Spomini na nase prve slaviste: Fran Ramovs

Torej neki Ramovs je glavni predstavnik slavistike v Ljubljani... In ko sem v sesto gimnazijo hodil ze v Ljubljani, je sosolka Olga Sterletova stanovala v isti hisi na Miklosicevi cesti, v kateri je neki mali Primoz Ramovs zacel svoje prve vaje na klavirju. In v razgovorih z Olgo je vse bolj ozivljala pred menoj postava profesorja Ramovsa, ki mu odpeva vsa klaviatura slovenskega jezika. Ko smo se vpisali kar trije iz razreda na slavistiko, je Olga »vzela« pod A kot glavni predmet 13. skupine - slovenski jezik s starocerkvenoslovanskim jezikom... To si je dovolil menda iz nasega letnika le se Stanko Bunc, Kostiálov ucenec iz Novega mesta (in pred njim France Tomsic), drugi pa smo se pod B s strahom gledali to sicer spostovano ime, toda strah vzbujajoci predmet. Le za ta predmet je bil na notranji strani seminarskih vrat nabit listek z literaturo, ki jo je treba poznati za studij pod A in B. Ko smo si jo prepisali, smo si pri Bambergu nasproti Ramovsevemu stanovanju - kupili Leskienovo Altbulgarische Grammatik in Brochovo Slawische Phonetik, najbolj prizadevno dekle iz letnika pa si je kupilo se Jespersenovo Lehrbuch der Phonetik. To dekle si je menda takrat se edino prepisovalo vse Ramovseve razprave, objavljene v tujih revijah in zbornikih... In prisla nam je v roke Murkova Slavia, Listy filologické, da ne omenjam Jagic'evega Archiva, v katerem smo se lotili Ramovsevih Slovenische Studien. In pocasi, tudi v Ramovsevih in Nahtigalovih predavanjih, so prihajala se druga slavisticna imena.

Ramovseva predavanja smo pricakovali z veliko radovednostjo, ker smo o literarni zgodovini le imeli neke pojme, kaksna pa naj bi bila njegova »slovnica«, nam ni bilo jasno. K sreci je predaval Uvod v slovensko historicno gramatiko v ponedeljek pozno popoldne, tako da je v zimskem casu ze gorela luc, in se zdaj cutim tisto slovesno razpolozenje, ki ga je ustvarjalo - ob polni dvorani, ki je v najvecji tisini strmela v predavatelja - Ramovsevo glasovno, oblikovno in vsebinsko osvajajoce, dovrseno govorjenje. Vcasih je pogledal v liste v obliki cetrtinke pole, stojé za katedrom, najbrz je kdaj napisal na tablo kake crke, ko je razlagal grafiko posameznih pisateljev. Sicer pa je govóril na pamet, zivahno brez zatikanja, tako da je iz njegovega pogleda in glasu izzarevala napeta povezava z nami. Ta nadrobni pregled ortografije od Trubarja dalje, vseh slovnic z razclenitvijo njihovih uvodov ter njihove oznake, - sevé brez Bohoricevega latinskega predgovora - pa tudi slovnicarjev, ki so objavljali le razprave (Valjavec, Skrabec, Oblak idr.), v 2. poglavju pa pregled slovenske grafike - je bil obenem najboljsi uvod v zgodovino starejsega slovstva, katerega pri Kidricu nismo poslusali. Zasel je tudi v Zbrane spise I.

Sreco smo imeli tudi z drugim Ramovsevim tecajem: Slovenska dialektologija, saj je v zimskem semestru zacel z orisom zahodnih dialektov od rezijanskega do notranjskega. Le da nas je pri teh, sicer tudi zelo jasnih predavanjih, motila mnozica sicer na tablo napisanih glasov in besed, ki nas je v svojem foneticnem zapisu in profesorjevi suvereno lahkotni besedi zanasala na globoko in neskoncno morje: kdaj bomo to obvladali? Nikogar ni bilo, ki bi nam bil pokazal pot, kaj je treba od vsega tega poznati. Pri izpitih pa smo spoznali, da profesor ni terjal od nas kakega sistematicnega znanja o dialektih, le pri interpretaciji kakega starega teksta je bilo treba pritegniti káko osnovno poznavanje iz fonetike ali morfologije. Meni je pokazal svojo naklonjenost s tem, da mi je dal za klavzurni pisni izpit na izbiro dve temi, in ena izmed njiju je bila: Karakteristika prekmurskega dialekta. Ocenil jo je s prav dobro.

Pri historicni gramatiki je Ramovs sistematicno predaval naprej o vokalizmu - pozneje smo to dobili v Kratki zgodovini slovenskega jezika (1936) - in to je trajalo dve leti. O konzonantizmu smo ze imeli njegovo knjigo, zato je nadaljeval z oblikoslovjem. Vzporedno je predaval v solskem letu 1929-30 in v zimskem semestru solskega leta 1930-31 akcent v srbskohrvatskem in slovenskem jeziku, kar smo si nekateri prepisali iz vzorno urejenega rokopisa Janeza Logarja, sam pa imam poleg tega se ohranjene natancne zapiske v svojem zvezku. Kot sem veckrat dejal kolegom v letih po diplomi, da bi rad studiral na univerzi sedaj, ko gledam ze iz daljave na studij premnogih predmetov in preobilne tvarine, ki si je premladi in zaposleni ves dan in se z dejavnostmi zunaj studija nismo mogli dovolj urejeno prisvojiti, velja to posebej za Ramovseva predavanja. Ko sem se pozneje ob raziskovanju jezika prekmurskih pisateljev vracal tudi se k Ramovsevim spisom, sem si utrdil marsikaj iz starega znanja ter zrelo uporabil za nova dognanja.

Ramovs je svoje vaje napovedoval kar kot »seminar«, v poletnem semestru solskega leta 1929-30 pa imam v indeksu: Interpretacija modernih dialekticnih tekstov. Profesor nam je razdelil v foneticnem zapisu natisnjen (narejen v Uciteljski tiskarni, ki je edina imela crke za njegove spise) koroski narecni tekst Otosce zgun, drugic pa zgodbo o dekletu, ki je pozrlo rumenjak. Naslednje leto pa smo vpisali: Interpretacija historicnih dialekticnih tekstov - in v slavisticni druzinski »zapuscini« sem ohranil list, ki nam ga je profesor dal natisniti: Iz Trubarjevega dela: »...ena kratka Potilla...iz leta 1558...« z zacetkom: Pred oem unu dvaieti leti, tedai kadar em Vloki per Radezhah Farmohter bil...« Eden med nami se je skusal pripraviti in je za katedrom sedé sel od besede do besede, od glasu (crke) do glasu: dalec v poldrugi uri nismo prisli. Profesor je pomagal s foneticno in morfolosko analizo, pritegnil koga od poslusalcev, med katerimi nas je navadno skusal resevati eden z dvignjeno roko. Nekoc je tudi njemu zmanjkalo poguma, pa ga je profesor kar poklical, kolega je molcal ali nekaj jecljal, toda zadel ni in profesor se je dobrohotno namuznil: X., sproti se je treba uciti...

To je bil menda edini primer, da se je profesor Ramovs spustil iz strokovnih visin v osebno razmerje do »slusateljev«, pa se mogoce drugic, prav v zvezi s Trubarjem, ko je bilo treba povedati neko letnico ob nekem njegovem delu: Zdaj naj vas se literarno zgodovino ucim!... Za neprijeten incident pa je nekoc poskrbel neznan starejsi moz, ki se je prikazal pri predavanju in je dvignil roko ter vstal z nekim vprasanjem. Profesor je ostrmel in s premagovanjem dejal: To vam bodo povedali slusatelji po uri... Bilo je tako nekaj nezaslisanega, da nas je kar zmrazilo. Podobno kot pri seminarskih vajah, je bilo pri izpitu, vsaj pod B. V tisti veliki profesorski sobi, kjer je bil tudi del knjiznice, je Ramovs vzel s stojala staro knjigo - recimo Rogerija - in jo odprl pred teboj: Prosim, berite - in ko si nekaj prebral: kdo je to napisal? Pa si oglejmo malo znacilnosti njegovega jezika...

Zunaj »sole« sem s profesorjem prvic govóril poleti leta 1931, ko je bil v sanatoriju Leonisce. Kar s strahom sem sel k njemu, da bi mu izrócil pozdrave dr. Avgusta Pavla, pri katerem sem bil nedolgo pred tem in ki je ponudil svoje sodelovanje pri CJKZ. Ramovs je to z veseljem sprejel in dodal: Saj je pred kratkim objavil nekaj o hisah... Ko sem mu povedal, da sem tisto prevedel iz madzarscine jaz (Etnolog 1931), je profesor to z odobravanjem vzel na znanje.

Bil sem se student, ko sem za praski Slovansk Pehled napisal porocilo o Ramovsevi Dialektoloski karti med drobnimi porocili iz kulturnega zivljenja, za katera me je naprosil tedanji lektor za slovenscino Jos. Skrbinsek. Ko pa sem v Mariboru bil ze stalni sodelavec Casopisa za zgodovino in narodopisje, sem na Glazerjevo prosnjo pisal o profesorjevih Dialektih.

Sredi tridesetih let je agilni, vsestranski Silvester Skerl ustanovil Adakemsko zalozbo za znanstvene knjige. Profesor Kidric mi je izrazil nezadovoljstvo zaradi dvoumnega imena, saj so tedaj snovali Akademijo. Po temperamentu sorodni Ramovs pa je nasel stik z zaloznikom, napisal zanj Kratko zgodovino slovenskega jezika in pritegnil k sodelovanju se druge iz svoje blizine, navezal pa se je tudi druzabno na zaloznika in njegovo tesno knjigarnico. Posebno med vojsko in zasedbo je postalo tam konspirativno shajalisce in skrivalisce, za ljudi in za tiskovine. Ko so Skerla zaprli, je Ramovs spretno vzdrzeval z njim stike in sodeloval pri resevanju nevarnih papirjev. Kljub vsemu je bil Skerl po vojski spet zaprt, izgubil je zalozbo in se selil kot prevajalec iz vec jezikov iz ustanove v ustanovo, prevajal za razne zalozbe... Ostal mu je njegov trzaski humor in temperament, drzala ga je pokonci njegova globoka kultura.

Med vojsko je v Prekmurju prisla nekoc k meni Ramovseva svakinja Marija Zalarjeva, uciteljica na Gorickem, da smo ji pomagali z nasveti, kako priti v Ljubljano. Ramovseva dela sem tedaj zivo prebiral in njegovo ime smo dostikrat imenovali tako v Budimpesti med slavisti, kot v razgovorih s Pavlom.

Ko sem se po vojski vrnil v Ljubljano, sem slisal o Ramovsevi pomoci prof. Kidricu, ki je stradal, pregnan na Dunaj, pa o vseh drugih medvojnih dogodbah. Tako sem ze po Ramovsevi smrti na Dovjem srecal, sprasujoc o pastirstvu, cloveka, ki me je med pogovorom presenetil: jaz sem pa poznal profesorja Ramovsa v Ljubljani. Bil je upokojen oroznik, ki je med vojsko opravljal neko straznisko sluzbo v Ljubljani in je nekoc po policijski uri srecal na ulici gospoda, ki je hitel domov. »Spremil vas bom, da ne boste imeli kakih tezav,« sem mu dejal. Pa sva se zacela pomenkovati in ko sva prisla do njegove hise, me je povabil noter, me pogostil in govorila sva o vsem mogocem. Povedal je, kdo je, kaj dela in sva se cisto po domace menila...

Kako je bil ta doganjivi lingvist gospodinjsko in gospodarsko prakticen, o tem sem slisal marsikaj in o tem govorijo tudi njegova pisma, npr. Belic'u. Kako je skusal vsakomur pomagati, sem slisal in dozivel, ko sem mu npr. prinesel daljsi prijateljev rokopis, ki ga je zanimal, pa me je poslal, naj ga nesem pretipkat najini skupni znanki, ki naj bi ji avtor z dezele poplacal z zivili... V tistih prvih povojnih letih sva se pogovarjala o moji disertaciji, dajal mi je nasvete in me svaril pred oblastniki. Potem je sopodpisal porocilo o disertaciji. In ko je »ideoloska« birokracija stiri leta zavlacevala moje imenovanje za docenta, so v ponovno stiriclansko (!) komisijo izvolili tudi prof. Ramovsa, da me je ponovno predlagala. Ko se je moj »Mefisto« na seji nekaj upiral izvolitvi, je prof. Bajec poklical po telefonu Ramovsa, ki je zavpil: Kateri hudic pa spet mesa to?! - To priznanje mi je - poleg strokovnih porocil zagrebskih kolegov - pomenilo najvec v vsej moji do konca ovirani univerzitetni »karieri«...

Tedaj niti Ramovs niti Nahtigal nista vec prihajala na fakultetne seje (Kidrica ni bilo vec), kjer so veckrat odlocali prisleki, ki niso imeli pojma o tem, kdo in kaj so bili prvi profesorji nase univerze.