V natancni preiskavi Cankarjevih del razlicnih zvrsti in vrst se avtorju razkrije, da je Cankarjeva ironija vecinoma trpka, napadalna, saj je njena podlaga v skoraj tragicnem oziroma v tragikomicnem polozaju slovenskega izobrazenca in naroda na prelomu stoletja, v ogrozenosti osebne ter narodne identitete. Skozi ironicno perspektivo se razodevajo razlicne teme, najbolj opazne pa so: izgubljanje osebne pristnosti v imenu abstraktnega svobodoumja ali krscanskega racionalizma, nasilna ideologizacija kulture, hlapcevanje institucijam, filistrstvo ter druge moralne okvare. Taksna perspektiva privede do postopkov karikiranja, tipizacije, groteske in fantastike, tragikomicne ambivalence in z njo povezanega dualisticnega upodabljanja literarnih likov.

Miran Hladnik: Povest. Ljubljana: DZS, 1991. (Literarni leksikon; 36)

Avtor posebno pozornost posveca opredelitvi predmeta, saj gre za tipicno slovensko poimenovanje pripovednoprozne vrste. Zato sledi nastanku in razvoju izraza povest, njenim slovenskim razlagam, odkriva evropske vzporednice povesti in njenih zanrov. V sklepnem poglavju orise Hladnik razvoj povestnih form na Slovenskem, doda pa se empiricno in statisticno dokumentacijo za svoje literarnovedne posplositve, kar je tudi v Literarnem leksikonu --- vsaj doslej --- izjemno.

Darko Dolinar: Hermenevtika in literarna veda. Ljubljana: DZS, 1991. (Literarni leksikon; 37)

Pojem hermenevtike je eden tistih, ki dajejo pecat najsodobnejsim literarnoteoreticnim usmeritvam. V literarni vedi se je uveljavil po 1960, ceprav je bil v drugih strokah (npr. v pravu, teologiji) in filozofiji v rabi ze od 17. st. --- v pomenu umetnosti oz. vescine interpretiranja, razlaganja besedil. Avtor sledi razlagalni praksi od njenih zacetkov v anticni filologiji, poetiki in retoriki, prek zgodnjekrscanskega verskega slovstva, humanizma in reformacije do 18. st, ko je nastala obca teorija razumevanja. Njeni razlicni sistemi so se razcveteli v 19. st., na zacetku 20. st. pa se je hermenevtika razdelila na obco filozofijo razumevanja in teorijo ter metodologijo interpretacije v humanistiki in druzboslovju. Sodobna hermenevtika je v tesni zvezi z anticno filozofijo, s frankfurtsko solo kriticne teorije in s strukturalizmom ter poststrukturalizmom. V literarni vedi je hermenevtika ze od romantike dalje povezana s samopremislekom o nacinih ter nacelih interpretiranja literarnih del, ki so ga gojile razlicne smeri (duhovna zgodovina, fenomenologija, imanentna interpretacija, recepcijska estetika).

Nastavki sistematicnih razlagalnih postopkov so na Slovenskem ze v obdobju reformacije, vendar pa se je literarna veda posvetila interpretativnemu iskanju smisla literarnih del sele po 1960 : v slovenisticni imanentni interpretaciji (Barbaric, Bernik, Paternu, Zadravec), v ontolosko-eksistencialisticni interpretaciji s sistematicno avtorefleksijo (Kermauner, Pirjevec, Inkret, Grafenauer) ter v lacanovski semiotiki (Mocnik). Z metodoloskimi vprasanji teorije interpretacije v okvirih literarne vede sta se doslej ukvarjala J. Kos in avtor pricujoce knjige.

Katarina Bogataj-Gradisnik: Grozljivi roman. Ljubljana: DZS, 1991. (Literarni leksikon; 38)

V uvodnem delu avtorica pojasnjuje sam pojem, v nadaljevanju pa izcrpno in vsestransko obdela znacilnosti in razvoj grozljivih zanrov (gotski roman, grozljivi roman in novela, crni roman in fantasticna zgodba) v Angliji, Nemciji, Franciji in Ameriki. Pri tem jo zanima tudi dediscina te po vecini trivialne, popularne literature v drugih, bolj prestiznih pripovednoproznih vrstah oziroma slogovnih formacijah. Konvencije grozljive literature se pojavljajo tudi pri Slovencih; sprejete so bile v drugi polovici 19. st. vecinoma prek dedicev gotskega pripovednistva, ne pa od njegovih utemeljiteljev. Odrazale so se predvsem v pripovedni tehniki, v vzorcih zapletov in v nacinu krajinopisja; najbolj razsirjena sredstva iz tega repertoarja so bila --- zlasti v trivialni prozi --- vlozena retrospektivna, analiticna zgodba (npr. tudi v Desetem bratu), motivi skrivnostnega zlocina, tragedije mascevanja in skrite identitete.