Anic'ev hrvaski slovar^*

Obravnavani enozvezkovni slovar ima svojega predhodnika v Ivekovic'-Brozovem slovarju istega naslova (v dveh knjigah) iz leta 1901; toda ker je od takrat preteklo skoraj celo stoletje (tudi za jezik nenavadno burno), je razumljivo, da je hrvaska knjiznojezikovna resnicnost glede na takratno precej spremenjena, tako da je Anic'ev slovar v marsicem mogoce imeti za pionirsko delo. Otresti se je moral vseh nekdanjih predsodkov in omahovanj in si izdelati trdna nova izhodisca. In to se mu je vsekakor posrecilo. Na drugi strani pa se slovarju zelo pozna, da je v zadnji fazi avtorju pri izdelavi pomagala vecja skupina sodelavcev in je zaradi casovne stiske oslabelo usklajevanje; zato se niso mogli izogniti nekaterim vidnejsim nedoslednostim, nedomisljenostim in drugim spodrsljajem, ki bolj ali manj motijo. Tudi po tehnicni plati je videti, da je slovar tiskarsko nastajal v nervoznih razmerah.

Avtor je gradivo za slovar skrbno zbiral vec kot dve desetletji in vir mu niso bila samo tiskana besedila in slovarji; veliko je zajel iz zivega govorjenega jezika in iz svoje vednosti, zlasti je veliko novega zapisal iz frazeologije. Avtor o teh vprasanjih sicer na kratko poroca v spremnem besedilu, vendar je oris virov in nacin izpisovanja vseeno preskop, da bi bilo mogoce jasneje spoznati jezikovni temelj, iz katerega je zrastel slovar; vec bi radi zvedeli o tem, kako so med izpisanimi besedili zastopane razlicne zvrsti jezika, kaksno je razmerje med leposlovjem in drugimi tipi besedil, kako dalec v zgodovino seze sodobnost ipd.

Glede na to, da je bilo v slovar sprejetih samo okoli 35 tisoc besednih enot v statusu iztocnic, premalo izvemo tudi o merilih, ki so odlocala o sprejemu, zlasti se zaradi tega, ker med njimi pogresam besede, ki so celo v spremnem besedilu pogosto rabljene, npr. odrednica, ideologem, algebra idr., ali npr. suzivot. Posebno vprasanje so sopomenke, ki deloma nastopajo tudi kot iztocnice, druge pa ostajajo nekako skrite; z njimi se bogastvo slovarskega besednega fonda poveca na blizu 70 tisoc enot. Gotovo je mesto iztocnice v slovarju bolj izpostavljeno (in pomembnejse) od mesta sopomenke; to nacelo v slovarju ni vedno uresniceno. Tako ima npr. iztocnica DROGARNA, ki je oznacena kot neudomaceni ideoloski neologizem 1941, ob sebi neoznaceno sopomenko (ali razlago) drogerija, vendar ta ne dobi statusa iztocnice in zato ostaja tudi brez pomenske razlage. Vcasih lahko tudi podvomimo, ali gre za ciste sopomenke. Pri iztocnici FARMERKE z oznako pogovorno (hlace sportskoga kroja od posebnoga platna) sta navedeni sopomenki farmerice in traperice. Od njiju nastopa druga tudi kot iztocnica, vendar z oznako pogovorno, zargonsko in z razlago (hlace od pamucnog platna krojene po uzoru na radna odijela americkih trapera i farmera), ki se precej razlikuje od tiste pri farmerkah. Tu naj omenim, da je med iztocnicami tudi nekaj lastnih imen, v glavnem gre za imena prebivalcev in prebivalk pomembnejsih mest, pokrajin in drzav v zelo strogem izboru.

Posebno skrb je avtor posvetil besednemu naglasevanju. Sam pravi (str. 878), da je v iztocnicah in v oblikah, ki jih navaja v lomljenih oklepajih (kadar naglasno ali v ponaglasnih dolzinah odstopajo od izhodiscne), izbral najbolj splosno razsirjeni, naravni in neopazni naglas; dopusca tudi moznost delnega drugacnega naglasevanja, vendar v slovarju ne navaja dvojnic. Bolj neukega uporabnika slovarja bo spravila v zadrego trditev (878), da v hrvascini zadnji zlog ne more biti naglasen, ko pa dvozlozni primer cvijet v istem besedilu to trditev zanika. Nenavadno je tudi, da ni nikjer omenjena moznost dvonaglasnosti pri nekaterih tipih sestavljenk in zlozenk, ki se ocitno upirajo enonaglasnosti kot npr. sedemzloznica lumpenproletarijt, ki ima kar pet prednaglasnih zlogov.

Tezko nalogo si je avtor slovarja nalozil z odlocitvijo, da bo pri prevzetih besedah za slovnicno oznako v oglatem oklepaju dolocil se njihov izvor oz. kulturno plast, iz katere je bila beseda sprejeta v hrvascino. Avtor pravilno ugotavlja, da te oznake nimajo standardoloske vrednosti, so pa lahko v povezavi z drugimi (zvrstnimi, stilnimi, casovnimi itd.) oznakami zelo informativne. Te etimoloske oznake so bodisi enodelne in pomenijo posamezne jezike (italijanscina, nemscina, francoscina itd.) ali njihove skupine (orientalno, klasicno ipd.) bodisi kombinirane iz dveh jezikov ali skupin, npr. zelo pogosta oznaka klas. evr. (klasicno izrocilo, evropeizem). V splosnem je mogoce reci, da so resitve glede na sprejeta nacela ustrezne, dvomi pa nastajajo ob vprasanju, ali so res oznacene vse prevzete besede oz. druzine, in seveda ob posameznih oznakah. Tako lahko glede drugoslovanskih prvin ugotovimo, da je dobil oznako samo manjsi del, npr. da so sustav, skladba, skladatelj idr. iz cescine, kolhoz, sinjel idr. iz ruscine, medtem ko se je vecina nekdanjih slovanskih knjiznih izposojenk tako prepletla z domacinkami (samobitnost, predmet itd.), da bi bila oznaka ze skoraj vsiljiva. Nekoliko preseneca dejstvo, da je srbscina popolnoma zamolcana. Tuintam manjka oznaka tudi pri besedah iz neslovanskih jezikov, npr. pri glagolu stornirati; ponekod oznaka ni najbolj ustrezna, npr. pri iztocnici huncut, ki da je iz madzarscine. Ce pomislimo, da imamo poleg stevilnih razlicic (huncvet, huncot, huncat, huncfot, huncvat, huncvert, huncvit - gl. Besedisce slovenskega jezika I, 243) besedo v enaki podobi tudi v slovenscini, in ce vemo, da imajo vse razlicice izhodisce v nem. Hundsfott (pasja taca), je na dlani, da bi morala ob madzarscini, ki je besedo tudi prevzela, stati tudi nemscina. Kot v slovenscino je prislo tudi v hrvascino veliko francoskih besed z nemskim posrednistvom, zato je nekoliko zavajajoca oznaka [fr.] pri iztocnicah, kot je npr. fijaker, ki je po izvoru res iz francoscine, toda za hrvasko in nase okolje izhaja iz avstrijske nemscine; oznaka bi morala biti dopolnjena z nemscino. V nekaterih primerih pa je oznaka prevec splosna. Tako je iztocnica intermeco oznacena kot klasicno izrocilo, evropeizem, ceprav glasovno vidno dokazuje italijansko posrednistvo. Vcasih je mogoce podvomiti o tem, ali res velja etimoloska oznaka za vse pomene. Tak primer je iztocnica trap, ki je oznacena z nizozemsko; ce to velja za prvi pomen (podvozje), je kaj malo verjetno, da bi oznaka ustrezala tudi za drugi pomen (jama za krompir).

Ena od opaznih posebnosti Anic'evega slovarja je gotovo velika pisanost zvrstnih, stilnih in drugih oznak (kvalifikatorjev), ki pogosto nastopajo v nizih (tudi do pet skupaj). Vecinoma imajo te oznake svoje ustreznice tudi v drugih slovarjih knjiznih jezikov, deloma pa se pomensko ali vrednostno obmocje posamezne oznake ne ujema z istovrstnimi v drugih jezikih; tako npr. pokriva oznaka za zargon tudi sleng. Za pravilno razumevanje nakopicenih oznak bi bilo za uporabnika nujno potrebno navodilo, saj oznake v nizih niso razvrscene po abecedi, ampak (verjetno) po stopnji moci, ki jo posamezna oznaka za tisto besedo ali pomen ima. Oglejmo si nekaj primerov. Iztocnica larmadzija ima oznake: razg. deprec. iron. pejor. in za razlago se sopomenke bukac, vikac, galamdzija. Vse tri nastopajo tudi kot iztocnice, prva brez vsake oznake, druga z oznako pejor. in tretja z oznako deprec. Prav tako kot larmadzija ima stiri oznake tudi glagol krepati v drugem pomenu (umreti), ki se locijo od gornjega niza samo v drugem clenu (namesto deprec. je zarg.), razvrstitev enakih clenov pa je cisto drugacna. Pri krepati je pejor. na prvem mestu, razg. na tretjem in iron. na zadnjem. Ce vse to upostevamo, se zdi, da bi dobili na stotine vrednostnih tipov besed. To pa gotovo ne ustreza resnicnim razmerjem med njimi. Vcasih dobimo tudi vtis, da se oznake v nizih deloma prekrivajo (zarg. razg.), ali si celo nasprotujejo oz. se izkljucujejo, npr. regijonalno, opc'ejezicno, razgovorno pri isti iztocnici. Zelo posreceno pa se pogosto informacijsko dopolnjuje katera teh oznak z etimolosko. Tako dobi npr. pri iztocnici javasluk regionalnost svoje zemljepisno dolocilo v etimoloski oznaki [orij.]. Zanimiva je oznaka ideoloski neologizem (z letnico), ki je vecinoma povezana z letom 1941 in 1945, npr. doglavnik 2, krugovalnik, fiskultura itd.

Osrednja naloga slovarja je seveda pomenska razclenitev posameznih enot, razlage pomenov in njihova gradivska ponazoritev. Pri razlagah se je avtor ravnal precej svobodno in se ni dal prevec voditi trdnim vzorcem, ki navadno ustvarjajo v slovarjih utrudljivo monotonost. Tu smo prica nasprotnemu, saj je prav iz razlag mogoce razbrati veliko avtorjevo iznajdljivost in iskrivost. Glede ponazarjalnega gradiva lahko ugotovimo, da je zelo ustrezno izbrano in udarno dopolnjuje razlage, vendar ga je tudi za slovar tega obsega opazno premalo; vcasih se celo vecji geselski clanki zadovoljujejo z golimi razlagami. Tuintam pogresamo v razlagah kaksno bistveno razlikovalno prvino, npr. pri iztocnici vikendica (kuc'a u kojoj se provodi tjedni ili godisnji odmor), kjer manjka dolocilo, za kaksno hiso gre. Skoda je tudi, da graficno niso locene prave razlage od pojasnil in komentarjev glede rabe, ki ponekod nadomescajo razlago.

Posebno vprasanje je odnos med razlagami in sopomenkami. Ce bi se npr. iz slovarja hoteli pouciti, katera od stirih sopomenk faktor, cinilac, cinitelj, cimbenik je za danasnjo rabo najbolj normalna ali priporocljiva, dobimo v njem tele informacije: Vse stiri nastopajo kot iztocnice; cimbenik in cinilac imata isto razlago (ono ili onaj sto ima vazna udjela u cemu; pokretna snaga), pri cimbeniku stojijo sopomenke cinitelj, cinilac, faktor, pri cinilac pa cinitelj, cimbenik, faktor; iztocnica cinitelj nima razlage, nadomesca jo sopomenka cinilac; iztocnica faktor ima etimolosko oznako [klas. evr.] in malo drugacno razlago (sredstvo, pokretna snaga, uzrok ili uvjet cega) in sopomenke cinilac, cinitelj, cimbenik. Ker si z abecedno razvrstitvijo sopomenk ne moremo kaj prida pomagati, lahko sklepamo, da sta najbolj priporocljiva cinilac in cimbenik; cinitelj je nekoliko odrinjen (nima razlage), faktor pa je tujka.

Imenitnejsi del (vecjih) slovarskih clankov je bogata frazeologija. Frazeolosko gradivo je razvrsceno na koncu clanka v posebnem razdelku, ki ga uvaja kvadratno znamenje. navadno je pred tem se prostor za t.i. sintagmatske zveze, ki jih uvaja trikotnik. Razmejitev med razdelkoma je trdna, vendar se vcasih tudi kaj pomesa. Tako je npr. pri iztocnici cijena zveza pristupacna cijena navedena za trikotnikom, pri iztocnici pristupacan pa so pristupacne cijene dobile frazeolosko vrednost (navedene so za kvadratom).

Ceprav je hvalevredna kolicina in raznovrstnost tega gradiva, je manj razveseljiva njegova predstavitev in obdelava. Tezko si je razloziti, zakaj avtor ni poskrbel za vecjo sistematicnost in vsaj najnujnejso uskladitev; prav neverjetno je, da se je to zgodilo v hrvaskem slovaropisju, ki se v zadnjem casu prav na frazeoloskem podrocju v teoriji in praksi lahko ponasa s pomembnimi dosezki (prim. Antica Menac (red.), Rusko hrvatski ili srpski frazeoloski rijecnik 1, 2, Zagreb 1979, 1980; Josip Matesic', Frazeoloski rjecnik hrvatskoga ili srpskog jezika, Zagreb 1982). Tudi sicer so se standardi za obdelavo frazeologije v slovarjih zelo poostrili (prim. Harald Burger, Phraseologie in den Wörterbüchern des heutigen Deutsch, Germanistische Linguistik 1-4/1982, 13-66; Jürgen Petermann, Frazeologija v Slovarju slovenskega knjiznega jezika 1-4, Obdobja 8, 301-310, Ljubljana 1988). Gre predvsem za dolocitev izhodiscne oblike t. i. frazemov, ki naj v slovarju ostanejo enaki na vseh mestih, kjer se pri nosilnih besedah navajajo; prav tako morajo biti tudi razlage za iste frazeme identicne. V slovaropisni praksi se je pokazalo, da so ta nacela komajda stoodstotno uresnicljiva, vendar se temu idealu slovaropisci z mocnejsim izrocilom (in racunalnisko podporo) poskusajo priblizati.

Glavne pomanjkljivosti Anic'evega slovarja v obmocju frazeologije je mogoce strniti v nekaj tock: 1. pogosto so iste fraze navedene v razlicnih dolzinah, kar pomeni, da obsezejo tudi eno ali vec prvin, ki so v resnici proste (nezrascene); 2. glagolska oblika v frazi je na enem mestu osebna, na drugem nedolocna; 3. fraza je pri eni iztocnici v oklepaju razsirjena z drugimi sestavinami, pri drugi ni; 4. pregibne sestavine ne nastopajo povsod v isti obliki; 5. razlage istih fraz so si na razlicnih mestih sicer podobne, niso pa enake; 6. fraze so vcasih navedene pri vseh nosilnih besedah, pogosto tudi ne.

Nekaj primerov za ponazoritev razlicnih obravnav. Pri VEZATI ima fr. biti vezanih ruku razlago nemati slobodu odlucivanja, pri RUKA je ista fr. razlozena z biti ovisan o kome, biti ogranicen u raspolaganju cime, u djelovanju; najbrz je tudi glagol biti mogoce zamenjati, saj ga sicer ne bi mogli ponoviti v razlagi. Pri RUKA ima druga fr. obliko na dohvat ruke (vrlo blizu), pri DOHVAT pa biti na dohvat ruke (biti posve blizu); bolj zapleten je primer s fr. brojiti zvijezde (gubiti vrijeme u dokolici) pri ZVIJEZDA, ki jo zaman iscemo pri glagolu brojiti, saj ga v slovarju sploh ni. Sele pri glagolu BROJATI najdemo fr. brojati zvijezde, vendar z dvojno razlago: a. dosadzivati se od nerada, b. osvjesc'ivati se nakon jakog udarca. Ali velja razlaga b. tudi za BROJITI? Pri pridevniku SUH je navedena fr. osjec'ati se kao riba na suhu (osjec'ati se vrlo neugodno i nesigurno), pri RIBA je njena oblika bistveno spremenjena: kao riba na suhom (u neprilici, bespomoc'no, ne snalazec'i se); spet se v razlagi ponovi glagol osjec'ati se, kar pomeni, da je zamenljiv. Tudi na suhu : na suhom ni vezano na eno ali drugo obliko fr. Fr. sutjeti kao riba (ne progovoriti ni rijeci, biti kao nijem) dobi pri sutjeti obliko suti kao zaklan (kao zaliven, kao riba) - (ne prica ono sto mu je povjereno, zna SUTJETI, ne zeli govoriti, ne odaje se). Ni jasno, ali je nedolocnik zamenjan s 3. osebo slucajno in, ali je drugacna razlaga zaradi dodatnih prvin v fr. Vcasih bo prisel uporabnik v zadrego zaradi razlicnih vrednostnih oznak pri istih frazah. Pri LEDINA ima fr. zabosti nosom u ledinu oznako derogativno (poginuti na bojnom polju), pri ZABOSTI je njena oblika malo spremenjena; zabosti nos u ledinu (zemlju), ima pa oznako ironicno (pasti u ratu u znacenju besmislene pogibije). Od cesa naj bi bila odvisna razlicnost oznak? Pri tretji nosilni besedi NOS te fr. ni, tako da nadaljnje preverjanje ni mogoce. V nekaterih primerih so nedoslednosti precej zakrite. Tako je pri dovrsniku PROGLEDATI (nedov. je proglédati) fr. progledati (komu) kroz prste pravilno razlozena z dovrsnikom (postupiti blago, popustljivo prema komu), medtem ko je pri PRST enaka oblika fr. razlozena z nedovrsnikom (biti popustljiv prema komu). Da bi slo v tem primeru za nedov. proglédati ni z nicimer nakazano. Pri GLEDATI sta spremenjeni fr. in razlaga: gledati kroz prste (kome) - biti previse popustljiv prema kome. Itd.

Omenil sem ze, da je v slovarju prevec tehnicnih oz. tiskarskih spodrsljajev. Spredaj v seznamu okrajsav niso navedene vse, ki jih srecamo v slovarju, med jeziki manjkata npr. ruscina in nizozemscina, oznake niso zmeraj enako okrajsane (deprec., deprec, depr.), oznaka pren. nastopa dvakrat, prvic pojasnjena kot preneseno znacenje/prijenosno znacenje, drugic samo kot preneseno; oznaka m je razlozena kot muski rod, nom. jd na suglasnik o/e, posevni tisk se je vcasih prikradel namesto pokoncnega. Precej motijo tiskarske napake v besedilu o konceptu slovarja, npr. zovemu nam. zovemo (877), upravno nam. upravo (881), samopouzan nam. samopouzdan (883).

Rjecnik hrvatskoga jezika je kljub nastetim pomanjkljivostim veliko leksikografsko dejanje; avtor Vladimir Anic' je moral zbrati in razcleniti in ovrednotiti izredno tezavno in raznoliko jezikovno gradivo, ki ustvarja podobo sodobnega hrvaskega knjiznega jezika. Nalogo je resil izvirno in elegantno, zeleti je le, da bi za novo izdajo usklajevalno nacelo ucinkoviteje delovalo.

Opombe

^*

Vladimir Anic', Rjecnik hrvatskoga jezika, Novi Liber, Zagreb 1991, 887 str.