Jezikoslovni zapiski
Zbornik Instituta za slovenski jezik Frana Ramovsa. Ljubljana 1991

Kot je prav, slavljenec zacenja zbornik z dvema prispevkoma, posvecenima njegovima univerzitetnima uciteljema, dr. Rajku Nahtigalu in dr. Franu Ramovsu (Iz spominov na Rajka Nahtigala in Frana Ramovsa /9-18/. Delo Frana Ramovsa za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti /19-24/). Zlasti prvi spomin, ki je bolj osebno intoniran, bo mlajsim slavistom pricaral svet nekdanje slavistike in zivljenja na njej.

Preostali prispevki so razporejeni deloma glede na obravnavano temo, deloma glede na to, kateri sekciji Instituta pripada avtor. Tako je prispevek V. Nartnika, sicer sodelavca Leksikoloske sekcije, vkljucen med etimolosko-historicne (Da ta tri imena edin Bog /41-45/ - o rabi besede imena za pomen 'osebe' v III. brizinskem spomeniku in ljudski legendi o velikanu Kristofu), sodelavec Terminoloske sekcije S. Torkar pa s temo o izbranem narecnem besediscu v SSKJ med prispevke o terminoloskih vprasanjih. Popolnoma zunaj te razporeditve je J. Müller (sodelavec Leksikoloske sekcije, v prispevku razmislja o novem slovenskem pravopisju), ki se je kot urednik zbornika umaknil na zadnje mesto.

Etimolosko-onomasticno sekcijo zastopata M. Furlan in M. Snoj, prva s prispevkom Slovensko slima 'aliua, plouagne' (Alasia) in srbohrvasko slîm (Zumberak) - novo gradivo za slovansko-germansko izogloso *slm: *slma- (25-30), drugi z Nekaj pripombami k izvoru slovanskih glagolov skociti, skakati in kaciti (31-39). Tudi za neetimologa in celo nejezikoslovca je koristno Snojevo razmisljanje o nedokoncnosti in nekodoncanosti (needinopravilnosti) znanosti, kar dokazuje z nadaljnjo analizo konkretnega problema.

Vprasanja iz zgodovine jezika obravnavata poleg ze omenjenega clanka V. Nartnika se dva prispevka. Najprej je tu nekoliko »eksoticen« prikaz Sloveno-hebraica: eksoticna poimenovanja disav in dragocenih oblacil v najstarejsih slovenskih psalmskih prevodih (Ps 45) F. Premk (47-62). Eksoticen tudi zato, ker jemlje za izhodisce primerjave originalno psalmsko besedilo v hebrejscini, ki je vecina (zal) popolnoma nic ne razume. Tako je prav mogoce, da je vsebina clanka trdneje vezana na naslov, kakor se zdi na prvo branje. - Samostalniske besednozvezne sopomenke v Dalmatinovi Bibliji (63-72) analizira J. Narat-Srekl. Prispevek kratko navaja parametre za dolocanje sopomenskih parov oz. nizov: razlicna tvarna podoba in enak ali podoben pomen, medsebojna zamenljivost, istocasovnost, istozvrstnost, istopomenskosestavinskost (zbir denotativnih in konotativnih pomenskih sestavin). Za svoje izhodisce sicer izbere splosno opredelitev sopomenskosti: »Sinonimi so besede, ki izrazajo isti pojem, imajo enak ali podoben pomen in se med seboj razlikujejo po pomenskih in stilisticnih odtenkih.« (Po M. Pisárciková, S. Michalus, Mal synonymick slovník, Slovenské pedagogické nakladatel'stvo, Bratislava 1973.) Toda pri obravnavanih primerih uposteva tudi nastete dodatne elemente sopomenskosti. Pri sopomenskih besednih zvezah locuje med prostimi, stalnimi in frazeoloskimi (oz. frazeologiziranimi) besednimi zvezami, ne navaja pa meril za locevanje stalnih in frazeoloskih zvez.

Sodelavci Leksikoloske sekcije, t. i. slovarniki (glede na delo, ki so ga opravili s SSKJ, lahko to sicer zargonsko poimenovanje nosijo s ponosom), se predstavljajo z obravnavami posameznih knjiznojezikovnih vprasanj. Nekateri clanki so tesneje povezani s slovarskim delom. Tako je prav prispevek P. Weissa (121-139) obrnjen v (upajmo, bliznjo) slovarsko prihodnost: odzadnji slovar slovenskega knjiznega jezika. Kljub pridrzku v naslovu (Zasnova novega odzadnjega slovarja slovenskega jezika) in povabilu »Ker se je o vseh neustreznih resitvah iz tele zasnove mogoce se pogovoriti in dogovoriti, se zahvaljujem za vse pripombe, ki bodo poskusale izboljsati nacrtovano delo«, pa tudi kljub nacelnim polemikam o potrebnosti takega slovarja (gl. npr. Delo, Knjizevni listi, 13. 2. 1992) je treba reci, da je Weissova »zasnova« slovarja precizna, tako vsebinsko kot tudi oblikovno-tehnicno. Jezikovne zvrstnosti v SSKJ se lotevata dva clanka. L. Bokal razclenjuje Starinske besede v SSKJ (113-120) s pogostnostnega (primerjalno s Pletersnikovim in Glonarjevim slovarjem ter SP 62), gradivnega, tipoloskega in pomenskega stalisca. V prispevku (kot receno, dislociranem) Nekaj opazk k osvetlitvi cerkljansko-tolminskega besedisca v SSKJ S. Torkarja (173-179) zvemo, da so nekatera gesla v SSKJ s kvalifikatorjem nar. ne prevec natancna in jih je treba za znanstveno rabo preveriti se kje drugje. - Neposredno je, vsaj gradivno, povezan z delom pri slovarju clanek J. Kebra (O)pehariti '(o)goljufati, (pre)varati (s pomocjo peharja)' in sinonimi (99-111). V njem ponovno dokazuje, da je s kombinirano sodobno in zgodovinsko analizo posameznega izraza pogosto mogoce odkriti »kar presenetljiva dejstva iz zdajsnjosti in preteklosti medcloveskih odnosov«. Za bralca (tudi nejezikoslovca) je tako razgrinjanje vselej vznemirljivo. - A. Glozancev preverja svoja, ze prej v knjigi (Enobesedna imena slovenskih podjetij, 1991) postavljena delitvena merila za razvrscanje podjetijskih stvarnih lastnih imen v prispevku Enobesedna imena zasebnih podjetij v naselju Fuzine v Ljubljani (87-97). Premik od velikega (»sozdovstvo«) k majhnemu (»drobno gospodarstvo«) je opazen tudi v lastnoimenskem poimenovanju (prim. Veletrgovina Loka: Kodrcek), medtem ko zelja po (vsaj imenskem) »kozmopolitizmu« ostaja (prim. Universal : Manhattan). - Teoreticno je zastavljena obravnava Clenek kot besedna vrsta v slovenskem knjiznem jeziku I. Cernelic (73-85). Avtorica podaja najprej zgodovinski pregled »odkrivanja« clenkovske besedne vrste v slovenskem jezikoslovju, nato pa tudi jezikoslovna merila za razmejitev clenka od besednih vrst, s katerimi ima sicer nekatere skupne kategorialne lastnosti (npr. nepregibnost): prislova, veznika, medmeta. Cisto na koncu ugotavlja, podobno kot M. Snoj nacelno v uvodu, da problem ni dokoncno resen, saj je clenkovska besedna vrsta sintakticno heterogena »in je potrebno se raziskati, ce vse te skupine res sodijo skupaj«. - Ceprav je prispevek J. Müllerja Novo slovensko pravopisje (Slovenski pravopis: Pravila 1990) (191-199) uvrscen na konec zbornika, ga je zaradi teme smiselno predstaviti na tem mestu. Posamezne neresene ali slabo resene probleme, ki jih ocita novemu SP-ju, si je treba prebrati, za ta prikaz se mi zdi pomembno dejstvo, da problematicna mesta osvetljuje zgodovinsko in z rabo (stanje v pravopisih, slovarjih in leksikonih).

Poleg obravnave narecnega besedisca v SSKJ-ju sta v zborniku tudi dva dialektoloska prispevka »s terena«. F. Benedik obravnava razlicne tipe samoglasniskih redukcij v skofjeloskem narecju (Redukcija v skofjeloskem narecju /143-146), ki da je »dosegla eno najmocnejsih stopenj med slovenskimi govori«. Kot rojenega govorca tega narecja pa me kljub temu bega podatek, da je tudi knjizni (naglaseni) ozki o reduciran v u, primeri: 'mu:cnk (mocnik), 'nu:sma (nosiva), s'ku:dvat (skodovati). - S. Horvat pa v obliki neke vrste primerjalnega (knjizno : narecno) slovarja popisuje Mikrotoponime v Vrheh in v dolini Rase (147-154), narecni ustrezniki so opremljeni z glasoslovnimi in deloma oblikoslovnimi podatki (Anzlovec - 'Anzloc, Bastije - Bst'ije, mn.).

Oba prispevka sodelavk Terminoloske sekcije sta tematsko nosilna. Prvi, Terminoloska prizadevanja na Slovenskem Z. Leder (155-171), ker razpravlja o zgodovini ustvarjanja domacega strokovnega in znanstvenega izrazja, in drugi, Terminoloski prirocnik (Helmut Felber, Terminology Manual, Pariz 1984) M. Kalin (181-190), ker predstavlja (cetudi na podlagi dela drugega avtorja) teoreticni pristop k terminoloskemu delu. Med drugim navaja nekaj lastnosti terminov, ki potrjujejo spoznanja, da terminoloskih vecbesednih poimenovanj ne moremo enaciti s frazeoloskimi besednimi zvezami: »Medtem ko lingvist govori o pomenih, terminolog govori o pojmih. Poimenovalni znak za pojem je termin, ki je za razliko od besede v splosnem jeziku dogovorno pripisan pojmu. Termin je neodvisen od sobesedila.«

Namesto konca: srecno pot.