Knjiga za ljubezen do knjige
(Dr. Dragutin Rosandic': METODIKA KNJIZEVNE VZGOJE, Maribor, Zalozba Obzorja Maribor 1991, 370 strani)

Slovenska izdaja obsega 370 strani in je razdeljena na osem vsebinskih poglavij z dodatkoma Register metodicnih pojmov in Seznam imen.

Uvodno poglavje Metodika knjizevne vzgoje in izobrazevanja je informacija o predmetu preucevanja in o terminoloskih dolocitvah, v naslednjem poglavju z naslovom Knjizevnost v vzgojno-izobrazevalnem procesu pa avtor obravnava pomen in vlogo knjizevnosti kot ucnega predmeta. Moznosti oblikovanja ucnih nacrtov v osnovni in srednji soli so podane glede na vkljucevanje znanstvenih vsebin, izrazanje sposobnosti in aktivnosti ucencev, nacrtovanje domacega branja in prostovoljnih dejavnosti.

Obsezno poglavje Ucna ura knjizevnosti je namenjeno razclenitvi in ponazoritvi razlicnih tipov ucnih ur. Razumevanje ucne situacije kot temeljne strukturne enote ucne ure avtorju omogoci odmik od tradicionalne klasifikacije. Iz definicije ucne situacije kot »naloge, ki ima konkreten cilj, doloceno vsebino in metodiko, po kateri se uresnicuje« (Rosandic': Metodika, str. 62) izvira zgradba ucne ure, v kateri se posamezne ucne situacije medsebojno smiselno povezujejo v sistem. Pri razclenjevanju vsebine ucne ure na logicno-custvene celote Rosandic' uposteva tradicionalno delitev na umetnostno in znanstveno vsebino, za solsko rabo pa vzpostavi pregleden sistem razclenjevanja vsebine ucne situacije, ki vkljucuje knjizevne vrste, ustvarjalca in njegovo delo in knjizevna obdobja. Zajeten razdelek istega poglavja je namenjen predstavitvi tradicionalnih tipov ucnih ur, ki so razvrscene glede na ustaljene kriterije: vsebino, organizacijski kriterij, cilje in naloge, prevladujoce znacilnosti in status ure. Uporabno vrednost za ucitelje materinscine imajo ponazoritve posameznih tipov ucnih ur, npr. ure interpretacije knjizevnega dela, ure knjizevne teorije, ure preverjanja in ocenjevanja znanja. Poseben izziv so prav gotovo tudi manj uveljavljene oblike ucnih ur: ura-koncert, ura-dramski spektakel, kino ura.

Cetrto poglavje Odnos pouka jezika in knjizevnosti do drugih predmetov razclenjuje metodicne aspekte povezovanja pouka knjizevnosti z drugimi panogami umetnosti, predstavljene pa so tudi moznosti za tematske povezave v ucnem nacrtu in tipi medpredmetnih povezav.

Spoznavanju sistemov pouka knjizevnosti v srednji soli je namenjeno poglavje Metodicni sistemi pouka knjizevnosti. Dr. Rosandic' navaja pet skupin metodicnih sistemov (dogmatsko-reproduktivni, reprodukcijsko-eksplikacijski, interpretacijsko-analiticni in korelacijsko-integracijski), v podpoglavju Za ustvarjalni pouk knjizevnosti pa nas seznani s prizadevanji za premagovanje pozitivisticne koncepcije knjizevnega pouka. Prizadevanja izvirajo iz nove vsebinske zasnove pouka, ki ne temelji vec samo na literarni zgodovini, ampak predvsem na obravnavi literarnih del.

Besedna umetnost pa zahteva »ustvarjalno, fantazijsko misljenje, emocionalno angaziranje in subjektivno opredeljevanje« (Rosandic': Metodika, str. 167). S tem se odpira vprasanje o odnosu med dozivljajskim in racionalnim pristopom k umetniskemu delu, ki ga poskusajo opredeliti razlicne novejse teorije solske obravnave literarnega dela. Avtor nas z nekaterimi izmed njih tudi seznani, pozornost pa zasluzita solska interpretacija kot metodicni sistem in predstavitev problemskega pouka knjizevnosti.

V sestem poglavju Metode knjizevne vzgoje in izobrazevanja dr. Rosandic' analizira teoreticna izhodisca ucnih metod pri pouku knjizevnosti. Ustaljeni delitvi metod glede na vir spoznavanja, zunanje aktivnosti ucencev in ucitelja, sredstva in nacina prenasanja informacij ter glede na spoznavne aktivnosti ucencev doda tipologizacijo metod, ki temelji na literarni komunikaciji. V vzgojno-izobrazevalnem procesu se literarna komunikacija uresnicuje s sodelovanjem knjizevnoumetnostnega besedila, ucitelja in ucenca, pri tem pa se izkazujejo razlicne aktivnosti (npr. branje, poslusanje, govorjenje), spremljane z ustreznim notranjim dozivljanjem ucencev. Kot taka je primerno izhodisce za tipologizacijo metod knjizevne vzgoje, ki jih avtor strne v tri skupine: metodo sprejemanja (recepcije) knjizevnoumetnostnega sporocila, metodo razlaganja (interpretacije, analize) in metodo vrednotenja in ocenjevanja (kriticna metoda, metoda evalvacije). Teoreticna razlaga je dopolnjena z zanimivimi primeri interpretacijsko-komunikacijskih modelov v ucnem procesu.

Smiselno uporabo tehnicnih, drugih vizualnih, avditivnih in pisnih sredstev pri pouku knjizevnosti obravnava poglavje Sredstva in pripomocki v vzgojno-izobrazevalnem procesu, zakljucno vsebinsko poglavje Metodika knjizevne vzgoje in izobrazevanja in druge korespondentne znanosti pa podaja informacijo o povezavi knjizevne vzgoje in izobrazevanja z lingvistiko, s psihologijo in spoznavno teorijo ter s pedagoskimi disciplinami.

Rosandic'eva Metodika knjizevne vzgoje je torej celovit, pregleden in uporaben strokovni prirocnik, namenjen predvsem uciteljem materinscine, posamezna poglavja pa so zaradi zanimive vsebine in razgibanega sloga privlacna tudi za ucitelje drugih predmetnih podrocij.