Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero

2.3   Nadaljnja naloga razprave je ugotoviti, kako je Jurcicev uvod oblikovan na ravnini elokucije in v cem se razlikuje od Rogerijevega barocnega uvoda, kar implicitno pomeni, da moramo ugotoviti historisticnost njegove oblikovanosti tudi v tako imenovanih drobnih formah, predvsem znotraj povedi.

2.3.1   Za ponazoritev Rogerijevega sloga je treba navesti konec prvega odstavka ze omenjene pridige, v katerem je navedena trditev krscanskega pesnika in napovedane osebe, ki so jo s svojim zivljenjem potrjevale, drugi odstavek, v katerem je kot dokaz trditve (prva besedilna tema) predstavljen ceski kralj Vaclav, ter peti odstavek, v katerem so najprej na splosno omenjeni se stevilni drugi dokazni primeri za trditev (ta je skoraj dobesedno ponovljena), kot presezni dokaz pa jim sledi uvedba glavne osebe pridige, sv. Vida, vendar kot dokaz/primer za potrditev (prvi besedilni temi nadrejena tema):

Véner she modréshi, pámetnishi inu atópnishi govoril je ta drugi karshanski Poeta, kateri je te izer rejnyzhne inu h'usem rezhem perpráune beséde na tega zhlovéka obernil, rekhozh: In teneris montrat, quid fit puer ite futurus. Kashe u'Mladoti, kaj dejte bode u'Staroti. Kakor tega prízh naiti amóremo velíku, katere kashejo nam to rejnyzu.

Wenceslaus ta Pegamski Krajl, inu Syn Caroli IV. Rimskiga Caearia pokásal je u'róitve inu u' Kártu, kaj je imel u' Stároti biti: akaj ta u' tem rójtve bil je umoril to Mater: per Kártu pak oskrunil inu umáal je bil ta Kartne Shégnani kámen; is kateriga bilú je od useh rezhénu, de is tega Dejteta nima nizh prída biti. Inu práu: akaj ta ni bil drugiga, kakor en apopádik use hudóbije, slati pak en Várih Huitarske Kezarije.

Vezh, vezh takih amogel bi perneti naprej, kateri, kakor u'Mladóti o e kasáli, taki o tudi u'nyh Staroti otali. Ali: kir topi naprej Vitus ta danashni, slábi Mladénizh is voimi námenie, a tu apútym use te druge a vol niega, inu izer is tega, kir on use tu, Kar káal je u'Otrózhyh lejteh dopolnil je u'12. lejte njegove Staroti, kakor Surius inu drugi pishejo od njega: de

Na tem mestu velja cisto na kratko izpostaviti le nekatere bistvene znacilnosti: za razliko od Jurcicevega uvoda pomensko-skladenjska oblika kljucnega pravila kot sestavine argumentnega poteka teme ni ohranjena (kar zmanjsuje vtis racionalnosti), za odstavke, v katerih so kot dokazi za resnicnost trditve orisane zivljenjske zgodbe treh znanih osebnosti, ceskega kralja Vaclava, cerkvenega ucitelja Tomaza Akvinskega in svetnika Feliksa Kantaliskega (znacilno barocno stopnjevanje k svetemu), je znacilna skladenjsko popolnoma paralelna zgradba, k veliki integrativnosti in ornamentalnosti besedila prispevajo tudi sicer pomensko aktualizirane, vendar skoraj dobesedne ponovitve uvodne trditve v vseh odstavkih, omeniti pa je treba tudi navzocnost dvojnih in trojnih formul.

2.3.2   Za predstavitev Jurcicevega historisticnega elokucijskega oblikovanja bo zadostovala analiza prvih stirih skladenjsko-pomenskih enot.

2.3.2.1   Prva poved predstavlja pripovedovalcevo izhodiscno trditev:

Zares cudnega, rekel bi poeticno mislecega duha so morali biti tisti nasi predniki iz starih casov, o kterih pozemskem djanji in nehanji nam pricajo njih stavbe in razna v razvalu ali se v zivecih ostankih ohranjena dela.

Jedro trditve je izrazeno v glavnem stavku, in sicer v povedku pripisani lastnosti nasih prednikov. Iz tega je jasno, da je besednoredno izhodisce⁷¹ osebek s stavcnim prilastkom (tisti nasi predniki iz starih casov, o kterih pozemskem djanji in nehanji nam pricajo njih stavbe in razna v razvalu ali se v zivecih ostankih ohranjena dela), pri cemer so za bralca v osebku in stavcnem prilastku navedene osebe in njihova tako ali drugace ohranjena dela splosno znana dejstva --- kar pomeni, da je pripovedovalec s prestavitvijo jedra na prvo mesto uporabil stilno zaznamovani besedni red. S tem je svoji oceni lastnosti nasih prednikov dal vecji poudarek in jo hkrati custveno obarval.⁷²

Za nase razpravljanje in za sporocilo uvoda je pomembno oblikovanje povedkovega dolocila oziroma samostalniske besedne zveze v njem (zares cudnega, rekel bi poeticno mislecega duha). Pripovedovalec je jedro svoje ocene lastnosti prednikov oblikoval predvsem v dveh levih dolocilih odnosnice duh, pri cemer je pomen besedne zveze zares cuden, ki ima lahko tudi slabsalni prizvok,⁷³ s pomocjo vrinjenega glagola v pogojniku (rekel bi, kar omiljuje naslednjo ugotovitev⁷⁴) popravil z bolj pozitivnim in dolocnejsim pomenom besedne zveze poeticno mislec. Ceprav tezko recem, da sta pomena obeh besednih zvez sinonimna (imata pa tako vlogo glede na ugotovitev iz protitrditve), se lahko --- s to omejitvijo --- strinjamo z Lausbergom, da je pripovedovalec uporabil implicitno obliko correctia.

V prilastkovem odvisniku o kterih pozemskem djanji in nehanji nam pricajo njih stavbe in razna v razvalu ali se v zivecih ostankih ohranjena dela je prav tako mogoce opazovati pripovedovalcevo retoricno nacelo »podvajanja« posameznih stavcnih clenov oziroma njihovega dvojnega clenjenja (v marsicem podobno, vendar retoricno dognanejse oblikovanje je v zacetku devetdesetih let znacilno za Janka Kersnika in malo kasneje tudi za Moderno).

V mestniskem predmetu (o kterih pozemskem djanji in nehanji) je uporabljena stalna besedna zveza dejanje in nehanje, ki jo Slovar slovenskega knjizevnega jezika v geslu dejanje oznacuje s kvalifikatorjem ekspresivno in s pomenom vse zivljenje, prizadevanje⁷⁵ (stalna besedna zveza je po Pletersniku ocitno kalk nemske besedne zveze Tun und Lassen⁷⁶). Historisticnost oblikovanja se krepi rimanje obeh besed v zvezi.

Posebej zapleteno zgrajen je priredno zlozeni osebek⁷⁷ (njih stavbe in razna v razvalu ali se v zivecih ostankih ohranjena dela), ki ga sestavljata dve pomensko sorodni sestavini: jedri obeh samostalniskih besednih zvez sta besedi stavbe in dela --- obe denotirata gradnje (druga sobesedilno). Za nase razpravljanje je pomembna skladenjska in pomenska zgradba druge sestavine (razna v razvalu ali se v zivecih ostankih ohranjena dela), v katerih je samostalnisko jedro (dela) na levi razsirjeno z zapleteno zgrajeno pridevnisko besedno zvezo, pri cemer je treba posebej poudariti zvezo deleznika (ohranjena) in dveh pomensko nasprotnih predloznih zvez, ki izrazata nacin⁷⁸ (v razvalu ali se zivecih ostankih). Prav v tej razsiritvi druge sestavine osebka lahko vidimo se eno znacilnost Jurcicevega oblikovanja, in sicer asimetricnost (njena preprostejsa razlicica se kaze tudi v ze obravnavanem povedkovem dolocilu glavnega stavka, v katerem je prva sestavina sestavljena iz clenka, torej besedne vrste s posebnim, okrnjenim statusom,⁷⁹ in pridevnika --- zares cudnega, druga pa iz prislova in deleznika --- poeticno mislecega (obe besedi sta tudi daljsi od tistih v prvi sestavini). S takim slogovnim sredstvom je dosezen tako imenovani Achtergewicht, poudarjena obtezitev zadnjega clena v skladenjski enoti, ki jo je poznala na primer ze nemska umetniska proza 14. stoletja,⁸⁰ pa tudi Trubarjeva besedila.⁸¹ Po ugotovitvah Pogorelceve je podoben postopek kasneje uporabljal tudi Cankar.⁸²

2.3.2.1.1   V uvodni povedi je mogoce zaslediti tudi slogovno nacelo uravnotezene uporabe dvojnega clenjenja posameznih stavcnih clenov (znacilno ze za renesancno oblikovanje, pri nas na primer pri Trubarju in Dalmatinu),⁸³ in sicer na stavcnih zacetkih in koncih, pri cemer je treba posebej opozoriti, da se Jurcic s stalnim ustvarjalnim preoblikovanjem tako imenovanih dvojnih formul skusa izogniti togi ornamentalnosti (k njenemu rahljanju prispeva tudi omenjeno slogovno nacelo asimetricnosti).

V glavnem stavku je dvojno clenjen prilastkov del samostalniske fraze v povedkovem dolocilu na zacetku (ze omenjena implicitna oblika correctia), na koncu pa osebek (tisti nasi predniki iz starih casov), in to na prav poseben nacin. Samostalnisko jedro (predniki) podredno zlozene samostalniske fraze ima ob levem dolocilu tudi desnega, in sicer neujemalni predlozni prilastek (iz starih casov), v katerem ima vlogo jedra spet samostalnik; pri tem je dvojnost se poudarjena s po dvema besedama na levi strani obeh samostalnikov, kar formalno ustreza inacici figure izokolon.⁸⁴

V prilastkovem odvisniku (ki ze zaradi svoje stavcnoclenske vloge predstavlja prvino asimetricnosti) je Jurcic na njegovem zacetku v mestniskem predmetu (o kterih pozemskem djanji in nehanji) uporabil pravo dvojno formulo, koncal pa ga je z ze omenjenim dvosestavinskim »asimetricnim« osebkom.

2.3.2.2   Dokazni del navajam v graficno razvidnejsi obliki:

Zakaj ce vidis, potujoc po dezeli, na strmovitih hribih sledí stanovanj nekdanje gospôde,

ce zagledas na prijaznem holmcu tik porascene vrste hribov belo cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudém pripravnisa na ravnem polji,

ce moras dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po natancnisem razgledu sprevidis, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili zdolej ob hribu le majhen ovinek napravili --- /.../.

Ze na prvi pogled sta ocitni dve znacilnosti, in sicer razvidno zaznamovanje zacetkov posameznih dokazov z anaforicno ponavljanim pogojnim veznikom ce --- v prvem dokazu je pred njim sicer se priredni vzrocni veznik zakaj --- in stopnjevano besedno mnozenje posameznih dokazov, kar je nedvomno izraz slogovnega nacela asimetricnosti (Rogerijevi dokazi so bili enako dolgi).

Prva znacilnost (anaforicno ponavljani pogojni veznik ce) kaze na enakovrednost dokaznih clenov, kar se v prvih dveh izraza tudi v skrajno paralelni zgradbi pogojnih odvisnikov (paralelizem je znacilen tudi za Rogerijeve »dokazne« odstavke). Skladenjsko si stavcni cleni (za pogojnim veznikom) sledijo v naslednjem zaporedju: povedek (osebek je nakazan z ujemalnimi lastnostmi povedka) --- prislovno dolocilo kraja --- predmet. Oba povedka zapolnjujeta glagola vidnega zaznavanja (videti, zagledati) v drugi osebi ednine (z njo ni misljen splosni osebek, ampak bralec, kar implicitno kaze uporaba osebnega zaimka jaz v dajalniku v stavku ce prevdaris vse to in se druge enake zapuscine, kaj ne da mi pritegnes), jedri prislovnih dolocil kraja samostalnika hribi in holmec, ki ju druzi skupni pomen vzpetina zemeljskega povrsja, predmeta pa samostalniski frazi sledí stanovanj nekdanje gospôde in bela cerkvica, pri cemer samostalnika stanovanja in cerkvica druzi skupni pomen, izrazen z besedo stavba (tudi zgradba, ki ga vsebuje ze prva, »tematska« poved uvoda (oblika besedilne koherence na pomenski osi hipernim-hiponim).

Druga znacilnost, slogovno nacelo asimetricnosti, se kaze ze v drugem dokazu, in sicer v sirjenju osebka s stavcnim prilastkom (cerkvico, ktera bi bila po razsoji tvojega razuma ljudém pripravnisa na ravnem polji), katerega sporocilo je za potek tem uvoda zelo pomembno. Pripovedovalec namrec skusa tudi s sklicevanjem na bralcev razum potrditi svojo uvodno trditev o zares cudnem, rekel bi poeticno mislecem duhu prednikov, pri cemer vzpostavlja nasprotje med poeticno gradnjo na primer cerkvice na prijaznem holmcu in razumsko, prakticno gradnjo na ravnem polji (razumsko v tem primeru implicira pomen gospodarno, z manj truda). Ob tem je treba opozoriti, da pomanjsevalnici (holmec, cerkvica) in besedna zveza na ravnem polji asociirajo ljudsko poetiko.

Tretji dokaz, ki se glasi:

/.../ ce moras dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti in vendar po natancnisem razgledu sprevidis, kako lehko bi se bili nekdanji cestarji ognili klancu in strmini, ko bi bili zdolej ob hribu le majhen ovinek napravili --- /.../

kaze ze omenjeni Jurcicevi slogovni znacilnosti, in sicer rahljanje toge retoricne ornamentalnosti in iz njega izvirajoco asimetricnost, ki tokrat zaradi izredno povecanega stevila besed predstavlja pravo barocno zastranitev.

Prva dva stavka (ce moras dalje sopihaje stopati po cestah, ki te vodijo visoko gori na rob strmega vrha ob skalah in gosti hosti) sta samo se pomensko paralelna s pogojnima odvisnikoma prvih dveh dokazov, ostali del tretjega dokaza pa je prav tako samo pomensko paralelen s sporocilom prilastkovega odvisnika, ki razsirja pogojni odvisnik v drugem dokazu. Prav v opustitvi skladenjskih paralelizmov je mogoce videti nacelo rahljanja toge retoricne ornamentalnosti.

Nekoliko podrobnejsa primerjava sporocila prvih dveh stavkov tretjega dokaza z na primer sporocilom pogojnega odvisnika v drugem dokazu (ce zagledas na prijaznem holmcu tik porascene vrste hribov belo cerkvico) pokaze tudi zanimive prepricevalne (persvazivne) prvine, ki jih je pripovedovalec dodajal in s tem poudaril prav s »krsitvami«, torej z rahljanjem strozjega paralelnega oblikovanja in iz njega izvirajoco asimetricnostjo. Prva »krsitev« je siritev stavcnega vzorca s prislovnim dolocilom nacina, zasedeno z besedo sopihaje, ki skusa v bralcu z denotiranjem pospesenega dihanja --- kot posledici strme poti seveda --- se povecati obcutek neprakticnega ravnanja nasih prednikov, druga pa stavcni prilastek, ki razsirja samostalnisko jedro prislovnega dolocila kraja (ceste): v njem imajo stevilni izrazi, ki izrazajo izredno izpostavljenost ceste in konotirajo tezavnost njene gradnje, enako prepricevalno vrednost.

Sporocilo (eksplikacija na razumu temeljecega duha pripovedovalca in bralca kot nasprotju --- po njunem prepricanju seveda --- poeticnemu in s tem neprakticnemu duhu njunih prednikov) ostalega dela tretjega dokaza je pomensko paralelno sporocilu, izrazenem v prilastkovem odvisniku v drugem dokazu, skladenjsko pa je asimetricno povecano na tri stavke, v cemer se kaze pripovedovalcevo stopnjevano osredotocenje na lastno izhodiscno trditev, s tem pa se posredno krepi tudi vplivanjski ucinek na bralca (posebej je treba opozoriti na ze omenjeno prepricevalno vrednost --- tokrat v sinonimni dvojni formuli klancu in strmini).

2.3.2.3   Najbolj bistvene razlike med Rogerijevo barocno pridizno predlogo in Jurcicevim uvodom se kazejo na pomenski ravnini. Ce so v Rogerijevem uvodu lastnosti in dejanja posameznih oseb kot dokazov za misel katoliskega pesnika tako ali drugace povezani s katoliskim naukom, je Jurcicev uvod razpet med ze popolnoma sekularizirani temi o pripovedovalcevi prepricanosti v poeticni, samo za naravno lepoto dovzetni duh nasih prednikov in njihovi zgodovinsko izpricani preudarnosti in prakticnosti.

Iz tega izvira spremenjeno besedisce, pri cemer je treba opozoriti, da pred raziskovalci slovenskih umetnostnih --- pa tudi neumetnostnih --- besedil stoji obsezna naloga, in sicer racunalnisko podprta izdelava slovarjev posameznih piscev in slogovnih obdobij in njihova medsebojna primerjava po oblikoslovnih, pomenskih, skladenjskih in se kakih kategorijah. Za uvod Klostrskega zolnirja so znacilni predvsem tako imenovani konkretni samostalniki,⁸⁵ ki zaznamujejo naravne pojave (hrib, holmec, vrh, klanec, strmina, polje, voda, skala, hosta) in rezultate clovekovih dejanj (cerkvica, cesta, hisa, pec, mesto) (kar kaze na pripovedovalcev cut za opisovanje podrobnosti iz realnega sveta⁸⁶) ter abstraktni samostalniki,⁸⁷ ki izrazajo temeljno, popolnoma sekularizirano pomensko nasprotje v uvodu (fantazija, lepota --- razum, pamet), medtem ko so za Rogerijev uvod znacilni predvsem abstraktni samostalniki (Mladót, Starot, shpot, slabút, shipkút, trosht, rejniza, rójtvo, Kárit, Kezarija, vesélje, Vjera), nacinovni prislovi, s katerimi pripovedovalec izraza svoje vrednotenje (práu, módru, pámetnu, atópnu), in pridevniki (bogát, premóshen, Aidouski, Malykuváuski, Karshánski), pri cemer je marsikatera beseda tako ali drugace povezana s krscanstvom.

Ugotoviti je treba, da je za Jurcicevo oblikovanje uvoda v Klostrskem zolnirju znacilno prav nasprotje med visoko obliko in pogosto tudi nepoeticnim besediscem (v Telecji pecenki je tako oblikovanje stopnjevano do izrednih ironizirajocih ucinkov). Opozoriti pa je treba tudi na habitualne glagolske oblike, ki zaznamujejo Jurcicev retoricni uvod (Lyons habitualnost, tudi uzualnost, razlaga z naslednjimi besedami: The term »habitual«, then, is conventionally applied by linguists to situations (and, derivatively, to the aspects that describe such situations) to which a much broader, but intuitively related, set of terms is applicable, including »customary«, »frequent«, »regular«, »usual« and even »normal«; and »iterative« or »frequentative« are commonly employed in the same sense. ⁸⁸).

Po vsem povedanem je jasno, da medbesedilje Jurcicevega uvoda sicer ne more skriti asociacij na barocno pridizno predlogo, predvsem v dispoziciji in manj v elokuciji, vendar vsebina in pomensko gradivo uvoda nista vec niti pridizna v smislu poucevanja verskih resnic (s tega stalisca je za uvod znacilna pomenska inverzija ali sekularizacija) niti ne razodeva barocnega duha (zanj prav gotovo nista glavni znacilnosti razum in prakticnost). Za uvod je torej znacilno historisticno oblikovanje.

2.4   Zanimivo je, da je razlicice dispozicijskega pojava preseganja celote (oziroma pateticne amplifikacije) moc najti v uvodnih delih se nekaterih pripovednih besedil, na primer v Tavcarjevem Kobiljekarju (1878) ter Kersnikovem Ponkercevem ocetu (1882), Kmetski smrti (1890) in Mamonu (1891).

3.0   Kot smo ze omenili, je historizem obvladoval tudi neumetnostna besedila (primerjaj na primer Eggersove analize nemskega casopisnega jezika v 19. stoletju⁸⁹). Za primer vzemimo poljudnoznanstveno besedilo Notranjske gore in Cirknisko jezero, ki ga je leta 1850 napisal Karel Dezman.

Uvodni del besedila se glasi takole:

Krajnska dezela v lepi mnogoverstnosti take kraje v razgled stavi, kteri cloveka s zacudenjem napolniti in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo. O, kako se ti bo serce sirilo, na njenih sneznih képah in golicavah krasniga ogleda naduseno! --- in ce ti na vetrovitim Krasu groze in straha vpade, ga bojo miline krajnskih dolin in goric v sladkih obcutkih zibale. Se veci cudezi pa, se velicastnisi prikazni so v njenim kamnitim drobji skrite in cloveskim ocem z vecno temoto zagernjene.

Krajnske gore imajo namrec sploh to lastnost, da nestevilne poversne vodice po breznih, ponikvah, jarkih in nevidnih razpokljinah pozirajo ter v vse strani svojih apnenih skladov spretakajo, --- ene v prostornih shrambah zaderzavajo, druge pa, po neznanih zilah dalje podivsi, se le v svojim znozji --- v globokih dolinah --- zopet na svitlo tocijo. To posebno veljá od tistiga gorovja, ktero, skoraj tikama cvetnih poljan ravne Forlanije se vzdigovaje, jadransko morje s sirokoherbtnim Krasam opasuje in s stermimi planinami, ki so kot mejniki ali cuvaji med slovensko in talijansko zemljo postavljene, noter do siviga Triglava seze. Tam zagledas ogoljene visine obeh Golakov, zlatostolniga Cavna /.../, Otelce, Kovka in Nanosa burjopihavca. Od tod nizje gore celo Notranjsko zemljo preprezejo. Tu obdajajo pogostama nasejani homci in hribi okrogle, kotlinaste doline, tam se ozka draga med podolgatimi berdi vije, pa tudi sirokim dolinam in visokim planotam v tem hribovji se precej prostora ostane.⁹⁰

3.1   Najprej si moramo ogledati dispozicijo, to je ureditev in clenitev pomenskih enot, prvega, uvodnega odstavka. Dezmanov odstavek sicer ni oblikovan v »barocni« pateticni amplifikaciji, se pa prav tako lahko podreja trdnim retoricnim pravilom. Kot smo ze zapisali, se sklenjenost celote praviloma kaze v clenjenju na najmanj tri dele: zacetek, sredo in konec, pri cemer je sredinski del lahko se dodatno clenjen. V obravnavanem primeru je odstavcna celota sestavljena iz petih clenov v inacici, ki jo Lausberg opise takole:

Die an die Fünf-Finger-Abzählung /.../ anknüpfende Fünfgliedrigkeit des Typs I+(I+I+I)+I entsteht aus der Dreiteilung der Mitte, die also als ein eigenes Ganzes gewertet wird. /.../ Die Straffung zur übergeordneten Zweigliedrigkeit /.../ ist in den Varianten I+((I+I+I)+I) und (I+((I+I+I))+I möglich.⁹¹

Dezmanov uvodni odstavek je oblikovan v drugi razlicici petclenske delitve celote, pri cemer je ucinek napetosti dosezen s stopnjevanjem pomena, izrazenega v prvih stirih clenih, v petem, koncnem clenu. Ze sama oblika clenjenja pomenskih enot odstavka kaze na njegovo premisljeno, jasno, enakomerno k cilju usmerjeno zgradbo --- brez sicer izredno ucinkovite »barocne« retardacije preseznega clena in njegovega antiteticnega opomenjanja v ze obravnavani razlicici pateticne amplifikacije (Rogerijeva pridiga, Klostrski zolnir).

Kot pa bo se podrobneje razlozeno, peti, koncni clen retoricne zgradbe prvega odstavka napoveduje vsebino drugega odstavka (in ostalih).

3.1.1   Izhodiscno temo prvega odstavka napove prva retoricno oblikovana poved:

Krajnska dezela v lepi mnogoverstnosti take kraje v razgled stavi, kteri cloveka s zacudenjem napolniti in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo.

V glavnem stavku, ki s svojo pomensko-skladenjsko zgradbo spominja na Presernov stavek Apel podobo na ogled postavi, je besedna zveza v osebku --- Krajnska dezela --- klasicisticno personificirana, pri cemer sta za temo prvih dveh povedi odlocilni besedni zvezi v prislovnem dolocilu nacina (v lepi mnogoverstnosti) in predmetu (take kraje) --- tematsko prvino pa predstavlja tudi pripovedovalcevo ubesedenje custvenega razmerja ljudi do krajev, skladenjsko izrazeno v skrajno retoricno oblikovanem prilastkovem odvisniku. Zaradi vecje nazornosti ga navajam graficno preoblikovanega:

kteri cloveka s zacudenjem napolniti
     in s svojo rajsko lepoto navdihniti zamorejo

Na izrazni ravnini skladenjsko razvita nedolocnika skupaj s tako imenovanim »povezujocim« naklonskim glagolom oblikujeta strogo retoricno figuro izokolon, in sicer --- ce upostevamo pomensko podobnost nedolocnikov napolniti in navdihniti --- v razlicici disiunctia,⁹² pri cemer je treba poudariti, da predlozni besedni zvezi, ki razsirjata nedolocnika, stavcnoclensko nista enakovredni. Po ustnih konzultacijah s P. Karlíkom in A. Vidovic-Muhovo predstavlja prva predlozno-nedolocniska zveza s zacudenjem napolniti tako imenovani analiticni predikat, kajti zvezo je mogoce izraziti z glagolom zacuditi, medtem ko ima predlozna besedna zveza s svojo rajsko lepoto v besedni zvezi s svojo rajsko lepoto navdihniti ali vlogo prislovnega dolocila vzroka (kraji me navdihnejo, ker so rajsko lepi) ali vlogo prislovnega dolocila sredstva in orodja (kraji me navdihnejo s tem, da so lepi).

3.1.2   V drugi povedi je tema prvega deskriptivno⁹³ razvita z njeno podrobnejso clenitvijo (specificiranjem), kar pravzaprav pomeni, da prva in druga poved predstavljata pravzaprav retoricno figuro diarezo.⁹⁴

O, kako se ti bo serce sirilo, na njenih sneznih képah in golicavah krasniga ogleda naduseno! --- in ce ti na vetrovitim Krasu groze in straha vpade, ga bojo miline krajnskih dolin in goric v sladkih obcutkih zibale.

Tematska prvina iz prve povedi lepa mnogovrstnost je v tem sredinskem oziroma specificirajocem delu odstavka razclenjena na gore (njene snezne képe in golicave), Kras in krajnske doline in gorice, tematska prvina custvenega razmerja do teh krajev pa je ubesedena s tremi razlicnimi stalnimi zvezami z osrednjo besedo srce in posameznimi besedami in besednimi zvezami, ki jih slogovno lahko uvrscamo v slovar romanticnega sentimentalizma: znacilen primer je zlasti zadnji stavek z mnozinsko obliko abstraktnega samostalnika miline in besedno zvezo v prislovnem dolocilu nacina v sladkih obcutkih (primerjaj tudi besedno zvezo rajska lepota v prvi povedi.)

Posebej pozorni moramo biti na za renesancno in klasicisticno oblikovanje znacilno retoricno zaznamovanost posameznih stavkov z dvojnimi formulami, ki s svojo umetelno pomensko zapolnitvijo dokazni del odstavka oblikujejo v sklenjeno celoto (v prvi stavcni zvezi --- na njenih sneznih képah in golicavah --- in tretjem, koncnem stavku --- miline krajnskih dolin in goric --- besede zaznamujejo posamezne kraje, sinonimna abstraktna samostalnika --- groze in straha --- v drugem, srednjem stavku pa covekovo custvo).

Tudi v tej povedi so vse osebne glagolske oblike postavljene na konec stavkov, se posebej opazna sta tudi slogovno zaznamovani besedni red v polstavku na njenih sneznih képah in golicavah krasniga ogleda naduseno in ze v tistem casu slogovno zaznamovani izpust predloga od v rodilniskih besednih zvezah, ki stavcnoclensko predstavljajo prislovno dolocilo vzroka⁹⁵ --- krasniga ogleda naduseno, /srce ti/ groze in straha vpade.

3.1.3   Odstavek je kot enota besedila sklenjen z retoricno uravnotezeno povedjo:

Se veci cudezi pa, se velicastnisi prikazni so v njenim kamnitim drobji skrite in cloveskim ocem z vecno temoto zagernjene.

Osebkov in povedkov del povedi sta namrec retoricno podvojena. V podvojenem, izokolonsko oblikovanem osebku --- clena v osebku sta umetelno, hiperbatonsko locena s prestavitvijo protivnega veznika pa --- pridevniki v primerniku stopnjujejo pripovedovalcevo navdusujoce razmerje do geoloskih pojavov na Kranjskem, tokrat tistih pod povrsjem, kar je ubesedeno v sinonimno podvojenem povedkovem delu povedi --- so v njenim kamnitim drobji skrite in cloveskim ocem z vecno temoto zagernjene. Privzdignjeno klasicisticno obcutje je dosezeno z doslednim zapostavljanjem deleznikov in besednopomensko zapolnitvijo prislovnega dolocila kraja (v njenim kamnitim drobji) in prislovnega dolocila vrsilca (ali izvora) glagolskega dejanja (z vecno temoto): v prvem primeru (kamnito drobje) je beseda drobje uporabljena pocloveceno metaforicno (druga figura, personifikacija, je znacilno klasicisticno retoricno sredstvo; zanimivo je, da je bila figura tako poimenovana tudi sele v klasicizmu⁹⁶, v drugem primeru, besedni zvezi vecna temota, pa obcutek privzdignjene negibnosti oblikujeta pomen pridevnika vecna temota, pa obcutek privzdignjene negibnosti oblikujeta pomen pridevnika vecen in samostalniska izpeljanka (iz samostalnika tema !) temota, ki se posebej poudarja lastnost oziroma stanje.⁹⁷

Posebej pozorni moramo biti tudi na umetelno oblikovanje odstavka kot sklenjene enote (to vsekakor kaze klasicno nacelo oblikovanja, ki je bilo znacilno tudi v renesansi in klasicizmu), kar se kaze ze v sami razvrstitvi obeh njenih glavnih pomenskih enot --- geoloskih znacilnosti Kranjske in naravoslovcevega subjektivnega, custvenega razmerja do njih. V prvi povedi sta enoti razvrsceni v omenjenem vrstnem redu, v tretji, to je zadnji povedi pa v obrnjenem, hiazemskem, pri cemer je v prvi povedi stavcno sinonimno poudarjeno custveno razmerje do geoloskih znacilnosti Kranjske (v prilastkovem odvisniku), v zadnji pa podzemeljske geoloske znacilnosti (v povedkovem delu povedi).

3.1.4  Zadnja poved v prvem odstavku s svojo napovedjo teme naslednjega (naslednjih) odstavka (odstavkov) relativizira shemo oblikovanja celote, navedeno v odstavku 3.1.  Ocitna je namrec samo oblikovna sklenjenost prvega odstavka, ki je zaradi vsebinske »odprtosti« nelogicno zgrajen. Logicno bi bilo, ce bi zadnja poved prvega odstavka postala prva drugega, s cimer bi tudi oblikovno bila poudarjena delitev omejene celote na dva dela, kar pomeni, da obravnavani del Dezmanovega besedila clenita dve diarezni strukturi, ki sta v stopnjevalnem retoricnem razmerju.

3.2   Prva poved drugega odstavka se glasi:

Krajnske gore imajo namrec sploh to lastnost, da nestevilne poversne vodice po breznih, ponikvah, jarkih in nevidnih razpokljinah pozirajo ter v vse strani svojih apnenih skladov spretakajo, --- ene v prostornih shrambah zaderzavajo, druge pa, po neznanih zilah dalje podivsi, se le v svojim znozji --- v globokih dolinah --- zopet na svitlo tocijo.

Najbolj razvidna slogovna znacilnost povedi je klasicisticno poosebljanje (personificiranje) osebkove besedne zveze krajnske gore, ki ji je v postopku poosebljanje samo navidezno in povrsno gledano dodeljena vloga agentnega participanta (v jeziku obstaja obicajnejsa moznost izrazanja, na primer V krajnskih gorah se spretakajo nestevilne poversne vodice⁹⁸, uporaba primerno vezljivostnih glagolov, ki v obravnavanem primeru vsebujejo pomensko sestavino +zivo, pa je v vlogo drugega delovalnika (skladenjsko predmeta) potisnila besedno zvezo nestevilne poversne vodice (krajnske gore pozirajo, spretakajo, zaderzavajo, podivsi, tocijo nestevilne poversne vodice).

Da osebkovi besedni zvezi krajnske gore v omenjeni povedi ni dodeljena vloga agentnega participanta, dokazuje naslednja analiza. Za primer si lahko vzamemo kar eno od Karlíkovih povedi (v prevodu seveda): Vas je zivela bogato kulturno zivljenje. V njej ima beseda vas zares vlogo agentnega participanta, kajti bolj obicajna oblika povedi bi se glasila V vasi so ljudje ziveli bogato kulturno zivljenje, v njej pa je beseda ljudje zaradi pomenske lastnosti (+clovek) res agens. V Dezmanovem primeru beseda vodice seveda nima pomenske vloge agensa, ampak nosilca lastnosti.⁹⁹ Za nase razpravljanje je pomembno, da je Dezman uporabil tako imenovano diatezno strukturo, nekoliko ohlapno pa bi lahko rekli tudi drugotno strukturo (problem v slovenski strokovni literaturi se ni proucen), ki vnasa v pripoved obcutek nenavadnosti in privzdignjenosti (tako oblikovanje je znacilno za Stritarja, kasneje pa tudi za Moderno).

3.2.1   Klasicisticno slogovno prvino predstavljajo tudi epiteti ob zemljepisnih lastnih imenih, pa tudi obcih, ki izrazajo stalno znacilnost (geolosko, meteorolosko ali kako drugo) denotatov posameznih lastnih imen: cvetne poljane ravne Forlanije, vetroviti Kras, sirokoherbtni Kras, sivi Triglav, ogoljene visine obeh Golakov, zlatostolni Caven, Nanos burjopihavec, pri cemer so se posebej izstopajoce zlozenke --- samostalniska in pridevniske --- znacilne za Homerjevo besedno oblikovanje.¹⁰⁰

3.3   Posebej je treba omeniti, da je Dezman v uvodu svojega poljudnoznanstvenega besedila kot naravoslovec izrazil svoj subjektivni odnos do predmeta upovedovanja (in raziskovanja!), pri cemer ni mogoce spregledati, da je odnos do naravnih lepot Kranjske izrazito afirmativen (apoteoza domovine je znacilna vsebinska prvina historizma). Ne glede na kasnejse Dezmanovo renegatstvo je v tem odnosu mogoce videti jasne sledove nacionalnega navdusenja --- v besedilu pac omejenega na navdusenje nad naravnimi lepotami domace dezele. Branje Dezmanovega zivljenjepisa v Slovenskem biografskem leksikonu potrjuje to ugotovitev, saj je bil v tem casu se izrazito slovensko usmerjen. Kasneje sta ga njegova kriticna skepsa ter zavracanje kulturne zaostalosti in nazadnjaske miselnosti pri marsikaterem slovenskem nacionalnem voditelju pripeljala v nemske vrste, s cimer si je prisluzil sloves prvega slovenskega odpadnika.¹⁰¹

4.0   Cisto na koncu in namesto sklepa: vrsta slovenskih pripovednih besedil druge polovice 19. stoletja je lahko ze tudi izgubila vecje retoricne besedilne vzorce --- kot znak so ostale le se drobne historisticne forme, ki so marsikdaj prehajale ze v navado.

(Razprava je del doktorske disertacije Historicni slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, Ljubljana 1991.)

Opombe

⁷¹

Joze Toporisic, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 533.

⁷²

Joze Toporisic, nav. delo, str. 542.

⁷³

Beseda cuden ima naslednje slovarske pomene: ki se razlikuje od navadnega, znanega; ki se ne da dolociti, opredeliti; ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporecnosti. V: Slovar slovenskega knjiznega jezika, Prva knjiga, A-H, SAZU, Institut za slovenski jezik, Drzavna zalozba Slovenije, Ljubljana 1970, str. 320. V Pletersnikovem slovarju najdemo tele slovarske pomene: wunderbar, wunderchön; wunderlich; gartig, abcheulich. V: M. Pletersnik, Slovensko-nemski slovar, A-O, Katoliska tiskarna, Ljubljana 1984, str. 116. V Jurcicevem uvodu lahko pomen besede opisemo predvsem s prvima dvema razlagama iz SSKJ I, sobesedilo pa mu daje rahlo negativni sopomen (na to kaze prenos slovarskega pomena ki se razlikuje od navadnega, znanega v druzbeni vrednotenjski kod 19. stoletja, za katerega sta navadni, to je obicajni, vrednoti razum in korist).

⁷⁴

Joze Toporisic, nav. delo, str. 331.

⁷⁵

Slovar slovenskega knjiznega jezika, Prva knjiga, A-L, nav. delo, str. 357.

⁷⁶

M. Pletersnik, nav. delo, str. 127.

⁷⁷

Joze Toporisic, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 477.

⁷⁸

Joze Toporisic, nav. delo, str. 470.

⁷⁹

Clenek modernejse jezikoslovne raziskave opredeljujejo takole: Im Sinne der neueren P.-Forschung (vgl. WEYDT (1979) (H. Weydt, Die Partikeln der deutschen Sprache, Berlin 1979, op. T. S.)) versteht man unter P. (Partikeln, clenek, op. T. S.) im engeren Sinne nicht flektierende, nicht satzgliedhafte Wortklassen, die keine (oder wenig) selbständige lexikalische Bedeutung aufweisen, aber die Bedeutung ihrer jeweiligen Bezugselemente modifizieren. V: Hadumod Bußmann, Lexikon der Sprachwissenschaft, nav. delo, str. 371.

⁸⁰

Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte III, Das Frühneuhochdeutsche, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg, 1969, str. 85.

⁸¹

Tomaz Sajovic, Retoricnost in besedilnost Trubarjeve pridige, nav. delo, str. 501.

⁸²

Breda Pogorelec, Ivan Cankar --- vozlisce razvoja slovenske besedne umetnosti, XII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1979, str. 32-33, 36, 39.

⁸³

Breda Pogorelec, Trubarjev stavek, VIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 3.-15. julija 1972, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1972, str. 315 in 318. Tudi: Tomaz Sajovic, Retoricnost in besedilnost Trubarjeve pridige, nav. delo, str. 500-501.

⁸⁴

Osnovna opredelitev izokolona je naslednja: Das Isocolon oder Parison oder die Parisosis besteht in der koordinierten Nebeneinanderstellung zweier oder mehrerer Kola /.../oder Kommata /.../, wobei meist die Kola (oder Kommata) jeweils gleiche Satzteilabfolge zeigen /.../. Die Kola selbst können hierbei syntaktisch vollständige Haupt- oder Nebensätze sein /.../ oder (gegebenenfalls als Kommata) aus je mindestens zweigliedrigen /.../Satzteilen bestehen, die durch einen ihnen gemeinsamen weiteren Satzteil als »Klammer« zum Satz integriert werden /../. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 359.
Jurcicev primer ni popolnoma pravilen in ga uvrscamo v posebno razlicico: Die syntaktisch gleichrangige Koordinierung /.../ ist die normale Form der für das Isocolon charakteristischen Nebeneinnanderstellung. Jedoch kann auf die syntaktische Gleichrangigkeit verzichtet werden, wenn nur der gedankliche Bezug in gleichrangiger Weise vorliegt. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 367.
Lausberg med primeri ne uposteva razmerja v samostalniski besedni zvezi, na Jurcicevo inovativnost pa kaze tudi pomenska zapolnitev obeh clenov izokolona: Das Isocolon /../ stellt in der Koordinierung der Kola semantisch meist eine Häufung /.../ dar, also die Aufzählung (Anreihung) semantisch verschiedener Inhalte. Von der Häufung her sind zwei semantische Extreme möglich: Synonymität (Aussage des gleichen Inhalts) als Schwund des semantischen Unterschieds der Häufung /.../ einerseits, Antithese (Gegenüberstellung gegensätzlicher Inhalte) als Schärfung des semantische Unterschiedes andererseits /.../. Als zwischen beiden Extremen stehend ist die similitudo aufzufassen /.../. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 374.
Lausberg na strani 365 govori o ustrezajocem razmerju med koloni: Das Entsprechungsverhältnis der beiden parallelen Reihen a¹ b¹ c¹ einerseits, a² b² c² anderseits heißt, wenn die beiden Reihen inhaltlich im Verhältnis der similitudo stehen /.../.

⁸⁵

Pri tem se opiram na naslednjo pomensko delitev samostalnikov v navedenem besedilu S. pomeni Substantiv): Unter semantischem Aspekt wird unterschieden zwischen konkreten und abstrakten S.: Unter die -> Konkreta zählen Eigennamen (Gretchen, Wien, Mozart, Wilbrandtgasse), Gattungsnamen (auch: Appellativa): Mensch, Katze, Sänger, Sammelbezeichnungen (auch Kollektiva): Gebirge, Gewölk und Stoffbezeichnungen: Wein, Gold, Blut. Abstrakta bezeichnen Eigenschaften (Treue), Vorgänge (Träume), Beziehungen (Freundschaft), Maße (Stunde, Meile). V: Hadumod Bußmann, Lexikon der Sprachwissenschaft, nav. delo, str. 517.

⁸⁶

Primerjaj poglavje Zorenje misljenja in govora za pripovedno prozo novega tipa v: Matjaz Kmecl, Od pridige do kriminalke, nav. delo, str. 36-54.

⁸⁷

Med abstraktne samostalnike uvrscamo tudi tiste izglagolske samostalnike, ki izrazajo dejanje, stanje, dogajanje itd. V: Walter Jung, Grammatik der Deutschen Sprache, VEB Bibliographischen Institut Leipzig, Leipzig 1971, str. 260 in 423.

⁸⁸

John Lyons, Semantics, Volume 2, Cambridge University Press 1977, Reprinted 1978, 1979, Cambridge, London, New York, Melbourne, str. 716.

⁸⁹

Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, 2, Rowohlts Enzyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek bei Hamburg 1986, str. 364-365.

⁹⁰

Karel Dezman, Notranjske gore in Cirknisko jezero, Natisnil Jozef Blaznik v Ljubljani 1850, str. 3-4.

⁹¹

Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 243.

⁹²

Lausberg opredeljuje disiunctio takole: Die disiunctio besteht in der Zusammensetzung der Kola aus jeweils synonymen Prädikaten und jeweil semantisch verschiedenen, einander syntaktisch entsprechenden sonstigen Satzteilen (Subjekten, Objekten, adverbialen Bestimmungen). Jeweils für sich genommen, stellen die Prädikate also ein Synonymie /.../, die semantisch verschiedenen Satzteile eine Häufung /.../ dar. Die Kola können hierbei entweder völlig selbständige Sätze bilden oder durch einen dritten Satzteil klammerartig /.../ integriert werden. V: Heinrich Lausberg, nav. delo, str. 368.

⁹³

Deskriptivni potek teme Brinker opredeljuje takole: Bei deskriptiven Themenentfaltung wird ein Thema in seinen Komponenten (Teilthemen) dargestellt und in Raum und Zeit eingeordnet. Die wichtigsten thematischen Kategorien sind also Spezifizierung (Aufgliederung) und Situierung (Einordnung). V: Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, nav. delo, str. 59.

⁹⁴

Rázloko oziroma diarezo Kmecl razlaga z naslednjimi besedami: v retoriki razclenitev kaksnega pojma v vrsto sindeticno ali asindeticno nanizanih inacic, ki jih z zakljucnim povzetkom strnemo v enoten pomen. V: Matjaz Kmecl, Mala literarna teorija, nav. delo, str. 71.
Lausberg figuro opredeljujejo kot razlicico enumeratia. V: Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 339.

⁹⁵

Janezic pise: Predlog od se semtertje izpusca; p. lakote vmirati; zeje zevati. V: Anton Janezic, Slovenska slovnica, Zalozil Eduard Liegel, knjigar., V Celovcu 1854, str. 84.

⁹⁶

Lausberg pise: Die Termini sind nicht antik: personnifier ist zuerst bei Boileau (s. Littré, s. v.), personnification zuerst seit dem 18. Jh. (cf. A. Dauzat, Dictionnaire étymologique ..., Paris 1983, s. v. ) belegt. V: Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, nav. delo, str. 932.

⁹⁷

Joze Toporisic, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 136 in 138.

⁹⁸

Grepl in Karlík pojav opisujeta z naslednjimi besedami: Jestlize vyraz pro specifikaci agentního participantu obsahuje sémanticky rys »místo« nebo »cas«, nabyvá v odvozené diatezi sémantické role Loc a jeho specifikátor v gramatické strukturty i odpovídajicí gramatickou (morfologickou) formu, napr. v njakém predlozkovém vyraze.
/.../
(14) Antika zduraznovala jednotu krásy tlesné a dusevni.
(14a) (V antice) byla zduraznována jednota krásy tlesné a dusevní.
(14b) (V antice) se zduraznovala jednota krásy tlesné a dusevní.
Jak ukazují doklady /.../ (14b), je pak takovy participant s formou v, na S_loc realizovatelny i v odvozené strukture s reflexívní formou slovesnou.
V: Miroslav Grepl/Petr Karlík, Gramatické prostedky hierarchizace sémantické struktury vty, 1983, Univerzita J.E. Purkyne v Brn, str. 32.

⁹⁹

Miroslav Grepl/Petr Karlík, Skladba spisovné cestiny, Státní pedagogické nakladatelství, Praha 1986, str. 141.

¹⁰⁰

Silva Trdina, Besedna umetnost, II. del, Literarna teorija, Mladinska knjiga, Ljubljana 1970, str. 30.

¹⁰¹

Slovenski biografski leksikon I, Zadruzna gospodarska banka, Ljubljana 1925, str. 131-135.