|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Jubileji |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| Vlado Nartnik |
Ob sedemdesetletnici akademika Franca Jakopina
Akademik Franc Jakopin je dopolnil sedemdeset let tako rekoc ob koncu vrocega slovenskega poletja 1991. Rojen je bil 29. septembra 1921 v Dramljah pri Celju in je prezivel prvih dvajset let se v prvi Jugoslaviji. Osemindvajsetleten je nato postal asistent za ruski jezik v Seminarju za slovansko filologijo, potem ko je koncal studij slavistike, primerjalne indoevropeistike in narodne zgodovine na ljubljanski univerzi ze v prvih stirih letih druge Jugoslavije. Leta 1953 je bil povabljen za lektorja slovenscine v Göttingen in se tam hkrati spopolnjeval v splosnem in slovanskem jezikoslovju. Podobno se je spopolnjeval leta 1959 v Krakovu in Varsavi v polonistiki, leta 1963 in 1969 v Moskvi v rusistiki ter leta 1973 in 1978 v Minsku v belorusistiki. Svoje znanje in poznavanje slovanskega sveta in razlicnih metod pri obravnavanju jezikoslovne problematike je vrh tega dopolnil z veckratno udelezbo na tecajih ruscine, bolgarscine, makedonscine, cescine, luziske srbscine in romunscine. Vmes je iz asistenta za ruski jezik napredoval leta 1960 v predavatelja in leta 1966 v visjega predavatelja, uspesen zagovor doktorske disertacije z naslovom Poglavja iz slovenske antroponimije leta 1978 pa mu je naslednje leto prinesel naziv izrednega profesorja na Oddelku za slovanske jezike in knjizevnosti. Kot tak je med drugim gostoval na univerzah v Celovcu in Trstu. Leta 1983 je postal znanstveni svetnik, ko je prisel za upravnika na Institut za slovenski jezik Frana Ramovsa pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, pri cemer velja posebej izpostaviti se njegovo sodelovanje v pravopisni komisiji ter predsedovanje glavnemu uredniskemu odboru Slovarja slovenskega knjiznega jezika v zadnjih petih letih. Leta 1987 je postal dopisni, leta 1989, ko se je upokojil, pa tudi redni clan SAZU.Opus akademika Jakopina obsega dolgo vrsto ocen, porocil, razprav in knjig. Objavljati je zacel zelo zgodaj. Leta 1955 je po vrnitvi iz Göttingena objavil svojo prvo razpravo ze v prvem letniku Jezika in slovstva, cigar glavni in odgovorni urednik je bil pozneje v letih 1970-73, hkrati pa je tedaj zacel objavljati tudi v Slavisticni reviji. Mimo teh dveh revij prinasajo veliko njegovih razprav zlasti zborniki predavanj in simpozijski zborniki Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture.
Zelo raznoteri so pri tem naslovi Jakopinovih slovenisticnih razprav: O v in u v slovenski knjizni izreki (JiS 1), K izgovoru koncnega in predkonzonanticnega l (JiS 2), Raba pogojnih veznikov (JiS 6), O glagolskih naglasnih dubletah (JiS 8), K uvrstitvi moskih samostalnikov na -r (JiS 9), Sklanjatev moskih samostalnikov na -r (Jezikovni pogovori, 1965), O akcentu slovenskega glagola (Jezikovni pogovori, 1965), Slovenska dvojina in jezikovne plasti (JiS 11), Akcentske in morfoloske dublete v slovenskem pesnistvu od Preserna do danes (SSJLK 3), Substantivizacija pridevnikov v slovenscini (SSJLK 5), Nekaj znacilnosti najfrekventnejsih slovenskih priimkov (Wiener Slavistisches Jahrbuch 21), Priimek Skerlj v sestavu danasnjih slovenskih priimkov (Linguistica 15), Vprasanje naglasevanja priimkov v slovenscini (Onomastica jugoslavica 6), Struktura slovenskih priimkov v statisticni osvetlitvi (SR 25), Osebna imena na Slovenskem ob prehodu v 16. stoletje (SSJLK 20), Zum aktuellen Stand der Slovenistik (Sprachen und Literaturen Jugoslaviens, Wiesbaden 1985), O nalogah slovenske sociolingvistike (Stanje in razvoj druzbenih znanosti na Slovenskem, 1985), Jezikovna in pisna adaptacija imen v slovenskih besedilih 16. stoletja (Druzbena in kulturna podoba slovenske reformacije, 1986) in Slovenski knjizni jezik in njegov slovar (SSJLK 27).
Naslovi Jakopinovih rusisticnih razprav so videti bolj poredki:
Vprasanje norme v sodobnem ruskem knjiznem jeziku (JiS 7), Ruski pravopis na razpotju (JiS 10), Vprasanje norme in kulture ruskega knjiznega jezika (JiS 20) in Najpogostejsi ruski priimki in vzhodno krscanstvo (Znanstveno srecanje ob tisocletnici pokristjanjenja Rusije, 1990).
Zato pa je vec slovenisticno-rusisticnih tem: K tipologiji slovenskega in ruskega glagola (SSJLK 2), O delezu ruskih elementov v razvoju slovenskega knjiznega jezika (SR 16), Glagoli premikanja v slovenscini in ruscini (SSJLK 7), Primerjava adaptacije tujega besedja v ruscini in slovenscini (JiS 17), Slovensko-russkie akcentnye otnosenija i ih rol' v izucenii russkogo jazyka slovencami (Linvisticeskie osnovy i metodiceskie problemy interferencii pri izucenii russkogo jazyka slavjanami, Sofija 1973) in K vprasanju ruskih jezikovnih prvin v slovenscini (SSJLK 15).
Te teme se razvijajo tudi v sirse slavisticne teme: K vprasanju substantivizacije pridevniskih besed v slovanskih jezikih (SSJLK 9), Zupancic in leksikalni slavizmi v slovenskem knjiznem jeziku (Oton Zupancic. Simpozij 1978), K vprasanju slavizmov v slovenskem knjiznem jeziku (Obdobje realizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 1982), Pletersnikov slovar in socasno slovansko slovaropisje (Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 1983), Poskus jezikovne primerjave odlomkov iz slovanskih medicinskih besedil (Medicinski razgledi 23), Stilne oznake (kvalifikatorji) v slovenskem in drugih slovanskih slovarjih knjiznega jezika (SSJLK 22) in Jezikovna oznaka slovanskih medicinskih odlomkov (Slovenski jezik v znanosti 1).
Posebno obsezno je naposled podrocje Jakopinovih razprav iz zgodovine slovenistike in slavistike: Vatroslav Oblak. Ob stoletnici rojstva (Celjski zbornik, 1964), Vprasanje beloruskega jezika in jezikoslovja (JiS 15), Jan Baudouin de Courtenay --- slovenski dialektolog (1845-1929). Ob stoletnici prvega obiska v Sloveniji (SSJLK 8), Pogled na starejse in novejse obravnave slovenskega jezika (SJLK 1974), Krog Nahtigalovih korespondentov --- jezikoslovcev in filologov. Nahtigalov prispevek slovenski znanosti in kulturi (Nahtigalov zbornik, 1977), Albanoloske studije Rajka Nahtigala (JiS 23), Kopitarjevo izrocilo v Miklosicevem delu (SSJLK 16), Rajko Nahtigal (1877-1958) --- imenoslovec (Vtora jugoslovenska onomasticka konferencija, Skopje 1980), Miklosicev pomen za slovansko imenoslovje (ob devetdesetletnici smrti) (Cetrta jugoslovanska onomasticna konferenca, 1981), Kopitar in slovanska filologija (Obdobje romantike v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, 1981), Miklosic in njegovi slovenski ucenci (SSJLK 17), Jernej Kopitar in romunscina (Radovi 5. jugoslovensko-rumunskog simpozijuma, Beograd 1982), Pohlin in Gustman kot leksikografa (Leksikologija i leksikografija, Sarajevo 1988), Tine Logar --- slovenski dialektolog in jezikovni zgodovinar (Zbornik razprav iz slovanskega jezikoslovja, 1989), Jan Baudouin de Courtenay w j
zykoznawstwie s
owe
skim (Jan Niecis
aw Baudouin de Courtenay a lingvistyka 
wiatowa. Varsava 1989), Fran Ramovs kot imenoslovec (Razprave SAZU. Razred za filoloske in literarne vede 13), Miklosicev pomen v zgodovini slavistike. Ob stoletnici njegove smrti (JiS 36) in Delo Frana Ramovsa za Slovensko akademijo znanosti (Jezikoslovni zapiski 1).
Med knjigami, ki jih je akademik Jakopin objavil, je ob delu s tujci najprej nastal Ucbenik slovenscine za tujce v stirih jezikih v izdaji Izseljenske matice leta 1962. Za delo s studenti ruscine so nato nastali Sodobni ruski prozni teksti z jezikovnim komentarjem (1964) ter Rusko-slovenski solski slovar (1965). Posebno mesto med temi deli zavzema Slovnica ruskega knjiznega jezika (1968), ki poglobljeno, predvsem pa sodobno obravnava snov in ki je v marsicem pomagala prenoviti tudi slovensko slovnicarstvo. Franc Jakopin je nadalje soavtor Jezikovnega prirocnika za napovedovalce (1971), Leksikona Cankarjeve zalozbe (1973 in 1988) in Slovenskih krajevnih imen (1985).
Posebej pa je potrebno imenovati Jakopina organizatorja znanosti. Ves cas od zacetka je clan pripravljalnega odbora Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture, in ko je bil leta 1977 sestinpetdesetleten ze drugic predsednik tega odbora, je uvedel pomembno novost v obliki organiziranja uvodnega mednarodnega znanstvenega simpozija, tedaj posvecenega stoletnici rojstva Rajka Nahtigala. Simpozija se je udelezilo veliko uglednih znanstvenikov z vsega sveta in njihove referate je se isto leto izdal v Nahtigalovem zborniku. Podobno je bil tudi urednik zbornika predavanj XIII. seminarja slovenskega jezika, literature in kulture (1977), zbornika referatov s Cetrte jugoslovanske onomasticne konference (1981), Razprav o slovenskem jeziku Jakoba Riglerja (1986) in Zbornika razprav iz slovanskega jezikoslovja Tinetu Logarju ob sedemdesetletnici (1989).
Se vec del je izslo v Jakopinovem sourednistvu, pogosto pa tudi na njegovo pobudo: Obdobje romantike v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi (1981), Obdobje realizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi (1982), Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi (1983), Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi (1984), Slovar slovenskega knjiznega jezika IV (1985), Druzbena in kulturna podoba slovenske reformacije (1986), Besedisce slovenskega jezika I-II (1987), Sodobni slovenski jezik, knjizevnost in kultura (Obdobja 8), Slovenski pravopis 1. Pravila (1990) in Slovar slovenskega knjiznega jezika V (1991).
Akademik Jakopin je zacel svojo znanstveno pot kot ucenec dveh znamenitih uciteljev: slovenista Frana Ramovsa in rusista Rajka Nahtigala. Ta dva sta mu dala trdno podlago in strokovno sirino za nadaljnje razgledovanje po slovanskem svetu, vzgojila pa sta ga tudi v ljubezni do dveh sicer sorodnih slavisticnih ved, slovenistike in rusistike. Ta dvojnost mu je pomagala presegati zaprtost v izkljucno slovenisticne ali rusisticne teme, delo s tujimi slovenisti in domacimi rusisti pa ga je napotilo tudi na to, da je diahrono primerjanje jezikov, ki sta ga gojila ucitelja, kmalu zacel dopolnjevati z njihovim sinhronim soocanjem. Svoje delo je pri tem vedno opravljal s trezno prodornostjo, s podkovanostjo v stroki in razgledanostjo v njej, predvsem pa z zgledno strpnostjo do starejsih in do mlajsih, do svojih ucencev, kar je pogoj za organski in vsestranski razvoj znanstvenika in znanosti, ki ji sluzi. Ne nazadnje je Jakopinovo upravnistvo na Institutu za slovenski jezik Frana Ramovsa sprostilo delovno ozracje, spodbudilo nadaljnjo strokovno rast sodelavcev, sprozilo uvajanje nove, racunalniske obdelave jezikovnega gradiva.
