Slovenski motivi v delu Jana Hollega¹

V Svetopolku⁴ (Svatopluk, 1833), junaski pesnitvi v heksametrih in 12 spevih, nastopijo Slovenci ze v drugem spevu. Na viteskem turnirju, ki ga je priredil frankovski kralj Karlman v cast kasnejsega velikomoravskega kralja Svetopolka, se borijo tudi vitezi s slovanskimi imeni: Mutimir, Gromoslav, Svencar, Jarognev, Dobroslav, Bojmir, Grajsa in Vratislav. Njihove plemenske pripadnosti pesnik ne navaja. V zadnji tekmovalni vescini, metu kamna, nastopijo tudi tekmovalci slovanskega rodu: Bogdan, Dragso, Budimir in Merisav. Njihovo poreklo pesnik takole razlaga:

Komaj orjaka zagledali Bogdana nesti na rami mocni
so kamen ogromen, ze splahne jim vsa bojevitost,
zbala njegove moci se le Drasko in Budimir nista,
prvi bil Kranjec in drugi iz Zelanca bil Korotanec,
k njima Merisav pristopil, Hrvat, je orjaske postave.
(499-502).

Sam bil zapustil je staro domovje in zbezal na Kranjsko,
kjer je v blizini Ljubljane novo si nasel domovje.

Junake iz drugega speva srecamo tudi v 7. spevu, ko Karlman pregleduje vojsko, namenjeno na vojno proti Veliki Moravski. Med njimi so tudi slovenski bojevniki (pri Hollem Slovenci) Kraic, Pacemil in Grajsa s poveljnikom Gromislavom, Korosci (pri Hollem koritánski junáci) Svecar, Budimir, Oblag in Kranjci (pri Hollem Krajnci) Jesutbor, Merisav, Zaglav in Dragso. Z njimi ramo ob rami stojijo se Panonci (panónski Slováci) Dobroslav, Bojmír, Mutimír, Ratimír, Kocbor in s Kocljem so Vratislav, Bogdán in Jarohnev (VI, 240-286). Podjarmljeni Slovani niso samo udelezenci viteskih turnirjev, ampak se borijo tudi kot zavezniki proti velikomoravskim Slovanom. Njihova imena srecamo se v 10. in 12. spevu, ko bijejo bitko pod Devinom (X, 326, 333, 382-383, 471, 531; XII, 301-302, 321, 347-354).

V 6. spevu nagovarja Karlman Svetopolka, naj mu razlozi poreklo svojega naroda. Tudi sam spregovori o poreklu svojih podjarmljenih Slovanov:

Spomnim se se, da v davnini so Korotanci in Kranjci
volji navkljub zapustiti morali staro ognjisce
in si v teh krajih iskati in najti si varno domovje.
Dve so stoletji bili kruti, barbarski vojscaki,
z njimi se je bojeval Tasil in v bojih srditih
jih je premagal in v zveste je hlapce podjarmil barbare.
In se zdaj vsi govorijo, da jim ime je Slovenci,
Vindi jim pravimo mi, ki sosedje smo njihovi, Nemci.
(VI, 75-82).

V epih Cirillo-Metodiada⁵ (1835) in Sláv⁶ (1839) se je poglobil v slovansko problematiko. V Cirillo-Metodiadi, napisani v sestih spevih, se je lotil problema pokristjanjevanja; ep Sláv, pesnitev v 6. spevih, je posvetil predniku Slávu in njegovi blesceci zmagi nad sovraznimi Cudi. V prvem epu pogosto omenja Koclja in Panonijo. V 4. spevu Metod obisce Koclja na njegovem gradu Velehradu v Panoniji (IV, 571-575), v 5. spevu se sovrazniki zarotijo zoper Koclja in njegovo delo (V,73), v 6. spevu primerja divje grmenje nad Tatrami z grmenjem nad Triglavom (Holl ga imenuje Tergla):

... kakor bic je okrutna
v Tatrah kje, kje nad Triglavom udrihala huda nevihta.
(VI, 44)

V epu Sláv so nasli svoje mesto starodavni slovanski junaki in slovanski bogovi, njihovo poreklo razlaga v prilozeni Mitologiji poganskih Slovanov (Bájosloví pohanskích Slovákov (Slovanov).

V Zalostinkah⁷ (Zalospevy) Holl opeva ves slovanski svet, se posebej poglobljeno v zalostinkah Jok matere Slave (Plac Matki Slávi) in Jok matere Slave nad odpadlimi sinovi (Plac Matki Slávi nad odrod'il'imi sinami). Posamezne slovanske narode v zalostinkah simbolizirajo imena rek in gorovij, juzne Slovane simbolizira Jadransko morje.

Izmed od, ki jih je Holl poimenoval Pesmi⁸ (Pese), si zasluzi posebno pozornost vseh Slovanov 15. oda Pogled na Slovane (Pohled na Slováke). V odi je povzdignil vsa slovanska plemena, njihova mesta in reke, tudi Slovencev ni pozabil (Slovencov, Stírov --- Stajercev; Koritáncov --- Koroscev in Krajncov --- Kranjce), tu omenja tudi Italijo in poitalijancene Furlane (zvlaseních Furlancov). V Hvalnici na Antona Bernoláka (Chválospev na Antona Bernoláka) predstavlja posamezne slovanske jezike z imeni Ceska (cescina), Polka (poljscina), Matka Slovenka (slovascina), zaluje nad tragicno usodo, ko se spomni na svoje sestre, med njimi »pogumno Srbkinjo in zalo Slovenko«.

Lepa je pesnikova oda Na slovanski narod (Na slovenskí národ), v njej omenja ves slovanski svet, ceprav ne omenja posebej posameznih slovanskih narodov. Za zakljucek citirajmo kitico iz omenjene ode:

O, moj premili narod Slave,
se naprej razrascaj se, napolni ves vesoljni svet:
vecji in mocnejsi vrni
si vinograd izgubljen.

Opombe

¹

Literarno delovanje na Slovaskem je pritegnilo tudi Jerneja Kopitarja. Z velikim zanimanjem in tudi z nasveti je spremljal prebujanje Slovakov, ki so postopoma, sicer se jezikovno razdvojeni, iskali nacin za ohranitev svojega naroda. Med Kopitarjevimi slovaskimi korespondenti je bil Martin Hamuljak (1789-1859), uradnik Ogrske racunske zbornice v Budi, kjer je razvijal zivahno narodnobuditeljsko dejavnost, ustanovil je Drustvo ljubiteljev slovaskega jezika in knjizevnosti, urejal je almanah Zora, gmotno je podpiral izdajanje slovaskih knjig, hotel je izdajati tudi slovaski casopis. V arhivu Matice slovaske v Martinu hranijo pismo, ki ga je, 27. 8. 1835, napisal Kopitarju na Dunaj:
»[...] V teh dneh sem pri Milivuku v Pesti shranil en izvod Cirillo-Metodiade, ki sem jo Vam posvetil; gospod tiskar Schmidt Vam jo bo prinesel na Dunaj.
Drznil sem si Vam poslati deset izvodov Svetopolka od nasega pesnika Jana Hollega. Ker moram poravnati svoj dolg do Hollega, Vas prosim, sporocite mi, ce ste jih ze komu dali v recenzijo ali pa se nedotaknjeni lezijo.
Z naso Zoro se stvari premikajo izredno pocasi, 25. julija so se zamenjali funkcionarji zalozniske delniske druzbe. Predsednistvo za leto 1835 pa vse do konca t.l. je po starem obicaju sprejel delnicar Herkel, tajnik je postal delnicar Ottmayer in za blagajnika so zvolili delnicarja Koisa. Prejsnji blagajnik delnicar Suchán je takoj nato izstopil iz Druzbe, na naslednjem sestanku smo prebrali tudi odstopno izjavo prejsnjega predsednika in delnicarja (Jána) Kollárja; tako imamo na prodaj dve prosti delnici po 30 zlatih CM. V tem smislu sem se pisno obrnil na cenjene moze iz katoliskega klera, ki bi se lahko potegovali za to cast, da bi postali clani nase delniske druzbe. Pisal sem banskobystriskemu kanoniku Cervenu in prostu de Grabi, detvanskemu zupniku Strbi, hkrati pa sem se obrnil na bratislavskega kanonika Bajzo. Tudi od zunaj potrebujemo pomoc. Vendar stvar se ni tako kriticna in resna, da bi morali iskati naklonjenost javne uprave ali jo prositi za zascito. Za letnik 1836 Zore bi rad pripravil zivljenjepis pokojnega slovnicarja Bernoláka.« (Dr. Jozef Ambrus, Ján Holl ocami svojich súcasníkov, SVKL, Bratislava 1964, 80.)

²

Juraj Palkovic (1763-1835) je bil profesor na trnavski univerzi, leta 1820 je postal kanonik v Ostrihomu, kjer je ostal do smrti. Bil je nekompromisen zagovornik bernolákovcine, v katero je prevedel celo sveto pismo. Kot mecen je podpiral izdajanje del bernolákovcev in bil je velik pristas Jána Hollega. (Kultúra XV, 1943, 585-599).

³

bernolákovcina - prvi slovaski knjizni jezik zahodnoslovaskega tipa, ki ga je leta 1787 kodificiral Anton Bernolák (1762-1813), student teologije v Bratislavi, v delih: Dissertatio philologico-critica de literis Slavorum in Linguae slavonicae... orthographia (obe 1787), Grammatica slavica (1790), Etymologia vocum slavicarum (1791) in Slowar Slowenski, Cesko-Lat'insko-Nemecko-Uherskí (posmrtno, 1825-27). Avtor je v prvem delu kriticno ocenil stari pravopisni sistem v dotedanjih jezikoslovnih delih o slovascini in cescini. V drugem delu je kodificiral novi pravopisni sistem za slovascino. Bernolák je pri kodifikaciji izhajal iz zivega slovaskega jezika, ki se je oblikoval v krogu izobrazencev na trnavski univerzi in v katoliski literaturi. Velik pomen je pripisoval izgovarjavi kot izhodiscu za pravopis. Glavna nacela njegove kodifikacije so: a) V pravopisu in delno v glasoslovju je odstranil razliko pri pisanju i - y; pustil je samo i. To svojo odlocitev je podprl z dejstvom, da pri izgovarjavi glasov ni razlike. Mehkost glasov d', t', n, l' se je vedno oznacevala. Pojavnost teh glasov ima priblizno enak obseg kot v srednji slovascini. Njihova raba potrjuje, da se Bernolák ni zgledoval samo pri trnavskem narecju. Z veliko zacetnico so se pisali vsi samostalniki in drugi izrazi, nanasajoci se na osebe (Král', Telo, Dwere, Oni, Uct'iwí idr.). Predloga s/z sta se pisala po izgovoru (z Adamom, s Kaplnki). Zvocnik j se je pisal kot g (gama), crke q,x kot kw, ks. Uvedel je skupino sc (esce, puscat'). Iz pravopisa je odstranil arhaicne cehizme, pisanje j namesto i, v- na zacetku besede namesto u- itd. b) V oblikoslovju je uposteval samo slovascino, izogibal se je cehizmov. V slovnici je uzakonil veliko srednje-slovaskih oblikoslovnih znacilnosti (s Pánom, Sluhom, na Duboch, na peknom, na nom, pekol, trásol). Nekatere oblike, ki jih je uzakonil v Gramatiki, je odklonil v Slowárju.
Bernolákovcina je v svojem razvoju presla dve fazi. Prva faza (1780-1800) je pomenila prvi in temeljni razvoj bernolákovcine in celotnega gibanja v duhu razsvetljenstva. Ustanovljeno je bilo Drustvo ljubiteljev slovaskega jezika in literature. To obdobje je zaznamovano z delom Juraja Fándlega. Druga razvojna faza, ki je prinesla utrditev njenih pozicij, se je zacela v 20. letih 19. stoletja z mlajso generacijo bernolákovcev (Juraj Palkovic, Martin Hamuljak in Ján Holl). V 20. letih je po zaslugi J. Palkovica izsel Bernolakov Slowár, s skofom A. Rudnayem sta dosegla, da se je bernolákovcina uveljavila v katoliskem slovstvu in v soli. Njen pomen je razsirilo tiskanje ucbenikov za slovaske katoliske sole.
Kodifikacija slovascine pa je naletela na mocan odpor pri evangelicanskih izobrazencih, ki so sledili Jánu Kollárju in njegovi slovakizirani cescini. Dasi se je Martin Hamuljak trudil, da bi pridobil naklonjenost Jána Kollárja za skupno stvar, so se vsi njegovi poizkusi izjalovili. Kritiki bernolákovcine se je pridruzil tudi P. J. Safárik, ki mu ni bil vsec foneticni pravopis, opuscanje y, mehcanje soglasnikov d, t, n, l in tudi ne pisanje velike zacetnice pri samostalnikih. Odklanjal je svabah. (Jungmanna je crka S spominjala na vislice). Bernolákov pravopis se je bistveno razlikoval od ceskega etimoloskega pravopisa.

⁴

Svetopolk (Svatopluk, 1833 in v drugi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 1-178). Ján Holl se je temeljito pripravil za pisanje epa Svetopolk. Za sabo je imel bogato prevajalsko delo, ki je bilo ugodno ocenjeno tudi zunaj Slovaske. K temu ga je tudi vzpodbudil izid Kollárjeve knjige Slávy dcera (1824). Kollárja je visoko cenil kot »ceskoslovaskega pesnika«, ki s svojo slovakizirano cescino ne dela ravno usluge slovaski stvari. Enako se je zavedal, da so njegovi, sicer izpiljeni prevodi iz latinscine ter stare grscine, slab argument za nastajajoco slovascino. Slovaki so potrebovali izvirno pesnisko delo, ki bi podprlo narodnopreporodna prizadevanja bernolákovcev in povzdignilo predvsem slovaski narod. Tako je leta 1827 zacel zbirati gradivo za svoj ep. Naslonil se je na Safárikovo Zgodovino slovanskega jezika in knjizevnosti (1826), predvsem na njen uvod, v katerem je prinesel poizkus orisa zivljenja starih Slovanov in zgodovine Velike Moravske. Holl je izhajal s predpostavke, da so Slovaki dedici Velike Moravske, so torej zgodovinski narod, ki ima vso pravico zahtevati zase enakopravnost v Ogrski. Za svoj ep pa je iskal zgodovinske vire tudi drugod, studiral je epe iz drugih literatur. Opazen je vpliv Miltonovega Izgubljenega raja, ki je v cescini izsel leta 1811, v prevodu Josefa Jungmanna.
Izid epa Svetopolk leta 1833 v Trnavi in druga izdaja v Budimpesti leta 1841 je odprl novo poglavje v slovaskih prizadevanjih za koncno resitev slovaskega knjiznega jezika. Pri tem velja povedati, da je J. Holl leta 1843 podprl prizadevanja stúrovcev za uvedbo enotnega knjiznega jezika, dasi sam v njem ni pisal. J. Kollár je ostro zavrnil in nekriticno obsodil ta prizadevanja.

⁵

Cirillo-Metodiada, Buda 1835 in v drugi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 179-257). Velikomoravska snov je iztocnica za ep Cirillo-Metodiada. Ep se konca s sijajno zmago duha in slovanstva.

⁶

Sláv, Zora (1839, str. 1-138) in v tretji knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1842, str. 1-88). Snovi za ta ep pesnik ni naslonil na zgodovinske vire, ampak je ep plod pesnikove ustvarjalne fantazije. Glavni junak Sláv se bori za svobodo svojega ljudstva. Pesnik je v delu izrazil svoj protest zoper nasilno madzarizacijo.

⁷

Zalostinke (Zalospevi), Zora 1839 in v prvi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 111-158). Tema Zalostink so zalostni dogodki in beda slovaskega narodnega zivljenja. V posameznih zalostinkah pesnik izpoveduje svoje razocaranje nad nasiljem in preganjanjem Slovanov, nad izdajo, ki je povzrocila padec Velike Moravske, nad odpadnistvom. Z Zalostinkami se je pesnik pridruzil Kollárjevim in Safárikovim pozivom za ureditev neznosnih razmer na Slovaskem in za zblizevanje narodov.

⁸

Pesmi ali Ode (Pese alebo ódy), Zora 1840 in v prvi knjigi Zbranega dela Jána Hollega (1841, str. 161-261). Podobno kot v Zalostinkah je tudi v Pesmih pesnik reagiral na druzbene, politicne in narodnostne razmere na Ogrskem. V njih je opeval posvetne in cerkvene dostojanstvenike, prijatelje in znance, ki so si prizadevali za izboljsanje tezkih razmer. V nekaterih se je v duhu preroditeljskih razlag dotaknil tudi slovanstva. V Pesmih ostro kritizira negativne pojave svojega casa - castihlepje, oholost, lenobo in pozresnost. V Odi na Antona Bernoláka je ponovno povzdignil slovaskega slovnicarja in navedel razloge za vsestransko rabo njegovega jezika. S Pesmimi je Holl zakljucil svoje posvetno pesnistvo. Pred smrtjo je se izdal Katolisko pesmarico (Katolickí spevník, 1846).