Sinonimi v jeziku Jurija Dalmatina (izvor, pomenske in stilistiCne funkcije)^*

Pregled ustrezne strokovne literature je pokazal, da opredelitve sopomenskosti niso enotne. Ce parafraziram definicijo, iz katere sem izhajala, sta besedi v sopomenskem odnosu, ce se ujemata v vseh oziroma skoraj vseh (v osnovnih nujno) denotativnih (pojmovnih) pomenskih sestavinah, medtem ko se v konotativnih (pragmaticnih, oznacevalnih) lahko tudi v celoti razlikujeta. V primerih popolne pomenske ujemalnosti ima raba ene ali druge sopomenke stilisticno vlogo, ce pa gre za delno sopomenskost, je vloga tovrstne rabe tudi pomenska in ne le stilisticna. V obravnavanem gradivu so konotativne pomenske sestavine v glavnem sestavni del neprvih pomenk besed (Jet he nemejm jéti od tvoje hpendie, da e ne pregrihim, B II, 136b, inu o kruh iméli is Nebes, htirideet lejt, B II, 134a), prvih pa le redko (jesti --- zreti), medtem ko je pri besedozveznih sopomenkah stopnja konotacije v veliki meri odvisna od tipa besedne zveze (oca --- kateri /nekoga/ rodi; izraelski folk --- folk od Izraela --- Izrael), pri besednotvornih pa od stopnje /ne/ustaljenosti besedotvornih obrazil (prebuditi se --- izbuditi se). V nalogi sem upostevala se naslednje dodatne elemente sopomenskosti, ki se v strokovni literaturi sicer navajajo, je pa odnos posameznih avtorjev do njih razlicen: zamenljivost sopomenk (vsaj potencialna) v sobesedilu, nastopanje v istih skladenjskih vlogah, pripadnost istemu leksikalnemu (pod)sistemu (knjizni jezik in narecje sta npr. razlicna (pod)sistema) in isti stopnji razvoja knjiznega jezika. Poglavitni problem, ki se pojavi pri raziskavah na takih osnovah, je, katere drugotne pojmovne pomenske sestavine so lahko neujemalne in kje je torej tista meja pomenske razlicnosti, znotraj katere se vedno govorimo o sopomenskosti. Do dolocene mere je torej problematicna celotna skupina delnih sopomenk, v nasprotju s popolnimi, ki se v celoti ujemajo vsaj v pojmovnih sestavinah. Poleg t.i. leksikalnih (tj. enoclenskih z razlicnimi korenskimi morfemi) sopomenk, ki so sopomenke v ozjem smislu in jih upostevajo vsi avtorji, so v obravnavi zajete tudi besednozvezne (vecclenske) in besedotvorne (skupni korenski morfem in razlicna besedotvorna obrazila) sopomenke. Odnos sopomenskosti je paradigmatski, torej sistemski, in razvrstitev v sopomenskih skupinah ali sinonimnih nizih ni slucajna, kar je razvidno iz vseh tistih slovarjev sopomenk, ki so jih sestavljali z zavestjo o tej sistemskosti. Na prvem mestu naj bi bila v sopomenski skupini dominanta ali osnovna sopomenka, ki naj bi bila stilisticno nevtralna in frekvencno dovolj opazna pomenka s pojmovnim pomenom, ki je skupen vsem clenom skupine; le-ti naj bi bili z dominanto vsaj potencialno zamenljivi, medtem ko njihova medsebojna zamenljivost ni nujna. Navedeno sistemsko zgradbo sopomenskih skupin sem skusala vsaj do neke mere prikazati v njihovem seznamu, ki je obravnavi dodan, iz njega pa je razvidna tudi zastopanost sopomenskosti v posameznih sopomenskih skupinah. Osnovna enota je beseda oz. besedna zveza v dolocenem pomenu, tj. beseda oz. besedna zveza v doloceni zvezi (ali zvezah, seveda takih, ki ne delujejo pomensko spreminjevalno), imenujemo jo pomenka, ne pa beseda oz. besedna zveza s svojim celotnim pomenskim sestavom,

Biblija je casovno in vsebinsko raznoliko besedilo, ta raznovrstnost pa se odraza tudi v sopomenskosti v izbranih besedilih. Od skupno 295 opazenih sopomenskih skupin se jih pojavlja v vseh treh besedilih le dvajset, v dveh petdeset, ostalih 225 skupin pa je ugotovljenih v samo enem izmed obravnavanih besedil.

Najprej sem skusala evidentirano sopomensko gradivo predstaviti na osnovi upostevanja medsebojne pomenske enakosti in razlicnosti. Izkazalo se je, da so tudi v skupini popolnih sopomenk (to velja tudi za podskupino s prekrivnim konotativnim delom) izpricani vsi stirje formalni tipi: izvorno razlicne (hudic --- satan) in izvorno enake (obraz --- oblicje) sopomenke (oboje so leksikalne) ter besedotvorne (zegnovati --- zegnavati) in besednozvezne (faraon --- egiptovski kralj) sopomenke; so pa besedotvorne sopomenke v tej skupini dalec najstevilnejse. Skupino delnih sopomenk je bilo treba podrobneje deliti, izbiro delitve pa mi je dolocalo gradivo. Manjsa razlika v pojmovnih sestavinah pomeni uvrstitev v skupino ideografskih sopomenk (Ali Lysias, Kapitan, je mej tu prihal, inu ga je s'veliko mozhjo iz nahih rok ispelal, B III, 75b; imu o topili k'njemu, inu o ga sovo ylo popadli, inu o ga pred Svit pelali B III, 64a), zaradi izpricane natancnejse pomenske dolocitve druge sopomenke (v primerjavi s prvo) je uvedena skupina specifikacijskih sopomenk (Satu o ony konzhali téh Kananiterjeu Krajle B II, 134a; Kadar bi Israelki folk vlovlen bil, taku bi on hotil tebe shnymi putiti preboti B II, 137b), v skupini intenzifikacijskih sopomenk (mogoc --- vsegamogoc) izkazuje drugi clen visjo stopnjo intenzitete kot prvi, medtem ko je skupina v ozjem smislu delnih sopomenk (Kamer ta hudobni pride, tje pride ferrahtanje inu shmaganje, s'ramoto réd B I, 323a) zaznamovana z nekoliko vidnejso razliko v pojmovnem delu. Omenjeni so tudi mejni primeri, ki jih zaradi prevelikih razlik v pojmovnih pomenskih sestavinah v obravnavi nisem upostevala, na osnovi njihove tipoloske razdelitve (odnos subordinacije /rodu in vrste/: kaca --- madras; soredni odnos /s skupno nadpomenko/: opravljavec --- hinavec --- laznik; pripadnost razlicnim pojmovnim skupinam: rop /rezultat dejanja/ --- ropanje /dejanje/) pa je mozno sopomenskost kot pojav natancneje zamejiti. Okvir nam pri ugotavljanju sopomenskosti daje ze besedilo sámo s svojimi posebnostmi. Tako so v Pregovorih zaradi splosne vsebine besedila nekatere besede pomensko dodatno zblizane, tako da je npr. namesto predvidenega odnosa subordinacije izkazana delna sopomenskost z natancneje dolocenim drugim clenom (En sanikern zhlovik, en hkodliu Mosh, hodi s'ipazhenimi uti), pride torej do pojava nove pomenke, se pogosteje pa podpomenke oziroma pomencnega odtenka. Nekateri besedni pari izkazujejo drugacen pomenski odnos v premi rabi s konkretnim denotatom (specifikacijske sopomenke: En Pravizhan, kateri pred enim hudobnim pade, je kakor en ^*kolan tudenez, inu kashenu isviranje B I, 326a; delne sopomenke: Ozhitu per poti, inu per céti ona toji, per vratih raven Meta B I, 319b) kot v preneseni, ko je denotat abstrakten (De boh hodil po dobrim potu, inu na pravi céti otal B I, 317b) in sta oba navedena para v odnosu popolne sopomenskosti. Primerov veckratne sopomenskosti je malo (poleg navedenih se npr. zakelj --- vrece), pogostejse so vecpomenke, ki vstopajo s svojimi pomenskimi enotami v razlicne sopomenske skupine (gospod --- gospodar; mogoci --- gospod; bog --- gospod).

Nadalje sem poskusila predstaviti sopomenke na osnovi razlicnosti oz. enakosti njihovega izvora, kar pomeni, da so prvo skupino sestavljali sopomenski pari, ki imajo prvi clen s prevzetim elementom v osnovi, drugega pa z domacim (=slovanskim), medtem ko so v drugo skupino uvrsceni sopomenski pari oziroma skupine z domacimi (1. podskupina) oz. prevzetimi (2. podskupina) osnovami. Najstevilnejsa je skupina z domacimi elementi v vseh clenih, je pa zanjo znacilno prevladovanje delne sopomenskosti; v nasprotju z njo je v skupini sopomenk s prevzetimi in domacimi cleni opazno vec popolne sopomenskosti. Kot poddelitveni dejavnik sem pri tem upostevala pojavitev posameznih besed v Registru, dodanem Bibliji. Izkazalo se je, da je med obravnavanimi sopomenkami najvec takih, ki v Registru niso omenjene (ocitno so veljale za splosno znane), med besedami iz Registra pa prevladujejo besede iz kranjskega, tj. prvega stolpca, ki predstavljajo iztocnice v tem mednarecnem in dvojezicnem slovarju, v veliki meri so izpricane besede iz slovenskega oz. bezjaskega (=panonskega oz. kajkavskega) in koroskega stolpca, iz hrvaskega pa precej manj. Za opazni del v Registru navedenih pomenskih ustreznikov je v rabi izpricana nepopolna, tj. delna sopomenskost ali celo nesopomenskost, kar kaze na njihovo pomensko osamosvojenost (ze od prej: v primeru sirse znanih besed) oz. osamosvojitev (na novo) v sistemu knjiznega jezika. Za dolocene besede iz drugega (koroskega) in tretjega (panonskega, kajkavskega) stolpca na osnovi pogoste rabe v Bibliji oz. izvrsenih pomenskih premikov predvidevam, da so bile znane in uveljavljene v sirsem slovenskem prostoru. Knjizni jezik je relativno samostojen (pod)sistem, ki resda izhaja iz narecij (predvsem iz osrednjih) in se pri njih neprestano oplaja, pri tem prevzemanju pa prihaja tudi do dolocenih pomenskih in stilisticnih sprememb, odvisno pac od potreb novega jezikovnega (pod)sistema, v katerega vstopajo. Kot funkcionalne enote knjiznega jezika razumem samo tiste besede in besedne zveze, ki so izpricane v sobesedilu, torej v aktivni rabi, medtem ko so besede, ki se pojavljajo samo kot pomenski ustrezniki v Registru ali kot zvezdicne ter crkovne, obicajno enobesedne robne opombe, zunaj omenjenega sistema.

Naloga je poskusala prikazati raznovrstnost sopomenskih odnosov v Dalmatinovi Bibliji, ki se kaze tako v upovedovanju pomenskih nians kot v iskanju stilisticnih ucinkov, iz cesar je razvidno Dalmatinovo temeljito poznavanje izraznih moznosti slovenskega jezika. Primerjava dela Dalmatinovega sopomenskega gradiva z Lutrovo prevodno predlogo je pokazala, da tudi na tej ravni med besediloma obstaja povezava, ki pa ni mehanicna: (Versünet) Bey Gott und Menschen / Denn Gott wendet die straffe / und Menschen werden freunde dadurch L II, 1115; ^asmiry) Per Bugi inu per ludeh; Sakaj Bug htrajfinge odputy: inu zhloveki i mej abo priateli potano B I, 322b.

Opombe

^*

Predstavitev magistrskega dela