Grski mit in slovenska dramatika

Pred leti je dr. Taras Kermauner zapisal, da »v slovenski zgodovinski preteklosti grska mitologija ni ustrezala slovenskemu samozavedanju, kar je tudi razumljivo. Bila je prevec splosno evropska; uporabljali so jo tujci, Nemci...«¹ Toda ce upostevamo dve monodrami Josipa Stritarja Orest (1866 ali 1867) in Medeja (1870), Jarceve poskuse z Vasko Antigono (1939), Smoletovo Antigono (1960), Tauferjevega Prometeja ali temo v zenici sonca (1968), Mrakovega Chrysipposa (1976) ter dramska dela, ki so nastala v drugi polovici osemdesetih let (Klementov padec in Dedal Draga Jancarja, Elektrino mascevanje Mirka Zupancica, Medeja Daneta Zajca ter Odisej in sin ali svet in dom Vena Tauferja), dobimo vtis kontinuitete ustvarjanja po mitski predlogi na Slovenskem v zadnjih stodvajsetih letih.

Glede na uporabo mitske zgodbe lahko slovenske drame razdelimo na pet kategorij.

2.  Kategorije

2.1  Drame, ki mitu sledijo po vsebini

Medeja Daneta Zajca ter Odisej in sin ali svet in dom Vena Tauferja sta deli, ki zvesto sledita originalni mitski zgodbi. Dramatika sta ustvarila drami, ki sta mozaicna povzetka dveh velikih epopej (Argonavti, Odiseja). Ze Tomaz Toporisic je ugotovil, da gre pri Tauferju za »izlocanje vecjih delov Homerjeve Odiseje« in za »osredotocanje na tisto, kar v tej zgodbi sovpada s Tauferjevim branjem Odiseje«.²

Avtorja sta izpostavila le nekatere pomembnejse dogodke iz obeh epopej. Zajc je pricel delo z mitsko-simbolnim nastopom Jazona z enim samim sandalom, nato pa se je vrnil k argonavtskemu mitu sele z dvema Medejinima umoroma.

Prav ta umora razdvojita ljubimca, Jazon se oddalji od zene Medeje, ki zdaj prehaja iz »ljubece zene v sovraznico«. (Iz pogovora avtorja z Danetom Zajcem)

Veno Taufer pa je opisal Telemahovo - sinovo pot k ocetu Odiseju in njegovo bezanje od doma ter Odisejevo bitko s svetom (Odiseja), da bi se vrnil domov.

2.2  Drama, ki mit vsebinsko spremeni

Elektrino mascevanje Mirka Zupancica uposteva konflikt med Elektro in Klitajmestro ter Orestov namen mascevanja. Zupancic obstojeci mit spremeni tik pred razpletom, ko naj bi Orest umoril Klitajmestro in Ajgista. Slednji Oresta ujame in ga obsodi na smrt, a Orest uspe narediti samomor. Klitajmestri, ki si ves cas zeli smrti in jo tudi pricakuje, pa hcerka Elektra podari zivljenje in v tem je njeno mascevanje. Pri Zupancicu nihce ne umori nikogar, tudi Ajgista pozro psi. Modifikacijo nam komentira v delu starec, rekoc:

»Zgodilo se je drugace, kot smo pricakovali ...«³

2.3  Drami, ki mitski okvir razsirita

Dominik Smole je ob pisanju Antigone uposteval miticna dejstva, da je po smrti bratov Polineika in Eteoklesa zavladal Kreon, ki je prepovedal pokop porazencev, cemur se je Antigona uprla.

Vendar Smole ni uporabil lika Antigone. Cemu?

»Antigone v igri nisem potreboval, saj je tema pac v ravnanju in v odlocitvah drugih, sprico prepovedanega pokopa enega od padlih bratov; okoli Antigone same je ze vse jasno v principu. Drugi (dvor) so me zanimali«. (Iz pogovora avtorja z Dominikom Smoletom)

Smoletova Antigona izrisuje dvorne reakcije na njeno iskanje in spletkarstvo dvorjanov zoper njo. Sestra Ismena je najprej na njeni strani, potem jo pod vplivom svetnika Teireziasa zapusti; zarocenec Haimon jo ves cas blati, stric in vladar Kreon pa jo na koncu obsodi na smrt...

Za temo drame Chrysippos si je Ivan Mrak izbral nakljucno srecanje med ocetom Lajem in sinom Ojdipom, ob katerem sin zagresi ocetomor. V ta okvir pa je dodal se mit o Chrysipposu (Lajevem mladostnem ljubimcu), ki predstavlja kralju Laju blodnjo in obcutek krivde.

Oba dramatika sta tradicionalno zgodbo razsirila in ji tako dodala nove vrednote in svojstveno pomenljivost.

2.4  Drame, ki jim je mit simbol

Veno Taufer si je v svoji zgodnji misticni drami Prometej ali tema v zenici sonca zamislil druzbo (polis), v kateri je zaradi prevelike visine zidu zavladal mraz. Inzenir Prometej je simbol humanista, ki proti vsesplosni pozebi izumi ogenj in ga podari ljudem. Vendar si ga hoce oblastnik --- zupan Zevs --- pridobiti zgolj zase. Taufer izpostavi med svojimi junaki simbolicni konflikt med humanizmom ali idealizmom ter elitizmom in politicno oligarhijo. Slednja pogubi Prometeja, ki umre za blagor drugih.

Dedal Draga Jancarja je simbol graditelja velikega stalinisticnega zapora, ki pa je hkrati simbol labirinta tedanje druzbe. Partijski voditelj Marek, ki nadzoruje gradnjo (morda povzet po kretskem kralju Minosu), pa simbolizira tirana, ki ogroza umetnikovo svobodo, s tem pa tudi svobodo druzbe. Delo se zakljuci s simbolnim Dedalovim nagovorom se nerojenemu sinu Ikaru. Simbolika Ikara pa se ze navezuje na Jancarjevo dramo Klementov padec, ki naj bi imela delovni naslov Ikarov padec.⁴ Klement-Ikar je mlad slovenski filozof sredi malomescanske predvojne Ljubljane, njegova stremljenja so usmerjena v visje cilje, v nadcloveska premagovanja alpskih sten.

2.5  Monodrame, dramski odlomki --- osnutki za ambicioznejsa dramska dela

Monodrama Orest Josipa Stritarja je nastala 1866 ali 1867. Avtor jo je poslal 19.5.1868 v pismu Franu Levstiku in zapisal, da je v njej »takó rekoc kal, iz katerega bi imela razviti se (po moji misli) vsa tragedija. Enake reci hodijo meni veckrat po glavi«.⁵

Poleg Oresta je Stritar leta 1870 napisal se Medejo. Za obe deli lahko recemo, da sta poeticni monodrami. O njuni dramski naravi prica tudi avtorjev pripis didaskalij, navkljub pismu pa je tezko verjeti, da sta bili monodrami osnutek za obseznejso dramo.

Stritarjev Orest bezi v miselnih retrospektivah iz domace hise, kjer je umoril mater. Gre za doloceno stopnjevanje, saj junak z vsako novo mislijo bolj podlega vesti. Tik pred napadom Erinij obtozi sestro Elektro za svojo nesreco. Medeja prikazuje naslovno junakinjo med begom pred mozem Jazonom, ko se vrze vsa nemocna, po tozbi in obtozbi moza, skupaj z otrokom prek pecin v morje.

Obe monodrami opisujeta naslovnega junaka, ki tik pred svojim koncem izpove zgodbo svojega zivljenja in se ocisti krivde, saj je bil zapeljan.

Januarja 1939 je Miran Jarc objavil v levicarskem Zborniku 39 tri strani Vaske Antigone s podnaslovom: odlomek iz tragedije. Dr. Evald Koren meni, da Jarc drame ni nikoli napisal, pa tudi nameraval je najbrz ni.⁶ Jarc nam predstavi dialog med sestrama, ki se zaradi njunega razlicnega nazora razsiri v konflikt: Jasna (Antigona) sledi svojemu kategoricnemu imperativu in zeli pokopati obesenega brata, Mara (Ismena) pa zaradi strahu in eticne ozkosti to dejanje zavraca.

Ob dramskih kategorijah lahko opredelimo se deset motivno-tematskih elementov, ki zaznamujejo slovensko miticno dramo.

3.  Motivno-tematski elementi

3.1  Druzinski odnosi

Slovenski dramatiki najveckrat poudarjajo odnose sin - oce (Tauferjev sin Telemah isce oceta Odiseja, saj je brez njega nemocen; Mrakov sin Ojdip bezi od oceta, a ko ga najde, ga mora umoriti), sin - mati (Stritarjev Orest sicer umori mater, a ga zlomi vest --- Zupancicev pa je zaradi tega ne more; nasprotje med Tauferjevim Telemahom in materjo Penelopo nastopi, ko je mati ob Odisejevem prihodu hladna), sestra - brat (Pri Smoletu /Antigona - Polineik/ in pri Zupancicu /Elektra - Orest/ je med njima vez vdanosti in dolznosti; Zajceva Medeja pa svojega brata umori), sestra - sestra (Smoletovi sestri delujeta najprej vzajemno, nato pa se razideta; pri Jarcevih sestrah pa je razkol vseskozi prisoten).

3.2  Ljubimca

Odnos med ljubimcema je povezan z umorom, ki ga skupaj zagresita. Prav naklep in izvedba umora je razlog njune zdruzitve, pa tudi duhovne razdruzitve zaradi vesti. (Zupanciceva Klitajmestra in Ajgist; Zajceva Medeja in Jazon)

3.3  Umor tekmecev

Medeja umori, da bi ugajala ljubimcu, svojega brata Absirta in kralja Peleasa --- ljubimcevega tekmeca. Odisej pobije vse snubce, ki so mu tekmeci za prestol in zeno. Kreonov umor Antigone je podobne narave. Polineik in Eteokles sta mu bila v bistvu tekmeca, sele po njuni smrti je prisel do prestola. Antigona pa je Polineikova castilka in iskalka --- torej je nezazelena. Na koncu drame jo Kreon poslje v smrt, vendar sam ne izrece smrtne obsodbe, postavi samo retoricno vprasanje: »Kako so kaznovali Edip, kralj Laj in kralji prejsnji, kadar je kdo ocitno prelomil njih ukaz?«⁷

Smrt omeni strazar, izvrsevalec.

3.4  Zapuscene zene

V motivu zapuscenih zena se zdruzijo elementi umora, ljubimcev pa tudi mascevanja ljubimcu s strani ljubimke. Agamemnonova zena Klitajmestra ubije moza, ker jo le-ta zanemarja, a je tudi ob novem ljubimcu povsem zapuscena. Jazon pri Zajcu zapusti Medejo, zapuscena zena pa mu ubije njuna otroka in mlado nevesto. Penelopa pa svojega moza Odiseja po dolgoletnem cakanju ne more vec sprejeti.

3.5  Zalezovalec

Mascevanje morilcema s strani sina ubitega pa je v zalezovanju. Orest zalezuje mater in Ajgista, Jazona ter Medejo pa sin ubitega kralja Peleasa Akast. Dialog med njim in Jazonom je poln kletvic in obsodb, izrecenih tik »preden se spopadeta dva viteza«. (Iz pogovora avtorja z Danetom Zajcem)

3.6  Vladar

Vladarska problematika je v slovenski mitski dramatiki nujno prisotna. Najznacilnejsi in najbolj dovrsen lik je Smoletov tebanski kralj Kreon. Je primer vladarja, ki se boji svojega naroda, da pa bi si zagotovil mir tudi v vladarski hisi, dovoli na zacetku Polineikovo iskanje. Vseskozi se mora prepricevati, da je kralj, poleg tega pa je tudi razseljena osebnost. Po nacelu »Divide et impera« razdeli obe sestri in osami Antigono. Toda v svoji notranjosti je sam se bolj razdeljen (namrec na kralja, ki »vlada, sodi in kaznuje«, ter na kralja, ki je kot vsak drug »zavzet od barve roz v vrtu«.)⁸ Svetnik mu poda novo definicijo vladarja, ki jo tudi sprejme: kralj ni cLovek, je zgolj uradnik ljudstva, ki sme tudi ubijati. Antigono poslje v smrt, da bi dokazal, da je vladar. Vendar bo Kreon ostal le uradnik, saj na koncu svojega nastopa vprasa: »Je moj urad nared? Tudi zdaj, kajne, kot zmeraj, me cakajo dolznosti?«⁹

Podobno kot Kreon tudi Zajcev Peleas ni preprican v trdnost lastnega prestola, zato si zeli nesmrtnosti, a je prevaran in ubit. Zupancicev Ajgist pa je njuno nasprotje: iz razvratnega povzpetnika postane okruten oblastnik, ki se zeli znebiti celo svoje druzice in kraljice Klitajmestre. Sklepno starcevsko stanje vladarja predstavlja Mrakov kralj Laj, obnorel starec, ki bezi pred grehi preteklosti. Pri slovenskih dramatikih je vladar precej dusevno motena oseba, najveckrat v strahu za lastni prestol.

3.7  Primerjava oseb

Razliko med Stritarjevo in Zajcevo Medejo nakazuje obdobje stodvajsetih let dramatike. Stritarjeva Medeja je romanticna, svetobolna in materinska, Zajceva pa eroticna, magicna in mascevalna. Stritarjev Orest je nebabojec mascevalec, Zupancicev pa clovek dilem.

Zanimivo pa je tudi videnje Kirke dveh sodobnih slovenskih dramatikov. Tauferjeva Kirka je zgolj ljubimka, ki ji je Odisej vzel vsakrsno moc, Zajceva pa svecenica, posvecena v odvezo grehov.

Tauferjev Teirezias je zgolj videc v svetu mrtvih, Smoletov pa pragmatisticni filozof, zarotniski starec, siva eminenca, skratka clovek, ki ima zmeraj zadnjo besedo.

3.8  Zamenjava vlog

Veno Taufer veckrat primerja Telemaha z Orestom. Ce bi namrec Odisej prisel kmalu domov, bi ga pogubili snubci in bi bila njegova usoda podobna Agamemnonovi. Telemah --- Orest mora vnaprej prepreciti tragedijo. Oce in sin skupaj pobijeta snubce --- Ajgiste. Ceprav Penelopa ne sprejme vec moza Odiseja, pri naklepanju umora ne sodeluje, zato ni Klitajmestra.

Kralj Laj je bil v mladosti po nedolznem obtozen umora ljubimca Chrysipposa. Ivan Mrak nam predstavi Laja, ko vidi v Ojdipovem nastopu vrnitev Chrysipposa. Ojdip seveda ni Chrysippos, a se mu zdi Lajevo pripovedovanje »tuje /.../, a cudno blizu«.¹⁰ Oce Laj je namrec zaradi prerokbe poslal sina Ojdipa v smrt se kot decka in ga tako vec kot onecastil. Lajeve besede: »Klevetali so vsekrizem, da sem te onecastil«,¹¹ so namenjene Chrysipposu, pred katerim je kralj nedolzen, sprejema pa jih Ojdip, pred katerim je oce Laj resnicno kriv. Na koncu prepozna sina, Ojdip pa oceta ne, saj Mrak dopusca nadaljevanje zgodbe o Ojdipu v Sofoklejevem delu Kralj Ojdip.

3.9  Miticni junaki --- resnicne osebe

Nekateri miticni junaki imajo morda zasnovo v resnicnih ljudeh. Omenili smo ze dejstvo, da je Ikar dr. Klement Jug (1898-1924), veliki slovenski alpinist ter filozof, kateremu usodni padec ni bil padec, marvec let.

Andrej Inkret meni, da je Dedal najbrz Milan Apih (roj. 1906), predvojni komunist in dolgoletni zapornik, ki je sodeloval pri izgradnji zloglasnega beograjskega zapora.¹² Le-tega je zasnoval Aleksander Rankovic'-Leka (1909-1985), katerega verjetno prikazuje Jancarjev voditelj Marek. Apih se je kasneje uveljavil kot oporecnik, kar velja tako za miticnega kot za Jancarjevega Dedala.

V clanku »Torej spet z Antigono« je dr. Inkret zapisal, da se je »po Ljubljani cvekalo, da je v Kreonu naslikan slovenski notranji minister Boris Kraigher, V Teireziasu pa literarni kritik in partijski ideolog Boris Ziherl...«.¹³

Pa povprasajmo avtorja, ce sta v teh dveh osebah skrita dva politika?
»Ne. Niti v Kreonu niti v Teireziasu ni nihce skrit. In tudi nasploh razumi, da v boljsi literaturi ni odslikavanja, kopiranja etc., temvec sinteza izkusenj, opazovanj, razmisljanj etc. Dobra literarna figura zraste v avtorjevi glavi in v avtorjevem srcu, potem ko je (ce mu je bilo dano) prej pridno in zvesto gledal po svetu naokoli. Celo najbanalnejsa karikatura bi bila slaba, ce bi samo preslikovala to ali ono pri tem ali onem«. (Iz pogovora avtorja z Dominikom Smoletom)

3.10  Aktualizacija mita

Miran Jarc je prestavil Antigono v petnajsto stoletje, v cas kmeckih uporov na Slovenskem. V dramskem odlomku, v katerem zeli Jasna pokopati od gosposke obesenega brata --- puntarja, je moc zaznati Jarceve poglede na predvojno druzbo (skorajsen in nujen upor zoper vladajoci razred, nasprotje med tradicionalno zeno (Maro --- Ismeno) in avantgardistko (Jasno --- Antigono). Pomenljiv je tudi sam izbor tematike kmeckih uporov.¹⁴ Lahko recemo, da Jarcevo delo izraza njegove levicarske ideje, saj je nastala tik pred vojno in revolucijo na Slovenskem, ki sta morda tudi razlog, da avtor, ki se ju je aktivno udelezil, tragedije ni uspel napisati do konca.

Dobro desetletje in pol po teh dogodkih je Dominik Smole napisal dramo Antigona, ki se zacenja z mirom, s slavljenjem zmagovalca in zasramovanjem porazenca ... Zakaj torej tema Antigona na koncu petdesetih let v slovenski dramatiki?

»Tema Antigona me je (1958-1959) zanimala seveda zaradi bratomorne vojne, ki sta jo bíla v Sofoklejevi Antigoni Eteokles in Polineik. To so bila leta, ko smo ze temeljito premisljevali o vojni 1941-1945, bratomorstvo minule vojne je mocnemu delu takratnih literarnih tridesetletnikov na najrazlicnejse nacine problematiziralo cas, ki je bil za nami, in zivljenje, kakrsno je nastalo v njem. Sofoklejeva Antigona je bila pac idealna predloga za varianto moje izkusnje«. (Iz pogovora avtorja z Dominikom Smoletom)

Antigonino iskanje je se vedno aktualno iskanje sprave med zmagovalci in porazenci v bratomorni vojni, saj miru (s tem pa tudi konca vojne) vse do pokopa porazencevih zrtev ne more biti.

Paz Dominika Smoleta je simbol svobodnjaka in idealista, s katerim mora totalitaristicni rezim se obracunati, saj je obremenjen z umorom in vojno kot vecina junakov, ki se na Slovenskem srecujejo z Antigonino zgodbo.¹⁵ Predvsem pa je paz se zmeraj ziv...

Opombe

¹

Taras Kermauner: Vracanje mita v slovensko dramatiko, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1988, str.40.

²

Tomaz Toporisic: Odisejeva dramaturgija rabljenih besed, v Veno Taufer: Odisej in sin ali svet in dom, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1990, str.79.

³

Mirko Zupancic: Elektrino mascevanje, kopija iz arhiva SNG-Drame, Ljubljana, 1987, str.57.

⁴

Tone Partljic: O Ikaru, Klementu, Dedalu, Jancarju in se kom ..., Gledaliski list Dedalus, sezona 1987/88, uprizoritev 8, Ljubljana, 1988, str.160.

⁵

Joze Pogacnik: Josip Stritar, Partizanska knjiga, Ljubljana, 1985, str.35-36.

⁶

Evald Koren: Antigona v slovenski literaturi: situacija ali junakinja, Primerjalna knjizevnost, Ljubljana, 1986, st.1, str.27.

⁷

Dominik Smole: Antigona, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1975, str.114.

⁸

Smole, op. cit., 35.

⁹

Smole, op. cit., 115.

¹⁰

Ivan Mrak: Igre sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1977, str.18.

¹¹

Mrak, op. cit., 16.

¹²

Andrej Inkret: Jancarjeve tri tragikomedije in opombe, v Drago Jancar: Tri igre, Mladinska knjiga, str.300.

¹³

Andrej Inkret: Torej spet z Antigono, Gledaliski list Antigona, sezona 1987/88, uprizoritev 2, Ljubljana, 1987, str.4.

¹⁴

Med levicarskimi pisci je bila tematika kmeckih uporov konec tridesetih let zelo popularna in odmevna. Leta 1937 je dr. Bratko Kreft izdal Veliko puntarijo. V istem letu, kot izda Jarc Vasko Antigono, izide Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprasanja, kjer tudi analizira slovenske kmecke upore.

¹⁵

Dr. Koren v prej navedenem delu omenja se novelo Nade Gaborovic Antigona s severa ter Antigonine pesmi Jureta Detele. Obe deli sta obremenjeni s smrtjo in bratomornim pokolom.