Slavisticna ekskurzija po Slavoniji in Baranji^*

Prva postaja - Slavonski Brod. Pod strokovnim vodstvom mag. Vesne Crnkovic' iz Mestne knjiznice smo si ogledali hiso, v kateri je zivela in delovala Ivana Brlic'-Mazuranic' (1874-1938), prva hrvaska mladinska pisateljica, veckratna kandidatka za Nobelovo nagrado.

Hisa stoji na glavnem trgu ob Savi ze vec kot 250 let. Ob ogledu smo veliko slisali o znameniti druzini Brlic', o Ivaninem zivljenju in delu, lahko smo podozivljali atmosfero, v kateri so nastajali vajenec Hlapic, Regoc, Potjeh in drugi junaki njenih del. Le-ta se danes razveseljujejo otroke po celem svetu.

Brlic'evi so prisli v Slavonski Brod okoli 1725. leta iz Hercegovine. Hiso so zgradili na za tisti cas zelo neugodni legi, in to zaradi tega, ker se je od tam cez Savo videlo v Bosno, ki je bila takrat pod tursko upravo. Poleg tega pa je bilo prepovedano graditi hise med trdnjavo in franciskanskim samostanom. Leta 1882 jim je hisa zgorela, vendar so resili imetje, na pogoriscu pa je nastala nova, vecja in ta je prezivela vse vojne in tudi potres l. 1964. Na zalost je za obiskovalce zaenkrat odprta samo ena soba - druzinska knjiznica, ostali del hise sele preurejajo v muzej. Ko vstopite v sobo, takoj opazite bel kamin, s katerim je povezan nastanek Pripovedk iz davnine (Price iz davnine, 1916). Vsak predmet v tej sobi, od prstana Smail-age do 13 originalnih portretov prednikov in okoli 40 slikarskih del Fanike Brlic'-Daubachy, nam govori o preteklosti te mescanske druzine. Druzinska knjiznica je velika in bogata. Hrani okoli 8000 knjig, tiskanih od l. 1592 naprej, v arhivu je shranjenih okoli 7000 pisem in dokumentov.

V to hiso se je l. 1892 priselila 18-letna Ivana, hcerka leksikografa Vladimirja Mazuranic'a, avtorja Prispevka za hrvaski pravno-zgodovinski slovar (Prinos za hrvatski pravno-povijesni rjecnik), vnukinja pesnika Ivana Mazuranic'a, avtorja Smail-age Cengic'a. Tako kot njen ded in oce se je tudi sama posvetila pisanju. Njeno pisateljevanje je bilo namenjeno predvsem najmlajsim. Resnica, dobrota, lepota, domoljubje in »plemenitost slovanske duse« - to so znacilnosti njenega ustvarjanja. Spomnimo se samo treh del: Cudovite dogodivscine vajenca Hlapica (Cudnovate zgode segrta Hlapic'a, 1913), Pripovedke iz davnine (Price iz davnine, 1916), Jasa Dalmatin, podkralj Gudzerata (Jasa Dalmatin, potkralj Gudzerata, 1937). Cudovite dogodivscine vajenca Hlapica so mladinski roman o dozorevanju bistrega in marljivega decka. Jasa Dalmatin je zgodovinski roman, pravzaprav preizkusanje vere vase, Pripovedke so univerzalna jezikovna umetnina, v njih prihaja do izraza magicna moc besede Ivane Brlic'-Mazuranic'. Zaradi tega so jo tudi imenovali »hrvaski Andersen«. Junaki pripovedk (Potjeh, Regoc, ribic Palunko idr.), njihov carobni in nagajivi svet, njihove zgode in nezgode predstavljajo pravljicno knjizevnost, predvsem pa izrazajo vero v temeljne cloveske vrednote. V teh delih so prikazani trije razlicni nacini, kako usposobiti mlade ljudi, da se znajdejo v zivljenju in vztrajajo v dobroti ter ljubezni do drugih.

Nasa voditeljica nam je razkazala tudi mesto in nas popeljala v franciskanski samostan, kjer nas je sprejel pater Ivan Damis. Franciskanski samostan se nahaja na levi strani Save, zgrajen je iz treh traktov ter cerkve sv. Trojice, ki predstavlja cetrti trakt in zapira lepo samostansko dvorisce. Cerkev in samostan sta nastala v 18. stoletju, potem ko so bili Turki pregnani iz Slavonskega Broda. Njegov upravitelj je postal franciskan Augustin Jaric'. Sprva je imela cerkev dva oltarja, kasneje pa so napravili se osem vzporednih. Samostan je dobil koncno obliko na zacetku 19. stoletja, ko je bil zgrajen vzhodni trakt. V zakristiji je tudi velika rokokojska omara iz 1774. leta. V samostanu je od l. 1722 delovala gimnazija za pripadnike franciskanskega reda, od 1750 do 1777 pa je bila odprta tudi za druge mescane.

Druga postaja - Rastusje, 7 km oddaljeno od Broda. Odpeljali smo se do rojstne hise pesnika Dragutina Tadijanovic'a (1905). Rastusje je sinonim njegove lirike. Sredi vasi stojita kapelica in cerkev sv. Vida, zgrajena l. 1910 na hribcku nad vasjo, kjer je nekdaj stala stara cerkev z vaskim pokopaliscem. Pred Rastusjem stoji od 1918. leta crn zelezni kriz s Kristusom, kjer je Tadijanovic' vedno postal, ko se je vracal iz velikega mesta. Ustavili smo se sredi vasi, preckali potocek in odsli do njegove rojstne hise. Tam smo prebrali nekaj pesnikovih verzov, ki jih je pisal »od proljec'a do jeseni, a narocito ljeti, nedjeljama popodne, cim bi se sunce stalo naginjati k zapadu, ja bih se neopazice penjao na ravni vrh brijega, kod ulaza u Rastusje, i tamo, nevidljiv bilo kome medzu borikama, na travi, stajao ili hodao, ili lezao nauznak, pa satima razmisljao, sanjario, sve dok se ne bi pokazala zvijezda Vecernjaca«.¹

To so bile antologijske pesmi, izbrane tako, da so si sledile v casovnem in logicnem zaporedju: pesnikovo tavanje po brodskih ulicah (Lutanje), o zreli diseci kutini in izginuli ptici (Pjesma o dunji i ptici), visokem rumenem zitu, po katerem se sprehaja pesnik in mu strasno razbija srce (Visoka zuta zita), ali tista o pesniku, ki nosi iz sole vse torbe zaradi ene same, Jeline torbe (Nosim torbe, a nisam magarac), ali slika pesnikove matere, ki tke dolgo v noc (Dugo u noc', u zimsku bijelu noc') itd. Tadijanovic'eve pesmi so pravzaprav dnevniski fragmenti, zato se v njegovi poeziji prepletata obliki stiha in proze (npr. pesem Dopisnica na ratiste, v kateri pesnik pise tako, kot mu pripoveduje njegova babica). Na zelo preprost in izviren nacin smo iz pesmi spoznali bogato zivljenje pesnika samega.

Tretja postaja - Slavonska Pozega. Slavonska Pozega lezi v srcu Pozeske kotline. Iz rimskih casov je znana kot Vallis Aurea - zlata dolina. V srednjem veku je bila to zupanija z mnogimi utrjenimi trgi. Iz tega obdobja datirajo tudi franciskanski samostan in cerkev sv. Duha (13. st.), gotska cerkev sv. Lovra (14. st.) z znanimi srednjeveskimi freskami in grobom Antuna Kanizlic'a. V casu turske zasedbe je bila Pozega sredisce turskega sandzaka (upravna enota) za Slavonijo. To obdobje je do danes zapustilo mnogo sledov, predvsem v imenih nekaterih pozeskih vasi, npr.: Emirovci, Skenderovci, Dervisaga. V avstro-ogrskem obdobju je bil zgrajen osrednji del mesta - barocni trg z znacilnimi kolonadami in kuznim znamenjem iz l. 1749, kot tudi cerkev sv. Terezije, ki sodi med najlepse barocne spomenike v Slavoniji. Notranjost cerkve krasijo slike Celestina Medovic'a in Otona Ivekovic'a, znamenite pa so tudi izrezljane klopi.

Ze leta 1699 je bila v Slavonski Pozegi ustanovljena gimnazija, ki so jo vodili jezuiti. Ustanovili so tudi pouk filozofije, v drugi polovici 18. stoletja pa se uvod v bogoslovje in semenisce. Po jezuitih so solo vodili pavlini, v 19. st. pa franciskani, ki so gimnazijo resili pred prepadom. Mesto se je vcasih ponasalo z nazivom slavonske Atene, saj je bilo v njem kulturno zivljenje zelo razgibano. Tu so se rodili in delovali mnogi pomembni mozje, ki so obogatili hrvasko kulturo. Slavonska Pozega je rojstno mesto knjizevnikov Antuna Kanizlic'a, Janka Jurkovic'a in Eugena Tomic'a.

Antun Kanizlic' (1699-1777) je zacel kot pisec prirocnih verskih knjig za ljudstvo in duhovnike. To so bili razni molitveniki in katekizmi, narejeni v glavnem po podobnih nemskih izdajah. V zrelih letih je napisal dve pomembni deli, in sicer Kamen povzroca velike prepire (Kamen pravi smutnje velike, 1780) in Sveta Rozalija (1780). Obe sta ostali v rokopisu in sta bili objavljeni sele po avtorjevi smrti. Zaradi teh del ima Antun Kanizlic' ugledno mesto v hrvaski knjizevnosti 18. stoletja. Kamen pravi smutnje velike je obsezno teolosko in cerkvenozgodovinsko delo, v katerem avtor dokazuje, da je bila cerkev nekoc enotna zaradi avtoritete rimskega papeza, potem pa se je po razprtijah razdelila na vzhodno in zahodno. To delo danes zgodovina knjizevnosti omenja kot prvo vecje hrvasko originalno prozno delo, napisano v stokavscini.

Sveta Rozalija je epski spev v stirih delih. Govori o zadnjem, samotnem, puscavniskem obdobju v zivljenju znane svetnice s Sicilije. Sveta Rozalija je bila v srednjem veku zascitnica pred kugo in predmet razlicnih legend. Bila je uglednega in plemenitega rodu, zivela je na kraljevem dvoru, potem pa je naenkrat zapustila razkosno posvetno zivljenje in odsla v puscavo, da je lahko sluzila Bogu. V obliki monologa rise svoje zivljenje na ocetovem dvoru in pobude, ki so jo pripeljale do tega, da je zapustila svoje starse in pobegnila v puscavo. Pesnik torej opisuje dusevni proces spreobrnitve od greha k spoznanju in pokori. To delo se odlikuje tudi po enkratnih opisih narave in portretih ptic, se posebej slavcka in sove. Vrhunski prizor iz stare hrvaske knjizevnosti je npr. kopanje slavcka:

Kljun u nju zamoci, pije, dize glavu,   opet pije i skoci na zelenu travu. Pak se vrati k vodi, gleda gdi je plitko,   pazi i ophodi da ne vidi nitko, pokraj briga doli skoci, krilca stere,   glavicu zamoci, kupa se i pere. Otpocine mrva, pogleda i pazi,   kao videc'i crva da po brigu plazi. Pak glavu na krivo sad nagiblje amo,   sad s desne na livo prigne opet tamo.        U pogledu onom vidi radost niku,   svoju u vodenom ogledalu sliku. Kao da se nec'e kupat, vodom brca,   gleda kako tece i s kljunic'em strca.2

Vanjo kljun pomoci, pije, vzdigne glavo,   pije in spet skoci na zeleno travo. Vrne k plitvi vodi se in skrbno pazi,   da ga, koder hodi, nihce ne opazi, doli k bregu skoci, zme si krilca ziva,   glavo v vodi zmoci, koplje se, umiva. Se oddahne malo, gleda in opazi,   da se cez obalo k njemu crvic plazi. In zato zvedavo sem in tja obraca   svojo ljubko glavo, kot da je igraca. Kaj je pticico tako obradovalo?   Z njeno lastno sliko vodno ogledalo. Kot da kópati se noce, vodo brca,   gleda, kako tece in jo s kljunckom krca.**

Kanizlic' ima bogat jezik, pretkan z narodno frazeologijo in cist kot nihce od slavonskih piscev tiste dobe.

Janko Jurkovic' (1827-1889), pisec novel, je v takratno knjizevno ustvarjanje uvedel motive s sodobno tematiko. V Slavonski Pozegi je koncal osnovno solo in gimnazijo. Bil je organizator solstva in pisec solskih ucbenikov, pa tudi organizator gledaliskega zivljenja na Hrvaskem. Napisal je osem dramskih del, ki pa niso prezivela svoje dobe. Njegova dela so neprikrito didakticna. Preprican je bil, da je tradicija neizbezno potrebna vsakemu narodu. Zelel je splosni napredek, vendar je skepticno gledal na hitro bogatenje posameznikov, ne zaradi socialne poze, ampak zato, ker je bil preprican, da je postenost in znacajnost, glavni vrednoti vsakega cloveka, mozno ohraniti v siromastvu, ne pa v bogastvu. Jurkovic'ev stil je bil visoko cenjen. Njegova proza pomeni jezikovni in stilni preobrat v hrvaski knjizevnosti. Zavzemal se je za realisticen pristop k literaturi ze veliko pred Senoo. O svojih pogledih na jezik knjizevnosti je pisal v Mislih o jeziku (Misli o jeziku, 1855). Poudaril je pomembnost spoznavanja jezika, njegovih posebnosti in moznosti. Menil je, da je jezik »zrcalo duse«, merilo napredka, organ visjega duhovnega zivljenja. V svojih komedijah in novelah je upodobil mnogo oseb iz raznih druzbenih slojev, v glavnem vojake, age, hajduke. Naletimo tudi na vrsto uciteljev, plemicev, duhovnikov in kmetov, ki so tudi v resnici obstajali, npr. njegov ucitelj Pavao Cuturic', s katerim se je pisec vsak dan sreceval. Situacije, ki jih opisuje Jurkovic', so naravne, pripovedovanje tece gladko:

»Kad ucitelj stupi u sobu, pozdravise ga svi s casama u ruci.

- Dobro nam dosao, mestre! Gdje te je tako dugo? Sto je proslo, od onoga ti nema dijela. Nego sjedi; nisi zadocnio; medzer c'es ga, ako te je volja, jos dosta odnijeti. Ej, krcmaru! amo casu i vina!

Krcmar vino donese i, polozivsi ga na stol, udari ucitelja dlanom po plec'iju, to jest pozdravi ga, a njemu se lice odmah razvedri.«³

Josip Eugen Tomic' (1843-1906) je bil sodobnik Senoe. Bil je (po besedah literarnega zgodovinarja Miroslava Sicla) tipicen predstavnik povprecne, a hkrati najtipicnejse hrvaske inteligence takratnega casa. O njegovih delih obstajajo povsem nasprotujoca si mnenja. Nekateri njegovi sodobniki so ga hvalili, drugi zelo kritizirali. Tomic'u so priznali vescino fabuliranja, imeli so ga celo za neposrednega naslednika Senoe, posebej v zvezi z domoljubno tematiko, ko pa so govorili o konkretnih delih, so bili bolj kriticni.

Svojo literarno pot je zacel, kot vecina, s pisanjem poezije, vendar je najpomembnejse njegovo delo za gledalisce. Pisal je originalne dramske tekste in nadaljeval z delom v gledaliscu tam, kjer sta koncala Demeter in Senoa. V gledaliscu je bil od l. 1872 svetovalec in dramaturg, prevajal je Shakespearja, Schillerja idr. Vecjo naklonjenost obcinstva si je pridobil z objavljanjem crtic in krajsih ali daljsih pripovedi, v katerih je prisel do izraza njegov smisel za humoristicni detajl. Motivno in tematsko se je osredotocil na opise majhnih, vsakdanjih in nevsakdanjih dozivljajev dijakov, vajencev, raznih mojstrov, vdov... Obcinstvo je tekste te vrste rado sprejemalo, saj so pisani preprosto, zivahno in z namenom, da zabavajo. Njegov najboljsi roman iz sodobnega zivljenja je Melita (Melita, 1899). To je pravi druzbeni roman, kot so ga razumeli realisti 19. stoletja. Drugi njegovi romani so se: Bosanski zmaj (Zmaj od Bosne, 1879), Emin-agina ljubica (Emin-agina ljuba, 1888), Kapitanova hci (Kapitanova kc'i, 1884), Vdova (Udovica, 1891), Za kralja - za dom (Za kralja - za dom, 1894) itd.

V Slavonski Pozegi se je rodil tudi Matko Peic' (1923). Slikar, umetnostni zgodovinar, knjizevnik, potopisec, esejist... Odkril in objavil je mnogo dotlej neznanih podatkov o hrvaskih slikarjih. Napisal je disertacijo z naslovom Barok in rokoko v delu Antuna Kanizlic'a. Veliko je potoval in pisal izvrstne potopise. Je briljanten stilist. Potepanja (Skitnje, 1967), Jesen na Poljskem (Jesen u Poljskoj, 1969), Crno zlato (Crno zlato, 1974) so potopisi, ki se odlikujejo po izrednih vizualnih detajlih. Kritiki so v Potepanjih poudarjali predvsem nevsakdanje videnje Turopolja in Slavonije. V Crnem zlatu govori o slavonskem naftnem obdobju. Peic'ev umetniski izraz je slikarski, impresionisticno sestavljen iz niza vtisov. Matko Peic' ostane pesnik tudi, kadar poznavalsko pise eseje o likovnih umetnikih. Stil v njegovih esejih je slikovit in duhovit, osvezen z nizom obratov, veliko je obvestilnih in tudi poeticnih prvin. Kot znanstvenik Peic' nikoli ni suhoparen. Ne pise esejev o problemih, ampak podaja esejisticne portrete umetnikov.

Naj opozorimo se na franciskanski samostan z gotsko-barocno cerkvijo sv. Duha. Samostan je iz 13. st. V cerkvi pod svetiscem je grob Luke Imbrisimovic'a, neustrasnega franciskana v boju proti Turkom. Napis na njem je sestavil knjizevnik Franjo Ciraki:

Pozega stara Tebi fra Luka spomenik dize
Tvoje vrline nek rjecit bude joj znak,
Junak si bio srcem i umom i macem i zborom, Dicni s tobom smo mi - s Tobom dican je dom!⁴


Pot nas je vodila naprej v Nasice. To je majhen, slikovit kraj na severovzhodnih obronkih Krndije. Od 14. st. naprej delujejo v Nasicah franciskani. Njihova prisotnost je ta kraj zaznamovala duhovno in materialno. Iz 15. st. so ohranjeni ostanki Bedemgrada. V vasi Martin, ki je v neposredni blizini Nasic, se nahaja cerkev sv. Martina. L. 1532 je Nasice zavzel turski vezir Ibrahim in postale so sredisce kadiluka. Stevilo prebivalstva se je zmanjsalo, celo del domacega prebivalstva se je islamiziral. Franciskani so kljub tezkim casom ostali v Nasicah. Ukvarjali so se z izobrazevanjem. Turki so jih pustili pri miru do svojega umika iz mesta. Takrat so samostan zazgali. Po tem so se v Nasicah menjavali razlicni vojaski poveljniki vse do l. 1734, ko je posest kupila druzina Pejacevic'. Ta je v Nasicah ostala do l. 1945. Z dograditvijo dvorca v letu 1811 so Nasice dobile osrednji trg, okrog katerega se je razvilo mesto. Druzina Pejacevic' je gradila poslovne objekte: hranilnico, hotel Pri zlatem jelenu, hrvasko citalnico itd. V srediscu mesta je se danes ohranjen velik park angleskega tipa, ki obdaja dvorec, del parka je tudi slavonski hrastov gozd. V dvorcu je muzej, mali likovni salon, bogata zbirka keramike z dragocenimi modrimi lonci (danes nihce vec ne ve, kako so dobili to barvo) ter se neurejena lovska zbirka.

Samostan v Nasicah je edini spomenik iz predturske dobe. O tem pricajo tudi ozka vrata v samostan, ki se podaljsujejo v hodnik in so sluzila za obrambo pred Turki. Cerkev je posvecena sv. Antonu, zgrajena je v gotskem stilu, vendar je bila v 18. in 19. st. barokizirana. V njej je ena izmed najlepsih oltarnih slik sv. Antona iz l. 1771. Lik svetnika je okrasen s starimi simboli iz 13. st., lilijo in knjigo. Morda je najlepsi primer cerkvene opreme pri nas kor grofa Pejacevic'a z znacilnimi rokokojskimi resetkami. Na dnu cerkvene ladje se nahaja kor, prav tako prekrit z resetkami, na sedezih je izrezljan relief s prizori iz zivljenja kralja Davida in sv. Antona. Reliefi so tudi na spovednicah.

Ob cerkvi je franciskanski samostan iz 13. st. Samostanska knjiznica je obnovljena in od l. 1987 odprta za javnost. Pater Vatroslav Frkin nam je pokazal mnoge dragocene knjige, npr. Kanizlic'evo delo Kamen pravi smutnje velike ter devet inkunabul, med katerimi je pri treh viden vpliv islamske umetnosti. Tako kot ze v Slavonskem Brodu smo videli tudi stevilne slovenske knjige.

Drugi dan smo dopoldanske ure namenili ogledu Osijeka, popoldanske pa naravnim znamenitostim Slavonije.

Osijek je najvecje mesto v Slavoniji in Baranji. Lezi ob Dravi in je razdeljeno na tri dele: Tvrdza, Gornji grad in Donji grad. V rimskem obdobju se je imenovalo Mursa. Od stare Murse so ostale samo rusevine, ki pa so jih l. 1774 na ukaz Avstrije uporabili za gradnjo beljske ceste in nasipa.

Tvrdza je najstarejsi in najzanimivejsi del Osijeka. Osrednji trg obdajajo stare hise, najstarejsa stavba je Mestni magistrat, v kateri je danes Muzej Slavonije. Sredi trga stoji barocno kuzno znamenje (kuzni pil). Postaviti ga je l. 1729 dala vdova generala Petrasa, takratnega poveljnika Tvrdze, kot zaobljubno znamenje proti kugi. Spomenik je sredi trga s skulpturami iz l. 1784 in vodnjakom iz l. 1761. Tu si je vredno ogledati vrata magistrata (1702), zgradbo glavne straze s stolpom (1709), glavno poveljstvo (1726), sedez jezuitov (1749) ter franciskanski samostan s cerkvijo sv. Kriza. Najvec zgradb v tem delu mesta je barocnih, med najpomembnejsimi sta cerkev sv. Mihajla in franciskanski samostan. Na mestu cerkve sv. Mihajla je vcasih stala Kasim paseva dzamija. V cerkvi sv. Mihajla z dvema zvonikoma so barocni oltarji, spovednice, slike iz 18. in 19. st. idr.

Franciskanski samostan s cerkvijo sv. Kriza je obstajal ze v predturskem obdobju. Po osvoboditvi Slavonije izpod Turkov so ga naselili franciskani iz Bosne. Samostan so zidali in dograjevali do l. 1767, ko je dobil barocno podobo. V samostanu so l. 1708 ustanovili filozofsko solo, ki je kasneje dobila stopnjo teoloske fakultete. Tu je delovala tudi prva tiskarna v Slavoniji (1735-1774). Leta 1779, po ukinitvi jezuitskega reda, so franciskani prevzeli njihovo gimnazijo. V samostanu smo si ogledali slike iz 18. in 19. st. ter bogato knjiznico z dvema inkunabulama.

Ne smemo pozabiti, da je bil Osijek 161 let pod tursko oblastjo. Znamenitost tega obdobja je, da so Turki zgradili lesen most cez Dravo za prehod svoje vojske. Zgrajen je bil v sestih dneh in l. 1526 je cezenj sla turska vojska. Turki so most cez tri dni porusili, da se vojaki ne bi mogli vrniti. Dolg je bil 1284 arsinov, sirok pa 12, speljan je bil cez Dravo in baranjska mocvirja proti Mohacu. Kasneje je Kasim pasa most obnovil. Nikola Zrinski pa ga je l. 1695 zazgal.

Gornji grad je dozivel svoj razcvet, ko je osijeska trdnjava izgubila svojo funkcijo, po odlocitvi avstrijskih vojnih oblasti, da se glavno poveljstvo preseli v Petrovaradin. Gornji grad je postajal vse pomembnejsi v politicnem zivljenju, posebej ko so zgradili zupnijsko palaco v klasicisticnem slogu (koncana je bila l. 1842). Tako je v Tvrdzi prenehala delovati obcinska in vsa druga administracija. Kasneje je J. J. Strossmayer dal v tem delu mesta zgraditi novo gotsko katedralo sv. Petra in Pavla (1897-1900). Blizu nje je zupnijski urad, na nasprotni strani ulice pa Hrvatsko narodno gledalisce. Gledalisce je bilo zgrajeno l. 1866 v psevdomavrskem stilu. V tem delu mesta je zanimiva Kapucinska ulica z zgradbami v secesijskem slogu.

Donji grad je bil osnovan 1699. leta in se v casu turske zasedbe Osijeka ne omenja. V tem delu mesta velja omeniti kapelico sv. Roka in kip blazene device Marije. Tu je tudi zupnijska cerkev sv. Marije z bogatim barocnim oltarjem in spovednico.

Popoldne smo odsli proti Baranji. Ce hocete doziveti pravo, nedotaknjeno Baranjo, zaraslo v rastlinje in mocvirje, vam morajo roke disati po ribah ali vam morajo priti solze v oci zaradi vonja ostrega paprikasa ali pa morate biti omamljeni od zelenila Kopackega rita. Ker:

»U Baranji si tek kad ti ruke na ribu zamirisu po glavatom kucinu, prozdrljivoj stuki, kad te od veprova roktanja prodze jeza na ceki, kad te zaprasi beljski traktor na poljskom putu, pocasti zmajevacki vinogradar i batinski ribar, kad te nadze vjetar u tabli zita i mlada Madzarica u Monjorosu. Kad se zagrcnes od ljutog paprikasa pa ti poteknu suze u Suzi dok pijes vino cisto kao suza, kad udahnes svjezinu parka u Knezevu bit ces knez, kad te prelete jata nad Kopackim ritom, kad se izgubis u kotlinskim vinogradima kao u sumi, kad te vrati vojnik s madzarske granice u torjanackom ataru i poveze kompa Dunavom in Dravom...«⁵

Najprej smo se ustavili v Kopacevem, srcu mocvirja (rita), vasi ribicev, lovcev in poljedelcev. Popeljali smo se po Kopackem ritu ob izlivu Drave v Donavo, ki je po celem svetu znan kot poslednja oaza mocvirske favne in flore. To je naravni rezervat z vec kot 200 vrstami ptic; nekatere domujejo samo v tem delu Evrope, kot npr. bela caplja, rdeci galeb, kormoran, crna storklja.

Ob koncu dneva smo se popeljali se skozi Tikveski gozd in tako poblize spoznali, kaj je star slavonski gozd, ker »tko je jedanput bio u nasoj drevnoj sumi, s onim divnim stabarjem, spravnim, cistim i visokim kao da je saliveno, taj je ne moze nikada zaboraviti«.⁶ Ob voznji po gozdnih presekah smo podozivljali opise gozdov iz del M. A. Reljkovic'a, Josipa in Ivana Kozarca, Joza Horvata idr.

Tretji dan smo se najprej ustavili v Vukovarju, ki lezi na desnem bregu Donave ob izlivu Vuke, ki ga deli na dva dela. Vukovar omenjajo mnogi potopisci ze v 17. st., med njimi Bartul Kasic', avtor prve slovnice hrvaskega jezika (Institutiones linguae illyricae, 1604), ki se je ze dve stoletji pred Ljudevitom Gajem odlocil za standard hrvaskega jezika, tj. stokavscino, ceprav je bila njegova materinscina cakavscina. Poleg svetovno znanih vucedolskih arheoloskih najdisc je Vukovar znan po nizu barocnih his z ulicnimi dvorisci, po franciskanskem samostanu (1727) in zupni cerkvi sv. Filipa in Jakova ter po enem od najlepsih slavonskih barocnih spomenikov, dvorcu Eltz (1750) tik ob obali Donave. V njem so naslednje zbirke: srednjeveska dokumentacija o Sremski zupaniji, poznofevdalna zbirka Kuffstein-Eltz (1728-1848), ki obsega portrete, stilno pohistvo, porcelan, zbirko, ki prikazuje vukovarske cehe, in zbirko iz mescanskega obdobja. V Vukovarju je treba omeniti slikarsko Zbirko Bauer in Galerijo umetnin, ki sta v barocni zgradbi (nekdanja posta) iz 18. st. V svoji stalni zbirki imajo okoli 150 del reprezentativnih hrvaskih slikarjev (Crncic'a, Uzelca, Vidovic'a, Detonija, Generalic'a...). Tudi v Vukovarju so od 17. st. delovali franciskani. V samostanski knjiznici je shranjenih pet rokopisnih pesmaric, en organum in mnogo slik iz 18. st.

Naslednji cilj je bilo Vrhpolje. Tu se je 1883 rodil kipar Ivan Mestrovic'. Obiskali smo njegovo spominsko galerijo.

Iz Vrhpolja smo se odpeljali v \akovo. \akovo ima mogocno katedralo, ki jo je dal zgraditi J. J. Strossmayer. Prva katedrala je bila gotska iz l. 1355, druga je bila zgrajena po odhodu Turkov, v zacetku 18. st., tretjo, danasnjo, so gradili od 1866 do 1882. Zgrajena je v psevdoromanticnem stilu s primesmi bizantinskega sloga. Domoljubni Strossmayer je hotel na ta nacin izraziti svojo zamisel o enotnosti juznih Slovanov. Freske sta slikala 12 let Aleksander Maksimilijan Seitz in njegov sin Ljudevit. Teme so iz stare in nove zaveze.

Procelje katedrale ima tri kamnite portale, ki so okraseni z anticnimi stebri z listnatimi korintskimi kapiteli in s tremi reliefi v lunetah. V katedrali najprej opazimo dve vrsti stebrov, ki delijo glavno ladjo. Stebri so povezani z oboki in se podaljsujejo v polstebre, ti pa se nadaljujejo v stropne stebre glavne ladje. Med polstebri so freske, nad njimi pa kamnite odprtine, skozi katere prihaja dnevna svetloba. Najimpresivnejsi del katedrale je stopnisce, ki vodi do svetisca. To so stirje stebri, na katerih pociva kupola. Pod kupolo je glavni oltar z baldahinom, ki ga drzijo stirje granitni stebri, zgrajen po nacrtih Strossmayerja in arhitekta Schmidta. To je najlepsi del cerkve; ceprav je ogromen, saj ima tri nadstropja, v kotih stiri svetnike, s sv. Petrom na vrhu, pa kljub temu deluje lahkotno.

Po zidovih so nanizane freske s svetopisemskimi motivi, tako da dobimo obcutek, kot da bi bili v galeriji, polni slik. Ob 100-letnici zacetka gradnje katedrale je kipar Lujo Lozica izdelal 14 postaj krizevega pota v trogirskem belem kamnu.

Ob katedrali je se skofijski dvor v barocnem stilu iz 1702. leta. Znan je po svojih salonih: velikem rdecem salonu z nizom portretov nadskofa Strossmayerja, zelenem salonu z njegovimi predmeti in malem rdecem salonu. Strop v dveh salonih je izdelal Vjekoslav Karas. V dvoru je tudi muzej z zbirko papezevih medalj in odlikovanj, na hodniku pa so razstavljeni kipi, slike in razni zemljevidi. Juzno od katedrale se razprostira park, ki je bil vcasih zelo lep, z redkimi drevesi in drugim rastlinjem, danes pa je popolnoma zapuscen.

V \akovu si je bilo zanimivo ogledati se zupnijsko cerkev vseh svetnikov, ki je bila ena izmed nekdanjih turskih dzamij. Nekateri so menili, da je to prejsnja cerkev sv. Lovra, vendar je verjetneje, da so Turki to cerkev popolnoma porusili, potem pa na njenem mestu ali tam blizu zgradili dzamijo v bizantinsko-mavrskem slogu. Posebno vrednost v tej cerkvi ima kupola, ki se danes od zunaj ne vidi, ker so jo v 18. st. nadzidali in pokrili. Cerkvi je dograjeno tudi preddverje s korom, nad katerim se dviga zvonik. Vhod je bidermajerski, zakristijo pa je kasneje dodal nadskof Strossmayer. Tako je nekdanja dzamija, danes cerkev, ostala enkraten spomenik dvoverske kulture v Slavoniji.

Pozno popoldne smo preziveli v Baranji, blizu sokadijske vasi Draz. Nas gostitelj, Mirko Hunjadi, pesnik, izvrsten poznavalec Baranje in avtor knjige potopisov o Baranji, nam je z zanosom odkrival lepote teh krajev, medtem ko se je v kotlicku kuhal ribji paprikas. Ze v mraku smo se ustavili pri barocni kapelici sv. Petra in Pavla, ki se nahaja v srediscu baranjske sokadije. Hunjadi je prvic prisel do te cerkve nekega poletja, ko ni bilo niti sapice:

»U drvoredu - idilicna slika: dvoja, troja seljacka kola pod stablima, konji ispregnuti, jedu glava zagnjurenih medzu saraglje. Repovi im nemirni u navikloj kretnji, u vjecnom ratu s muhama i obadima. Rude strse uperene u daljine. Orma miruje. Seljaci u skupini oko prostrta platna, bjeljeg od snijega, od nedirnute koze djevojacke, uzinaju. Djeca so uokolo sa zalogajem u ruci.

Tihi podmevni domjenak u mirisu zetve, u hladu kestenova lisc'a.

Na pozdrav odgovorise svi. Ponudise me jelom. Ali, ja bih k crkvi, kazem. I u tren mi mladolik seljak, iz Draza sam, rece, postade spremnim tumacem i vodicem...«⁷

Cetrti dan smo obiskali Univerzo v Osijeku, njeno Pedagosko fakulteto, potem smo odpotovali v Vinkovce. Vinkovci so edino mesto na Bosutu, ki je bilo zgrajeno po osvoboditvi izpod Turkov. Mesto ima bogato tradicijo, mnoga arheoloska najdisca in srednjeveske spomenike ter cerkve. Jedro danasnjih Vinkovcev je iz 18. st. Ozje sredisce je primer vojnokrajinskega barocnega naselja z najstarejsimi zgradbami, v katerih sta danes muzej in galerija. Najprej smo obiskali Reljkovic'evo gimnazijo, kjer hranijo originalna dela M. A. Reljkovic'a (1732-1798), pisca Satira iliti divjega covika (1762). To delo je bilo izrazito prakticnega pomena. Reljkovic' je namrec zivel v obdobju razsvetljenstva in je svoje knjizevno ustvarjanje, v duhu tistega casa, posvetil vzgajanju. Svoje bralce je zelel opozoriti na zaostalost turskih obicajev in navad. Svoje opazanje je upesnil v desetercu. Neposredni povod za nastanek Satira je pisec pojasnil v predgovoru k drugi izdaji. Avtor je bil v vojni s Prusi ujet in je nekaj casa prezivel na Saskem. Tam je videl, kako ljudje zivijo, in spoznal, kako je njegova Slavonija zaostala. Po uvodni invokaciji

»Slavonijo, zemljo plemenita,   Vele da si lipo uzorita, Nakic'ena zelenim gorama,   Obaljana cetirim vodama. Na priliku zemaljskoga raja   Rike teku sa cetiri kraja: Od istoka Dunaj voda pliva,   Od zapada studena Ilova, Od ponoc'i Drava voda mice,   Kod Almasa u Dunav utice.        A od podne Sava voda tece   I u Dunaj o Biograd cese. Po tebi se bijele gradovi   Kao na vodi sivi labudovi. A ti lezis posrid ovih voda   Kano jedna zelena livada.8

Zlahtna si, Slavonija, dezela,   kakor lipa si ozelenela, kitis se z zelenimi gorami,   si obdana s stirimi vodami, ti podoba zemeljskega raja,   reke k tebi s stirih spejo krajev: z vzhoda k tebi Donava priteka,   Ilova z zahoda - mrzla reka. S severa pa Drava te umiva,   pri Almasu v Donavo se zliva. Z juga k tebi tece reka Sava,   pri Belgradu v Donavo odplava. Bela mesta tu stoje ob vodi,   kot bi plavali po njej labodi. Ti lezis sredi vseh teh vodá,   kot zelena loka bi bila.***

Reljkovic' prek Satira pripoveduje Slavoncem, kaj vse je v njihovem zivljenju narobe in kaj bi morali spremeniti. Dvajset let po prvi izdaji, ki je bila hitro razprodana, se je pojavil razsirjeni Satir (Osijek 1779), v katerem spregovori tudi Slavonec. V tej izdaji je slika Slavonije sirsa. Poleg kmetov so omenjeni tudi trgovci, obrtniki in gospoda. Kljub razlicnim mnenjem o Satiru je le-ta »postao omiljen u sirokim narodnim slojevima upravo zbog svoga narodnog duha, neposrednog i jednostavnog izraza i stila« (K. Georgijevic').

Vinkovci so tudi rojstno mesto skladatelja hrvaske himne Lepa nasa domovina Josipa Runjanina ter pisateljev Ivana in Josipa Kozarca in Joze Ivakic'a. Med pregledovanjem njihovih rokopisov v Narodni knjiznici in citalnici smo slisali nekaj vec o njihovem delu.

Josip Kozarac (1858-1906), gozdar in knjizevnik, je sluzboval po raznih vaseh Slavonije, najvec v Lipovljanih (1885-95). Ceprav so bili v tistem casu Lipovljani odrocen kraj brez stika s svetom, je bilo bivanje v njih po besedah Kozarca uzitek, kakrsnega se verjetno ne bo vec dalo doziveti.

Josip Kozarac je prvi spregovoril o Slavoniji, o njenih neskoncnih ravnicah in hrastovih gozdovih. Ljubezen do gozdov je izrazil v crtici Slavonski gozd (Slavonska suma, 1888), v kateri je zdruzil liriko in prakticne napotke. Zaradi tega je bila crtica prvic objavljena v casopisu Vijenac v rubriki Poucno ctivo. Njegovo najbolj znano delo je roman Mrtvi kapitali (Mrtvi kapitali, 1889), v katerem prikazuje enostavno, vendar bogato zivljenje na vasi v nasprotju s praznim in brezsmiselnim zivljenjem v mestu. Omenimo se povest Tena (Tena, 1894), zgodbo o lepotici, katere telo uzivajo vsi razen nje same. Potem ko jo iznakazi bolezen, se vrne k svoji prvi ljubezni, da bi se vrnila v cas, ki se vrniti vec ne da.

Ivan Kozarac (1885-1910), predstavnik moderne, opisuje v svojih delih predvsem Slavonijo, preprosto, brez simbolike in psiholoske bizarnosti. Zbirka novel Slavonska kri (Slavonska krv, 1906) je po besedah Iva Frangesa prikaz eroticnega prebujanja mlade Slavonke, ki nosi v sebi elementarno silo, s katero cloveka ali osreci ali povzroci njegov osebni propad. Tudi Izbrane pripovedke (Izabrane pripovijetke, 1911) vsebujejo eroticno tematiko, ki se razsirja na moralno problematiko slavonskega podezelja. Sinteza vseh motivov in tem iz prejsnjih del je roman \uka Begovic' (\uka Begovic', 1911). Pripoveduje o poudarjeno individualiziranem posamezniku; \uka je clovek izjemne moci, ki se dvigne iz svojega okolja, v katerem isce svoj prostor, vendar ga ne najde. Zato propade. Njegovo samounicevanje simbolizira divja voznja z vozom prek polj in hrastovih gozdov. To brezciljno pocetje unicuje vse, dom, druzino, zivljenje. Roman premore enega najlepsih primerov ljubezenskih prizorov v liricni prozi, to je opis ljubezni \uka in pastirice Ruze pod vrbami:

»I evo sad c'e stic'i ona! Gle - jos dvadeset... deset... devet... osam koraka. Jos skok. I on osjec'a: raste on. Njegove se ruke same pruzaju prema njoj, a dosad mirna trava kao progovara, prica u sustaju, kao - divi se. I dodze ona... Sjeda do njega... Garavo joj lice zapudreno, usne vlazne. I samo se priviju jedno uz drugo, samo se sljube. Vrbe su onda tihe, zamukle, velicajne. Rumen se rastiplje, gubi, a s vrbja, prividza se, prokapavaju osjenci, sjencaci... I potok zakrije. Na nebu samo pokoja zvijezda pa necujno roni niz vodu, u tihu se svjetlucaju vozika uspavanom povrsinom. Odmah su i slobodniji. Njegova se ruka masa njenih njedara i bedara, njena se zariva u njegovu kosu i stisc'u se jedno uz drugo kao da se zele srasti, ujediniti. I usne im se ne rastavljaju. U njemu se burka i razmiljava sladak osjecaj, na njenu licu iskrsava izrazaj zadovoljstva, na njegovu srec'e...«⁹

Joza Ivakic' (1879-1932) v svojih crticah in pripovedkah, zbranih v treh knjigah Iz nase ulice (Iz nasega sokaka, 1905), Vas in trg (Selo i varos, 1912), Knjiga o zenah in o ljubezni (Knjiga od zena i od ljubavi, 1914) govori o problemih vasi in podezelja. Njegove zgodbe so izvlecki iz slavonskega podezelskega zivljenja. Pisatelj gleda na zivljenje, ki tece pred njim, z ocesom nemocnega cloveka, ki ve, da usodi ne more ubezati. Ivakic'ev jezik je tekoc in privlaci bralca z lahkotnostjo sloga. Njegova proza hoce predvsem zabavati.

Naravna bogastva in kulturna dediscina Slavonije in Baranje niso toliko znani, zato smo jih prikazali tako, kot smo jih doziveli. Predstavili smo seveda le del tega, kar smo spoznali. Poleg ustvarjalcev s tega podrocja, ki smo jih omenili, naj opozorimo se npr. na Branka Radicevic'a, Vida Dosena, Anteja Benesic'a, Toma Maretic'a, Antuna Gustava Matosa idr. Govorili smo predvsem o piscih, katerih dela ali rokopise smo ob tej priloznosti prebirali. Ljudje, ki so nam pri spoznavanju krajev in znamenitosti osebno pomagali - od gospe Peti iz vinkovske knjiznice, ki nam je prijazno razkazala rokopise Josipa in Ivana Kozarca ter Joze Ivakic'a, do vinogradnika Marka iz vasi Gajic', ki nas je pogostil v svoji kleti - so to storili iz naklonjenosti do nas in spostovanja do svoje zgodovinske dediscine.

Literatura

Ivo Franges, Povijest hrvatske knjizevnosti, Zagreb - Ljubljana, MH - Cankarjeva zalozba, 1987

Grupa autora, Povijest hrvatske knjizevnosti, 3., 4. knjiga, Zagreb, Liber, 1974, 1975

Juraj Loncarevic', Slavonija i Baranja, \akovo - Zagreb, 1985

Bozo Plevnik, Stari Osijek, Osijek, Radnicko sveuciliste »Bozidar Maslaric'«, 1987

Neda Brlic', Kuc'a Brlic'evih u Brodu, Vijesti muzealaca, XII, st. 3-4, Zagreb, 1973, str. 19-37

Tomislav \uric', Srednjovjekovni gradovi slavonskog gorja, Varazdin, 1981

Paskal Cvekan, Franjevci u Abinim Nasicama, Nasice, 1981

Paskal Cvekan, Franjevci u Pozegi, Slavonska Pozega, 1983

Paskal Cvekan, Franjevci u Vukovaru, Vukovar, 1980

Opombe

^*

Prispevek je bil napisan pred nekaj leti po obisku v Slavoniji in Baranji. Brezobzirno in kruto unicevanje vrednot, ki smo jih takrat doziveli in spoznali, nas je na zalost sele sedaj spodbudilo k objavi.

¹

Dragutin Tadijanovic', Pjesme i proza, Zagreb, MH, 1969, str. 7, Pet stoljec'a hrvatske knjizevnosti (PSHK), 120.

²

Zbornik stihova i proze 18. st., Zagreb, MH, 1973, str. 108-109, PSHK, 19.

³

Perkovac, Jurkovic' idr. Djela, Zagreb, MH, 1968, str. 122, PSHK, 38.

^**

Prevod dr. Toneta Pretnarja

⁴

Juraj Loncarevic', Slavonija i Baranja, \akovo - Zagreb, 1985, str. 71

⁵

Mirko Hunjadi, Baranja - Putopis, Osijek, Revija, 1989, str. 9

⁶

Josip Kozarac, Pripovijesti, Zagreb, MH, 1964, str. 313, PSHK, 53.

⁷

Mirko Hunjadi, Baranja - Putopis, Osijek, Revija, 1989, str. 135

⁸

Vladimir Rem, Slava Panonije, Vinkovci, 1980, str. 41

^***

Prevod dr. Toneta Pretnarja

⁹

Ivan Kozarac, \uka Begovic', Zagreb, MH, 1964, str. 351-352, PSHK, 79.