Uvod u naratologiju
Osijek: Izdavacki centar Revija, 1989, ur. Zlatko Kramaric'

Navezave na tradicionalno obravnavanje posameznih lastnosti pripovednega besedila najdemo pri Haraldu Weinrichu, Glagolski cas: svet govora in svet pripovedi. Ze ta najstarejsi clanek v knjigi razvije kvalitativno razliko med casi, ki po konvenciji zaznamujejo besedila govorceve in naslovnikove bivanjske situacije, in tistimi, ki so znamenje od njiju oddaljene in na opazovalni odziv racunajoce pripovedi.

Najvec znacilnosti sistematicnega uvoda v ahistoricno zastavljeno naratologijo ima razprava Shlomith Rimmon-Kennan. Naracija: ravnine in glasovi, ki analizira casovne odnose med pripovedovanjem (dejanjem) in pripovedjo (zgodbo), razlicne pripovedne ravnine ter njihova medsebojna razmerja, tipologijo pripovedovalca, stopnje njegove prisotnosti v besedilu in njegovo zanesljivost. Z opaznostjo pripovedovalca se ukvarja tudi Seymour Chatman v Strukturi pripovedne transmisije, le da model sporazumevanja v knjizevnosti precizira s teorijo govornih dejanj in ilustrira z zvrstnostjo izjav v mimeticnem in diegeticnem govoru. Prilagoditev Austinove teorije govornih dejanj, s katero se je moc izogniti ponesrecenemu vprasanju o »resnicnosti« fikcije ter se namesto s pomenom besedila ukvarjati z njegovim delovanjem na bralca, je tema odlomka z naslovom Modeli govornih dejanj iz knjige Wolfganga Iserja Der Akt des Lesens. Medtem ko Chatman v pripovednem diskurzu analizira nove, jezikoslovno nepreskusene moznosti oznacevanja, ki jim pomen doloca komunikacijski polozaj in sirsi semioticni kontekst, pa vidi Iser v »pripovednih strategijah« predvsem drugacno ravnanje s konvencijami oz. sprejetimi postopki uspesnega jezikovnega dejanja: izbiranje in kombiniranje jih kot konvencije razgalja, depragmatizira, s cimer bralca usmerja pri ustvarjanju koda fikcijskega besedila.

Zlatko Kramaric' v tekstu Med pragmaticnim in apragmaticnim aplicira ugotovitve o vecravninskosti okvirne pripovedi in situiranem/distanciranem/impliciranem pripovedovalcu na analizo konkretnega romana. Pomenski presezek, ki nastaja z mnozitvijo dialoskih ravnin v zapleteni romaneskni strukturi, analitik razlaga kot posledico pripovedovalcevega krsenja pragmaticnih pravil sodelovanja v pogovoru. A ta krsitev vodi v univerzalnost sporocila ter stvaritev avtonomnega in trajnega sistema smisla.

Za drugo skupino razprav je poleg vgrajevanja novih perspektiv znacilno tudi hkratno kriticno razgrajevanje pretogih teoremov. Tak je dialog Mieke Bal z Barthesovim in Genettovim pojmovanjem funkcije opisa v Opisih. Z analizo neposrednega sobesedila in razporeditvijo opisov v strukturi romana avtorica dokazuje, da ne gre za pripovedno marginalni ali estetski, ampak za bistveni element zgodbe, ki spominja na razprseno podvojitev celotne pripovedi (mise en abyme) oz. na Jakobsonovo »diagramatsko ikono«. Z istima teoretikoma in z drugimi francoskimi strukturalisti diskutira tudi Jonathan Culler v besedilu Narativne pogodbe, in sicer v zvezi z referencno funkcijo in pripovedovalcem kot osnovnima dogovoroma z bralcem, ki se jima ne morejo izogniti niti »interpretacijske strategije« novega romana.

Polemika Klausa Hempferja »Productivité« nasproti komunikativne, (ekspresivne, deskriptivne) funkcije jezika s teoretiki poststrukturalizma v skupini Tel Quel problematizira univerzalizirano, zgodovinsko neumesceno nacelo »proizvajanja«, se pravi »avtogeneriranja« besedil, ki brise vsebine in avtorja. To nacelo naj bi bilo zamenjava za neustrezne pojme komunikativnost, opisnost in izraznost, ki prikrivajo prevlado znakovnega oznacenega nad oznacevalcem in premoc vnaprejsnje ideje namesto stvariteljskega procesa. Predstavljenih je nekaj aporij, nastalih zaradi povezovanja nacela besedilnega proizvajanja s pojmi iz marksizma in psihoanalize (homologija s kapitalsko logiko, zahodnim logocentrizmom, kolektivno nevrozo, fetisizmom blaga), kar je imelo kriticen ideoloski naboj.

Onkraj strukturalizma v smer literarne sociologije sega razprava Rogerja Fowlerja, ki ze v naslovu Romanopisec, bralec in skupnost nakaze prenos tezisca iz besedila v diskurz. Pri tem jezikovni zmoznosti grajenja in razumevanja stavkov pridruzi zmoznost razumevanja besedilnega smisla z nanasanjem na sirsi druzbeni in kulturni kontekst, tj. na sistem znanj, izkusenj, vrednot, informacij in interesov ter tipe odnosov in dejanj, ki dogovorno veljajo v neki skupnosti in pogojujejo njen sistem kodov ter besedilnih/diskurzivnih modelov. Odnos besedilnih struktur s sistemom nadindividualnih izkusenj in vrednot skupnosti ilustrirajo pojav medbesedilnosti, mnogosistemskost (mnozica kodov) romana, bralcevo razumevanje in ustvarjanje/sprejemanje inovacij v okviru vsebinskih in formalnih konvencij. Zato je v sklepu zahteva, da bi moral opis strukture besedila ali formalnih sprememb zanra razloziti dejavnike, ki so zivljenjskega pomena za posameznika in za skupnost.

Prav tak namen ima raziskava Wolfganga Preisendanza O prednosti komicnega v prikazovanju zgodovinske izkusnje v sodobnih nemskih romanih. Njen avtor se odrece Freudovi in drugim splosnoveljavnim razlagam humorja v korist presojanja norm, ki obvladujejo osmisljevanje ter dolocajo, kaj velja za negativno, zlo in napacno. Komika vanje vnasa razpoko dvoma. V prikazu enkratne zgodovinske (medvojne) izkusnje, ki ji vraca tezo in vrednoto, pa zminira tudi vzviseni smisel, pomembnost in smotrnost uradnega zgodovinopisja. Tako je hkrati provokacija in samoproblematizacija, ki spodbuja bralcevo iznajdbo drugacnih stalisc. Inventivno bralcevo dejavnost seveda predpostavljajo umetniska dela, ne pa trivialne kriminalke o sodobnem anglo-ameriskem junaku Jamesu Bondu, katerih naratolosko kombinatoriko analizira Umberto Eco. Prek parnih opozicij likov in vrednot, ki jih utelesajo, in prek opazovanja fabulativnih shem z neznatnimi variacijami avtor razkrije njihovo netolerantno, dogmatsko in konzervativno manihejsko ideologijo. W. Iser v Implicitnem bralcu odkriva, kako avtor romana Tom Jones prav kontrast in opozicijo izkorisca za vodenje bralcevega konfiguriranja smisla oz. uresnicevanja »virtualne razseznosti romana«. Bralec v svoji predstavi z dinamicno interakcijo premosca razdaljo med pojavom in njegovo negativno obliko. Pripovedovalcevi nagovori ga vodijo v vse bolj izostreno opazovanje in presojanje pocetja literarnih likov s polozaja advokata, ki na videz samostojno vrednoti druzbene norme in s simpatijo spremlja junakove prekrske. Nobena vrednota ni prikazana afirmativno reducirano, temvec prek izmalicenja v okoliscinah. V taki strategiji romana in vodenju bralca Iser prepoznava zgodovinski odsev dobe, ki je namesto univerzalizma normativnih sistemov poudarjala empiricno izkusnjo. Zgodovinska utemeljitev strukturnih sprememb zanra je predmet razprave Paula Ricoeura Metamorfoze zapleta, v kateri avtor naratoloske kategorije opazuje v luci gibljivega razmerja med teznjo po verodostojnosti in zavedanjem pogojenosti z zanrskimi konvencijami. V Fryeovi Anatomiji kritike ugleda padajoco linijo pripovednih modusov, ki se priblizujejo vse vecji mimeticnosti, in nasprotno linijo literarnih simbolov, ki se vzpenja v totaliteto in enotnost. Na vprasanje postmoderne o koncu pripovednistva pa odgovarja s pomislekom o besedilni poanti.

Pricujoca recenzija je skusala med izbrane razprave vnesti nek red, kajti urednik jih v knjigi ni niti kronolosko niti drugace smiselno razporedil, s cimer bi okrepil bralcevo orientacijo. Posamezna besedila imajo svoje opombe in v njih navedene odnosnice, ki pa jih pregled literature na koncu knjige zal ne uposteva, ceprav navaja veliko temeljnih naratoloskih del. Poleg vcasih nevzdrzne kolicine spregledanih korektur so v knjigi tudi terminoloske napake (konstantiv namesto konstativ) in neprecizni prevedki (tudi brez izvirnikov v oklepaju), kar ob neusklajenosti med prevodi iz razlicnih jezikov cez mero povecuje razlicnosti strokovnih izrazov in njihovo pomensko nejasnost. Ceprav gre za zbornik, ne bi bilo odvec kazalo navedenih avtorjev, se bolj pa bi bralec potreboval pojmovno kazalo.