Narte Velikonja --- solska skica^*
(Gospa Amalija)

Ob stoletnici rojstva Narteja Velikonje, pisatelja z Dola pri Otlici nad Vipavsko dolino, velja razmisliti, kaj iz njegovega opusa bi lahko vzeli za »solsko rabo« (zaradi svojih izkusenj se bom seveda omejil predvsem na srednjo solo) in kako bi potem izbrano interpretirali. Najprej si moramo seveda ustvariti cim popolnejsi literarni raz/pregled (kar je zaradi nedosegljivosti posameznih del zamudno in tezko opravilo!), sele nato se odlocimo za izbor. Sodimo, da je N. Velikonja zmogel/znal biti tudi umetnik, o cemer pricajo mnoge njegove strani z visoko estetsko vrednostjo. Zato je prav, da vsaj nekatere izmed njih priblizamo ucencem (moznosti, da to storimo, imamo dovolj na vseh stopnjah).

Meni se je ob/po branju Gospe Amalije izoblikovala naslednja skica ure o pisatelju in interpretaciji te njegove novele.

»Cloveske misli se polasca nemoc. Pa se zdi, kot da smo nekaj pozabili v preteklosti, neko izrocilo, ki bi nas utegnilo resiti, zato se obracamo nazaj, ker bi ga radi nasli za svojo resitev.« (Dane Zajc)

»Zdaj iscem to lepoto...« (Moje literarne lavorike)

Ucni cilji: predstaviti zivljenje in delo Narteja Velikonje, interpretirati novelo Gospa Amalija in pri tem uporabiti metodo prepoznavanja (strukturiranja) raznih tipov karakterizacije osrednje junakinje (po Z. Diklic'u). (Ker zelimo/potrebujemo usmerjeno branje, moramo predtem natancno predvideti vprasanja in izdelati naloge za ucence.)

Didakticni algoritem:

• priprava: damo navodila za domace branje (kriteriji izbire so: novela je estetsko nadpovprecno pisateljevo delo in zanj dovolj tipicno, primerno za solsko interpretacijo, fabulativno privlacno in z zelo zanimivo snovjo ter primerljivo z ze obravnavano literaturo, npr. s Pregljem, kar je didakticno uporabno za morebitno raziskovalno nalogo primerjalnega tipa); razdelimo shemo karakterizacij in delovne liste (nastajajo tudi izpisi/zapisi v dnevnike branja);

ostali ucenci oblikujejo psiholosko karakterizacijo, tovrstni razvoj osrednjega lika; dva ucenca ali trije izdelajo iz vseh zapiskov sinteticni zapis -> porocilo;

• predhodna ura (koncujemo interpretacijo Pregljeve novele o Matkovi Tini, torej prehod v socialni realizem, in v sklepnih minutah prikazemo asociativno skico MATI-SIN; pregledamo porocila in referat.

• ucna ura: Narte Velikonja - Gospa Amalija (3. razred);

• izhajamo iz asociograma, da bi lazje spodbudili razmisljanje o umetniskem videnju ene izmed oblik tovrstnega odnosa:

• bio-in bibliografsko zgosceno oznacimo avtorja;

• problemsko preletimo literaturo o avtorju in izbranem delu;

• referat (o socioloski karakterizaciji osrednje osebe);

• porocila (o psiholoski karakterizaciji); dopolnjevanje zapisov ucencev; razgovor;

• lahko izdelamo tudi eticno karakterizacijo, ki jo sicer ucenci (po delovnem listu) opravijo sami; (op. metod.: seveda za delo v razredu izberemo le eno karakterizacijo ali morda dve, saj za vec kljub predpripravi preprosto ni casa);

• preostale naloge opravijo ucenci doma (gl. delovni list);

• oblikujemo sklepe in podcrtamo znacilnosti Velikonjevega pisanja, jezika in sloga; izbrano delo vrstno klasificiramo; izoblikujemo njen sinopsis (posledice bolestne materine navezanosti na sina); zgosceno povzamemo snov, temo, dogajalni prostor in cas; novelo slogovno umestimo; opozorimo na jezik, funkcije detajlov in barv.

Literatura (preletimo le povojno): Sest let po pisateljevi smrti je J. Vidmar v Literarnih kritikah 1951) ponatisnil oceni Otrók in Visarskih polen in o prvih pisal zelo pohvalno; pisatelja je uvrstil v drugi rod dedicev moderne. Leto kasneje je na III. kongresu jugoslovanskih knjizevnikov v Ljubljani nastopil M. Krleza, ki je med vrsticami o pravovernosti in navdusenju za nove case izrekel tudi zal preslisane besede: »Clovek mora biti moralno zelo hraber, da lahko opazuje dejstva in ne izgubi lastnega ravnotezja!« (Novi svet 1952, str. 877) Na te besede bi se bilo mogoce opreti tudi v nasem primeru. Se leto kasneje je izsla prva Janezeva literarna zgodovina - brez Velikonjevega imena - kar je avtorju poocital tudi T. Debeljak v opombah k Ljudem. Kot da bi slisal kriticne besede ali pa zaradi spreminjajocega se casa, je prof. Janez v drugi izdaji svoje literarne zgodovine Velikonji posvetil poseben odstavek (str. 559). Leta 1968 je o pisatelju pohvalno pisal dr. Slodnjak, zal pa je istega leta v Krajevnem leksikonu Slovenije prof. Copic v geslu Otlica pozabil zapisati, da se je rodil v bliznjem Dolu tudi Velikonja. Leta 1969 je v VI. knjigi Zgodovine slovenskega slovstva prof. Legisa podrobneje predstavil Velikonjev opus, 6. zvezek jugoslovanske enciklopedije iz istega leta (S-Z) pa ga niti ne omeni; enako so ravnali uredniki Male splosne enciklopedije. Dr. Zadravec je Velikonjevo ime navedel v Zgodovini slovenskega slovstva (knjiga V) med »pozabljenimi« (str. 368), nazadnje pa so pisatelju namenili posebno geslo uredniki leksikona Slovenska knjizevnost (str. 378). Tezko presojam, koliko se je pisateljevo delo medtem bralo ali moglo brati, ker sem po posameznih knjigah sam segel sele pred kratkim. Verjamem pa opozorilu A. Puhar, da je pisatelju skorajda grozil »izbris«, cemur po svoje pritrjujeta S. Cuk v Ognjiscu in A. Lah v reviji Srce in oko. Sam v (meni dosegljivem) opusu nisem nasel nic taksnega, zaradi cesar bi lahko nad deli izrekli anatemo. Clovek ima sele tedaj pravico kaj odkloniti, ko tisto kar najbolje spozna in ko lahko odklonitev utemelji, nima pa nikakrsne pravice tega odklanjati ali celo prepovedovati v imenu drugih.

Kar precej piscev opozarja na Velikonjev smisel za psiholosko prefinjeno karakterizacijo junakov (o cemer nas preprica tudi Gospa Amalija). Med prvimi je prav J. Vidmar opozoril na pisateljevo »psiholosko nadarjenost in ljubezen do nezadoscenih, pridusenih in mucnih usod «(1951, str. 366) in v oceni novele Tri gracije celo zapisal: »Motno, zapleteno in mucno dekletovo custvovanje ter premisljevanje je Velikonja podal s takim prodirnim instinktom in s toliksno fineso, da je vsa, cesto groba masa njegove povesti kakor prezarjena s tem liricnim medijem« (op. cit., str. 368). Tudi S. Janez opozarja na pisateljev dar za »duseslovno upodabljanje« (1957, str. 559); podobno zatrjuje L. Legisa, da je pisatelja »posebej mikala psiholoska obdelava« (1969, str. 140), iz cesar bi se lahko sklepali, da je prav to tista Velikonjeva (tipicna) kvaliteta, ki jo moramo priblizati ucencem.

»Vsi so molcali. Povest jih je prevzela. Vsakdo je sel za svojimi mislimi. O, koliko misli sprozi takale povest! In gres za njimi...« (Rezika, Zanke, str. 39)

Novelo je L. Legisa uvrstil med »psiholoske povesti« in zapisal: »Videti je, da (pisatelj) dobro pozna cloveka, poti njegovih misli, custev in dejanj, vcasih nerazlocnih, kar nemotiviranih vezi med njimi. Zaradi skusenega pogleda, ki nadzoruje osebe in dramaticno zavlacuje razplet, bi pri trski druzbi spod Cavna pricakovali dobrodusno, skoraj komedijsko razresitev, pa se je pisatelj prevec vdal sentimentalni ginljivosti «(Legisa 1969, str. 266). (Op. metod.: navedek je ob kriticni presoji lahko mocna spodbuda za polemicni razgovor) A. Lah je o noveli zapisal, da »upodablja oblastno polascevalsko mater, ki ljubosumno ovira sina pri dobivanju ljubice oz. zene.« (1991, str. 353)

Pozornejse branje odkriva tudi mnoge druge kvalitete; tako se je prav v tej noveli N. Velikonji posrecilo »najti lepoto« domace pokrajine: »Izletniki pa so bili medtem ze visoko sredi pobocja. Sonce je sijalo s svojo mehko toploto... Prijetna visnjevomodra svetloba se je prelivala preko dolin in gricev, preko kotlin in jas... Kakor bi pobocje odrezal, je navpicno pod njimi lezala Vipavska dolina, polna soncne svetlobe. Zdelo se je, da zvoni poldne. Kakor da se vsa dolina dviga in diha v soncnem morju ter bi valovi pljuskali ob zvenece obrezje. Kras nad njo je bil zavit v belo kopreno in tam za njim se je blestelo morje. Kakor svetel pas, konica velikanskega meca, ki sviga od juga...«(Gospa Amalija, str.212). Tudi v tem segmentu se ponuja primerjava s Pregljevim delom Otroci sonca!

Mi bi radi analizirali predvsem naslovno osebo - Amalijo. Pomagamo si s shemo, izdelano po metodologiji (teoriji) dr. Z. Diklic'a: rekonstruirali naj bi izbrane tipe karakterizacij (sociolosko, psiholosko, eticno, v nalogi pa se jezikovnoslogovno):

vrsta tip	1.  socioloska kar.    >  socialni profil	2.  psiholoska kar.    >  psiholoski profil	3.  eticna kar. >  eticni profil
oblika    dela	--- referat (porocilo)	--- priprava porocil (zgosceni zapis)	--- skupaj v raz.    (dopis v d. br.)

Raziskujemo:

1.  poreklo, pripadnost sloju, odnose v druzbi, vpliv okolja, druzbeno prepricanje, politicni nazor, ekonomski polozaj itd.

2.  razvojni lok Amalijine osebnosti, tipicne reakcije, dogodke, besede, vzroke in posledice, manifestiranje (detajle!) psiholoskih stanj, razkroj osebnosti itd.

3.  druzbeno pogojenost junakinjinih hotenj, dejanj, nazorov: odnos do sveta, druzbe, ideologije, ljubezni; moralne vrednote itd.

Ucenec:

1.  rekonstruira, utemeljuje z navedki, identificira, razkriva (npr. razslojenost), opazuje socialne reflekse v govoru, obleki, obnasanju, kretnjah itd.

2.  opazuje, uvideva, prepoznava, spremlja razvojne detajle/finese v reakcijah, govoru, ugotavlja karakt. napake, razkroj osebnosti, ocenjuje upravicenost dejanj itd. (delovni list A)

3.  oblikujemo eticni profil junakinje in eticne koordinate osebnosti; ugotavljamo, ce/koliko je spostovana, razumevajoca, pripravljena pomagati, se zrtvovati, koliko zmore biti pravicna, iskrena, kaksen je njen odnos do veljavnih norm ipd. (delovni list A)

(op.: Ucenci za nalogo opravijo se jezikovnoslogovno karakterizacijo: ugotavljajo jezikovne posebnosti, slog. tipike, posebej npr. funkcijo barv, detajlov, arhaizmov, pa metaforiziranost, plastnost, karikiranost jezika.../ Le kot delovno gradivo navajam poizkuse treh tipov, ucitelj pa z ucenci seveda odbere »svojega«!

Socioloska karakterizacija (usmeritve za referat).

Najprej naj utemelji naslov in nato lusci predvsem Amalijino socialno biografijo.

• Poisce naj zacetne informacije: Amaliji je umrl moz, ko je bilo sinu Benjaminu 5 let; morala je »uciteljevat na kmete« (ironicni podton); vso skrb je posvetila sinu in ga poslala v »mestne sole«, (detajl: njena »prijateljica« Brigita ima kar vec sinov po mestnih solah); ob zacetku novele mu je 29 let; dogajanje se z »oglasom« usodneje zaplete ze kar takoj po zacetku.

• Sledi naj nadaljnjemu razvoju Amalijinega razmerja do Malikovih (zlasti do Poldke, manj do Dane in drugih trzanov): komentar prvega Amalijinega izbruha (»Saj je samo trgovec!«); Benjaminov odnos do trzanov? (materi jih posredno oznacuje: notar, pravi, je nemogoce ljubosumen, zdravnik je za druzbo tudi prestar, sodnik zoprno bahav, uciteljica Robnik pa samo lovi moza po trgu - skratka nova jara gospoda!); poglabljanje Amalijinega sovrastva, zanicevalnega prezira in gnusa (Kako se mores smukati okoli teh trgovskih pomocnikov, nic drugega niso kakor pomocniki. Kramarji!« - njena priljubljena psovka - prav krlezevsko!); vrsta prizorov, v katerih pisatelj profilira njen (tudi svoj?) odnos do srednjega sloja in njegove dominante - Malika (zanimivo bi bilo primerjati ta lik s sodnim slugo v dramoletu Zlata ceveljcka D. Smoleta!- NR 1983), ki ga podrobneje oznaci (vrti npr. zlato verizico med prsti in jamra o lahkomiselnem zadolzevanju ljudi, ponosen se spominja, da je prisel v trg s cevlji, zvezanimi s trto, s tremi grosi v zepu, z vso doto v rdeci ruti, ko pa je prisla se mati, ki je sicer tihotapila kavo iz Trsta, se je odprla siroka pot k socialni promociji in uspehu; trg dobro pozna in ve, da »kdor se ne klanja, tega ne vidijo«, in na pol grozece dodaja, »koliko talentov ostane kje v malem trgu!«, kar je prav cankarjansko!); Benjamin si isce zeno, vendar ga Amalija odvraca: »...jaz mislim, da si ne bos iskal neveste med temi kramarji«, med to »povrsno inteligenco« (asociacija: dr. T. Velikonja se spominja: »Nasa babica ga (oceta - op. M.S.) ni prevec cenila. Menila je, da bi se moral hribovski fant iz Trnovskega gozda, ce se je ze prizenil v nekdaj fino trgovsko druzino, drzati ustaljenih pravil..., Nas oce, str. 348; v Benjaminu bi torej bilo celo kaj avtobiografskega); zanimiva je tudi scena pri svetniku, ko Amalija ne more vec prikrivati svojega odnosa do »trgovcev«, do »trgovske objestnosti« in »kramarije«, kmalu za tem pa jasno posvari sina: »Pomisli, tvoj oce profesor, jaz uciteljica, ti pa sluga kramarjem!«; socialni razvoj hkrati z novelo doseze vrh ob koncu 11. poglavja; ucenec ga navede in razlozi (opozori na nov detajl: mokrega Benjamina Malikovi preoblecejo v obleko, sramotno in ponizevalno za Amalijo, v neke sivorjave(!) krizaste hlace in vijolicaste copate).

1.  Kaksno osebo/osebnost kazejo prvi stavki novele; s cim jih pisatelj posebej poudari? (»Dve gospe sta sedeli v salonu. Gospa Amalija in gospa Brigita. Gospa Amalija, zena umerjenih preudarnih kretenj, kakor da uci; gospa Brigita pa okrogla debeluska, ki se ji je nos zmerom smehljal; njen govor se je drobil kakor piskoti med njenimi prsti.«)

2.  S cim avtor dorisuje uvodno skico? (»Okoli usten se ji je crtala energicna poteza, par sivih las, ki jih je vedno skrbno skrivala med mocne kostanjeve lase, se ji je zablestelo na celu. Na vsaki kretnji se ji je poznalo, da se je sama preborila skozi zivljenje. Svezost in odlocnost njenega obraza je onih par sivih las le se povecalo.« - Detajl!)

3.  Ustavimo se ob naslednjem opisu in njegovem scenskem kontekstu: »Vsa energija ji je zginila z obraza. tistih par sivih las jo je v tem hipu delalo onemoglo in staro, samo okoli usten ji je igrala razdrazena bolest in odpor bridkega spoznanja.«

4.  Poveden je nadalje odlomek, v katerem Brigita rahlo otozno pripoveduje o svojih sinovih, ki da ji »ne povedo nicesar, kako zive v velikih mestih«, na kar odreagira Amalija z ocitno zadrego, hkrati pa se ji zazdi, »da so za trenutek vsa tri okna planila v eno«. Kaksno psiholosko stanje ponazarja to simbolno ozenje prostora? Kaj Amalija izgublja? Samozavest, upanje, iluzije, pogum?

5.  Depresija se poglablja, narasca bolestno ljubosumje, hkrati pa tudi njeni pritiski na sina, da ne bi vec hodil h »kramarjem« (preplet razlicnih tipov karakterizacij). Pojavijo se spomini na njegovo otrostvo in nenavadna misel: »Sama ni vedela, zakaj ga je tako rada opazovala kot otroka!« Kaj to pomeni? (Detajl: med to sceno Amalija veze rozo pasijonko)

6.  Nekaj trenutkov za tem se dogodi na pol groteskna transformacija, ki je ne smemo spregledati: »V njenem spominu je ta nagelj cez par hipov postal zeleno oko, ki je sovrazno strmelo vanjo iz teme.» (In nov detajl: medtem ko se v gospe poglabljajo obcutki samote, nepotrebnosti, odvecnosti, ko se znova obudi boleci spomin na snubca, ki ga je ze kot vdova zavrnila zaradi sina, ko v njej vse jeci in trepeta in se soba siri in visa, pa na oknu izzivalno dehti zivordec(!) Poldkin nagelj.)

7.  Natancno naj se analizira str. 190. (Amalija stoji ob oknu - prav kot nekoc Ema Bovary - polna zgoce bolesti; pisatelj niza psiholoska stanja od besa do zelje, da bi Benjamina »imela samo zase, samo za svoje oci in srce«, ki jih skusamo pojasniti)

8.  Besedilo, ki sledi, daje odgovor na vprasanje: kako na vse to gleda Benjamin? (Zdi se mu namrec, kot da bi mati »stikala za njegovimi mislimi«.)

9.  Amalija pricne delovati nerazsodno, gl. sceno pri svetniku; pisatelj ostri njen psiholoski profil. (Zopet detajli: s svetnikom sta se vcasih kar rada videla, se v goriskih letih, ko je bila ona znana lepotica; Malikovi so ji milo zavili prav v casnik, v katerem je izsel zloglasni oglas, se vec, »Se rdece je bil podcrtan!«) S katerimi besedami reagira svetnik? (»Oprostite, gospa, to sklepanje je blaznost, cista blaznost, oprostite!») In Amalija? («Ni blaznost! Ni blaznost!» - Koncno je morala izreci tisto, cesar se je bala.)

10.  Psiholosko karakteristicna je tudi scena v trzaskem parku.

11.  In vrh? (»Ali si sema? Ali se das za pusta? Ce ze s teboj nimajo ti branjevci nobenega ozira, naj bi ga imeli vsaj do matere! Vsaj meni naj bi prizanasali s takimi ostudnostmi. To je kramarska podlost! In ti nicesar ne vidis, nicesar ne vidis; samo zabuljil si se v tisto prismojeno nastavo, pa te vlecejo za medveda.») Pisatelj torej ob koncu 11. poglavja uporabi vse tipe karakterizacij! (Amalija besni, pramen sivih las jo dela se starejso, misel se ji trga, zavest ugasa, med krohotom plane iz hise in odvihra proti jezu, kjer se vrze na mlinsko kolo.)

(Asociacija na naslednje pisateljeve besede: »Ce preseze mraz doloceno tocko, pece, ce doseze bolest svoj visek, rodi smeh, in v to nelocljivo, nedoznatno temo, ki spaja kri in beli smeh, obup in neboticne vriske, ljubezen in smrt, smo padli cez noc.« - Pisma, DiS 1917.)

Pred nami je sedaj se psiholoski profil gospe Amalije.

1.  Amalija ljubosumno pazi na vsako sinovo besedo o dekletih, posebno o Malikovi Poldki; posledica je Benjaminov »cuden, privzgojen strah, neko tajno spostovanje, da pred materjo sploh ni govoril o drugih zenskah«.

2.  Amalija se polna »samoljubja« bolestno prepricuje: »In on, on me ljubi!«

3.  Amalija pred ogledalom (!) prisega, da Brigita zaman »mece« hcer za Benjaminom; (vodilni detajl: medtem ji zrcalo neusmiljeno kaze »pramen sivih las«; beg casa).

4.  Prepiri s sinom razkrivajo vrsto njenih moralnih sibkosti in napak (osabnost, grobost, oholost, zanicevanje in ponizevanje, posmehovanje, prezir idr.).

5.  Amalija odide k svetniku, da bi zahrbtno dosegla sinovo premestitev; kaj je torej v resnici z njeno materinskostjo in ljubeznijo?

6.  Proti koncu novele Poldko ozmerja z nastavo«. Itd. Tako koncno nastane se eticni profil naslovne junakinje.

A. --- Katera od navedenih psiholoskih stanj junakinja izraziteje kaze? (umirjenost, treznost, zaupljivost, blagost, vznemirjenost, strah, nezaupanje, zanicevanje, otopelost...)

• V noveli se zacetna Amalijina samozavest postopoma krha, drobi, razpada. Katera od navedenih psiholoskih stanj lahko v tem procesu ugotovis: tesnobo (strah pred samoto), obsesijo (misel, ki se je ne mores znebiti, si od nje obseden), histerijo (pretirano odzivanje), shizofrenijo (za katero so npr. znacilni: povezanost z depresijo, motnje v custvovanju, ze kar »custveno-cutna upepeljenost«, »vsiljevanje misli«, stalen sum, sovrastvo, strah, da te nekdo namerava uniciti, nesposobnost navezati normalne stike, znaki nasilnosti...), depresijo (pobitost, ki se poglablja), se posebej reaktivno depresijo (kot posledico izgube tistega, kar imas rad) in njena tipicna znamenja: melanholijo, nespecnost, beg v spomine, obcutek krivde (brez vzroka), ki se lahko iztece v samomor?

• Ali lahko odkrijes katero izmed navedenih moralnih lastnosti/navad v osebnosti gospe Amalije? (urejenost, varcnost, umirjenost, vztrajnost, postenost, neomahljivost, odlocnost, odgovornost, vljudnost, ljubeznivost, osornost, iskrenost, resnicoljubnost, castnost, nesebicnost, pravicnost, clovecnost, skrbnost, zaupljivost, prijateljstvo, dostojanstvo), ljubezen (sram, cutnost, odkrita custva, zavrtost, potlacitve...) (po O.Pavliku)

• Besedilo vrstno doloci! Katere izmed lastnosti, znacilnih za novelo, so med navedenimi? (Je srednje dolga pripoved, pripoveduje o enem dogodku, ima en vrh, ima eno osrednjo osebo, zaprt konec, je casovno strnjena, z dosti simbolike in poeticnosti, sveta ne komentira, kaze iracionalno podobo sveta in njegovo kompleksnost in problemskost, slog je izbrusen...) (po M.Hladniku)

• Med slogovnimi posebnostmi je za Velikonjo gotovo znacilno vztrajanje pri detajlih. Bi lahko to oznacil kot minuciozno plastiko? (Opazuj karikiranost Brigitinega nosu na str. 179, 184, 185 ali »rdeco ruto« na str. 222, 224, 229, predvsem pa koder sivih Amalijinih las na str. 182, 184, 187, 197, 212, 220).

• Pisatelj opazneje in simbolno uporablja dve barvi. Kateri in kako? (pomagas si lahko z opisom pomena barv v Trstenjakovi knjigi Za cloveka gre! (str. 272 in 275)

Navedenke in literatura

Narte Velikonja: Ljudje, Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires 1955. SLOVENSKO BERILO, Druzba sv. Mohorja v Ljubljani, 1942: Amerikanci, str. 84-86.

Joze Velikonja 1955: Moj oce. Ljudje, uvodna studija.

Tine Debeljak 1969: Zanke, Buenos Aires, uvodna studija.

Alenka Puhar 1990: N. Velikonja (1891-1945) - obsojen na izbris iz spomina. Delo, 28.VI.

S. Cuk 1991: Narte Velikonja, obletnica meseca. Ognjisce, st. 6, VI.

Irena Velikonja 1991: Narte Velikonja, Primorska srecanja, st. 119/120.

Tine Velikonja 1991: Nas oce. Srce in oko, PD, st.2, maj.

Andrijan Lah 1991: Ob stoletnici rojstva pisatelja Narteja Velikonje. Srce in oko, PD, st.2, maj.

Josip Vidmar 1951: N. Velikonja, Otroci, kritika. DZS Ljubljana.

Stanko Janez 1953: Pregled zgodovine jugosl. knjizevnosti, I. Slovenska knjizevnost. Obzorja, Maribor.

Stanko Janez 1957: Zgodovina slovenske knjizevnosti, 2. izdaja. Obzorja, Maribor.

Anton Slodnjak 1968: Slovensko slovstvo, MK Ljubljana.

Lino Legisa 1969: Zgodovina slovenskega slovstva, VI., V ekspresionizem in novi realizem. SM, Ljubljana

Joze Pogacnik - Franc Zadravec 1970: Zgodovina slovenskega slovstva I. - VIII, V. knjiga. Obzorja, Maribor.

Enciklopedija leksikografskog zavoda, Zagreb, zv. S-Z, (direktor M. Krleza!), 1969.

Mala splosna enciklopedija, DZS, III. zv. P-Z, Ljubljana, 1976.

Leksikon: Slovenska knjizevnost. CZ, Ljubljana, 1982.

Ferdo Kozak 1913: Sestri. LZ, Ljubljana.

Ivan Pregelj 1919: Helena, Dom in svet.

Zvonimir Diklic' 1990: Lik u knjizevnoj, scenskoj i filmskoj umjetnosti. SK, Zagreb.

Miran Hladnik 1990: Slovenska kmecka povest. PD, Ljubljana.

Boza Krakar-Vogel 1991: Skice za knjizevno didaktiko, Ljubljana.

Anton Trstenjak 1991: Za cloveka gre, izbrana poglavja. Obzorja, Maribor.

Opombe

^*

Predavano na Velikonjevih dnevih v Ajdovscini, 15. novembra 1991.