|
Kodni sistem Slovenska knjizevnost Avtorji Urednistvo <-> bralci |
Jezik in slovstvo Razgledi |
Jezik in slovstvo Kazalo letnika Zadnja verzija |
| France Zagar |
Ustvarjalno pisanje in knjizevne delavnice
Navadno stejemo literarno ustvarjanje za stvar nadarjenosti posameznega cloveka, ki je solanje ne more pomnoziti. Obstajajo pa znamenja, ki kazejo, da je zmoznost ustvarjanja mogoce tudi razvijati. Ze od nekdaj se mladi ljudje s pisateljskimi ali pesniskimi hotenji druzijo v prijateljske skupine, npr. gimnazijci, ki so izdajali Vaje, clani dijaskega drustva Zadruga idr., in se ucijo drug od drugega. Iz takih skupin je izslo veliko pomembnih pisateljev in pesnikov, npr. Simon Jenko, Fran Erjavec, Ivan Cankar, Oton Zupancic idr.V Zdruzenih drzavah Amerike so na univerzah osnovane skupine, ki se pod vodstvom izkusenih pisateljev ali pesnikov ukvarjajo z ustvarjalnim pisanjem (anglesko: creative writing). Ta nacin dela povecuje obcutljivost za knjizevnost, hkrati pa zagotavlja visoko poklicno usposobljenost knjizevnikov, npr. piscev kratkih zgodb, mladinskih avtorjev, dramatikov, scenaristov ipd. Presenetljivo je, da na podrocju ustvarjalnega pisanja Amerika in Slovenija sodelujeta dokaj enakopravno. Ameriski profesorji ustvarjalnega pisanja (npr. Julia Bates, Richard Jackson) prihajajo na obiske k nam, slovenski knjizevniki (npr. Boris A. Novak, Tomaz Salamun, Dane Zajc) pa gostujejo na ameriskih univerzah. V anglescini je veliko prirocnikov za studij ustvarjalnega pisanja, enega s prispevki ameriskih in domacih avtorjev imamo zdaj tudi v slovenscini.1
V zadnjem desetletju se po ameriskem vzorcu tudi pri nas pojavljajo pisateljske ali knjizevne delavnice (anglesko: writer's workshops) in sole kreativnega pisanja, ne sicer na univerzi, ampak v kulturnih organizacijah, klubih in poletnih solah. Nasi najbolj znani mentorji za ustvarjalno pisanje so Lojze Kovacic, Branko Gradisnik in Milena Blazic'. Vsak od njih ima precej svojski nacin vodenja knjizevne delavnice. Vsi pa tezijo k temu, da mlad clovek pri ustvarjalnem pisanju ne bi ostajal na isti ravni, ampak da bi pisal bolje in bolje.
Vec kot petnajst let se ukvarja s knjizevnimi delavnicami pisatelj Lojze Kovacic in ima veliko izkusenj tako z osnovnosolci kot s srednjesolci. Njegove delavnice ne temeljijo na kaksni posebni teoriji, mentor si predvsem prizadeva, da ne bi postal neoseben in odmaknjen od mladih ljudi.
Lojze Kovacic nasprotuje solskemu obravnavanju knjizevnosti in se zavzema za osebno branje: Sola je tem otrokom odvzela naravni odnos do literature, namrec da je branje osebno dejanje, osebna izkusnja, ker najdes tisto, kar sam najdes, in ne ono, kar so zapovedali, da moras iskati in da je natancno tako in tako. Sola je literaturo po eni strani mistificirala kot edino duhovno zgodovino naroda, po drugi strani pa je z odlomki v berilih, s cenzurnimi posegi in sestavljanji, ki so bili zunaj konstelacije njihovega dozivetja, ustvarjala odpor do nje.2 S tem osebnim in ustvarjalnim branjem je zagotovljeno, da ucenci ne prevzamejo ze uveljavljenih nacinov pisanja, npr. cankarjanskega custvovanja in vzbujanja obcutkov krivde.
Lojze Kovacic usmerja mladega cloveka, da isce »osebno sifro«, tj. svojo tematiko in svoj izraz. Pri kriticnem pretresanju je prizanesljiv, v zacetniskih delih ne isce slabosti, ampak predvsem mocne in zanimive podrobnosti in mladega avtorja spodbuja k izboljsevanju besedila oziroma k pisanju novega besedila. Ce ucenec ni zmozen pisnega ustvarjanja, ga nagovori, da izrazi svoje misli ustno. Ce pride do blokade pri ustvarjanju, mu pokaze po vec razlicic, kako bi se dalo oblikovati besedilo. Prav tako kot kompozicijsko zaokrozene spise ceni fragmente, nedokoncana dela. Fragmentarnost zagotavlja, da ucenci pisejo na podlagi svojih izkusenj, ne pa kaksnih tendencioznih besedil.
Kar se tice jezikovne in pravopisne pravilnosti, je Kovacic strpen in preudaren: »Razumljivo je, da mora biti pri nujnih 'tehnicizmih' --- popravljanje slabega jezika, slovnice itd. --- delo mentorja literarnih jeder veliko neposrednejse. Vendar bi moral biti tudi na dvojni prezi, da s preveliko puristicno vnemo ne prizadene osnovne otrokove predstave, a da po drugi strani kar se da neopazno pripelje na zakonito pot jezika.3
Pisatelj Branko Gradisnik vodi knjizevno delavnico v klubu zdravljenih alkoholikov. Terapija v klubu zahteva veliko odrekanja in samodiscipliniranja, vendar delo v delavnici ne temelji na propagandi treznega zivljenja in spostovanja druzbenih norm, ampak na spontanosti, razbijanju priznanih sablon in pravici do osebnega dobrega pocutja.
Osrednji Gradisnikov pojem je epifanija, tj. odkrivanje smiselnosti sveta. To iscejo vera, ideologija in literatura, vendar vsaka na svoj nacin: literatura z dvomom in zavestjo, da je resnica o smislu nedosegljiva. V dolgih pripovednih delih, ki odslikavajo zivljenje, iskanje smiselnosti ni tako ocitno, toda v kratki prozi je vprasanje smiselnosti sveta nujno:
»/Dobra zgodba bo/ vsebovala kakrsno koli moralno dilemo (vsaka se tako majhna dilema ze predpostavlja moznost razsojanja in potemtakem vpeljuje vladavino smisla), ki pa je ne bo resila verbalno, ampak bo odgovor 'zgresila' in pri tem 'zadela ob smisel'. /.../ Bralec bo notranje potesen, ce bo cutil, da se zgodba ukvarja z resevanjem moralne dileme, in ce avtor ne bo 'razsodil' o njej.« 4
Ustvarjalnost vidi Gradisnik v tem, koliko se literarno delo izmika pricakovanjem, hkrati pa ni bolno ali nedoumljivo:
»Kreativnost se da prepoznati po meri, s katero osuplja. Ce ta ne prebija okvirov logike, potem govorimo o standardni, nekreativni izvedbi. Kreativnost zaposeda mejino, mejno podrocje, pri cemer mora izpolnjevati dve zahtevi: mora presenecati (metati novo luc ipd.), kar sodi po definiciji sem (kreativno je povezovanje dotlej nepovezanega), in drugic, mora biti se komunikabilna (sicer je neuporabna). Kako se nanasa to na solske spise? Mislim, da lahko mirno recem, da so tisti spisi, ki skusajo 'ustreci' pricakovanju (ucitelja, starsev, danega naslova, tematike ipd.), nekreativni, ne glede s kako bravurozno tehniko in znanjem so izpisani. Zelja po ustrezanju avtomaticno usmerja pisanje v center logike, se pravi proc od mejine. Ce dam ucencem za nalogo spis z obicajno zoprnim in dolgocasnim naslovom, se bo moje mentorsko zanimanje zganilo sele ob spisu, ki skusa naslovu 'ubezati', ki me skusa (mene kot ucitelja, avtoriteto) prelisiciti. To je poanta Cankarjeve 'Na gradu smo videli samo meglo, drugega nic.'5
Za razliko od Lojzeta Kovacica se Gradisnik zavzema za ostrejsa merila pri vrednotenju literarnih del in bolj napete odnose med udelezenci knjizevne delavnice. »Mentorje bi opozoril, da homogenizacija na podlagi prijaznega razumevanja, pedagoske topline ipd. ne bo koristila, ce ne bo pridana mocna sled rivalskosti, kajti le na temelju te razlocevalne kategorije bodo ucenci skusali mentorja 'preseci' ali 'premagati' s tem, da izsilijo od njega priznanje njihove enkratne drugacnosti in neponovljivosti.« 6
V zadnjih letih se intenzivno ukvarja z ustvarjalnim pisanjem tudi Milena Blazic', profesorica primerjalne knjizevnosti in literarne teorije ter kriticarka. Izkusnje ima s tecajniki razlicnih starosti in izobrazbe, precej tudi z ucenci nizjih razredov osnovne sole. Njeno delo temelji na jezikovnih igrah, uzivanju literarnih del in posnemanju znacilnih besedil. Od posnemanja pa prek vrednotenja besedil vodi pot k sestavljanju izvirnih del in spoznavanju lastne literarne zmoznosti. Zgosceno svoj nacin dela predstavlja z nekaksno kiberneticno shemo:
|
INPUT Ustvarjalno branje (dozivljanje, razumevanje, razlaganje) |
OUTPUT Ustvarjalno pisanje (ustvarjalno pisanje literarnih besedil, merila za vrednotenje, zanri) |
| a) Ustvarjalno branje znacilnih literarnih besedil | a) Ustvarjalno posnemanje (preoblikovanje, literarne tehnike, moderna proza in lirika, postmodernizem) |
| b) Ustvarjalno branje lastnih literarnih besedil | b) Izvirno ustvarjanje (pisanje izvirnih literarnih besedil) |
Svoj nacin dela pojasnjuje takole: »Ni ustvarjalnega outputa brez ustvarjalnega inputa. Nekateri mislijo, da lahko ustvarjajo brez branja, vendar je to zabloda. Glavna pomanjkljivost mladih ustvarjalcev je v tem, da je njihov besedni zaklad slab, vsakdanji, omejen. Ta pomanjkljivost se lahko odpravlja z ustvarjalnim in kriticnim branjem. S tehnicnimi vajami ucenci pridobijo spretnost izrazanja, se izpisejo in najdejo najbolj primerno obliko za izrazanje svoje vsebine. Veliko lepih misli, tem, zgodb namrec propade, ce se avtor slabo izraza.7
Osnovnosolsko literarno opismenjevanje pod njenim vodstvom obsega branje pravljic, basni, zgodb, ugank, pesmi, ugotavljanje jezikovnih znacilnosti in poustvarjanje taksnih besedil. Branje in pogovarjanje vzbujata ugodno vzdusje za samostojno pisanje; konkretnih napotkov za pisanje pa dobijo ucenci malo, da vsak cim bolj samostojno isce svoje resitve. Ko otroci pisejo, mentorica skrbi, da jim ocitki zaradi jezikovnih in pravopisnih napak ne bi jemali veselja do pisanja. Zavzema se za to, da imajo otroci prav tako kot odrasli pisatelji pravico do pesniske svobode. Za avtenticne otroske izraze steje tako kolokvializme kot neologizme, npr. paradajz, sigurno, basati se, uspiciti ga; kumarskoparadajzijski dez, zajcek belotacek idr.8 Nekateri ucitelji se zgrazajo nad taksno popustljivostjo do otroskih odstopanj od knjizne norme, drugi pa se cudijo otroski sproscenosti in domiselnosti.
Kot smo ze ugotavljali, je med mentorji nasih literarnih delavnic precej razlik. Lojze Kovacic se ne mara omejevati z nikakrsno teorijo, ampak si pusca proste roke za svoje delo. Branko Gradisnik se v veliki meri opira na psiholoska in psihoanaliticna dognanja, Milena Blazic' pa crpa svoje ideje iz literarne teorije. Kar se tice pedagoskega vodenja, temelji pri Kovacicu in Blazic'evi delo mocno na odkrivanju dobrih strani nastajajocih besedil in spodbujanju, medtem ko je v skupini Branka Gradisnika vecja kolicina grajanja in vec spodbujanja k tekmovalnosti. Za izpopolnjevanje knjizevnika je namrec koristna tudi negativna kritika, ker ga prisili k ponovnemu soocanju s svojim delom in iskanju novih, se bolj izvirnih razlicic besedila.
Za vse literarne delavnice so znacilni topli in odkriti medsebojni odnosi ter preseganje solske ukalupljenosti in togosti. Delo obsega branje znacilnih knjizevnih del in lastnih besedil, njihovo kriticno pretresanje, pisanje v skupini ali doma in javne nastope. Medtem ko je v soli pouk slovenskega jezika utesnjen v eno solsko uro, trajajo srecanja skupine kar po dve ali tri ure skupaj. Celo Milena Blazic', ki vodi literarne razrede v osnovni soli, si zagotovi po dve ucni uri za nepretrgano delo. Samo ce je vzdusje sprosceno in ce je dovolj casa, lahko zamisli dozorevajo in se lahko utrinjajo plodne ideje.
V javnosti je izraz knjizevna ali pisateljska delavnica dostikrat razumljen prevec dobesedno. Cilj takih delavnic ni vzgajanje pisateljev in pesnikov, ampak razvijanje obcutljivosti za knjizevnost, spretnosti v pisanju in osebno samoizpopolnjevanje.
Posebno delo Milene Blazic' kaze, da knjizevne delavnice lahko obogatijo pouk slovenskega jezika na vseh stopnjah sole in ucinkovito povezujejo spoznavanje jezika in knjizevnosti z ustvarjalnostjo.
VAJE
(iz knjizevne delavnice Milene Blazic')
Majhen mozicek v gozdu cepi,
namesto glave se ga klobuk drzi.
(kecruj)
Bel je travnik,
pa ni sneg,
zjutraj je,
potem gre v beg.
(anals)
Polna potrebscin in skrbi
v kotu stoji.
(abrot)
| Bostjan, 3. r. |
Basen
Nauk: Nikar se ne oziraj na to, kar ti kdo rece, lahko ti zeli tudi slabo.
| Blaz, 3. r. |
Pravljica
| Iztok, 3. r. |
Pravljica
»Mm, mm, kako lepo disi po sircku!« je zacmokala miska. Ravnokar je stikala po predalih za skorjico kruha.
»Samo me smo,« so zacvilile luknjice. »Pobegnile smo. Stricek Ementalec je kar naprej nergal: Luknjica Karolina je preblizu skorjice, Fridica je prevec v sredi, Zana je prevec v desno, Suzi prevec v levo. Joj, joj! Le kje so moje luknjice? Kaj bosta rekla moja prijatelja Trapist in Gavda?«
Hermina, najvecja med luknjicami, je presodila: »Vrnimo se. Ampak obljubiti nam mora, da ne bo vec tako siten.«
»Obljubim,« je dejal stricek Ementalec ves vesel, ko so luknjice prisle nazaj.
| Milena (vzgojiteljica) |
Opombe
