O aktualizacijah pravljice v umetni knjizevnosti

1  V ustnem slovstvu

Zbiranje ljudskih pravljic pri Slovencih nima dolge zgodovine, zaradi cesar tudi na slovenskih tleh ni klasicne zbirke ljudskih pravljic. Dejstvo, da klasicne zbirke slovenskih pravljic ni, se ne pomeni, da tudi ni slovenskih klasicnih posameznih pravljic, kajti pravljicni motivi, liki in sizeji niso povezani z dolocenim prostorom in dolocenim narodom: »Jedro pravljic je izrazito cloveska in zato mednarodna dobrina. Menda ni motiva, ki ne bi bil razsirjen dalec po svetu.«⁵ Tako je treba razmisljati o slovenskih pravljicah nasploh, pa tudi o konkretnem besedilu, o katerem bo tekla beseda v tem spisu. Kot primer pravljice iz slovenskega ustnega slovstva smo izbrali besedilo S kaco se je ozenil.⁶

1.1  Sukcesivnost dogajanja. Sosledje sizejskih enot v besedilu S kaco se je ozenil (v mislih imam zaporedje vstopov oseb v pripoved in razvoj dogajanja, ki je vpisan in navzoc v besedilu) karakterizira sukcesivnost. Kajti, ce je fabula tisto, kar se dogaja na nacin in v zaporedju, ki ga priznava stvarnost, size pa tisto, kar se dogaja na nacin in v zaporedju, ki ga priznava vsako posamezno delo, in prav tako tudi izbrane pravljice, potem je mogoce z doloceno omejitvijo reci, da se fabula in size v mnogih tockah stikata. Zaporedje sizejskih enot namrec ni v nasprotju z moznim nizom podobnih dogodkov v stvarnosti, ni retrospektivnih digresij, ki bi rusile omenjeno casovno zaporednost.

Sukcesivnost sizejskih enot potrjujejo tudi realizirane funkcije⁷ v izbrani pravljici. Zaporedje funkcij je takole:

0.  (i)	Izhodiscni polozaj: nasteti so druzinski clani (oce in trije sinovi);
1.  (VIII-a)	enemu izmed druzinskih clanov nekaj manjka (vsi trije sinovi bi radi imeli zakonsko druzico, zato je v zacetku govor o pomanjkanju ali revscini kot izhodiscu, ne pa o prinasanju skode, kar je znacilno za zacetek velikega stevila pravljic);
2.  (IX)	pomanjkanje se razkrije (starejsa brata, potem pa se najmlajsi, vsi torej razodenejo ocetu svojo zeljo). Pravljica s to funkcijo uvaja v zgodbo junaka, v obravnavanem besedilu pa gre za junaka-iskalca (in ne junaka-zrtev), kajti pripovedovalec spremlja junaka, ki nekaj isce, in ne tistega, kar isce.
3.  (XI)	Junak zapusca dom (odhod najstarejsega brata ponovi srednji in koncno se najmlajsi brat --- Mizek);
4.  (XII)	junak se preskusa in pripravlja, da osvoji carobno sredstvo: s predhodno funkcijo je bila ustvarjena moznost, da se v pravljici pojavi nova oseba --- darovalec ali oskrbovalec, ki ga je junak srecal, potem ko je zapustil dom. (Sele s to funkcijo je definiran pravi junak obravnavanega besedila: junak je samo Mizek, ker edino on s svojim ravnanjem osvoji carobno sredstvo, medtem ko starejsa brata ostaneta brez njega. Kaca namrec pokaze Mizku kljucek/carobno sredstvo, ki ga bo dobil, samo ce pristane, da jo bo vzel za zeno).
5.  (XIII)	Junak se odzove na ravnanje prihodnjega darovalca pozitivno ali negativno (Mizkova reakcija je pozitivna: sprejme ponujeno);
6.  (XIV)	junak dobi carobno sredstvo (kaca je dala Mizku kljucek neposredno, brez preskusanja);
7.  (XXV)	junak dobi tezko nalogo (Mizek mora pripraviti zenitno slavje in priti po nevesto-kaco z vozom z lestvami, na katerih naj sedi sedem godcev: sest crnih in en bel);
8.  (XXVI)	naloga je opravljena (Mizek je storil tako, kot mu je ukazala nevesta-kaca);
9.  (XXIX)	spreminjanje (zacarana nevesta-kaca se natancno opolnoci spremeni v prelepo deklico);
10.  (XXXI)	junak se zeni (ceprav se je zenitovanje zacelo s parom Mizek-kaca, se konca s povsem enakima cloveskima partnerjema Mizkom in dekletom).

S to funkcijo se konca obravnavana pravljica. Vse mozne funkcije pravljice (V. Propp jih pozna enaintrideset) tukaj niso uresnicene (samo deset jih je), to pa ne pomeni, da gre za okrnjeno ali nedokoncano obliko: »Kar se tice grupiranja, je treba ze na zacetku reci, da vse pravljice nikakor ne uresnicujejo vseh funkcij. To pa nikakor ne spreminja zakona zaporednosti. Odsotnost nekaterih funkcij ne spreminja razporejenosti drugih.«⁸ Pravljica S kaco se je ozenil tako zaporedje tudi potrjuje: nekaj funkcij je izpuscenih, to pa ne moti dogajanja in njegovega gibanja proti koncu, ker realizirani funkciji sledi druga realizirana funkcija, samo z visjo zaporedno stevilko.

Sklep, ki ga na osnovi povedanega lahko izrecemo, se glasi: sukcesivnost je osnovni kompozicijski princip pravljice S kaco se je ozenil, to pa je tudi ena izmed osnovnih zakonitosti pravljicnega sveta.

1.2  Optimizem. Poleg potrjene prisotnosti verizenja sizejskih enot kot osnovnega in pravljici lastnega kompozicijskega principa so v besedilu S kaco se je ozenil opazni tudi drugi pravljicni elementi, med katere bi se dal pristeti za pravljice znacilen optimizem. Omenjeno dolocilo konstituira konec zgodbe, se pravi: ali se zgodba konca srecno ali nesrecno. V tu obravnavani pravljici je konec tudi optimisticno obarvan, ampak da bi optimizem/sreca dobil ustrezno digniteto, je potrebno opozoriti, kako je uresnicen in kdo je njegov glavni nosilec. V besedilu namrec nastopajo trije sinovi z istim primanjkljajem (neveste), ki je v teku dogajanja postopno odpravljen; z odpravljenim primanjkljajem pa se zacne sreca, kar pomeni, da se v obravnavanem besedilu dogaja trikrat: prvic, ko je nasel nevesto najstarejsi sin, potem srednji in koncno najmlajsi Mizek. Toda te tri realizirane srece/zenitve po kvaliteti niso enake: zenitev najstarejsih bratov ne izziva toliksnega zacudenja kot samo Mizkova misel na zenitev. Mizek namrec v predstavljenem svetu ni enakopraven clan, ker srenja vidi v njem naivnega in malce neumnega cloveka, ki je zaradi te lastnosti primeren samo za posmeh, nikakor pa za zenitev. Iz tega izhaja, da bo osnovni princip pri oblikovanju likov razmerje dobro-zlo, in sicer njegova blazja varianta, ki bi jo lahko definirali kot: dobro-naivno-neumno <-> zlo-ironicno-hudobno. V zacetku naznacena manihejska bipartitnost⁹ se v nadaljnjem razvoju dogajanja se poglablja, ker se Mizek s svojim ravnanjem vse bolj oddaljuje od ravni povprecne vsakdanjosti (prvo oddaljevanje mu je dano ze z rojstvom: Mizek se je rodil kot malce prismuknjen; drugo oddaljevanje se sprozi v paradoksalnih okoliscinah: z zenitvijo bi se Mizek rad priblizal ravni vsakdanjosti, doseze pa prav nasprotno; do vrhunca oddaljevanja pa pride v trenutku, ko Mizek pripelje nevesto, vendar ne navadno clovesko, temvec kacjo). Sele po navedenih oddaljevanjih se dogodi v enem samem trenutku premik iz ironicnega modusa v nizkomimeticni modus.¹⁰ Ta trenutek pa ni kateri koli trenutek, temvec pravljicno natancno doloceni del dneva. Gre za polnoc, ko v pravljicnem svetu po navadi izginjajo carovnije: »Ko pa udari polnoci, poci grdi kaci-nevesti koza in poleg zenina naenkrat vstane prekrasna deklica, vsa v zlati obleki in z zlato krono na glavi.« (str. 178) Opisani trenutek zaznamuje Mizkov vstop v nizkomimeticni modus in pridobitev enakopravnosti v razmerju z ljudmi, s katerimi zivi. Sele tako uresnicena Mizkova enakopravnost implicira pravo pravljicno sreco.

Lahko bi torej sklenili, da v pravljici S kaco se je ozenil edino Mizkova zenitev potrjuje pravljici lastni optimizem v tistem smislu, da imajo tudi ponizani in razzaljeni pravico imeti sreco, ki jo razumemo kot sreco v dvoje.

Uresniceni optimizem potrjuje v obravnavani pravljici se eno dejstvo: moci dobrote slavijo zmago nad mocmi zla, ker v kaco zacarano dekle spet zadobi svojo clovesko podobo.

V obravnavanem besedilu iz ustnega slovstva se torej optimizem ne more negirati, ker besedilo »(...) projicira razbremenitev vseh pritiskov s tem, da ne kaze samo poti k resitvi problema, temvec tudi obljublja, da bo do 'srecnega' razpleta tudi prislo.«¹¹ Optimizem/sreco potrjuje z ene strani Mizkov premik iz ironicnega modusa v nizkomimeticni modus, z druge pa zmagoslavje moci dobrote nad mocmi zla, ker sta Mizkova dobrota in naivnost mocnejsi kot moci, ki so deklico spremenile v kaco.

2  V Cankarjevem besedilu Milan in Milena

Besedilo Milan in Milena, ki ga je Cankar v svojih pismih zvrstno definiral kot roman, je bilo objavljeno leta 1913. O njem bomo v tem spisu govorili iz preprostega razloga: v podnaslovu namrec pise --- Ljubezenska pravljica, avtorica teh vrstic pa raziskuje prav nacine, kako eksistira preprosta oblika pravljice (ki primarno pripada ustnemu slovstvu kot prvotnemu kontekstu) v drugotnem kontekstu, tj. v umetni/Cankarjevi knjizevnosti.

2.1  Paralelnost dogajanja. Tisto, kar so prvi kritiki Milana in Milene definirali kot kompozicijski princip besedila, postaja tukaj izhodisce za razmisljanje o (ne)pravljicnih elementih v njem. Ze majske stevilke casopisov so namrec (besedilo pa je izslo aprila) prinasale porocila o Cankarjevem besedilu, v katerih so pisci med drugim opozarjali tudi na paralelizem kot zelo opazen kompozicijski princip besedila. Tega, kar je bilo takrat --- leta 1913 --- ugotovljeno, tudi danes ne moremo ovreci, ker ima besedilo Milan in Milena se danes deset poglavij, od katerih globalno gledano, liha govorijo o Milanu, soda pa o Mileni; niti v enem sodem oziroma lihem poglavju ni zavesti o obstajanju drugega, ni zavesti o dogajanju zunaj njegovega dogajanja, kakor tudi zavesti o osebah zunaj kroga njegovih likov. Sizejska tokova teceta paralelno, vsak zase pa se, vsak v svojem casu in prostoru, priblizujeta istemu cilju. Ceprav namrec v besedilu ni mogoce najti natancnega casovnega dolocila dogajanja, je vendarle lahko reci, da se dogajanje zacne z Milanovim oziroma Mileninim rojstvom in zgodnjim otrostvom, konca pa se z njuno smrtjo. Zacetni in koncni tocki njunih zgodb sta torej skupni: zacetek in konec zemskega zivljenja. Tisto pa, kar je med zacetno in koncno tocko, je razlicno po vsebini, podobno pa po nacinu prezentiranja, ker se razlicne vsebine povezujejo ena z drugo v casovni kontinuiteti.

Paralelnost dogajanja v Milanu in Mileni uresnicujeta torej sizejska tokova z enakim ali podobnim zacetkom in koncem, medtem ko je tisto vmes, ceprav razlicno po vsebini, zgrajeno po istem principu: po casovni kontinuiteti. Opisanega polozaja prvotna preprosta oblika pravljice ne pozna: »Razvoj dogajanja se vedno giblje v eno smer; lahko se ponavlja, podvaja ali variira dogodke, ne more pa se odvijati v paralelah.« ¹² To misel potrjuje tudi dejstvo, da pravljica spremlja ali junaka, ki nekaj isce (junaka-iskalca), ali osebo, ki je zrtev, nikoli pa obeh likov paralelno.¹³ Prav tako paralelizem kot osnovni kompozicijski princip Milana in Milene ne zrcali prvinske strukture pravljice.

2.2  Pesimisticnost. Besedilo Milan in Milena prezema vprasanje, izreceno ze na zacetnih straneh: »Kaj je ljubezen?« (str. 137¹⁴), hkrati pa tudi poskus odgovora nanj. Vsako poglavje prinasa enega izmed moznih odgovorov, kateri od njih pa je za pripovedovalca najbolj sprejemljiv, razodene sele zakljucno poglavje, vendar namiguje nanj ze prvo: »Smrt! Smrt! V smrti je izpolnjena ljubezen!« (140). Med izrecenim in uresnicenim pa je vendarle opazna razlika, ker prav tisto, kar se je dogajalo med trenutkom, ko je bila izgovorjena misel o ljubezni, ki se uresnicuje edino v smrti, in trenutkom, ko se ta misel tudi konkretno realizira, dodaja samemu dogodku ljubezni-v-smrti novo dimenzijo. Postavlja se vprasanje: kaj se je dogajalo med zacetnim in koncnim poglavjem in zakaj prav to definira smrt kot edino mozno zatocisce prave ljubezni? Da bi lahko odgovorili na to vprasanje, je treba ugotoviti, v kaksnem svetu in s kaksnimi ljudmi zivita Milan in Milena.

Osnovno custvo, ki ga ze v zgodnjem otrostvu dozivljata Milan in Milena, ni ljubezen in pripadanje komu, ni ljubezen drugih, ki bi bila namenjena njima, prav nasprotno: osamljenost, odtujenost in strah pred ljudmi. Zato je tisto, kar usmerja potek zgodbe, vsebovano prav v poudarjeno navzoci revscini in pomanjkanju: tako Milanu kot Mileni manjka ljubezen in normalno clovesko komuniciranje z drugim clovekom. Vse, kar sledi prvemu oziroma drugemu poglavju, lahko torej razumemo kot poskus eliminacije zacetne revscine in pomanjkanja, ker bosta lika, ceprav sta ze zelo zgodaj dozivela drugega cloveka kot hladnega in oddaljenega, vendarle poskusala poiskati pot do njega in njegovih custev. Kako in kako uspesno gre to Milanu od rok in kako Mileni?

MILAN: Ze v otrostvu se Milanu ne posreci najti poti k cloveku, ki bi mu moral biti zelo blizu, pa mu ni (oce). Potem se v drugem prostoru (podnajemniska soba) in v drugem casu (studentovska leta) Milanova osamljenost nadaljuje, kajti ceprav ga je mesena sla vrgla v gospodinjin objem, vendarle to dejstvo ni razkrojilo njegove samote in ni mu bila podarjena ljubezen. Prav nasprotno: samota je postala se bolj obcutna.

Medtem ko je prva pot k socloveku vodila preko telesnega, v novem poskusu dominira cisto nasprotje: breztelesno, duhovno. Toda tudi ta poskus se ne konca z manjsim porazom kot prvi, kajti Milanovo dekle ne najde v cisti duhovni ljubezni takega smisla, kot ga vidi v nji Milan. Cloveka, ki zastopata vsak svoj princip (Milan: princip duse, dekle: princip telesa), se ne moreta priblizati drug drugemu, lahko se samo drug od drugega se bolj oddaljujeta.

Tudi po drugem ponesrecenem poskusu priblizevanja socloveku se Milan ne odrece svojemu iskanju. Zapusti rodno mesto, se odpravi na Dunaj, pricakuje, da bo nasel tam drugacno, svetlejse zivljenje, vendar se mu pricakovanje izneveri: »'Tudi tukaj je vse kakor tam doli! Tudi tukaj je burka tako neumna in ogabna, da se smeha ni vredna, le malo okusnejsa in potratnejse je opremljena. Tam so vlacuge v platnu, tukaj v svili; tam so po kroni, tukaj po tri. Vse je zunanjost!'« (190)

Po spoznanju, da je zivljenje farsa, kjer koli naj ze clovek bo, tudi ljubezen ni vec mogoca v cisti, idealni obliki. Komuniciranje med moskim in zensko je samo se kot nakljucno, brez globljih notranjih potreb. Nakljucno zacete vezi se prav tako nakljucno in nenajavljeno tudi trgajo: prvo tako nakljucje je bila Milanova vez z Julijo (zares ji je bilo ime Francka), druga z Malci. Medtem ko Milana in Julijo samo za kratek cas zbliza telo, Milana in Malci bolj razdvajata kot povezujeta nasprotna principa: Malci hrepeni po telesnem dotiku, Milan pa je samo se radoveden. Milanovi ljubezenski skusnji je manjkalo samo se nekaj nenavadnega: ljubiti se z grbavim dekletom. Toda skusnje, navadne ali nenavadne, se enako koncajo: dva, ki bi morala postati eno, razpadeta v enega plus eno.

Tako se Milanovo zemeljsko iskanje socloveka, iskanje poti, ki bi ga pripeljala k cisti ljubezni, izkaze kot zgreseno in nepotrebno: soclovek (zenska) je se bolj oddaljen, se bolj nedostopen kot ljubezen sama.

Toda pesimisticnost in brezizhodnost teh polozajev dobiva odtenke upanja v razmisljanju, da je cloveku v mislih dovoljena ljubezen s komer koli in v katerem koli trenutku (»'Tukaj je tvoje ime in tvoj spomin, o Mesalina, zenska vseh zensk! Kje je prah tvojega lepega telesa? En sam vroc dih, en sam krik je bilo tvoje zivljenje. In vendarle zivis, tukaj, v tej izbi, pri meni; objamem te, ce se mi zahoce, poljubim te, ce se mi zahoce, in vsi tvoji rabeljni mi ne ubranijo, da bi ne zivel vecno, kakor ti zivis... kolika slast. Brez zacetka in konca, brez mej!'«), vrhunec pa prava ljubezen dozivi sele v onstranstvu, v smrti, v vecnosti. Milanovo razmisljanje spremlja tudi konkretna realizacija: na dnu Blejskega jezera se je po poti ljubezni zblizal s soclovekom (Mileno).

Med Milanovim izgovorjenim stavkom: »V smrti je izpolnjena ljubezen!« (140) in njegovo realizacijo je opazna razlika --- stavek je izrecen bolj pod vplivom intuicije in slutnje, zazelena smer pa je kot prakticno dejanje posledica pogum zatirajocih zemeljskih skusenj, kajti izhodiscna revscina in pomanjkanje nista mogla biti eliminirana na tem svetu, temvec edino v smrti.

MILENA: Odtujenost cloveka od cloveka in cloveka od samega sebe karakterizira tudi Milenin lik: » Milena je prisla v drugo izbo in je sedla na zofo, ogledalu nasproti. Zdelo se ji je, da sedi tam vse nekdo drugi, ne tisti clovek, ki misli in cuti kakor ona sama.« (141) Komuniciranje z drugimi ljudmi je obremenjeno in skorajda nemogoce. Ovire so raznovrstne in nepremostljive: necistovanje (teta Fani v objemu mladega Adolfa), lazna zakonska ljubezen (teta Fani se omozi s plesastim zeninom, pa se zmeraj ljubimka z Adolfom), mosko nasilje (Adolf zeli imeti tudi Mileno, ne samo tete Fani), druzbeno priznana oblika ljubezni (zakon kot dovoljeno in moralno obliko ljubezni je skusila Milena z Egidijem). Vse, kar je Milena videla okoli sebe in kar je dozivela sama, ji ni priblizalo drugih ljudi: telesni dotik ji je zbujal gnus, nagnjenje k bogu in duhu ji je porajalo sum: »'Ali res tako ravnam, kakor je potrebno in ukazano? ... Ali ni morda vse to moje nehanje zgreseno ... in ali ni morda ze sam ta strah znamenje, da je zgreseno?'« (202-204)

Ne telo ne duh, pa tudi zakon kot uradno potrjena oblika spojitve dveh ljudi ni v Mileni prebudil obcutka pripadanja in potrebe pripadanja drugemu. Zakon za Mileno ni bil preprosto clovesko zlivanje, temvec navadno zivalsko parjenje: »'No ... torej ... kaj nimate zadosti? Kaj ni bilo tako prav? Pojdimo v stajo ... junica za junico!'« (209)

V zemeljskih grdobijah ljubezen ni mogoca: zivi samo zunaj njih, v drugem prostoru in casu. Take misli spremljajo Mileno v trenutku, ko se mozi z Egidijem, v mislih pa vidi samo neskrunjeni Kristusov lik, ki je edini se vreden ljubezni: »In se ob tej preserni besedi je videla z ocmi svoje splasene duse tisti daljni, s trnjem vencani obraz ... utapljal se je v jezero spominov, utopil se ni, bel in svetal je ostal na dnu. ---« (208) Tako je tudi za Mileno onstranstvo edino mozen prostor, v katerem cista ljubezen ni samo hrepenenje, temvec uresnicenje.

Ceprav Milan in Milena torej zivita neodvisno drug od drugega, vstopata v podobne polozaje, podobno cutita in razmisljata: iz samote, ki ju obdaja, zelita pobegniti, pa se jima ne posreci; vsak poskus, da bi se priblizala socloveku, se konca v se vecjem oddaljevanju in osamljenju. Ko vsako novo iskanje razodene popolnoma enak neuspeh (osamljenost ostaja osamljenost), prihajata do istega sklepa: vse, cesar ni tukaj, je nekje drugje, pa ce tudi v smrti. Od tod se odpravita na pot zadnjega iskanja in najdeta iskano. Na ta nacin se pesimisticnost zemeljskega iskanja prevesi v optimizem v onstranstvu.

3  S kaco se je ozenil --- Milan in Milena

Z besediloma, ki sta bili izbrani na osnovi razlicnih kriterijev, smo zeleli pokazati, kako prvinska oblika pravljice funkcionira v ustnem slovstvu in umetni/Cankarjevi knjizevnosti. Prvo besedilo smo izbrali na osnovi potrjenih strukturalnih elementov pravljice, drugo pa, ker smo zaupali podnaslovu Cankarjevega besedila: Ljubezenska pravljica. Kaj je v obravnavanih besedilih podobno in kaj razlicno?

Besedili zacenja in sklepa tipicna pravljicna formula:

--- zacetek	»Kmet je imel tri sinove.« (S kaco se je ozenil) »V samoti, med gorami in gozdovi, je zivel otrok, Milan po imenu.« (Milan in Milena)
--- sklep:	»Tako je tudi bilo. Zadovoljno in srecno sta zivela dolgo let. Morda zivita se danes, ce ju nista locila motika in lopata.« (S kaco se je ozenil) »Sveti se dvoje belih obrazov, od vecne luci obzarjenih; jaz sem videl obadva, slisal sem tudi vse sladke, skrivnostne besede in sem jih razumel. ---« (Milan in Milena)

Cankarjev pripovedovalec, ki se je v vsem besedilu izrazal v tretji edninski osebi (izjema so le tisti deli, v katerih se pripovedovalec neopazno tihotapi v perspektivo lika), tu resnicno spregovori v prvi osebi in razodene polozaj pripovedovalca prav na nacin prvinske pravljice, s tem da pretrga iluzijo in signalizira izstop iz pravljicnega casa. Primer enega od moznih nacinov »demaskiranja« pripovedovalca, ki jih navaja Lihacov, se glasi: »Jaz sem tam bil, pivo sem pil, po brkih je slo, ni v grlo prislo (...)«,¹⁵ Cankarjev pripovedovalec pa v malo bolj resnem tonu izreka: »(...) jaz sem videl obadva, slisal sem tudi vse sladke, skrivnostne besede in sem jih razumel. ---« (215)

Druga podobnost: obe besedili poznata junaka in iskano osebo (kraljicno), kajti Mizek isce nevesto prav tako kakor Milan. Vendar se ze tukaj zacne nizanje razlicnosti. Medtem ko je namrec v prvinski pravljici junak lahko samo junak in kraljicna samo kraljicna, v Cankarjevem besedilu obstaja paralelno tudi inverzija: iskana oseba je istocasno tudi junak, junak pa iskana oseba, kajti tudi Milena, prav tako kot Milan, zasleduje iskano osebo (kraljevica). Tako uresniceni paralelizem dogajanja v Milanu in Mileni ni v duhu pravljice.

Ce duhovno obzorje pravljice kot preproste oblike napolnjuje tisto, kar in kakor bi se moralo dogajati, tj. naivna cudeznost (A. Jolles), potem potrjuje to zahtevo samo besedilo iz ustnega slovstva (ker propagira: v svetu bi morali imeti pravico za osebno sreco tudi tisti ponizani in tisti razzaljeni), medtem ko bi za Cankarjevo besedilo lahko rekli, da je njegov spiritus movens prav nemoralnost sveta.

Revscina ali pomanjkanje karakterizira obe besedili: JAZ isce TI, iskanje pa ne daje istega odresilnega izida. Mizek bo nasel nevesto in zivel srecno na tem svetu, Milan in Milena pa isto sreco lahko dozivita sele v onstranstvu. Prav moznost uresnicevanja srece na zemlji nudi pravljici iz ustnega slovstva tisti pomirjujoci ton optimizma: »(...) osrednji lik pravljice zivi vecno in srecno na zemlji, tu, med nami. Nekatere pravljice se koncajo s podatkom, da je junak, ce morda nakljucno ze ni umrl, se zmeraj ziv.«¹⁶ Cankarjevo besedilo na tem svetu glasi pesimizem, optimizem pa pripisuje onemu, nadzemskemu svetu.

V besedilu iz ustnega slovstva je optimizem in sreco izrazito potenciralo odcaranje v zival zakletega cloveka (metamorfoza kace v prelepo nevesto), v Milanu in Mileni pa je metamorfoza cloveka v zival povsod pricujoca in nepovracljiva. Potrebno bi bilo torej naglasiti, da tako Milan kot Milena vidita v ljudeh, s katerimi poskusata komunicirati ali se celo ljubiti, zgolj zivali in zveri. Dokazimo to trditev z naslednjimi primeri:

• ucitelj, pri katerem je Milan stanoval: »Z enim samim pogledom je premeril njega, tolsto zival; (...)« (155)
  
• gospodinja, s katero Milan ljubimka: »'(...) ali vse tam zadaj je skrita zival, (...)'« (156)
  
• zenitovanje tete Fani: »'Kako so vsi ostudni, neumni in zivalski, prav nic podobni tistemu cloveku, ki ga je bil Bog po svoji podobi ustvaril!'« (169)
  
• teta Fani: »'Kako zivalsko je vzkliknila! Teta Fani je namrec porodila! Ce bi krava storila, bi jo poljubila na gobec ... ali to!'« (185)
  
• ljudje v velikem mestu, na Dunaju: »'Nic ne pomaga, ne da se prikriti --- na vsega dnu je zival! Nasemili so bili to zival z vsem, kar je po njih misli lepega, blagodisecega in sladkozvenecega, posebno pa z umetnostjo, (...). Ali kar so hoteli prikriti, so sele do dobrega razgalili.'« (195-196)
  
• Malci: »'Tudi v tem, od nature, zivljenja in ljudi zavrzenem, cudnem bitju je zival, ker mora biti ... ceprav dlaka ni ocem prijetna...'« (197)

Iz do zdaj navedenih primerjav bi lahko povedali o Milanu in Mileni tole: Karakteristicna dolocila pravljice kot preproste oblike uporablja Cankar na nacin inverzije (namesto sukcesivnosti --- paralelnost dogajanja; namesto optimisticnega razbremenjevanja --- pesimisticno preziranje nesmiselnosti zemeljskega zivljenja; namesto optimizma na tem svetu --- optimizem in sreca sele v onstranstvu; namesto metamorfoze kot vracanja v cloveskost --- metamorfoza kot zapuscanje cloveskega; namesto afirmacije zivljenja¹⁷ --- afirmacija smrti; namesto nedolznosti --- junakova moralna umazanost).

Inverzijo arhetipskih motivov uresnicuje v Milanu in Mileni na poseben nacin opazno tudi substitucija na meta-ravni, kajti podnaslov Ljubezenska pravljica, ki naj pojasnjuje naslov, usmerja bralcevo pricakovanje v natancno doloceno smer. Toda pricakovanje je izneverjeno, in to na specificen nacin: pricakovanje je uresniceno v svojem nasprotju, kajti »(...) pravljicni motivi so v knjizevnosti in gledaliscu pogosto preoblikovani ali popolnoma spreobrnjeni.«¹⁸

V Cankarjevem besedilu je ob realiziranih inverzijah arhetipskih pravljicnih motivov prisotna tudi zavest o pravljici kot pravljici. Pripovedovalec pravi: »Kaj je bajka, kaj je pravljica? Vsa resnica je edinole v pravljici in v bajki. Tam govore ljudje, kakor govori samo srce; brez greha, brez zle misli in hinavscine. Tam je junastvo, ki gleda smrti v obraz in se ji smeje: tam je nedolznost, ki strmi pohujsanju v lice in ga ne razume.« (137). Svet pravljice torej konstituira naivna cudeznost, inverzija njenih motivov pa samo potrjuje nemoznost zemeljskega zivljenja na nacin pravljice. Pravljica ali drugo zivljenje (196) je mogoca samo v onstranstvu, v globinah Blejskega jezera: »Ko sta se srecala na dnu, sta se poljubila ter se nasmehnila drug drugemu tako ljubezni polno, kakor da sta si bila brat in sestra ze v samem vecnem Bogu.« (215)

Lahko bi torej rekli: besedilo iz ustnega slovstva govori, kako bi svet moral biti urejen, Cankarjevo besedilo pa z inverzijo arhetipskih pravljicnih motivov govori, kako svet je urejen, ker »(...) ti motivi sredinijo pozornost na clovesko eksistencialno trpljenje in muke vseh tistih, ki se spopadajo s tem revnim in nesmiselnim svetom.«¹⁹

Opombe

¹

Prim. Maja Boskovic'-Stulli, Bajka. v: Usmena knjizevnost nekad i danas, Prosveta, Biblioteka XX vek, Beograd 1983, str. 115-133

²

N. d., str. 116.

³

Prim. Milko Maticetov, Ljudska proza, v:Zgodovina slovenskega slovstva, I, uredil Lino legisa s sodelovanjem Alfonza Gspana, Slovenska matica, Ljubljana 1956, str. 119-139.

⁴

Prim. Matjaz Kmecl, Mala literarna teorija, Zalozba DDU Univerzum, Ljubljana ³1983, str. 185.

⁵

Iz spremne besede K deveti izdaji slovenskih pravljic Milka Maticetova h knjigi Slovenske narodne pripovedke, izbral in uredil Alojzij Bolhar, Mladinska knjiga, Ljubljana ⁹1981, str. 191.

⁶

Besedilo je objavljeno v delu, navedenem v opombi 5, str. 175-8.

⁷

»Pod funkcijo razumemo ravnanje lika, ki je pogojeno z njegovim pomenom za potek dogajanja.« (Vladimir Propp, Morfologija bajke, Prosveta, Biblioteka XX vek, Beograd 1982, str. 28) Da bi bila sukcesivnost funkcij bolj opazna, navajam v oklepaju tudi oznake, ki jim jih pripisuje Propp v poglavju III Funkcije likov na straneh 33-71 navedene knjige.

⁸

N. d., str. 29.

⁹

O manihejski ideologiji kot pomembnem konstitutivnem elementu pravljice prim. Umberto Eco, James Bond: narativna kombinatorika, v: Uvod u naratologiju, uredio Zlatko Kramaric', IC revija, 1989, str. 241-261.

¹⁰

O modusih pripovedne knjizevnosti prim. Northrop Frye, Anatomija kritike, Naprijed, Zagreb 1979, str. 403+/IV/.

¹¹

Bruno Bettelheim, Znacenje bajki, Biblioteka Zenit, Beograd 1979, str. 50.

¹²

Milivoj Solar, Ideja i prica (Aspekti teorije proze), Znanje, Zagreb 1980, str. 221.

¹³

V. Propp je na osnovi gradiva, ki ga je obravnaval, prisel do sklepa: »V nasem gradivu ni primera, da bi pravljica spremljala iskalca in zrtev hkrati (prim. Ruslan in Ljudmila).« (N. d., str. 44).

¹⁴

Zglede iz Milana in Milene navajam po: Ivan Cankar, Zbrano delo, XX, Drzavna zalozba Slovenije, Ljubljana 1974.

¹⁵

Primer je vzet iz D. S. Lihacova, Zatvoreno vreme skaske, v: Narodna bajka u modernoj knjizevnosti, priredila Mirjana Drndarski, Nolit, Beograd 1978, str. 60.

¹⁶

Bruno Bettelheim, n. d., str. 53.

¹⁷

»Vse uboge deklice dobijo na koncu pravega kraljevica, vsi prismojeni in revni fantici pa svoje kraljicne, smrt pa se, kar v dolocenem smislu pomeni vrhunec naivne necudeznosti, v pravljici samo dodaja: 'ce nista umrla, zivita se danes.'« (A. Jolles, Jednostavni oblici, TEKA, Zagreb 1978, str. 172.)

¹⁸

Horst S. Daemmrich, Zlokobna bajka: Inverzija arhetipskih motiva u modernoj evropskoj knjizevnosti, v opombi 15 navedeno delo, str. 96.

¹⁹

Prav tam, str. 108.