Kersnikova Kmetska smrt: med historizmom in nastavki secesije

Dejali smo, da je bil stari Planjavec se trden moz; zató mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo jednemu izmed treh sinov, ali pa kakor se je bilo ze zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hiso; saj je imel tudi hcer, ki je bila ze za mozitev. Stari je hotel se sam delati in skrbeti, dokler je bilo kaj moci. Le nekaj ga je storilo casih cemernega in zamisljenega; od mladosti ze je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli, ni domá, ni v cerkvi, ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stojec, ne, ako je sel po ozki brvi, drzeci cez bliznji potok. Bôzje ga je metálo, ceprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

»Ubil se bodem ali bodem utonil!« dejal je casih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodusno hodil cez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. »Kakor mi je namenjeno!« tolazil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.¹

1.0   Uvodni del Kersnikovega pripovednega besedila Kmetska smrt kaze nekatera razpoznavna znamenja historisticne zgradbene sheme, in sicer retoricnega dispozicijskega pojava preseganja celote (del besedila se cleni v zacetek, sredo, konec in presezni clen) oziroma razlicice pateticne amplifikacije (pojav sem podrobneje opisal v razpravi Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero²).

1.1   Uvodni tezni del predstavlja prva poved --- Stari Planjavec je bil se trden moz, dasi je gospodaril ze nad trideset let na svojem lepem, obsirnem posestvu --- njegovo ponovitev (tudi v besediscu, kar jo retoricno se posebej razvidno zaznamuje) pa del prve povedi v drugem odstavku --- Dejali smo, da je bil stari Planjavec se trden moz /.../. Antiteticni del uvaja del tretje povedi v drugem odstavku --- de nekaj ga je storilo vcasih cemernega in zamisljenega; od mladosti ze je imel bolezen /.../ --- z njim pa je napovedan tudi ze pripovedni zaplet (tematska kategorija, znacilna za narativni oziroma pripovedni potek teme).³

1.2   Zgradbeno shemo »kazi« nastevalni del, ki ga zacne del druge povedi v prvem odstavku --- Zivljenje njegovo (klasicna retoricna inverzija levega prilastka, op. T. S.) je teklo, kakor tece pac veliki vecini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju /.../. Pomen tega dela druge povedi namrec ni v nobeni razvidnejsi vzrocno-posledicni zvezi s pomenom teznega stavka v prvi povedi Stari Planjavec je bil se trden moz /.../, kakor je to se na primer v Tavcarjevem Kobiljekarju;⁴ oba uvoda --- poleg splosne sheme --- povezuje tudi opisni potek⁵ delne teme⁶, ki jo pri Kersniku predstavlja omenjeni del druge povedi v prvem odstavku, pri Tavcarju pa tretja poved v prvem odstavku (In brez sale vam recem, da tedaj v vsej dolini ni bilo takega selisca, kakor je bilo Kobiljekarjevo).

1.2.1   Nastevalni del uvoda zacenja del druge povedi v prvem odstavku Zivljenje njegovo je teklo, kakor tece pac veliki vecini, da ne vsakemu kmetskemu gospodarju, in to je --- kakor smo pravkar omenili --- delna tema, ki jo naslednje povedi opisno razvijajo. Za nase razpravljanje je posebej pomembno novorenesancno oblikovanje naslednjega dela nastevalnega besedila, za katero sta znacilni predvsem ornamentalno dvoclensko clenjenje in diareza. Graficno preoblikovan se glasi takole:

/.../ v prvi mladosti »pol joká, pol smehá«,
potem v mladeniskih letih domá dela toliko, kolikor je ravno treba;

ob zegnanji in ob semánjih dnéh malo vec vina v glavo,
ponoci pa malo vasovanja in malo tepéza;

na to pride zenitev, in svoje gospodarstvo,
in z njo in z njim vred ---
skrbí, pa dela vedno vec in vec;

kako nedeljo ali praznik zvecer romata
se polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko,
pa cez noc je vse prespano,
vse veselje,
vse hripávo petje,
vse zabavanje,
in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek.

Takó pride starost in z njo zelja po pocitku.

Sin je dorasel;
suce se ze v drugem oddelku ónega kolobarja, katerega zavrsé vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba;

sedaj, ob zegnanji ze plese in daje za vino, in tepel se je tudi ze nekolikokrat; da tudi vasuje, to se razumeje samó ob sebi.

Temu sínu torej se izbere nevesta, zena,
stari pa léze k pocitku:
najprej v kot za siroko vedno toplo pec,
a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtic okrog bliznje cerkvice svetega Marka.

Zanimivo je, da Kersnik v obravnavenem delu besedila uporabi zares klasicno nestavcno dvojno formulo le enkrat --- pridelek in imetek --- (mimogrede naj opozorim na zvocno podobo obeh clenov, asonanco, ki historisticnost se poudarja), blizu so ji primeri z anaforicno ponovitvijo besede ob binarnih clenih --- ob zegnanji in ob semánjih dnéh, malo vasovanja in malo tepéza --- (brez veznika »pol joká, pol smehá«) in z antonimicnima prilastkoma --- polna steklenica in prazen kozarec. Posebna oblika dvoclenskosti sta primera iz roke v roko (prislovno dolocilo kraja, ki zaznamuje dolgost trajanja; Kersnik je v tej zvezi preoblikoval metonimicno zvezo od zibeli do groba).

Doslednost dvoclenskega oblikovanja kaze naslednji del besedila:

/.../ na to pride zenitev, in svoje gospodarstvo,
in z njo in z njim vred ---
skrbi, pa dela vedno vec in vec; /.../.

1.2.1.2   Za Kersnikovo oblikovanje navedenega dela besedila so znacilni tudi naslednji stavki:

kako nedeljo ali praznik zvecer romata
se polna steklenica in prazen kozarec iz roke v roko,
pa cez noc je vse prespano,
vse veselje,
vse hripávo petje,
vse zabavanje,
in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek.

1.2.1.3   Posebej je treba opozoriti tudi na ornamentalno ponavljanje besed delo in skrb v sklepnih delih posameznih pomensko-skladenjskih enot --- v tretji skrbí, pa dela vedno vec in vec in v pravkar omenjeni cetrti in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek (z zamenjanim vrstnim redom obeh besed). Ce upostevamo se besedo delo v prvi enoti, potem postane razvidna pripovedovalceva teznja po ustvarjanju ritmicnega menjavanja dveh pomenskih enot - kmetovega veselja in kmetovega dela.

K slogovno zaznamovanemu monotonemu ritmu pripovedi prispeva tudi stavcna dvoclenskost, na primer prvih dveh pomensko-skladenjskih enot.

1.2.1.3   Vse nasteto skupaj s stevilnimi izglagolskimi samostalniki in glagolniki, enodelno neglagolsko zgradbo stavkov (v prvih dveh pomensko-skladenjskih enotah) in skopo uporabo glagolov ustvarja staticno in abstraktno casovno vzdusje, tako znacilno tudi na primer za Cankarjevo ustvarjanje.

1.2.1.3.1   Pri tem je treba poudariti, da glagoli v tem delu besedila ne zaznamujejo enkratnih dejanj, ampak dejanja, ki so nekako znacilna za nacin kmeckega zivljenja nasploh. V zvezi s tem je treba uporabiti pojem habitualnosti (tudi uzualnosti), kakor ga razlaga na primer Lyons:

The term »habitual«, then, is conventionally applied by linguists to situations (and, derivatively, to the aspects that describe such situations) to which a much broader, but intuitively related, set of terms is applicable, including »customary«, »frequent«, »regular«, »usual« and even »normal«; and »iterative« or »frequentative« are commonly employed in the same sense. It is often explained: first, that the regular iteration of an event creates a series which may be represented as a unitary durative situation with many of the properties of a state, and that this accounts for certain uses of the aspects in particular languages; and, second, that, in so far as »sometimes« shades into »often« and often may appropriately used for the expression of so called timeless truths like »Cows eat grass«. We have already had occasion to comment upon the different senses that »timeless« can bear and, in particular, upon the distinction between »omnitemporal« and »eternal« and the relevance that this has to gnomic and generic statements /.../. It so happens that in many, and perhaps most, languages the same aspect is, or may be, used both for habitual situations (in the broadest technical sense of »habitual«) and in generic statements: the imperfective in Russian, the simple nonprogressive in English, the so-called aorist in Turkish, and so on. In Swahili, however, a generic and a habitual sense of »Cows eat grass« can apparently be distinguished in terms of a grammaticalized aspectual distinction /.../.¹⁰

1.2.1.4   Nadaljnje kmetovo zivljenje s smrtjo vred pripovedovalec ubeseduje v drugem delu navedenega nastevalnega dela besedila:

Takó pride starost in z njo zelja po pocitku.

Sin je dorasel;
suce se ze v drugem oddelku ónega kolobarja, katerega zavrsé vsi gospodarji na Planjavi od rojstva do groba;

sedaj ob zegnanju ze plese in daje za vino, in tepel se je tudi ze nekolikokrat;
da tudi vasuje, to se razumeje samó ob sebi.

Temu sínu torej se izbere nevesta, zena,
stari pa léze k pocitku:
najprej v kot za siroko vedno toplo pec,
a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtic okrog bliznje cerkvice svetega Marka.

/.../ stari pa léze k pocitku:
najprej v kot za siroko vedno toplo pec,
a potem skoro, skoro venkaj v hladen vrtic okrog bliznje cerkvice svetega Marka.

Med tema pomensko-skladenjskima enotama stoji del besedila, ki ponavlja --- tokrat pri kmetovem sinu --- drugi oddelek ónega kolobarja, katerega zavrsé vsi gospodarji na Planjavi od rojstva od groba --- kar poudarja vecno obnavljane zivljenja (primerjaj Kersnikova Mackova oceta v Ljubljanskem zvonu 1886). Zanimivo je, da oba dela besedila, ki ubesedujeta drugi oddelek kmetovega zivljenja, zdruzujejo ponovitvi besedne zveze ob zegnanji in besede vino ter razvezovanje izglagolskih samostalnikov vasovanje in tepéz v stavku ponoci pa malo vasovanja in malo tepéza v glagole vasovati in tepsti se v pomensko-skladenjski enoti, ki ubeseduje drugi oddelek kmetovega zivljenja, kar z drugimi besedami pomeni prehod od abstraktnega staticnega opisovanja lastnosti k zametku zgodbe (prav táko jezikovno moznost --- samo v obrnjenem smislu --- je izrabljal tudi Cankar, prim. poved iz Moza pri oknu: Zavili so ga v umazane cunje, kjer je brcal in krical... takrat so mu brcanje in kricanje se ni zdelo neumno.¹³). Seveda pa je tudi za oblikovanje tega dela besedila znacilna habitualnost.

2.0   Drugi odstavek Kmetske smrti vsebuje ponovitev trditve iz zacetnega stavka v prvi povedi Kersnikovega besedila, njeno utemeljitev in antiteticni del ter se s tretjim odstavkom vred glasi:

Dejali smo, da je bil stari Planjavec se trden moz; zató mu ni hodilo na misel, prepustiti posestvo jednemu izmed treh sinov, ali pa kakor se je bilo ze zgodilo na Planjavi, vzeti zeta v hiso; saj je imel tudi hcer, ki je bila ze za mozitev. Stari je hotel se sam delati in skrbeti, dokler je bilo kaj moci. Le nekaj ga je storilo casih cemernega in zamisljenega; od mladosti ze je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli, ni domá, ni v cerkvi, ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stojec, ne, ako je sel po ozki brvi, drzeci cez bliznji potok. Bôzje ga je metálo, ceprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

»Ubil se bodem ali pa bodem utonil!« dejal je casih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodusno hodil cez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. »Kakor mi je namenjeno!« tolazil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.

2.2   Za nase razpravljanje je pomembna poved Stari je hotel se sam delati in skrbeti, dokler je bilo kaj moci, ki koncuje utemeljevalni del. V njej sta kot dvojna formula zdruzena nedolocnika delati in skrbeti, ki vzpostavljata besedilno koherenco z izglagolskima samostalnikoma delo in skrb v ze razclenjenem nastevalnem delu: skrbí, pa dela vedno vec in vec, in delo je zopet tu in skrb za pridelek in imetek. Ocitno torej je, da pripovedovalec oblikuje besedilo z razvijanjem v retoricno dvojno formulo oblikovanih pomenov, ki jih z besedotvornimi in skladenjskimi posegi ves cas izrazno spreminja (v primeru besede skrb izrablja tudi njene slovarske odtenke).

2.3   Prav dvojna formula v pravkar obravnavani povedi, ki koncuje utemeljevalni del besedila v drugem odstavku, pomeni tisto oblikovno pripono, ki ga povezuje z naslednjim, antiteticnim. Prva poved antiteticnega dela se namrec zacenja s stavkom, ki prav tako vsebuje pridevnisko dvojno formulo: Le nekaj ga je storilo casih cemernega in zamisljenega; /.../.

2.4   Glavna znacilnost antiteticnega dela uvoda je zapletena retoricna zgradba. Njegova graficno preoblikovana podoba je naslednja:

Le nakaj ga je storilo casih cemernega in zamisljenega;

od mladosti ze je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala,

a gotovo ni bil nikoli,
ni domá,
ni v cerkvi,
ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stojec,
ne, ako je sel po ozki brvi, drzeci cez bliznji potok.

Bôzje ga je metálo, ceprav ne pogostokrat,

ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

2.4.2   Za ostali del navedenega dela besedila je znacilna sicer nepopolna ponovitev nekaterih celotnih stavkov, v cemer lahko vidimo se eno obliko slogovnega nacela dvoclenskosti.

Del prve povedi od mladosti ze je imel bolezen, samó ob sebi ne nevarno, ki se tudi ni pogostoma pojavljala, a gotov ni bil nikoli /.../ se namrec bolj ali manj sinonimno ponovi v drugi povedi Bôzje ga je metálo, ceprav ne pogostokrat, ali kakor smo rekli, gotov ni bil nikdar.

2.4.3   Posebej je treba opozoriti na znacilno historisticno formo, diarezo, v drugem delu prve povedi, katere nastevalni del siri prvo poved in hkrati locuje pravkar omenjeni ponovitvi delov povedi:

/.../ a gotov ni bil nikoli,
ni domá,
ni v cerkvi,
ne, ako je nakladal voz sená, vrhu njega stojec,
ne, ako je sel po ozki brvi, drzeci cez bliznji potok.

2.5   Nas razmislek o uvodu Kersnikove Kmetske smrti ne bi bil popoln, ce ne bi razclenili se tretjega odstavka besedila:

»Ubil se bodem ali pa bodem utonil!« dejal je casih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodusno hodil cez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. »Kakor mi je namenjeno!« tolazil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom.

Kljub vsemu pa se pripovedovalec se ne odreka dvoclenskemu nacelu oblikovanja pripovedi. Lep zgled sta ze stavka v premem govoru: »Ubil se bodem ali pa bodem utonil!«, pri cemer je treba posebej opozoriti na retoricno hiazemsko razvrstitev pomoznikov (s starinsko podaljsano obliko) in opisnih deleznikov v obeh prihodnjikih.

Tako nacelo obvladuje se del tudi iz dveh locno prirejenih stavkov sestavljene povedi, v katerega je vkljucen omenjeni premi govor: /.../ toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodusno hodil cez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila. Spregledati ni mogoce niti iz dveh sinonimnih prislovov (mirno in ravnodusno) sestavljene dvojne formule v prvem stavku. Posebej je treba omeniti tudi hiazemsko razvrstitev posameznih stavkov v obeh delih obravnavane povedi, ki jih druzi pomenska blizina (hiazem je retoricna figura, s katero je mogoce doseci vecjo razvidnost pomenov, pa tudi obcutek sklenjenosti posameznih manjsih ali vecjih enot besedila¹⁸, zato ni mogoce spregledati, da se pojavlja v sklepnem delu uvoda). Tako je na prvem mestu v premem govoru stavek Ubil se bodem, ki je pomensko povezan z drugim glavnim stavkom v drugem delu iste povedi ali pa lézel na streho, skupaj pa stojita stavka ali pa bodem utonil in toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodusno hodil cez brv.

2.5.1   Da Kersnik premisljeno ornamentalizira svojo pripoved, kaze tudi ponavljanje besednega gradiva, s katerim gradi razvidno koherenco besedila. Tako stojita v drugem odstavku stavka ne, ako je nakladal voz sená /.../, ne, ako je sel po ozki brvi, /.../, v tretjem toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodusno hodil cez brv, ali pa lézel na streho (obe povedi povezuje besedno gradivo z besedo brv), tretjega in cetrtega pa povezuje Planjavcevo popravljanje strehe (cetrti odstavek se glasi: Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova --- menda tretjic v dveh dnevih --- ogledoval ogla rébra na slamnati strehi svoje hise.¹⁹).

2.5.2   Iz tega je ze mogoce slutiti se eno znacilnost Kersnikovega oblikovanja pripovedi, in sicer razvidno stopnicasto priblizevanje jedru pripovedi, ki ga ustvarjajo tudi druga jezikovna sredstva. Primerjati je treba na primer prvo poved v tretjem odstavku »Ubil se bodem ali pa bodem utonil!« dejal je casih, toda navzlic temu je vendar mirno in ravnodusno hodil cez brv, ali pa lézel na streho, kadar je bilo treba popravila in cetrti odstavek Bilo je jeseni, ko je stari Planjavec znova --- menda tretjic v dveh dnevih --- ogledoval gola rébra na slamnati strehi svoje hise. Pozorni moramo biti predvsem na casovno perspektivo, ki jo izrazajo prislovna dolocila casa. V tretjem odstavku je cas se precej nedolocen (habitualnost!) --- njegovi izrazili sta casih in kadar je bilo treba popravila --- v drugem odstavku je nedolocenost casa izrazena s prislovnim dolocilom casa nikoli v povzemalnem delu diareze), v cetrtem, ko zacenja glavno temo Kmetske smrti in sicer Planjavcevo smrt, pa je cas konkretneje dolocen --- jeseni, menda tretjic v dveh dnevih. Upostevajoc vsebino drugega, tretjega in cetrtega z naslednjimi odstavki lahko recemo, da se pripovedovalec dovolj razvidno obotavljaje priblizuje jedru pripovedi (prim. tudi antiteticni del uvoda, kateremu je denotat bozjast izrazen z zaporedjem besed nekaj --- bolezen --- bôzje), kar kaze sledove barocnega oblikovanja.

3.0   Kersnikovo slogovno oblikovanje v sliki Kmetska smrt sem ze v naslovu oznacil z besedno zvezo med historizmom in nastavki secesije.

3.1   Uvodni del besedila obvadujejo se razvidni sledovi pateticne amplifikacije s stevilnimi drobnimi historisticnimi oblikami, pa tudi konec je se cisto historisticen in ne more skriti oblikovne sorodnosti s Stritarjevim oblikovanjem, predvsem v nizu petih dvojnih formul, sestavljenih iz nasprotnopomenskih pridevnikov in poliptoticnega oziroma derivacijskega ponavljanja besedisca:

Sedaj zivi Antonov ród na Planjavi; trd in mehák, surov in nezen, krepák in zdelan, samogolten in dobrosrcen, dober in slab --- kakor si ga ogledas. Pa kadar mrjó ti ljudje --- jaz sem jih ze videl mréti --- smrti se ne bojé!²⁰

»Kakor mi je namenjeno!« tolazil se je potem z ónim fatalizmom, ki ga je toliko med kmetskim ljudstvom. (Poudaril T. S.)

3.2.1   Zanimivo je, da se je ob prevesanju 19. v 20. stoletje v slovenskem pripovednistvu vedno bolj krepilo sicer ze v renesansi znano adicijsko nacelo oblikovanja, kateremu se ni izognilo niti oblikovanje skoraj pridizno eksempelske jedrne zgodbe Planjavceve smrti, in sicer zlasti v delu oblikovanja kmetove oporoke.

4.0   Vsa ta spoznanja je sedaj treba poglobljeno premisliti in Kersnikovo jezikovno oblikovanje, kakor se kaze v Kmetski smrti, smiselno umestiti v slogovni razvoj slovenskega pripovednistva druge polovice 19. stoletja --- in sicer prav v tisto obdobje, ko se je ob poznem historizmu prebujala ze secesija in se napovedovala moderna.

4.1   Ugotovljeno je bilo, da je umetnost v obdobju historizma (ki se je zacelo v drugi polovici 18. stoletja, doseglo svoj vrh v 19. stoletju in izzvenevalo se v 20. stoletju) obvladovala dvojna struktura. Tako je na primer v arhitekturi stavbna naloga razpadla na v prejsnjih obdobjih zdruzeni sestavini --- na stvarni, prakticni namen (funkcijo) in pomen, ki se je izrazil v obliki historisticnega sloga. Pri tem je treba upostevati epohalno novost, ki je zaznamovala ves nadaljnji umetnostni slogovni razvoj --- in sicer pluralizem historisticnih slogov. Izbira ustreznega, po preteklem slogovnem obdobju zgledujocega se »sloga« je bila simbolicno dolocena in je pomenila nekaksen komentar, ki je izrazal mescansko ideologijo.²² Tudi raziskovalci slovenske besedne umetnosti obravnavanega obdobja bolj ali manj eksplicitno potrjujejo obstoj dvojne strukture. Za slovensko besednoumetnostno oblikovanje je po Pogorelcevi ze od razsvetljenstva dalje znacilen spopad med retoricno oziroma zgodovinsko (misljen je historizem) in naravno poetiko,²³ po Paternuju pa soobstajanje tako imenovanega stilnega sinkretizma (mesanice razlicnih preteklih slogov) ter folklore v razsvetljenstvu²⁴ in realisticnih prvin v 19. stoletju²⁵ (sem je treba steti tudi Ludwigov izraz »poeticni realizem« in Celestinov »idealni realizem«). Upostevajoc ugotovitev B. Pogorelec o plasticni oblikovanosti slovenskih realisticnih besedil, ki je dosezena s kontrastno postavitvijo obeh pripovedi, o dogajanju in o komentarju, na pripovedno ravnino, pri cemer so prehodi z ravnine na ravnino navadno nakazani z jezikovnimi sredstvi,²⁶ in Kmeclova spoznanja o slovenskem romanu druge polovice 19. stoletja kot glasniku zmagujoce mescanske ideologije (Matjaz Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, 1981), je bila postavljena trditev, da historisticna oblikovanost v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja zadeva predvsem ravnino komentarja, ki na razlicne nacine izraza tako imenovani mescanski subjekt pripovedovalca --- oziroma, splosneje receno, ideologija slovenske mescanske druzbe --- oblikovanje ravnine dogajanja pa je mnogo bolj odprto nacelom naravne poetike.²⁷

4.1.1   Klasicna zgleda historisticne uporabe retoricnega dispozicijskega preseganja celote oziroma razlicice pateticne amplifikacije (pogoste prvine na primer barocnih pridig) sta na primer uvodni del Jurcicevega Klostrskega zolnirja (1866), ki konotira ideologijo zgodnjega kopicenja slovenskega narodnega kapitala,²⁸ in uvodni del Kersnikovega Ponkercevega oceta (1882), ki konotira nacelo tako imenovane eticne izravnave, po Kmeclu metafizicni mit, ki je bil ena glavnih znacilnosti ideologije mladega slovenskega mescanstva.²⁹ Za oba uvoda so znacilni se argumentni potek teme³⁰ (v neuvodnih delih besedil prevladuje seveda narativni potek tem), poudarjen retoricni ucinek presenecenja, dosezen s preseznim antiteticnim clenom pateticne amplifikacije in ob pomoci persvazivnih retoricnih postopkov,³¹ in za secesijo oziroma moderno izredno pomembna habitualnost glagolskega dejanja.

4.2   Umetnik je v obdobju historizma postajal vedno bolj svoboden, saj je v skladu s svojim umetnostnim hotenjem lahko bolj ali manj svobodno izbiral med prvinami razlicnih preteklih slogov, pa tudi med preteklimi umetniskimi oblikami (socioloska podlaga historizma je vzpon mescanstva in njegova vera v cloveski razum v drugi polovici 18. stoletja, filozofska pa avtonomizacija cloveka, ki je postajal neodvisen od vrhovne nadnaravne instance, boga).

Prebujeno subjektivnost ustvarjanja je umetnik v nadaljnjem umetnostnem razvoju vedno bolj stopnjeval. Tako je secesija vsaj programsko skusala pretrgati vse zveze s preteklimi zgodovinskim slogi in torej tudi s historizmom. Vendar tudi slovenska pripovedna (pa tudi pesemska) besedila kazejo, da je tako razvezovanje potekalo postopoma in ob izkoriscanju oblikovalnih moznosti, znanih ze v historizmu.

4.2.1   Analize nekaterih najpomembnejsih Kersnikovih kratkih pripovednih besedil iz Kmetskih slik kazejo, da se je v zacetku devetdesetih let 19. stoletja uvodni, komentatorski del slik zacel po obsegu siriti, zgodbeni oziroma dogajalni pa krciti --- v Ponkrcevem ocetu(1882) je v pateticni amplifikaciji oblikovan uvod dokaj kratek (podobno kot v Jurcicevem Klostrskem zolnirju), v Kmetski smrti (1890) je razrahljana in dokaj preoblikovana pateticna amplifikacija zajela ze razmeroma velik del pripovedi, v Mamonu (1891) pa kar dva uvoda --- novorenesancni in novobarocni --- sestavljata ze skoraj polovico besedila. V tej teznji Kersnikovega oblikovanja moramo videti predhodnistvo moderne in obenem dovolj trdno potrdilo trditve B. Pogorelec o stapljanju komentatorske in dogajalne pripovedi v pripovedni ravnini v moderni,³² kar je posledica novega pojmovanja umetnosti: Umetnik ne slika zunanjega, predmetnega sveta in ne izraza, komentira tega sveta, pac pa je predmet njegovega oblikovanja njegovo lastno razmerje do sveta in zivljenja, ki ga zivi.³³

4.2.2   Eden najbolj drznih jezikovnih oblikovalskih eksperimentov v Kmetski smrti, ki pomeni ze odlocen korak v secesijo, je povezan s habitualnostjo: Kersnik je iz za besedilo pomembnega opisa znacilnega kmetovega zivljenja tako rekoc izgnal glagole, jih nadomestil z izglagolskimi samostalniki in glagolniki ter skupaj z neglagolskimi enodelnimi stavcnimi strukturami ustvaril staticno in abstraktno casovno nedolocljivo vzdusje, tako znacilno za Cankarjevo oblikovanje. Da se je Kersnik dobro zavedal svojega jezikovnoslogovnega eksperimenta, dokazuje razvezovanje izglagolskega samostalnika in glagolnika v glagol (tepez -> tepel se je, vasovanje -> vasuje) v neposredno sledecem opisu zivljenjske poti kmetovega sina, ki je popolnoma podobna ocetovi. Analize slovarjev posameznih slovenskih pripovednih besedil v 19. stoletju potrjujejo misel o Kersnikovem secesijskem eksperimentu, saj se proti koncu stoletja (teznja pa se nadaljuje tudi v 20. stoletju) samostalnik kolicinsko krepi, glagol pa slabi: prevladovati so zacele nominalne besedne zveze ali strukture, kar vnasa v besedila vecji vtis abstraktnosti. Pred raziskovalce se zato postavlja tezavna in obsezna naloga slogovnega stavcnega opisa slovenskih umetnostnih besedil obravnavanega stoletja.

4.2.3   Drugi izredno pomemben eksperiment v jezikovnem oblikovanju v Kmetski smrti je poudarjena ornamentalizacija uvodnega dela besedila, kar je v osemdesetih letih 19. stoletja s ponavljanjem pripovednih enot mogoce zaslediti tudi na primer pri Tavcarju --- manj v Trzacanu (1882), izraziteje pa v Gricarjevem Blazetu (1888), od devetdesetih let dalje pa je postala ena najpomembnejsih prvin Cankarjevega ustvarjanja in sploh moderne.³⁴

4.2.3.1   Ornamentalno oblikovanje seveda ni znacilno le za besedno umetnost konca 19. stoletja, ampak tudi ali se zlasti za tisto likovno ustvarjanje, ki ga sicer imenujemo z razlicnimi imeni --- Art nouveau, Jugendstil, moderna, secesija in podobno, ceprav je treba takoj poudariti, da je ornamentalnost bolj ali manj znacilnost historizma in seveda preteklih zgodovinskih slogov, v posebej izraziti obliki pa poznega historizma, za katerega je na primer v arhitekturi znacilna zelo svobodna raba razlicnih historisticnih vzorcev in predlog in skoraj »impresionisticno« drobljenje arhitektonskih clenov³⁵ (podobnost s Kersnikovim zdruzevanjem novorenesancenga in novobarocenga uvoda v Mamonu torej sploh ni nakljucna). Za nase razpravljanje je izredno pomembna ugotovitev, da je program novega umetnostnega gibanja v arhitekturi (velja pa tudi za druge likovne zvrsti) sicer res skusal pretrgati vse vezi s historizmom in eklekticizmom 19. stoletja in nadomestiti historisticno ornamentiko z novo, ki se je naslanjala na opazovanje narave in organskega sveta,³⁶ posamezna umetnostna dela pa mu niso vedno sledila in so ohranjala --- najpogosteje ustrezno preoblikovano --- marsikatero znacilnost velikih zgodovinskih slogov³⁷ tudi v slovenski likovni (na primer v arhitekturnem ustvarjanju Maksa Fabianija³⁸) in besedni umetnosti (na primer pri Cankarju³⁹). Vse to kaze na v marsicem skupno umetnostno hotenje obeh slogovnih usmeritev in vsaj delno potrjuje Schmalenbachovo tezo o secesiji kot koncni fazi historizma.⁴⁰

4.2.3.2   Ena najbolj opaznih ornamentalnih prvin v Kersnikovem uvodu je dvoclensko clenjenje oziroma dvojna formula, ki je bila znacilna za renesancno oblikovanje, izredno pogosto pa jo je uporabljal Cankar (primerjaj vinjetno crtico Moz pri oknu iz leta 1897). To izrazito historisticno obliko je Kersnik uporabil tudi ze v skladu z novim, secesijskim umetnostnim hotenjem: primerjati je treba le ponovitve dvojnih formul, sestavljenih iz izglagoskih samostalnikov delo in skrb in nedolocnikov delati in skrbeti, kar pomeni, da je Kersnik oblikoval besedilo z razvijanjem v retoricno dvojno formulo oblikovanih pomenov, ki jih je z besedotvornimi in skladenjskim posegi ves cas izrazno spreminjal.

Novost je tudi prepleteno ponavljanje razlicnih, tudi vecstavcnih delov besedila, s katerim Kersnik poudari nespremenljivost kmeckega zivljenja razlicnih generacij in nekako stopnicasto oblikuje prehod iz uvodnega dela besedila v zgodbeni del. S ponavljanjem je dosezen monoton ritmicni ucinek, ki je ze secesijsko semantiziran --- ali drugace povedano --- tudi oblikovna in iz nje izvirajoca zvocna ravnina izrazata glavno sporocilo slike: fatalisticno in sprijaznjeno sprejemanje vecnega krozenja zivljenja in smrti.

4.2.3.2.1   Zanimivo je, da se je ponavljanje kot oblikovni postopek (postopek je sicer prastar) v slovenskih pripovednih besedilih izraziteje uveljavilo ob koncu osemdesetih in v zacetku devetdesetih let ter moderni (primerjaj na brezobzirnem boju za obstanek temeljeci zivljenjski zgodbi starega in mladega Macka v Kersnikovih Mackovih ocetih (1886) in Tavcarjev niz zgodb V Zali (1894), ki jih zdruzuje prav tako pesimisticna misel Ljubezen nam je vsem v pogubo, tako zivali kakor cloveku). Vzroke za slogovne spremembe je treba iskati v spremenjenih druzbenih in duhovnih razmerah slovenskega mescanstva, pa tudi drugih slojev prebivalstva. Doba zdruzevalnih taborov je namrec minila, ideologija slovenskega osvajajocega mescanstva je zacela kazati tudi svoje temne plati. Umetnost je zacela izgubljati svojo zavezanost nacionalni ideji, v ospredje je stopila clovekova duhovna in moralna problematika.

4.2.3.2.2   Kersnikova Kmetska smrt v logiki slogovnega razvoja slovenskih pripovednih besedil zadnjih dveh desetletij 19. stoletja (ta pa korenini v pravkar navedenih druzbenih in duhovnih razmerah) nikakor ni osamljeno in nakljucno besedilo. Na ravni drobnih oblik je v osemdesetih letih namrec mogoce opazati vedno vecji prodor estetizacije in doslednejse retorike. Pojavljati se zacnejo tudi inverzije (ki so v sestdesetih in sedemdesetih letih bile redkejse). V tem oziru je izredno poucna druga izdaja Zorina, v kateri je Stritar v popravkih besedila uvedel vrsto inverzij, uravnovesil stevilo clenov v izokolonih, s poenotenjem glasovnih obrazil posameznih clenov dvojnih formul pa je ustvaril vecjo glasovno harmonizacijo.⁴¹

4.2.3.3   V luci vsega povedanega so popolnoma razumljivi slogovni postopki raziskovanja jezikovnih moznosti v moderni, kajti z njimi je umetnik lahko izrazal nova, vedno bolj osebna obcutja. Poleg ze omenjenih je treba opozoriti se na postopek v delu povedi /.../ stari pa léze k pocitku: najprej v kot za siroko vedno toplo pec, a potem skoro, skoro venkaj v hladni vrtic okrog bliznje cerkvice svetega Marka, ki z dodajanjem prislovnih dolocil kraja z razlicnima pomenoma aktualizira dobesedni in frazeoloski preneseni pomen besedne zveze leci k pocitku. Postopek pomeni napoved Cankarjevih --- velja pa za secesijo nasploh --- ustvarjalnih posegov v strukturo frazeologemov, ki so omogocali razvidnost njihovih pomenov in katerih eno obliko je Pogorelceva poimenovala z izrazom prenova in razbitje frazelogema.⁴²

5.0   Po vsem povedanem je mogoce docela utemeljno trditi, da je Kersnikova Kmetska smrt izredno pomembno pripovedno besedilo, ki stoji na kriziscu razlicnih slogovnih smeri, pri cemer nikakor ne smemo spregledati tiste, ki je z izrabo in preoblikovanjem nekaterih historisticnih prvin zavestno, eksperimentalno in implicitno programsko kazalo v smer secesije in s tem moderne.

Opombe

¹

Janko Kersnik, Kmetska smrt, Ljubljanski zvon, Leposloven in znanstven list, Uredil Francisek Levec, X. leto. Tisek »Národne Tiskarne«, V Ljubljani 1890, 41-42.

²

Tomaz Sajovic, Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, st. 3-4, 65-67.

³

Klaus Brinker, Linguistische Textanalyse, Eine Einführung in Grundbegriffe und Methoden, Grundlagen der Germanistik, 29, E. Schmidt, Berlin 1985, 64.

⁴

Ivan Tavcar, Kobiljekar, Zvon, ur. J. Stritar, A. Keiss in P. Horn, Dunaj 1878, 43.

⁵

Deskriptivni potek teme Brinker opredeljuje takole: Bei deskriptiven Themenentfaltung wird ein Thema in seinen Komponenten (Teilthemen) dargestellt und in Raum und Zeit eingeordnet. Die wichtigsten thematischen Kategorien sind also Spezifizierung (Aufgliederung) und Situierung (Einordnung). V: Klaus Brinker, nav. delo, 59.

⁶

Besedilno temo pojasnjuje Brinker v navedenem delu podrobneje na straneh 50-56.

⁷

Vec o dvojni in trojni formuli v podpoglavju Synonymik als Spiegel des Nominalismus v: Hans Eggers, Deutsche Sprachgeschichte, Band 2, Das Frühneuhochdeutsche und das Neuhochdeutsche, Rowohlts Enzyklopädie, Rowohlt Taschenbuch Verlag GmbH, Reinbek Bei Hamburg 1986, 103-107.

⁸

Breda Pogorelec, O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, nav. delo, str. 294.

⁹

Prim. zgled za prislovno dolocilo casa: Z osvoboditvijo se je polozaj spremenil v: Joze Toporisic, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 490.

¹⁰

John Lyons, Semantics, Volume 2, Cambridge University Press 1977, Reprinted 1978, 1979, Cambridge, London, New York, Melbourne, str. 716.

¹¹

Tomaz Sajovic, Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, st. 5, 102.

¹²

V SSKJ II je v geslu léci navedeno: vznes. zdaj je legel k vecnemu pocitku, pod ruso, v grob, v zemljo se zadnji prijatelj umrl. V: Slovar slovenskega knjiznega jezika, Druga knjiga, I-Na, nav. delo, str. 569.

¹³

Ivan Cankar, Vinjete, Zalozil L. Schwentner, V Ljubljani 1899, str. 38.

¹⁴

Joze Toporisic, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 326.

¹⁵

O tipologiji rekurence gl. Robert-Alain de Beaugrande, Wolfgang Ulrich Dressler, Einführung in die Textlinguistik, Max Niemeyer Verlag, Tübingen 1981, 57-64.

¹⁶

Joze Toporisic, Slovenska slovnica, nav. delo, str. 515.

¹⁷

Matjaz Kmecl, Mala literarna teorija, nav. delo, str. 295.

¹⁸

Heinrich Lausberg, Handbuch der literarischen Rhetorik, Max Hueber Verlag München, München 1973, 361.

¹⁹

Janko Kersnik, nav. delo, 42.

²⁰

Janko Kersnik, nav. delo, 45.

²¹

Podobno ornamentalno je oblikovan del besedila iz Kersnikovega pripovednega besedila Otroski dohtar (1887), ki se graficno preoblikovan glasi takole:
Do sedaj ji nikdar niti na misel ni prislo, da bi utegnil otroski dohtar kaj oporekati njeni ljubezni,
in to ljubezen je nosila ze dolgo, malone vse leto v svojem srci ---
a sedaj so jo varuhove besede silno preplasile.
Nikdar ga se ni videla, tega otoskega dohtarja,
in dasi je Molek nekolikokrat pripovedoval,
da je stari umrl,
in da je prisel drug v sodisce
in pozneje tudi o tem in se o drugem,
da sta se vrstila na ónem imenitnem mestu
in da je sedaj zopet nov dohtar tam ---
vendar si ni mogla poosebljevati tega pojma,
ni tako, ni drugace,
nego videla je v njem le neko skrivno, silno moc,
ki je kakor neizogibna usoda velévala z njo in z njenim imetjem.
(Podcrtal T. S.)
V: Janko Kersnik, Otroski dohtar, Ljubljanski zvon, Leposloven in znanstven list, Uredil Fran Levec, VII. leto, Tisk »Narodne tiskarne«, V Ljubljani 1887, str. 660.

²²

Karl-Heinz Klingenburg, Statt einer Einleitung: Nachdenken über Historismus, v: Historismus --- Aspekte zur Kunst im 19. Jahrhundert, Herausgegeben von Karl-Heinz Klingenburg, VEB E. A. Seeman Verlag, Leipzig 1985, 11, 14, 16-17.

²³

Breda Pogorelec, Zvrstna in slogovna razclenjenost slovenskega knjiznega jezika v obdobjih pred Presernom, Makedonski jazik, Godina XXXII-XXXIII, 1981-1982, Institut za makedonski jazik »Krste Misirkov«, Oddelen otpecatok, Skopje 1982, str. 600.

²⁴

Boris Paternu, K tipologiji realizma v slovenski knjizevnosti, v: Boris Paternu, Obdobja in slogi v slovenski knjizevnosti, Studije, Zalozba Mladinska knjiga, Ljubljana 1989, str. 77.

²⁵

Boris Paternu, nav. delo, 79, 83-87.

²⁶

Breda Pogorelec, O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga, Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, 293.

²⁷

Tomaz Sajovic, nav. delo, 64.

²⁸

Tomaz Sajovic, Historicni slogi v slovenski pripovedni prozi druge polovice 19. stoletja, Doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 385.

²⁹

Matjaz Kmecl, Rojstvo slovenskega romana, Mladinska knjiga, Ljubljana 1981, 94-95.

³⁰

Tomaz Sajovic, Historisticno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, st. 3-4, 68.

³¹

Tomaz Sajovic, Historicno oblikovanje uvodnih delov Jurcicevega pripovednega besedila Klostrski zolnir in Dezmanovega poljudnoznanstvenega besedila Notranjske gore in Cirknisko jezero, JiS, XXXVII, 1991/92, st. 5, 101.

³²

Breda Pogorelec, O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga, nav. delo, 293.

³³

Breda Pogorelec, Ivan Cankar --- vozlisce razvoja slovenske besedne umetnosti, XII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture, 5.-17. julija 1976, Zbornik predavanj, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1976, 28.

³⁴

Breda Pogorelec, nav. delo, 29.

³⁵

Nace Sumi, Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani, Mestni muzej v Ljubljani, Ljubljana 1954, 28-41. Damjan Prelovsek, Nekateri problemi raziskovanja arhitekture 19. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, Nova vrsta XIV-XV, 1978-1979, Ljubljana 1979, 221.

³⁶

Mieczysaw Wallis, Jugendstil, Verlag Arkady, Warschau 1974, 172.

³⁷

Mieczysaw Wallis, nav. delo, 208-211.

³⁸

Nace Sumi, nav. delo, 32-35, 41.

³⁹

Breda Pogorelec, O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga, 294-295.

⁴⁰

Renate Wagner Rieger, Pozni historizem in secesija, S simpozija v organizaciji Narodne galerije v Ljubljani in Avstrijskega kulturnega instituta v Zagrebu. Nasi razgledi, leto XXVII, st. 9 (632), 12. V. 1978, 282.

⁴¹

Tomaz Sajovic, Historicni slogi v slovenski pripovedni prozi druge plovice 19. stoletja, nav. delo, 389.

⁴²

O moderno znacilnem postopku »razbijanja« frazeologemov je prva pisala Breda Pogorelec v ze omenjeni razpravi O dveh znacilnostih Cankarjevega sloga, 298. Primerjaj se Tomaz Sajovic, Poskus skladenjsko-pomenskega dolocanja Cankarjevega slogovnega razvoja, Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, knjizevnosti in kulturi, Obdobja 4, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1983, 243-271, in se zlasti Erika Krzisnik-Kolsek, Frazeologija v moderni, Magistrska naloga, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 1988.