Jezikovni sistemi v slovenskem (alpskem in panonskem) govornem obmocju

1  Osrednjeslovenski knjizni jezik

Na Kranjskem, Koroskem in Stajerskem je obstajala ze vecstoletna bogata pisna tradicija, ki sega v case Brizinskih spomenikov¹ in kaze, kljub redkim ohranjenim rokopisom (Celovski, Stiski, Starogorski rokopis), v jezikovnem razvoju kontinuiteto, iz katere se je v 16. stoletju razvil osrednjeslovenski knjizni jezik in se uveljavil v prvih slovenskih (protestantskih) tiskih.² Temeljne znacilnosti je jeziku dolocil Primoz Trubar, ko se je odlocil, da prevede v slovenscino Katekizem (1550). Ker se je v Predgovoru obrnil na »vse Slovence« (»mlade in preproste ljudi nase dezele«),³ se pri izbiri jezika ni mogel odlociti za domace narecje (dolenjscina), ampak je v zelji, da ga razumejo tudi Korosci, Stajerci in Primorci, izdelal jezikovni sistem, ki je glasoslovno, oblikoslovno in skladenjsko prerascal narecne okvire.⁴ Pravopisno in jezikovno je Trubarjev jezik izpopolnil Sebastijan Krelj (Postila slovenska, Regensburg 1567),⁵ dokoncno podobo pa je osrednjeslovenski knjizni jezik dobil v prevodu Biblije (1584). Dalmatinova visoka jezikovna kultura je predstavljala vzor slovenskim cerkvenim in tudi posvetnim piscem 17. in 18. stoletja, saj je bila Biblija edina protestantska knjiga, ki ji je v casu protireformacije ljubljanski skof Hren prizanesel in ni zgorela na grmadi.

Konec 17. in v zacetku 18. stoletja se je kulturna in jezikovna zavest Slovencev v Avstriji mocno okrepila. Jezik ni bil vec omejen pretezno na kmecko prebivalstvo, ampak se je razsiril tudi med mlado slovensko mescanstvo in prve slovenske izobrazence, ki so se zaceli zavedati svojih jezikovnih in narodnostnih pravic. Katoliski pisci 17. stoletja⁶ jezikovno sprva niso presegali protestantov, vendar pa so se kasneje ze pojavili ljudje, ki so si prizadevali razvijati osrednjeslovenski knjizni jezik in ga uporabljati tudi v leposlovju.⁷

Sredisce osrednjeslovenskega knjiznega jezika je bila ves cas Ljubljana, kjer so se zbirali slovenski izobrazenci. V 18. stoletju se je jezik razvijal vzporedno z reformami Marije Terezije in Jozefa II. - ustanovljeni so bili splosni seminarji, v katerih so pripravljali mlade kneze, ki naj bi Jozefu II. pomagali graditi mocno drzavo.⁸ Reforme so vodile v mocno centralizacijo drzave. V celotni Avstro-Ogrski se je uveljavila nemscina, ki je izpodrinila latinscino kot administrativni jezik. Taksna nasilna centralizacija je vzbudila odpor med madzarskim plemstvom, saj se je pri njih kot administrativni jezik zacela uveljavljati madzarscina. Zaradi spora z ogrskim delom cesarstva si je Jozef II. prizadeval pridobiti podporo tistih narodov, ki niso imeli vecjih pravic. Med drugim je izdal odlok, ki je dovoljeval uporabo pokrajinskih jezikov tudi v solah. V tako nastali kulturnopoliticni situaciji pa so bili dani vsi pogoji za popolno uveljavitev jezikovnih pravic tistih narodov v cesarstvu, ki taksnih moznosti prej niso imeli. Osrednjeslovenski knjizni jezik se je v drugi polovici 18. stoletja tako hitro razvijal,⁹ da je moralo priti do preobrazbe Dalmatinovega jezika, ki so ga v obdobju janzenizma¹⁰ in jozefinizma na Kranjskem, Koroskem in Stajerskem izvedli katoliki.¹¹

2  Vzhodnoslovenski knjizni jezik

V Prekmurju knjizna tradicija ne sega v Trubarjeve in Dalmatinove case, vendar pa tudi tam v 18. stoletju ze obstaja normativno izoblikovan knjizni jezik, ki izhaja iz jezikovne tradicije nekdanje panonske slovenscine.

V 9. stoletju se je ponudila panonskim Slovencem priloznost, da zazivijo v mocni, samostojni drzavi. Obri so bili premagani in Pribina je dobil od frankovskega kralja ozemlje s sedezem v Blatogradu. Njegov sin Kocelj je sprva sluzil Frankom, kasneje pa se je zelel otresti nemskega vazalstva in se je povezal z Rastislavom. Pri tem sta imela odlocilno vlogo Ciril in Metod, ki sta s Kocljevo, Rastislavovo in Svetopolkovo podporo ter papezevim privoljenjem ustanovila panonsko-moravsko nadskofijo (867-885) s slovanskim bogosluzjem (od Srema do Morave). Metod je postal nadskof (arcibiskup panonski), prevedena so bila temeljna dela v starocerkvenoslovanscino in dane so bile vse moznosti za obstoj in razvoj slovenske drzavnosti in jezika. Vendar pa je na Moravskem prislo do bojev, Svetopolk je izdal Rastislava, ki so ga Nemci nato obsodili na smrt (870), Svetopolk pa je sklenil mir in dobil celo Panonijo (884), saj je Kocelj »izginil« iz zgodovine okoli leta 873. Metod je moral pobegniti iz Panonije, na ozemlje so zaceli vdirati Madzari, ki so drzavo unicili, Slovani pa so bili razdeljeni med Nemce in Madzare.¹² Borba za slovansko liturgijo je bila tako izgubljena, ustna tradicija pa se je nadaljevala tudi pod Madzari, kamor je bilo prikljuceno ozemlje panonske Slovenije.

Leta 1094 je bilo ozemlje upravno prikljuceno zagrebski skofiji in to je skoraj tisoc let usodno vplivalo na jezik panonskih Slovencev, ki je bil izpostavljen mocnim madzarskim in kajkavskim vplivom.¹³ Hkrati pa so le taksni negativni jezikovni vplivi omogocili, da so v vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku ostali elementi, ki jezik povezujejo s starocerkvenoslovanscino.¹⁴ Upravno je bilo ozemlje vzhodne Slovenije razdeljeno med nemsko in madzarsko govorece okolje, Mura pa je postala ostra geografska meja, ki se je zarezala v prvotno enoten jezikovno-kulturni prostor. Slovenci na desni strani reke so se zaceli jezikovno priblizevati t.i. alpski slovenscini, saj so stiki s panonsko jezikovno bazo postajali vse tezji.¹⁵ Zaradi tega sta se na slovenskem ozemlju, ki je pripadalo Kocljevi drzavi, do prvih tiskov izoblikovali dve pokrajinski razlicici: prekmurski in vzhodnostajerski jezik. Ceprav izhajata iz panonske narecne baze, pa so med njima v nekaj stoletjih nastale razlike, ki so posledica razlicnih okolij, v katerih sta se jezika razvijala.¹⁶

2.1  Vzhodnostajerski jezik

Najstarejse ohranjeno besedilo, zapisano v vzhodnostajerskem jeziku, je Velikonedeljska prisega (1570), ki pa ima se veliko narecnih posebnosti, tako kot tudi drugi ohranjeni zapisi iz 17. stoletja.¹⁷ 18. stoletje je prineslo nove rokopise¹⁸ in nove narecne poskuse, ki sta jih na prehodu iz 18. v 19. stoletje nadaljevala in razvijala v smeri knjiznega jezika Leopold Volkmer in Stefan Modrinjak. Prizadevanja za vzhodnostajerski jezik so dosegla visek 1803. leta, ko so se v Desterniku zbrali stajerski izobrazenci in na pobudo Ivana Narata ustanovili Svetourbansko akademijo.¹⁹ Zaradi nesoglasij med clani delo v akademiji ni steklo²⁰ in prvi poskus, da se normira vzhodnostajerski jezik, je tako propadel.²¹ Popolno uveljavitev pa je jezik dosegel v prizadevanjih za vzhodnostajerske slovnice²² ter v stevilnih tiskanih knjigah Dajnka, Serfa, Krempla in njihovih sodobnikov. Najvztrajnejsi zagovornik in uporabnik vzhodnostajerskega jezika je bil brez dvoma Peter Dajnko,²³ ki je vztrajal v jeziku in pisavi svoje slovnice tudi potem, ko so njegovi rojaki ze pristali na poenotenje knjiznega jezika in so sprejeli mocne vplive osrednjeslovenskega knjiznega jezika.

Za enoten knjizni jezik si je teoreticno prizadeval Murko v slovnici, prakticno pa predvsem A. Krempl, ki se je pri prevajanju cerkvenih besedil zavestno odlocil za prevzemanje jezikovnih zakonitosti osrednjeslovenskega knjiznega jezika. Kljub temu pa tudi v Kremplovem pisanju najdemo dokaz,²⁴ da so vzhodnostajerski jezik na vzhodu Slovenije uporabljali vsi izobrazenci. Dvignili so ga iz narecnih okvirov in ga kultivirali tako, da so lahko v njem nastajali cerkveni in posvetni tiski.²⁵

2.2  Prekmurski jezik

Najvzhodnejsi del danasnjega slovenskega ozemlja je bil vse od propada Kocljeve drzave pa do leta 1919 locen od maticnega naroda. Zgodovinski dejavniki so bili odlocilni, da se je v Prekmurju slovenski jezik razvijal drugace kot med Slovenci na desni strani Mure.²⁶ Solstvo je bilo ves cas v madzarskem jeziku in si je, se zlasti v drugi polovici 19. stoletja, prizadevalo pomadzariti vse Slovence na Madzarskem in zatreti njihovo narodno zavest, ki so jo prebudili protestanti v 18. in katoliki na zacetku 19. stoletja.

Ob mocnih madzarskih pritiskih pa je bil jezik prekmurskih Slovencev ze od 11. stoletja naprej izpostavljen tudi hrvasko-kajkavskim vplivom, kar se je cutilo zlasti v cerkvi. Zagrebska skofija je posiljala med Slovence v Prekmurju duhovnike, ki so pri cerkvenih opravilih uporabljali ob grskih, latinskih in madzarskih besedilih tudi kajkavske prevode. Neizobrazeno ljudstvo, ki tujih jezikov ni obvladalo, je bilo primorano poslusati osnovne razlage in molitve v kajkavskem jeziku, se mu prilagajati in ga razumeti, kasneje pa tudi brati lekcionarje, zgodbe svetega pisma in druga cerkvena besedila v »domacem« jeziku zagrebske skofije. Tako se je prekmurski jezik ze na samem zacetku zblizal s kajkavscino, s katero je ostal tesno povezan vse do ilirizma, ko se je na Hrvaskem izoblikoval enoten knjizni jezik.

Vilko Novak navaja,²⁷ da je zaradi posebnih zgodovinskih razmer bilo onemogoceno prehajanje knjig iz maticnega okolja v ogrsko Prekmurje in da so bile pred letom 1919 knjige Mohorjeve druzbe edini nekoliko bolj razsirjeni tiski »knjizne slovenscine« med preprostimi ljudmi v Prekmurju. Duhovniki in redki drugi izobrazenci so sicer ze poznali knjige Slovenske matice in »kak slovenski casnik«, drugace pa jezikovnih povezav ni bilo in lahko z gotovostjo sklepamo, da se je prekmurski jezik razvijal neodvisno od osrednjeslovenskega knjiznega jezika.

Prvi pisni dokazi o prekmurskem jeziku segajo v 16. stoletje, ko je bila napisana Martjanska pesmarica I. Danes velja za najstarejsi ohranjeni zapis v prekmurskem jeziku, vendar pa ustno izrocilo sega v se starejse obdobje.²⁸ Zaradi mocnih kajkavskih vplivov je v najstarejsih ohranjenih besedilih tezko dolociti mejo med obema jezikoma, se tezje pa je govoriti o vplivih ustnega slovstva na prekmurske in kajkavske zapise in tiske. V strokovnem hrvaskem jezikoslovju je dolgo casa veljalo prepricanje, da je Martjanska pesmarica I napisana v kajkavscini 16. stoletja (1543 ali 1593). Tako sklepa Franjo Fancev,²⁹ ki misli, da je pesmarica kajkavskega izvora, jezik pa se kvari pri prepisovanju v prekmurscino. Poznavalec prekmurskega slovstva in jezika Vilko Novak pa je dokazal,³⁰ da teorija Fanceva ne velja. Novakova raziskava je dovolj natancna, da lahko z gotovostjo sklepamo o prekmurskem izvoru Martjanske pesmarice I.³¹

Iz kasnejsih casov je ohranjena tudi mlajsa Martjanska pesmarica II (l756 ali 1786) in se priblizno sestdeset drugih rokopisnih pesmaric,³² ki dokazujejo razsirjenost prekmurskega jezika in potrebo ljudi, da ga uporabljajo tudi v pisni obliki in tako ohranjajo dokaze o kontinuiteti jezika, ki bi bil zaradi spleta nesrecnih zgodovinskih okoliscin skoraj obsojen na propad, se preden se je potrdil v knjizni obliki.

Bogata rokopisna dejavnost pa opozarja tudi na zanimive odnose med kajkavskim in prekmurskim jezikom. Zakaj so se ljudje tako trdovratno drzali prekmurskega jezika v rokopisih, ce so imeli pri roki tiske v knjizni kajkavscini? Gotovo so za to imeli tehtne jezikovne vzroke (mogoce celo narodnozavedne), zaradi katerih niso sprejemali kajkavscine za svoj jezik, ampak so jo imeli za nepriljubljen, vendar pa potreben pripomocek pri posredovanju grskih, latinskih in madzarskih cerkvenih besedil v njim najblizji jezik.³³

Sele v 18. stoletju se je v prekmurskem prostoru pojavila prva tiskana knjiga (F.Temlin, Mali katekizem, 1715), ki je pomenila kratko, zadnje, vendar pa pomembno obdobje v zgodovinskem razvoju prekmurskega jezika. V dolgih stoletjih se je ob ustnem izrocilu (predvsem za cerkveno rabo) in delno tudi v pisni tradiciji (pesmarice, tudi za cerkveno rabo), oblikoval vzhodnoslovenski obredni jezik,³⁴ ki je svojo knjizno uveljavitev docakal v delih prekmurskih protestantov 18. stoletja, dosegel prvi visek v S. Küzmicevem Novem zakonu, dobil visoko stopnjo kultiviranega knjiznega jezika v delih katolikov konec 18. in na zacetku 19. stoletja in nato v sredini 19. stoletja odlocilno pomagal oblikovati enoten knjizni jezik tako, da je v jezikovni sistem »prispeval« nekatere izvirne slovanske (in slovenske) oblike, ki jih je osrednjeslovenski knjizni jezik v razvoju jezika zaradi hitre narecne diferenciacije (od 13. stoletja naprej) izgubil.³⁵

Na razvoj prekmurskega jezika je na poseben nacin vplivala tudi cerkveno-upravna razdelitev med dve skofiji. Juzne prekmurske zupnije, ki so bile ves cas pretezno katoliske, so pripadale zagrebski skofiji od leta 1094. Vpliv kajkavskega knjiznega jezika je bil zato v okolici Lendave in Turnisca zelo mocen. Duhovniki, poslani v ta del Prekmurja iz Zagreba, so se vecinoma solali v obeh kajkavskih srediscih (Zagreb in Varazdin) in od tam so prinasali v prekmurski obredni jezik stevilne vplive, ki so zabrisali jasno razlocevalno mejo med obema, ze od samega zacetka, razlicnima jezikovnima sistemoma.³⁶ Podobnost jima je dajal zlasti skupni slovensko-hrvaski panonski narecni prostor. Severni del Prekmurja s srediscem v Murski Soboti in Porabje pa sta bila prikljucena györski skofiji, ki je bila dolgo casa sredisce protestantskega gibanja. Duhovniki, ki so sluzbovali v tej skofiji, so se solali vecinoma na Madzarskem ali pa tudi v Bratislavi, na znamenitem protestantskem liceju, ki ga je obiskoval tudi Stefan Küzmic. Vpliv kajkavscine je bil v severnih prekmurskih zupnijah zato manjsi, saj so se njihovi molitveniki, evangeliji in drugi tiski le redko uporabljali pri opravljanju sluzbe bozje. Zato pa so prekmurski protestanti v 18. stoletju prinasali iz Bratislave, kjer so se dobro izobrazili v klasicnih jezikih in slovascini, tudi ideje o narodnem in jezikovnem prebujanju. Socasno z normiranjem prekmurskega knjiznega jezika je na Slovaskem potekalo prizadevanje za formiranje slovaskega knjiznega jezika. Odnos med ceskim in slovaskim knjiznim jezikom je bil precej podoben razmeram na slovenskem etnicnem ozemlju in razmerju med osrednjeslovenskim in vzhodnoslovenskim knjiznim jezikom. Protestanti na Slovaskem so sicer uporabljali Kralicko biblijo in si prizadevali za (tudi jezikovno) zblizanje s ceskimi protestanti (uporabljali so t.i. biblicno cescino), vendar pa sta se vzporedno s temi prizadevanji v administraciji, pravni in kulturni rabi ze uveljavili kulturna zahodna in srednja slovascina. Razlike med obema jezikovnima sistemoma so bile dovolj velike, da se je lahko ze konec 18. stoletja oblikovala ob cescini tudi slovascina kot samostojen knjizni jezik, ki je ohranil kontinuiteto jezika Cirila in Metoda, medtem ko je cescina imela tipicne zahodnoslovanske znacilnosti.³⁷ Podobno je tudi prekmurski knjizni jezik izhajal iz panonske narecne baze in se je od osrednjeslovenskega knjiznega jezika, ki ima alpske zakonitosti, v 18. stoletju ze tako razlikoval, da je bila potreba po tiskih v vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku povsem upravicena. Za razliko od slovaskega jezika, ki se je z nastopi bernolakovcev in sturovcev osamosvojil in oblikoval kot knjizni jezik ob starejsem ceskem, pa je prekmurski knjizni jezik v prvi polovici 19. stoletja taksno moznost opustil in - zaradi poenotenja jezikovne norme - pristal na zdruzitev v enoten slovenski knjizni sistem.

Leta 1777 so se prekmurski Slovenci v Ogrski prvic zdruzili. Resda samo cerkveno, ko se je ozemlje skofije Györ razdelilo in je bila ustanovljena nova skofija v Sombotelu, ki je cerkveno-upravno zdruzila Slovence iz zagrebske in györske skofije; na zacetku je to pomenilo za protestante in katolike moznost prevajati in tiskati knjige v prekmurskem jeziku, ki se je leta 1771 dokoncno potrdil v Novem zakonu in dosegel visek v delih M. Küzmica. Njegova Knjiga molitvena (1783) je z 19 ponatisi³⁸ postala najbolj bran prekmurski prirocnik, ki je ob Novem zakonu imel tudi najmocnejsi jezikovni vpliv. Pri tem je potrebno upostevati, da pomen prekmurskih verskih tiskov ni bil omejen ozko cerkveno, ampak so knjige oblikovale tudi zavest prekmurskih preprostih ljudi, vplivale na njihov besedni zaklad in predvsem budile v bralcih narodnostni obcutek.³⁹ To je bilo se zlasti pomembno, ko so Slovenci, zdruzeni v sombotelski skofiji, postali zrtev nasilne madzarizacije.

Kulturne, politicne in jezikovne razmere v Prekmurju konec 18. in v zacetku 19. stoletja so bile podobne tistim na Kranjskem v 16. stoletju. Protestanti, ki so se v protireformaciji umikali iz Ljubljane na sever proti Nemciji, so se ustavili v Prekmurju in mnogi so tam tudi ostali. Najprej so se mocno razsirili kalvinisti, po augsburski veroizpovedi (cuius regio, eius religio) pa so postajali vse stevilnejsi tudi protestanti. Ceprav je reformacija ozavescala kmete in neuke mnozice, pa so le-ti morali sprejeti vero svojih gospodarjev. V Prekmurju »je ze pred uradno priznano pravico veljalo in gospodovalo nacelo: zemljiski gospod doloca vero svojim podloznikom«.⁴⁰ Prav zaradi taksne prakse pa se je vera v Prekmurju pogosto spreminjala.

Reformacija v Prekmurju se je zacela sicer ze v 16. stoletju,⁴¹ vendar se je sprva utrdila na skrajnem severu, od tam pa se je kasneje pocasi razsirila proti jugu⁴² in je na prehodu iz 16. v 17. stoletje zajela Radgono, ki je »postala najmocnejsa trdnjava luteranstva«.⁴³ Kljub temu pa v Prekmurju pogoji takrat se niso dovoljevali tiskanja knjig v domacem jeziku in je bilo potrebno pocakati se dvesto let do nastopa prekmurskih protestantov iz ravensko-gorickega prostora, da so opravili delo, kakrsnega so v 16. stoletju na Kranjskem Trubar, Dalmatin in njuni sodobniki.

Temlinov Mali katekizem (1715), Abecedarium slovensko (1725), Severjev Red zvelicanstva (1747) in S. Küzmica Vere krscanske kratki nauk (1754) so pomenili zacetek⁴⁴ pri oblikovanju prekmurskega knjiznega jezika, ki se je dokoncno potrdil v temeljnem delu prekmurskega slovstva, v prevodu Novega zakona (1771) S. Küzmica. Delo je tudi prvi slovenski prevod svetega pisma iz originala - grscine, ki jo je S. Küzmic dobro obvladal. V uvodu opozarja na Trubarjeve prevode, na Dalmatina, Antona Dalmato, Istrijanskega in Jurijevic'a, vendar pa misli, da ogrski Slovenci potrebujejo svoje prevode, ker imajo »dosti tujega in svojega lastnega«.⁴⁵ Jezik, ki ga je S. Küzmic uporabil pri prevajanju, je postal osnova prekmurskemu knjiznemu jeziku,⁴⁶ o katerem se je pohvalno izrazil najprej Jernej Kopitar⁴⁷ in nato se Matija Cop,⁴⁸ konec 19. stoletja pa je govoril o prekmurskem knjiznem jeziku tudi Vatroslav Oblak - jezik ni cist, ampak je zmes narecja, stajerskih vplivov in umetnih tvorb.⁴⁹

Danes se v strokovni jezikovni literaturi koncno uveljavlja prepricanje, da prekmurski tiski 18. in 19. stoletja niso pisani v narecju, ampak v knjiznem jeziku, ki se je skoraj dvesto let uporabljal socasno z osrednjeslovenskim knjiznim jezikom, se od njega razlikoval, priblizeval in oddaljeval kajkavscini in se v sredini 19. stoletja zdruzil z osrednjeslovenskim knjiznim jezikom v enoten slovenski knjizni jezik.⁵⁰

3  Sklep

Tisocletna izolacija vzhodnoslovenskega knjiznega jezika, ki so jo narekovali slabi stiki z osrednjeslovenskim knjiznim jezikom, je v panonskem narecnem prostoru zblizala prekmurski in kajkavski knjizni jezik. Stiki med njima so bili zelo mocni, razlike v razmerju do osrednjeslovenskega knjiznega jezika pa so se s pojavom tiska samo se povecale. Dalmatin in Japelj sta prevajala iz nemscine in latinscine, S. Küzmic in Krajacevic' (kajkavec) pa iz grscine, posredno pa se v njunem jeziku kazejo tudi starocerkvenoslovanski vplivi. Osrednjeslovenski knjizni jezik se je v dvestoletni tradiciji od Dalmatina do Japlja tako spremenil, da je bila gramaticna preobrazba protestantskega jezika nujna. Spremembe so bile potrebne predvsem v skladnji in besedotvorju, v tistih jezikovnih ravninah, ki so ob glasoslovju najbolj locevale tudi vzhodnoslovenski in osrednjeslovenski knjizni jezik 18. stoletja. Stiki med obema jezikovnima sistemoma so bili v glavnem enosmerni vse do 19. stoletja: v Prekmurju so poznali Trubarjeve prevode, Dalmatinovo Biblijo in druge protestantske tiske, vendar pa so bile jezikovne razlike prevelike, zato so potrebovali svoje tiske. V osrednji Sloveniji so prekmurske knjige slabo poznali in zanimanje zanje je pokazal sele Jernej Kopitar, ko je v zacetku 19. stoletja spoznal Küzmicev Novi zakon in ga je jezikovno zacel postavljati pred Japljev prevod.

Tudi stiki med vzhodnostajerskim in prekmurskim knjiznim jezikom niso bili mocni, ceprav gre le za razlicici vzhodnoslovenskega knjiznega jezika. Politicno razkosanje jezikovno enotnega podrocja, ki se je razdelilo med nemsko in madzarsko oblast, je povzrocilo, da so v jezikovnih sistemih nastajale razlike, ki opravicujejo delitev vzhodnoslovenskega knjiznega jezika na vzhodnostajerski in prekmurski knjizni jezik.

Prekmurski knjizni jezik je imel ze daljso tradicijo, vendar pa ni bila pisna, ampak ustna. Razvijal se je ob stari kajkavski in je preko njenih povezav z glagoljasi ohranjal kontinuiteto s starocerkvenoslovanscino. Kljub tesni povezavi pa stevilne rokopisne pesmarice dokazujejo, da prekmurski Slovenci niso sprejeli kajkavscine za svoj jezik, ampak so s pomocjo obrednega jezika v pesmaricah in molitvenih obrazcih ohranjali razlike med jezikovnima sistemoma, dokler se v 18. stoletju tudi prekmurski jezik ni potrdil v knjizni obliki.

Osrednjeslovenski in vzhodnostajerski knjizni jezik sta se potrdila v cerkvenem in posvetnem tisku, medtem ko v prekmurskem knjiznem jeziku leposlovja niso pisali. Kljub temu pa je v Küzmicevem prevodu Novega zakona in v kasnejsih delih katolikov jezik dosegel visoko kulturno raven, s katero je presegel narecne okvire in prerastel v normirano naddialektalno tvorbo. Osnova (vendar le glasoslovna) mu je ravensko-goricko narecje, v skladnji, besedju in oblikoslovju pa je izoblikoval nadgradnjo, ki je po svoji izrazni moci in vsebini knjizna.

Opombe

¹

Brizinske spomenike so odkrili sele leta 1807 v obseznem latinskem zborniku, najdenem v Freisingu (v literaturi se pojavljajo tudi kot Freisinski spomeniki). Leta 1827 so bili prvic izdani v Peterburgu (P.I. Koppen in A.H. Vostokov) in v slavistiki je sprva prevladala napacna ocena, da so to starocerkvenoslovanska besedila s konca 10. stoletja. Milko Kos (Brizinski spomeniki, Ljubljana 1937) je najprej dokazal, da I. in III. spomenik nista originala, ampak prepisa starejsih besedil iz prve polovice 9. stoletja, prepisovalec pa naj bi bil bavarski biskup Abraham, ki je uporabljal Brizinske spomenike pri razsirjanju krscanstva med Slovenci. V isti knjigi je Fran Ramovs (1937) dokazoval, da so spomeniki pisani v slovenscini 10. stoletja in da v slovenskem jeziku takrat se ni bilo narecnh posebnosti. Leta 1968 sta Joze Pogacnik in Rudolf Kolaric analizirala Brizinske spomenike in dokoncno dokazala, da gre za slovensko besedilo. Freisinger Denkmäler - Brizinski spomeniki - Monumenta Frisingesia. München, 1968. Najnovejse analize so zbrane v zborniku Obdobja 10, 1989; SAZU pa pripravlja novo izdajo Brizinskih spomenikov.)
V sodobni slovanski literaturi pa se se vedno (po Vondraku) pojavljajo resne studije, ki poskusajo dokazati, da gre v Brizinskih spomenikih za starocerkvenoslovanski oziroma slovaski jezik (Ján Stanislav, Starosloviensky jazyk 1, Bratislava 1978, str.91: »... tu ocividne máne zrtu jázyka zapadnych Slovienov...« ali pa E. Pauliny: Dejiny spisovnej slovenciny, Bratislava 1983, str.41: »Frizinské pamiatky sú latinkou písane slovanské texty...«).

²

Prve slovenske tiskane besede se sicer pojavijo ze leta 1515 v nemskem vojaskem letaku (Ain newes lied von den kraynerischen bauren), med nemskim besedilom je citiran (verjetno) odlomek iz kmecke uporniske pesmi (»Le vkup, le vkup, le vkup uboga gmajna« in »Stara pravda«).

³

Vsem Slouenzom Gnado Myr Mylhot inu prauu Sponane bohye kui Jeua Chritua proim. Lvbi kerszheniki Jet em lete tuke is uetiga pima (inu nih islage vte peini hlohene) katere vaki astopni zhlouik kir hozhe unebu pryti ima veiditi inu derhati htim tudi to litanio inu ano pridigo vle te buquice putill prepiati vnah ieig Bogu na zhat inu hdobrumu vem mladim tar preprotim ludem nahe dehele.

⁴

Med slovenskimi jezikoslovci je nekaj casa prevladovalo mnenje, da je jezik Trubarjevih prevodov narecje (glasoslovna podoba rascicanskega govora), vendar pa je Rigler dokazal, da so taksne ocene netocne. Prim. Zacetki slovenskega knjiznega jezika, Ljubljana 1968.

⁵

Le-to ortografijo slovenskega pisma smo mi z vestjo inu z dobrim svitom zastopnih bratov tako postavili inu spomislili tudi na vec nasiga imena inu jezika ljudi, kir so okuli nas, Dolence, Istrijane, Vipavce &c, kateri skoraj povsod cistesi slovenski govore kakor mi po Kranju inu koroski dezeli, dopolu nembski.

⁶

Candek, Schönleben in sodobniki so ostali v okvirih cerkvenega in naboznega slovstva in v jezikovnem merilu celo zaostajajo za vzori, ki so jih postavili slovenski protestanti. Sele nastop Janeza Svetokriskega je prinesel v osrednjeslovenski knjizni jezik nov, bogat barocni slog, bogatejse izrazanje (novo besedje) in drugacno skladnjo (zapleteno zlozene povedi, casovna razmerja...). Alasia da Sommaripa, Matija Kastelec, oce Rogerij, oce Romuald, oce Hipolit, Ahacij Sterzinar in njihovi posnemovalci so v jeziku dosegli ze taksno mojstrstvo, da je postala slovenscina zanimiva tudi mescanom in izobrazencem.

⁷

Marko Pohlin je napisal Krajnsko gramatiko (1768) v nemskem jeziku, ki kaze na zacetke prebujanja narodne zavesti med Slovenci. V slovnici se Pohlin zavzema za slovenski jezik in daje pobude za nastajanje slovenskih posvetnih pesmi. Prvo zapisano (cerkveno) slovensko pesem najdemo ze v Stiskem rokopisu (Nas gospod je od smrti vstal - zacetek velikonocne pesmi), nato pa se v protestantskih tiskih (prvic pri Trubarju 1550) pojavljajo stevilne cerkvene pesmi. Pohlin opraviceno opozarja na potrebo, da se v osrednjeslovenskem knjiznem jeziku zacnejo tiskati tudi posvetne pesmi. V 3. zvezku Krajnskih pisanic od lepeh umetnosti (1781), ki jih je urejal J.D.F. Dev, se Pohlinove zelje tudi uresnicijo in kmalu zatem z nastopom Vodnika doseze taksno pesnistvo tudi svoj prvi visek.

⁸

Prim. Eugen Jona, Postavy slovenskeh jazykovedy v dobe Sturovej. Bratislava 1885.

⁹

Za to imajo zasluge slovenski razsvetljenci, ki so se zbirali v Zoisovem krozku.

¹⁰

Prim. R. Cebulj, Janzenizem na Slovenskem in franciskani (Donesek k kulturni zgodovini Slovencev), Ljubljana, 1922.

¹¹

V mislih imam jezikovni sistem, ki se je uveljavil v katoliskem prevodu Biblije (1784). Z J. Japljem so pri prevajanju sodelovali se B. Kumerdej, J. Skrinjar, A. Traven, J. Rihar, M. Sraj in M. Wolf. Prim. M. Orozen, Gramaticna in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjiznega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584-1784-1802). V: Wiener slawistischer Almanach 13, 1983, str. 153-179. Novo zavezo je zelel prevesti Marko Pohlin, vendar pa mu ljubljanski skof Herberstein dela ni zaupal. Raje se je odlocil za Jurija Japlja, ki je ze leta 1773 sodeloval pri uresnicevanju janzenisticnega programa in je leta 1779 prevedel jozefinski Veliki katekizem z vprasanji in odgovori. Pri prevajanju Biblije je Japelj najprej sodeloval s Kumerdejem (zaradi nesoglasij prekineta sodelovanje), kasneje je pritegnil Sraja in ze omenjene sodelavce, vendar pa je koncne jezikovne korekture opravil sam in po svoji volji. Nova zaveza je izsla 1784. leta (200 let po Dalmatinu) in 1786, nezadovoljstvo pa je, zlasti po Kumerdejevem izstopu, med Japljevimi sodelavci vse bolj narascalo in je doseglo visek po Herbersteinovi smrti. Japlju so ocitali samovoljo pri prevajanju, opozarjali pa so tudi na teoloske in jezikovne pomanjkljivosti prevoda (glasoslovno se prevec naslanja na jezik 16. stoletja, uporablja prevec tujk, odrekajo mu pravi obcutek za jezik). Japelj je se izdal prvi del Stare zaveze (1796 - prevajalec Sraj), nato pa je moral odstopiti in prevajanje je prevzela opozicija, ki jo je vodil Skrinjar. Druga izdaja Nove zaveze na zacetku 19. stoletja je ze bila ociscena Japljevih germanizmov, izsla pa je tudi brez njegovega imena (Debevc, Skrinjar, Vodnik). Prim. Jurij Japelj, Slovenski biografski leksikon 1 (1928), str.328-385.

¹²

Ján Stanislav, navedeno delo, str.83.

¹³

O casovnem izvoru, prostoru in nastanku prekmurskega knjiznega jezika prim. studijo M. Orozen (Prekmurski knjizni jezik. V: XXV SSJLK, 1989, str. 37-60). Glasoslovna, oblikoslovna in skladenjska analiza ter besedisce kazejo, da sta prekmurski in kajkavski knjizni jezik dva razlicna jezikovna sistema.

¹⁴

V Dalmaciji se je ohranila mocna glagoljaska skupina, ki je nadaljevala slovansko liturgijo Cirila in Metoda iz Panonije. Preko hrvasko-kajkavskih povezav v protestantizmu in kajkavskih vplivov na prekmurski jezik se je v jeziku na vzhodu Slovenije ohranila kontinuiteta, ki kaze na povezave vzhodnoslovenskega knjiznega jezika s starocerkvenoslovanscino. (Izvirna slovanska liturgija se je se do danes ohranila na otoku Krku, ki je bil ves cas pomemben glagoljaski center. Prim J. Stanislav, nav. d., str.182. G. Borsa, L. Hadrovics, Protestantische Werke in Kajkavisch-kroatischer Sprache aus der Druckerei des Joannes Manlius. Studia Slavica Hung. XXVIII. Budapest 1982, str.67- 90. Prim. E. Hercigonja, Kajkavski elementi u jeziku glagoljaske knjizevnosti 15. in 16. stoljec'a. Croatica 5, 1974.)

¹⁵

Joze Fticar opozarja, da se rahli stiki ponovno zacnejo sele v 16. stoletju, ko na prekmurske protestante (M. Sever, Red zvelicanstva, 1747) zacne vplivati Dalmatinova Biblija.
Prve osebne stike pa naveze sele Vraz, ko potuje po Prekmurju in zbira ljudske pesmi. Na prekmurske Slovence opozori Copa, ki zacne priporocati studij prekmurskega jezika slovenskim piscem v osredju. Prim. Joze Fticar, Slovenci na levi in desni strani Mure. V: Panonski zbornik, Murska Sobota 1966, str.117-130.

¹⁶

Na vzhodnostajersko razlicico vzhodnoslovenskega jezika sta odlocilno vplivala osrednjeslovenski jezik in nemska nadoblast, na prekmursko pa kajkavski jezik (preko hrvascine tudi glagoljasi) in madzarska nadoblast.

¹⁷

Tozba zoper ormoskega grascaka (1648), Cesarsko odlocilo (1675), Ptujska prisega (1696). Prim. B. Rajh, Severovzhodna Slovenija pri oblikovanju slovenskega knjiznega jezika do konca prve polovice 19. stoletja.CZN 55=22 (1984),str.38-49.

¹⁸

Apostelov nemsko-slovenski slovar (1783), Ta veliki katechismus (1783), Parchamerjev katekizem (1758 - se kajkavski vplivi v jeziku, 1764 - »stajerska« slovenscina). Prim. J. Rigler, Jezikovnokulturna orientacija Stajercev v starejsih obdobjih. V: Svet med Muro in Dravo. Maribor 1966, str.661-681. V prispevku ugotavlja, da se vplivi kajkavscine na vzhodu Stajerske cutijo le v Srediscu, na zahodu Slovenskih goric pa ne; mocan je vpliv osrednjeslovenskega jezika, najmocnejsa pa je »separatisticna struja«, ki omahuje med osrednjeslovenskim in vzhodnostajerskim jezikom.

¹⁹

Clanom je slo predvsem za vprasanje jezika, saj so se v Ljubljani takrat ze resno ukvarjali s slovenskim slovarjem in slovnico. Prim. B. Rajh, nav.d., str.41-43.

²⁰

Ivan Narat si je prizadeval, da bi jezikovni sistem priblizal kranjskemu, pisali pa bi v bohoricici, medtem ko je predvsem S. Modrinjak zagovarjal prednosti kajkavskega pravopisa.

²¹

Prim. F. Kidric, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Razprave znanstvenega drustva v Ljubljani. Ljubljana 1930, str.90-92.

²²

John Leopold Schmigoz, Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre. Gratz 1812. Peter Dajnko, Lehrbuch der Windischen Sprache, Gratz 1824. Anton Johann Murko: Teoretisch-praktische Slovenische Sprachlehre fur Deutsche. Gratz 1832. Jozef Mursec, Kratka slovenska slovnica za pervence, v Gradci 1847. Stiri slovnice vzhodnostajerskega jezika v prvi polovici 19. stoletja dokazujejo, da so se pisci na vzhodu Slovenije zavedali razlik med svojim in osrednjeslovenskim knjiznim jezikom. (Dajnko v uvodu v svojo slovnico na Kopitarjevo pobudo isce vzhodnostajerskemu jeziku posebno mesto in ga loci na eni strani od jezika Koroscev in Kranjcev, na drugi strani pa ga razlikuje tudi od jezika ogrskih Slovencev in Hrvatov.) Prim. B. Rajh, Vzhodnostajerske slovnice iz prve polovice 19. stoletja. CZN 55=20 (1984) 2, str.299-309, kjer so obravnavane glasoslovne in oblikoslovne posebnosti stirih vzhodnostajerskih slovnic.

²³

Joze Rajhman: Vloga Petra Dajnka v zgodovini slovenskega knjiznega jezika. CZN 41=6 (1970)2.

²⁴

Krempl si je v cerkvenih prevodih prizadeval priblizati vzhodnostajerski jezik osrednjeslovenskemu knjiznemu jeziku in mu je to, kljub Presernovi puscici, uspevalo (bolj ali manj) tam, kjer je imel dobre vzore (evangelije in zivljenje svetnikov je lahko prebiral v osrednjeslovenskem knjiznem jeziku in ta besedila so glasoslovno, besedoslovno in skladenjsko mocno vplivala na njegove prevode). Drugace pa je bilo, ko je pisal zgodovinsko delo (Dogodivsine Stajerske zemle. Gradec 1845). V osrednjeslovenskem knjiznem jeziku zgodovina Slovencev se ni bila napisana, nacin pisanja pa je zahteval drugacne besedne in skladenjske resitve, kot so se pojavljale v naboznem slovstvu. Krempl, ki v osrednjeslovenskem knjiznem jeziku ni mogel najti vzgledov za svoje delo, se je odlocil za resitve, ki so bile v duhu vzhodnostajerskega jezika. S tem pa je dokazal, da je bil ta jezik v prvi polovici 19. stoletja ze tako razvit, da je lahko uresnicil vse zahteve piscev in prevajalcev ter se uveljavil kot izdelan knjizni jezik. Prim. Marko Jesensek, Pomenske funkcije nedolocnika, namenilnika in pasivnih konstrukcij v Kremplovih Dogodivsinah Stajerske zemle. CZN (1988) 2, str. 200-215. V tisku je tudi moja razprava o delezijskih in delezniskih zvezah v vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku (CZN 1, 1992).

²⁵

»Malostevilni pisci tega jezikovnega podrocja so bili dejansko v jezikovnem trikotu: na severovzhodu prekmurski knjizni jezik, na juhozahodu kranjski knjizni jezik (na Koroskem obarvan z narecnimi znacilnostmi), na vzhodu knjizni jezik kajkavcev (Varazdin, Zagreb). Stajerci se v celoti niso podredili nobenemu, in tako je sredi 18. stoletja nastal se en knjizni jezik, oprt na slovenskogorisko-prlesko narecno osnovo, ki je v tekstih na zacetku 19. stoletja izprical pravcati razmah in je uzakonjen celo v dveh dobrih slovnicah.« (M. Orozen, Jezikovno knjizno izrocilo prekmurskih in stajerskih pisateljev. V: CZN 1973)

²⁶

V. Novak, Znacaj in pomen prekmurskega slovstva. V: I. Skafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana 1978, str.7-14.

²⁷

V. Novak, nav.d., str.7.

²⁸

V.Novak, Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1976.

²⁹

Prim. njegove razprave v: Ljetopis JAZU 48/1935, str.165-168. Hrvatska revija X/1937, st.11. Savremenik XXVI/1937, st.12 in Ljetopis JAZU 51/1939, str.97-99.

³⁰

V. Novak, Prekmurske rokopisne pesmarice. JiS XIX 1973/74, str.212-217.

³¹

Prim. M.Rupel, ZSS. Ljubljana 1956, str.282, 315-16, 323.

³²

Glej I. Skafar, Bibliografija prekmurskih tiskov od 1715 do 1919. Ljubljana 1978, str.99-103.

³³

O tem in o razmerah v Györu v biografsko-zgodovinskem romanu pise J. Smej (Po sledovih zlatega peresa, Ljubljana 1980).

³⁴

M. Orozen, Molitveni obrazci starejsih obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku. Slavisticna revija 1986, st.1, str.37-57.

³⁵

Tu gre zlasti za tiste moznosti, ki kazejo na kontinuiteto slovenskega (vzhodnoslovenskega knjiznega) jezika s starocerkvenoslovanscino (delezijsko izrazanje istodobnosti in preddobnosti, razlikovanje med nedolocnikom in namenilnikom, trpni nacin izrazanja ter krajsanje zapleteno zlozenih povedi).

³⁶

M. Orozen, Vprasanje prekmurskega knjiznega jezika (ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaskem). SR 1985/86, st.2, str.191-197. V studiji je poudarjena misel, da so bili prekmurski protestantski pisci od srednjega veka naprej »navezani predvsem na kajkavsko oziroma kajkavsko-cakavsko (glagoljasko) knjizno tradicijo, na jezikovne razlicice, ki so se vzdrzevale v mejnem slovensko-hrvaskem, cakavsko-kajkavskem, jezikovnem narecnem pasu od Trsta in Kopra prek Istre do Bele krajine« (nav.d., st.193).

³⁷

Prim. Eugen Pauliny, Dejiny spisovnej slovenciny, Bratislava, 1983.

³⁸

Prim. I. Skafar, nav.d., str.19.

³⁹

V. Novak, Znacaj in pomen prekmurskega slovstva. V: I. Skafar, nav.d., str.9.

⁴⁰

Vanek Stiftar: Vloga petanjskega gradu pri sirjenju protestantizma. V: Zbornik Stefana Küzmica, Murska Sobota 1974, str.22.

⁴¹

F. Bas, Protestanti v Prekmurju. V: Geografski vestnik 1929-30, str. 78-89. Fr. Kovacic; Gradivo za prekmursko zgodovino. CZN st. 1-2, 1926, str.1-20.

⁴²

I. Zelko, K zgodovini reformacije v Prekmurju. CZN 1937, str.112-122.

⁴³

V. Stiftar, nav.d., str.25.

⁴⁴

»Prekmurska knjizna slovenscina ima svoj zacetek po do zdaj ohranjenih in najdenih primerih tiskov leta 1715, ceprav nekatere omembe kazejo, da bi naj obstajali tudi starejsi tiski. Gotovo je se prej obstajalo rokopisno gradivo predlog za pridige, pesmi in prevodov za razne cerkvene obrede,v doloceni meri pa so se na podrocju Prekmurja, ozemlja med Muro in Rabo, uporabljali tudi kajkavski tiski, ki so v svoji zgodnji dobi imeli oznako 'slovenski'«. (Mihael Kuzmic, Predgovori Stefana Küzmica, str.21)

⁴⁵

Meo je i ma ecse Gozpodin Boug v zigdar, kakti na ve cslovecsanzki, tak i na vez Szlovenzki narod vu etom zvojo Bo'zanzko zkrb: da,liki je od zrejdnyega mourja notri do Bejloga vzo Dalmatzio, Iztrio, Slavonio, Boznio i bulgario, Horvacski, Krajnzki, Stajerzki, Vogrzki, Morzki, Csezki, Polzki i Moskoviranzki orzag' znyim napuno;Ar tej nai Vogrzki zlovenov jezik od vzej drugi dozta tuhoga in zebi laztivoga ma. Kakti i vu naprej zracsunani ze veliki razlocsek nahaja. (Prim. S. Küzmic, Predgovor. V: S. Küzmic, Nuovi zakon, Halle 1771)

⁴⁶

»S. Küzmic je poznal prevode Novega testamenta in biblije v drugih slovanskih jezikih (celo luziskega), torej mu nista mogli biti neznani glagolska in kajkavska protestantska knjizevnost, vendar pa se je iz zelje po splosni razumljivosti (kot Trubar v osrednjem obmocju) odlocil za domace jezikovno izhodisce. Seveda je vprasanje, kako je mogoce vsebinsko in stilno tako zahtevno delo, kot je biblija, prevesti v narecje, ki ze iz socialnih razlogov rabi vecinoma preprostim zahtevam vsakdanjega medsebojnega razumevanja. (Prim. M. Orozen, Jezikovno knjizno izrocilo prekmurskih in stajerskih pisateljev. V: CZN 1973, str.127- 137)

⁴⁷

Novi zakon Stefana Küzmica je dobil pri Cehu Zlobickem in, ko ga je prebral, je pisal Zoisu, da je Küzmicev prevod boljsi kot Japljev. Prim. V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976.

⁴⁸

O prekmurskem »govoru« je pisal tudi M. Cop, ki imenuje jezik »dosleden govor« in ga priporoca Kranjcem v »dvomljivih slucajih«. Prim. V. Novak, Kulturni stiki do osvobojenja. V: Slovenska krajina. Zbornik ob 15-letnici osvobojenja 1919- 1934, Beltinci 1935.

⁴⁹

Prim. Fticar, nav.d.

⁵⁰

Taksno teorijo je razvila Martina Orozen in jo dokazala v stevilnih primerjalnih studijah iz zgodovine slovenskega jezika, ko je soocila jezikovni sistem prekmurskega knjiznega jezika z jezikom protestantov 16. stoletja in katolikov 17., 18. in 19. stoletja, ki so pisali v osrednjeslovenskem knjiznem jeziku; oba slovenska jezikovna sistema pa je primerjala tudi s kajkavskimi tiski. Izhodisce za jezikovne raziskave prekmurskega knjiznega jezika ji je Novi zakon Stefana Küzmica. Prim. M. Orozen, Molitveni obrazci starejsih obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjiznem jeziku. SR 1986, st. 1, 37-57. M. Orozen, Vprasanja prekmurskega knjiznega jezika (ob osrednjeslovenskem in kajkavskem hrvaskem). SR 1985/86, st.6, str.191-197, M. Orozen, Prekmurski jezik, V: XXV SSJLK, 1989, str. 37-60.Prim. tudi M. Jesensek, Razlikovalni skladenjski vzorci vzhodnoslovenskega in osrednjeslovenskega knjiznega jezika v 18. stoletju. V: Zborovanje slavistov ob 100-letnici rojstva Frana Ramovsa, Ljubljana 1990, str. 129-142. Knjizne razlicice v okviru panonske narecne baze. V: Posvetovanje Matjaza Korvina, Maribor 1991, str. 104-113. Pomenske funkcije aktivnih deleznikov sedanjega in preteklega casa v prekmurskem knjiznem jeziku konec 18. st. V: Znanstvene publikacije (10 let katedre za slovenski jezik in knjizevnost na Visoki uciteljski soli v Szombathelyu). Szombathely 1990, str. 162-175.