazen v obliki smrti tudi za njegovega morilca iz strasti Zabranka, s cimer so skupnost, Katrica in premozenje bolj ali manj reseni pred pogubo. Zanimivo pa je, da se premoc razuma nad zgolj poeticnostjo (custvenostjo, romanticnostjo) kaze ze v antiteticnem delu uvoda.

Ta razmislek nam odkrije, da ima po barocnem pridiznem modelu oblikovani uvod v Klostrskem zolnirju vlogo prikritega napovedovalca zgodbenega zapleta in razpleta in s tem tudi usmerjevalca bralcevega branja (kar spominja na podobno vlogo krajinskih opisov v Tavcarjevem zgodnjem romanticnem pripovednistvu:⁶⁷ nekatere retorike tak postopek imenujejo fiksacija⁶⁸). Medbesedilje bralcu torej pomaga pri interpretiranju besedila.

Iz vsega povedanega lahko upraviceno domnevamo, da postane medbesedilje v Klostrskem zolnirju, t.j. znakovno gradivo, prevedeno iz pridizne predloge, preko njega pa pridizni model interpretant pologe. Ce upostevamo, da besediloslovje pridigo uvrsca med besedilne vrste, ki vsebujejo predvsem pozivno funkcijo,⁶⁹ potem lazje odkrijemo posredno pozivno funkcijo sklepnega zapleta in razpleta Klostrskega zolnirja: bralca opozarjata na budno, eticno in pametno skrb za imetje in skupnost, pri cemer se je treba se zlasti varovati nepremisljenosti, ki lahko povzrocijo podobne tragicne posledice kot v povesti.

2.2.2.1.2.2.3   Razmisljanje, ki bi mu podrobnejsa analiza lahko dodala se marsikaj zanimivega (kar pa ni glavni predmet razprave), kaze, da ima historizem v pripovedni prozi (konkretno v Jurcicevem Klostrskem zolnirju) podobne znacilnosti kot na primer v arhitekturi.

Najbolj hvalezno je primerjati izsledke umetnostonozgodovinske »metode citatov« (»medbesedilnost« v likovnih umetnostih torej) Hansa Joachima Kunsta.⁷⁰ Po Kunstovem prepricanju je historizem 19. stoletja pojav, ki je z metodo citatov iz vseh preteklih zgodovinsko sklenjenih arhitekturnih obdobij »zigosal« sodobno umetnost in njene nove stavbne naloge z zgodovinskim pomenom. Funkcija arhitekturnega citata je v predstavljanju odsotne arhitekture v navzoci (analogno barocne pridige v Klostrskem zolnirju), pri cemer prihaja do interpretiranja zgodovine, dehistorizacije preteklih oblik (barocni pridizni model se ob Jurcicevem prevzemanju desakralizira) in njihove simbolizacije (Jurcic je pridiznemu modelu podtaknil ideologijo, primerno stopnji slovenskega mescanstva).

Ob tem je treba opozoriti na Klingenburgovo spoznanje, da sta se v 19. stoletju prej zdruzeni sestavini funkcije (namen in pomen) locili. Pomen se je zdaj izrazil v obliki »stila« (historicnega sloga) kot oznacevalca idejnih vsebin. Po retoricnem, barocnopridiznem modelu povzeti uvod v Klostrskem zolnirju kaze na denotativni ravni pomenjanja nezadostno koherentnost z ostalim besedilom (namen uvoda je na tej ravni premalo logicen --- kar ne velja za barocno pridizno predlogo), zato mora bralec s konotiranjem barocnopridizne predloge in iskanjem koherentnosti uvoda z ostalim delom besedila na konotativni ravnini pomen uvoda sele odkriti. Zato Klingenburgova trditev, da se je v preteklih obdobjih stil uresniceval v objektivnem same umetnosti, novi »stil« (historizem) pa potrebuje, ce hoce biti ucinkovit, subjektivnost umetnika, narocnika, predvsem pa porabnika umetniskih izdelkov, velja tudi za historisticni uvod v Klostrskem zolnirju.

(Nadaljevanje v naslednji stevilki)

Opombe

¹

Matjaz Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, str. 12.

²

Arnold Hauser, Socialna zgodovina umetnosti in literature, II, Cankarjeva zalozba, Ljubljana 1962, str. 159.

³

Georg Vilhelm Fridrih Hegel, Estetika II, Kultura, Beograd 1970, str. 303, 304.

⁴

Georg Vilhelm Fridrih Hegel, nav . delo, str. 301,302.

⁵

Georg Vilhelm Fridrih Hegel, nav . delo, str. 303,304.

⁶

Karel-Heinz Klingenburg, Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus, v : Historismus --- Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert, Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg, VEB E. A. Seemann Verlag, Leipzig 1985, str. 9.

⁷

Anders Åman, Architektur, v: Die Kunst des 19. Jahrhunderts, Propyläen Kunstgeschichte, Band II, Propyläen Verlag Berlin, Berlin 1966, str. 176; Damjan Prelovsek, Likovna enciklopedija Jugoslavije I (A-J), Jugoslavenski leksikografski zavod »Miroslav Krleza«, Zagreb 1984, str. 528; Nace Sumi, Nekateri problemi preucevanja umetnosti 19. stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979, Ljubljana 1979, str. 213.

⁸

Nace Sumi, nav. delo, str. 213.

⁹

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 16,17.

¹⁰

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 11.

¹¹

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 14. Izvirnik: Hans-Joachim Kunst, Die politischen und gesellschaftlichen Bedingtheiten der Gotikrezeption bei Friedrich und Schinkel, v: Hinz, Kunst, Märker, Rautmann, Schneider, Bürgerliche Revolution und Romantik. Natur und Gesellschaft bei Caspar David Friedrich, Giessen 1976.

¹²

Damjan Prelovsek, Nekateri problemi raziskovanja arhitekture 19. stoletja. Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979, Ljubljana 1979, str. 220, 221.

¹³

Nace Sumi, nav. delo, str. 215

¹⁴

Matjaz Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, str. 20.

¹⁵

Breda Pogorelec, Zvrstna in slogovna razclenjenost slovenskega knjiznega jezika v obdobjih pred Presernom, Makedonski jazik, Godina XXXII-XXXIII, 1981-1982, Institut za makedonski jazik »Krste Misirkov«, Oddelen otpecatok, Skopje 1982, str. 600.

¹⁶

Boris Paternu, K tipologiji realizma v slovenski knjizevnosti, v: Boris Paternu, Obdobja in slogi v slovenski knjizevnosti, Studije, Zalozba Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 77.

¹⁷

Boris Paternu, nav. delo, str. 79, 83-87.

¹⁸

Boris Paternu, nav. delo, str. 84.

¹⁹

Breda Pogorelec, O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, str. 293.

²⁰

Breda Pogorelec, O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, str. 292.

²²

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 18.

²³

Robert-Alain de Beaugrande, Wolfgang Ulrich Dressler, Einführung in die Textlinguistik, Max Niemeyer Verlag, Tübingen 1981, str. 15-16.

²⁴

Matjaz Kmecl, Mala literarna teorija, Prirocnik za ucitelje slovenscine na osnovnih in srednjih solah, Druga izdaja, Izdal Zavod SR Slovenije za solstvo, Zalozba Borec, Ljubljana 1977, 125.

²⁵

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 241.

²⁶

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 242.

²⁷

Joze Toporisic, Slovenska slovnica, Druga, pregledana in razsirjena izdaja, Zalozba Obzorja Maribor, Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana 1984, str. 619.

²⁸

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 241-242.

²⁹

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 242-243.

³⁰

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 243.

³¹

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 222.

³²

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 339.

³³

Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 243.

³⁴

Ernst Robert Curtius, Europäische Literatur und lateinisches Mittelalter, Fünfte Auflage, A. Francke AG Verlag, Bern und München 1965, str. 293 in 294.

³⁵

Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 887.

³⁶

Josip Jurcic, Klosterski zolnir. Slovenski glasnik, Lepoznansko-poducen list, 12. zvezek, V Celovcu 1866. Natisnil Jozef Blaznik v Ljubljani. Stev. I.IX. tecaj, str. 1-2.

³⁷

Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden, Grundlagen der Germanistik, 29, E. Schmidt, Berlin 1985, str. 136.

³⁸

Klaus Brinker, nav. delo, str. 69.

³⁹

Klaus Brinker, nav. delo, str. 70.

⁴⁰

Klaus Brinker, nav. delo, str. 68-76.

⁴¹

Klaus Brinker, nav. delo, str. 102.

⁴²

Tomaz Sajovic, Jezikovnostilisticna raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriski in Rogerij), Obdobje baroka v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1987, Obdobja 9, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989, str. 342.

⁴³

Rogerij P., Palmarium empyreum, seu Conciones CXXVI. de sanctis totius anni .. Ap. Rogerio Labacensi, Ord. Min. Capuc. Concionatore Carniolico, Pars I, Clagenfurti 1731, str. 608-609.

⁴⁴

Robert-Alain de Beaugrande/Wolfgang Ulrich Dressler, nav. delo. str. 13-14.

⁴⁵

Robert-Alain de Beaugrande/Wolfgang Ulrich Dressler, nav. delo. str. 12-13

⁴⁶

Renate Lachmann, Intertextualität als Sinnkonstitution. Andrej Belyjs Petersburg und die »fremden« Texte, Poetica, Zeitschrift für Sprach- und Literaturwissenschaft, 15. Band, Heft 1-2, Verlag B.R. Grüner, Amsterdam 1983, str. 72.

⁴⁷

Marko Juvan, Medbesedilni odnosi, oblike in vrste, Literatura st. 6 (leto 1989, letnik I), Ljubljana 1990, str. 148.

⁴⁸

Marko Juvan, nav. delo, str. 148.

⁴⁹

Hadumod Bußmann, Lexikon der Sprachwissenschaft, Kröners Taschenausgabe Bd. 452, Alfred Kröner Verlag, Stuttgart 1983, str. 457.

⁵⁰

Hadumod Bußmann, nav. delo, str. 395.

⁵¹

Marko Juvan, nav. delo, str. 156.

⁵²

Tomaz Sajovic, Retoricnost in besedilnost Trubarjeve pridige, 16. stoletje v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, Obdobje 6, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1986, str. 508.

⁵³

Tomaz Sajovic, Jezikovnostilisticna raziskava baroka na Slovenskem (Svetokriski in Rogerij), nav. delo, str. 341.

⁵⁴

Tomaz Sajovic, nav. delo, str. 342.

⁵⁵

Breda Pogorelec, Razvoj slovenskega knjiznega jezika, Slovenski jezik, literatura in kultura, Informativni zbornik, Ljubljana 1974, str. 13. Primerjaj tudi njeno razpravo Pogled na slogovno podobo barocnega besedila, Obdobje baroka v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, Obdobja 9, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1989, str. 349-365.

⁵⁶

Josip Jurcic, nav. delo, str. 2.

⁵⁷

Renate Lachmann, nav. delo, str. 76-77.

⁵⁸

Matjaz Kmecl, Od pridige do kriminalke ali o mescanskih zacetkih slovenske pripovedne proze, Zbirka Kultura, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975, str. 9, primerjaj se str. 15-19.

⁵⁹

Matjaz Kmecl, nav. delo, str. 131.

⁶⁰

Miroslav Grepl, Petr Karlík, Skladba spisovné cestiny, Státni pedagogické nakladatelství, Praga 1989, str. 141.

⁶¹

Josip Jurcic, nav. delo, str. 4.

⁶²

Josip Jurcic, nav. delo, str. 3.

⁶³

Josip Jurcic, nav. delo, str. 81-82.

⁶⁴

Josip Jurcic, nav. delo, str. 204.

⁶⁵

Josip Jurcic, nav. delo, str. 208

⁶⁶

Primerjaj poglavje Mescanstvo kot dominanta Mencingerjeve pripovedne proze. V: Matjaz Kmecl, Od pridige do kriminalke, nav. delo, str. 84-94.

⁶⁷

Tomaz Sajovic, Pomen krajinskih opisov v Tavcarjevi zgodnji prozi (1871-1875), XXVI,1980/81, 3, str. 99-104.

⁶⁸

Henri Morier. Dictionnaire de poétique et de rhétorique, Presses universitaires de France, Paris 1975, str. 467-471. Prim. tudi Tomaz Sajovic, Pomen krajinskih opisov v Tavcarjevi zgodnji prozi (1871-1875), nav. delo, str. 101-102.

⁶⁹

Klaus Brinker, nav. delo, 102-109.

⁷⁰

Karl-Heinz Klingenburg, nav. delo, str. 13, 14, 25. Izvirnik: Hans-Joachim Kunst, Die politischen und gesellschaftlichen Bedingtheiten der Gotikrezeption bei Friedrich und Schinkel, v: Hinz, Kunst, Märker, Rautmann, Schneider, Bürgerliche Revolution und Romantik. Natur und Gesellschaft bei Caspar David Friedrich, Gießen 1976.