Majcnov zbornik
Uredil, sestavil dodatek in zbral slikovno gradivo Goran Schmidt, Maribor: Zalozba Obzorja, 1990

V spisu Majcnova zgodnja poezija in njena literarnozgodovinska konotacija je France Pibernik najprej na kratko opredelil genezo dveh zgodnjih rokopisnih zbirk Prijatelj sveta (1915) in Zemlja (1925), vpliv Karla Krausa in Else Lasker-Schüler in slovenskih sodobnikov na pesnika Majcna, predvsem pa usodo pesnikove poezije v slovenski kritiki. V tridesetih letih imajo vse ocene izrazito ideoloski predznak, sele v zadnjih letih dosegajo pravo objektivnost, kar je po Piberniku povezano z avtorjevo rehabilitacijo.

Prej omenjeno harmonijo oziroma disharmonijo v Majcnovi poeziji lahko povezemo s pojmom »prestabilirane harmonije« --- med svetom harmonicnih enot in med jezikom ali svetom besed obstaja popolno soglasje. To je temeljni zakon Majcnove poetike besede, ki jo je ob prebiranju pesnikovih vrednotenj del svojih sodobnikov zapisal Franc Zadravec. Temelj te poetike pa je doziveta beseda, saj lahko le taksna odpira nova duhovna obzorja.

V drugo skupino sodijo referati, ki raziskujejo Majcnovo prozno ustvarjanje. Tako Joze Pogacnik v razpravi Stanko Majcen in knjizevna tradicija analizira Cankarjevega Hlapca Jerneja (1907) in Majcnovo novelo Novi ljudje (1913) ter isce filiacijo med njima. Ocitek, da je delo napisal v opoziciji (najbrz ideoloski) zoper Cankarja, je Majcen zanikal. Vendar je, kot je zapisal Pogacnik, moral delo in odmeve nanj poznati. Iz tega izhaja tudi teza, da nastane umetnisko delo v kontekstu ali na ozadju tradicij. Ceravno je Hlapec Jernej upornik, sin prevaranega vinicarja Markusa pa konformist, se v obeh delih svet-za-cloveka spremeni v svet-zoper-cloveka. K temu pa Pogacnik se pripominja, da je treba brati Cankarja skozi alegoricno optiko, Majcna pa realisticno. Tudi Gregor Kocijan (Majcnova kratka pripovedna proza) omenja pomen realisticne tradicije, a meni, da se je kasneje odmaknil od te tradicije in se priblizal ekspresionizmu, zaradi obcutka za socialna razmerja pa celo pripovednistvu socialnih realistov.

Vrednostno je njegova kratka proza po Kocijanu povsem primerljiva s prozo tedaj vidnejsih pripovednikov (Milan Pugelj, Izidor Cankar, Ivan Pregelj).

Po sedemnajstletnem molku je sredi druge svetovne vojne leta 1944 Majcen objavil zbirko legend Bogar Meho, njihov glavni prijem je po Marjanu Dolganu (Utelesene skrivnosti ali Majcnove legende) dogajalni preobrat ali paradoks, saj se nobena od legend ne konca kot v evangeliju. V svojem referatu Dolgan odkrije tudi nekatere aktualno politicne aluzije (npr. Rimljani /=italijanski okupatorji/ slabo ravnajo z ujetnicami). Dolgan meni, da gre za najboljsi cikel legend v slovenskem pripovednistvu.

V referatu Majcnov avtobiografski fragment med spominom in podozivljanjem Milan Hladnik transformira stran in pol Majcnovega teksta Detinstva v dve varianti: v spominsko in podozivljajsko. Prva interpretira nejasna mesta v izvirniku, druga pa izpusca izkusenjske izjave. S to metodo je avtor dokazal, da se je pripovedovalec povsem potopil v otrosko zavest --- pisoci jaz se je identificiral z dozivljajskim jazom, distanca med njima pa je zmanjsana ali iznicena.

Tretji del predstavlja Majcnovo najpomembnejso zvrst, dramatiko. Lado Kralj razmislja o moznostih danasnje percepcije, upostevaje dolocen »Zeitgeist«. Ugotavlja, da je bila takratni recepciji blizja Majcnova dramatika, ki uposteva Maeterlinckovo dramaturgijo, danasnji pa tista, ki uposteva trso, Ibsnovo (Revolucija). O tem pa Kralj zapise se temeljni konstanti Majcnove dramatike : pacifizem kot eticni imperativ in odpor proti vsakrsnemu nasilju ter skrajna kriticnost do lumpenproletarske mnozice --- »rabukarjev«. Komedija Cesar Janez, ki jo je vzel pod drobnogled Taras Kermauner, kaze Majcnovo kriticnost do predvojne druzbe, ki je povsem drugacna od levicarskih piscev, predvsem zaradi Majcnovega visokega mesta v njej. Kermauner nakazuje dramatikova srecevanja z vprasanjem lokalnega samodrstva in ukinjanja strankarskega sistema.

Poseben pomen ima kralj, ki ni nazadnjaski srbski monarh, marvec predstavlja idealizirano dramatikovo zeljo, ob lokalnih »cesarjih« pa je nemocen.

Dimitrij Rupel primerja Majcnovo dramo Revolucija (1951) z dramo Dusana Pirjevca Ljudje v potresu (1947); oba sta drami napisala zgolj zase, a sta, po Ruplovem mnenju, tudi v tem »zasebnem« smislu utemeljitelja slovenskega eksistencializma. V spisu Dvorni pisatelj zgubljenega kraljestva Rupel razpravlja se o delu Moji spomini na Antona Korosca (1971), domala hagiografiji in glorifikaciji, ki je precej podobna Vidmarjevi podobi Edvarda Kardelja v Obrazih (1979). S tem pa Rupel tudi zaokroza svoj kulturnopoliticni profil Stanka Majcna, pisatelja, konservativca, politika in podbana.

Sklepni referat Ljubezen v casu kolere prinasa pogled na Majcnovo korespondenco od zgodnje- ljubezenskih do pisem sodobnikom in prijateljem. Izbral jo je urednik Majcnovega zbornika Goran Schmidt, ki je nas najvecji poznavalec Majcnovega dela. Pred leti si je prizadeval uprizoriti dramo Revolucija, leta 1988, ob 100-letnici rojstva pa je izdal tri njegove drame in napisal Oris zivljenja in dela Stanka Majcna (v: Stanko Majcen : Kasija, Prekop, Revolucija, Ljubljana: MK, 1988).

Namen zbornika je bil dokoncno rehabilitirati Stanka Majcna, prevrednotiti njegovo delo in ga postaviti v cas. To nalogo in dileme ob njej je zozil Alojz Rebula v svojem referatu Evropskost Stanka Majcna v retoricno vprasanje: »Je ustreznejse reci, da ga njegov cas ni sprejel, ali pa reci, da tega casa ni sprejel Stanko Majcen, ker je bil ta zanj premajhen?«.