Otroski govor

1  Teorije o razvoju govora

Veliko teorij govornega razvoja se je nabralo, odkar se razvoju otroskega govora posveca vec pozornosti, vendar nobena od njih ne ponuja odgovorov na vsa zastavljena vprasanja. Na eni strani se je izoblikovalo skrajnostno stalisce, da je ucenje jezika nekaksen nacin urjenja, da je torej motoricna reakcija. Zagovorniki tega pogleda na ucenje jezika so mnenja, da je otroski govor najprej le posnetek govora odraslih, ki traja tako dolgo, dokler se otrok ne nauci samostojnega lastnega govora, ki je enak govoru odraslih. Pri takem ucenju jezika otrok odigra pasivno vlogo, ucenje jezika torej ni nic drugacno od drugega pasivnega ucenja ljudi in zivali. Otrokovo znanje je po tej teoriji odvisno le od jezikovnih podatkov, ki jih je slisal. Popolnoma nasproten temu je nativisticni pogled na ucenje jezika, po katerem se otrok rodi z vsemi predispozicijami za razvoj jezika. Zaradi tega se otrokovo ucenje govora razlikuje od vseh drugih oblik ucenja in poteka kot edinstven (izjemen) proces ucenja na podlagi razvijanja s predispozicijami prirojenih zmoznosti za govor.

»Predstavniki vedenjske teorije (Skinner in sodelavci) uvrscajo govor med motoricne reakcije in razlagajo ucenje govora po modelu drazljaj --- odgovor --- okrepitev (pri govoru je okrepitev vedno socialne narave) --- posplositev.«² Okrepitev pomeni, da na otrokovo sporocilo reagiramo z akcijo, npr. otrok rece Mama. Mama nato pride k otroku, se z njim pogovarja, ga poboza in mu s tem zbudi obcutek ugodja.

Skinner je svoj pogled razlozil v knjigi Verbal Behavior (1957); vecji del je posvecen jeziku odraslih, le manjsi pa se ukvarja z ucenjem maternega jezika. Skinnerjevo knjigo je leta 1959 zavrnil Noam Chomsky; v kritiki je Skinnerjevemu mehanicizmu postavil nasproti teorijo prirojene jezikovne predispozicije.

Skinner je predlagal, naj se ucenje jezika preucuje na modelu, ki se uporablja v laboratorijskih raziskavah o zmoznosti ucenja zivali. Pri tem seveda ni trdil, da lahko podgane v laboratoriju nauci govoriti, kajti zivali vedno enako uporabljajo dolocene zvoke za izrazanje custvenih stanj, kot sta npr. groza ali strah, to pa je povsem nasprotno clovekovi komunikaciji. Skinner tudi ni trdil, da se otroci naucijo jezika le s posnemanjem slisanega. Nasprotno. Poudaril je, da je jezik sestavljen iz enot, s katerimi lahko sestavimo nove kombinacije. Menil je, da ima pomembno vlogo pri ucenju jezika tudi okolje.

M. Harris in M. Coltheart³ ugotavljata, da Skinnerju ni uspelo ustvariti ustreznega modela za preucevanje jezikovnega znanja, ker je premalo pozornosti posvetil njegovim produktivnim in kreativnim znacilnostim. Neuspesen je bil tudi zato, ker ni zadostno razlozil otrokovega hitrega ucenja jezikovnih pravil, potrebnih za produkcijo in razumevanje novih povedi.

Predstavniki bioloske --- vcasih je v literaturi najti tudi strokovni izraz nativisticne --- teorije trdijo, da so govorne strukture prirojene. Ob zadostni razvitosti zivcnega sistema je za razvoj govora in spoznanja nujno tudi ustrezno socialno okolje. Otrok ze v zacetku posnema govor okolja, to pa se ne pomeni, da se je ze naucil govoriti. Tudi Chomsky in njegovi sodelavci, predstavniki generativno-transformacijske teorije, menijo, da je zmoznost za jezikovno strukturo prirojena, aktivira pa jo okolje.

Noam Chomsky daje otroku popolnoma drugacno vlogo pri ucenju govora kot Skinner. Otrok je v tem procesu po Chomskem aktiven, po Skinnerju pa ima pasivno vlogo. Chomsky v svoji kritiki Govornega vedenja ocita Skinnerju, da ni pojasnil, kako se govornik nauci uporabljati in razumevati nove besede, kar je eden izmed najpomembnejsih jezikovnih pojavov. Po mnenju Noama Chomskega ima otrok v tem procesu veliko vlogo. Od starsev in okolice namrec ne dobi sistemskih jezikovnih navodil. Nasprotno. Velikokrat slisi nepopolne in slovnicno nepravilne stavke, kajti govor ni vedno popolna slika clovekovega jezikovnega védenja. Ko govorimo, pogosto delamo napake, ki se jih zavedamo ali pa ne, zacenjamo stavke, ki jih ne koncamo, ker pozabimo, kaj smo mislili povedati. Poleg tega pa imajo nekateri predsodek, da morajo z otrokom govoriti drugace. Stavki so kratki, povedi enostavcne, ker mislijo, da jih otrok ne bo razumel, ce se bodo z njim pogovarjali v obicajnem govoru. Znacilnost takega govora, ki je »prilagojen« otroku, je tudi velika kolicina koncnih antikadenc, torej dviga glasu tudi tam, kjer to ni potrebno. V resnici pa je le tematika tista, ki se razlikuje od tematike govora odraslih. S tem vprasanjem se je v slovenskem koroskem narecju ukvarjala Herta Lausseger⁴.

Otrok si mora torej svoje védenje o jeziku skupaj s celotnim jezikovnim sistemom pridobiti na podlagi nepopolnih in nenatancnih informacij. Chomsky zato sklepa, da mora imeti clovek prirojene mehanizme (predispozicije), ki kljub nastetim tezavam zagotavljajo jezikovni razvoj. Otrok se torej rodi z dolocenimi predispozicijami za razvijanje jezikovne zmoznosti in jezikovnega znanja, kar mu omogoca, da se nauci govoriti. To znanje se nanasa na jezikovno zmoznost.⁵

Chomsky je dokazal, da je jezik najbolje opisati kot vrsto pravil. Otrokova naloga je odkriti, kaksna so ta pravila. Otrok je sposoben tvoriti svoja lastna pravila, ki so rezultat poslusanja in analiziranja govora okolja. Nato lastna pravila preizkusa na stavkih, tvorjenih na podlagi izdelanih pravil. Ta pravila so preprosta in splosna. Scasoma jih otrok preoblikuje, dokler ne razvije taksnih, ki so podlaga govora odraslih.

Iz tega sklepamo, da je ucenje jezika hipoteticno preizkusanje. Procesi, ki sodelujejo pri ucenju jezika, sestavljajo nekaksno celoto, ki pa ne more delovati brez predispozicij za razvijanje jezikovne zmoznosti. Prav to otroku pomaga pri locevanju pravilnih domnev od nepravilnih. Zmoznost govora je torej »programirana« ze pred rojstvom, znanje jezika pa je prej sad razvoja kot pa ucenja.

Stalisce Noama Chomskega pomeni napredek v teoriji o razvoju jezika, saj so pred njim trdili, da je otroski govor v zgodnjem obdobju le nepravilen posnetek govora odraslih. Chomsky pa je dokazal, da je ucenje jezika aktivno ucenje pravil.

Kognitivna teorija pa razvoj govora utemeljuje z razvojem misljenja. Jean Piaget pravi, da je razvoj misljenja pogoj za razvoj govora in ne nasprotno. O govoru razpravlja le z vidika razvoja miselnih procesov. Govor se pojavi sorazmerno pozno, okoli drugega leta, ker je nujno, da razum ustvari moznosti zanj. Po njegovem mnenju otroci na posameznih razvojnih stopnjah razumejo in izrazajo le tiste pojme, ki so se jih ze naucili z miselnimi predstavami. Meni, da se misljenje razvija neodvisno od govora in le omogoca njegov razvoj. Zaporedje govornega razvoja pri Piagetu poteka preko individualnega in egocentricnega do socialnega razvoja, pri Vigotskem pa od socialnega in egocentricnega do notranjega govora.⁶

Po nasem mnenju se jezik razvija skupaj z drugimi funkcijami v sklopu intelektualnega razvoja in socialnega delovanja.

Kljub Piagetovemu dokazovanju, da ima jezik svoje korenine v zgodnjih senzoricno-motoricnih izkusnjah otroka, kasnejsi razvoj jezika in kognitivni razvoj pa gresta z roko v roki, ne sledi nujno, da je stalisce Noama Chomskega do jezika kot odkrivanja pravil nepravilno. Vkljucuje namrec dva glavna problema, s katerima se ukvarja psiholingvistika. Prvo vprasanje zadeva mozne razlike med jezikovnim znanjem in drugimi vrstami znanja, ki so otroku dostopna, pa naj bo jezikovno znanje prirojeno ali nauceno. Drugo vprasanje pa se ukvarja z nacinom sirjenja ucenja jezika pri otroku.

2  Razvojne faze govora

Govor je pomemben za razvoj osebnosti in njeno socializacijo. Sluzi kot sredstvo osebnega izraza in kot sredstvo komunikacije. Razvoj govora lahko grobo razdelimo na dve obdobji:

• predlingvisticno (do priblizno enega leta);

• lingvisticno.

V prvem obdobju otrok razvija percepcijska obcutja za zvoke in si pridobiva prakso v artikulaciji glasov. Razvoj jezika se ne zacne sele v trenutku, ko otrok izrece prvo besedo, marvec ze ob rojstvu. Prva faza pripravlja zaznavni in govorni mehanizem za pravi govor v drugi fazi. E. in G. Kaplan⁷ menita, da gre v prvi fazi za stiri pomembne razvojne stopnje. To so:

• jok;

• gruljenje;

• bebljanje;

• izgovarjava po govornem vzorcu.

V prvih sestih oziroma osmih tednih je jok otrokova edina vokalizacija. Starsi sklepajo o pomenu joka glede na njegov kontekst. Jok je lahko glasen in kricec. Jok, ki traja dve do tri minute in postaja mocnejsi, pomeni lakoto, kratkotrajen, oster jok oznacuje jezo in bolecino, dolgotrajen in mocan jok pa trebusne krce. Lahko pomeni tudi odziv na nove osebe in nov prostor. Pomen joka razberemo iz situacijskega konteksta.

2.1.2  Gruljenje

Na zacetku drugega meseca se razvije nova vokalizacija, imenovana gruljenje, ki tudi se ni govor v pravem pomenu besede. Gre za posebno obliko komunikacije, s katero otrok sporoca, da je zadovoljen, srecen. Faza je dobila ime po posebnem zlogu gr, gr, ki ni znacilen samo za zdrave, ampak se pojavlja tudi pri gluhih otrocih, ki so se rodili gluhim in gluhonemim starsem in gruljenja niso mogli slisati.

2.1.3  Bebljanje

Bebljanje, ki je povezano z igro, se pojavi okoli sestega meseca, vendar v tem casu gruljenja se ne izgine popolnoma iz otrokovega komunikacijskega sistema. »Medtem ko gruljenje vsebuje predvsem samoglasniske glasove (po podatkih nekaterih studij kar 90 %), bebljanje vkljucuje samoglasnike in soglasnike, ki jih otrok kombinira in povezuje v zloge (npr. ga, ma, ba...). Zgodnje faze bebljanja so obicajno povezane z otrokovim vzburjenjem in gibalno dejavnostjo.«⁸

Bebljanje je prva vokalizacija, ki ze ima nekaj znacilnosti pravega govora. Otrok poslusa sogovorca, ko se njegova govorna veriga pretrga, odgovori z bebljanjem.

2.1.4  Izgovarjava po govornem vzorcu

Ob koncu prvega leta starosti se vse pogosteje slisijo glasovi, ki so znacilni za otrokov materni jezik. Vecina otrok izgovori svojo prvo besedo med osmim in petnajstim mesecem, vendar besedo razumejo priblizno tri mesece prej, kot pa jo aktivno uporabljajo. Prve besede, ki jih otrok uporablja, so poimenovanja za ljudi in predmete iz neposredne blizine.

2.2  Lingvisticna faza v razvoju govora

V prvem obdobju otrok razvija percepcijska obcutja za govorjene zvoke⁹ in si pridobiva prakso v artikulaciji glasov. Druga faza, torej lingvisticno obdobje, je popolnoma povezana z misljenjem. Jezika se namrec ne moremo nauciti neodvisno od misljenja. Prva faza pripravlja zaznavni in govorni mehanizem za pravi govor v drugi fazi. Produktivna skladnja se zacenja sele mesec ali dva po hitri obogatitvi besednjaka (okoli osemnajstega do dvajsetega meseca). Morfologija se dokoncno razvije sele potem, ko otrok ze obvlada skladenjska pravila, torej po tretjem letu. Verjetno je to odvisno od narave jezika. Otroci se naucijo skladnje in drugih aspektov jezika v kontekstu verbalne interakcije med njimi in ljudmi v njihovem okolju, zlasti starsi.

A. N. Gvozdjev¹⁰ se je ukvarjal z raziskovanjem slovnicne strukture stavkov. (Kadar govorimo o strukturi stavka, uporabljamo termin stavek, sicer pa poved.) Ucenje slovnicnih struktur je razdelil na tri obdobja:

1. Od 15. do 22. meseca --- stavek je ne glede na situacijo sestavljen iz istih besed. Zaznavanja slovnicnih struktur se ni;

2. od 22. meseca do treh let --- otrok se pocasi uci slovnicne strukture stavka, veca se stevilo prostih in zlozenih stavkov;

3. od tretjega do sedmega leta --- ucenje razlicnih morfoloskih oblik.

Tudi otrokov govor poteka v casovnem zaporedju, torej v govornem toku. To kaze tudi gradivo, ki smo ga zbrali.

Razvoj govora in misljenja bomo prikazali v preglednici¹¹.

starost	vokalizacija in govor	razumevanje in odgovori	spoznavni razvoj
1 mesec	Jok, producira nekaj samoglasnikov.	Nasmeh, upadanje splosne aktivnosti; ob mocnih zvokih se preplasi in zdrzne.	Otrok se nauci obracati glavo levo in desno, da bi nasel hrano, odziva se na zvonec ali kako brenkalo.
3 meseci	Razlicen jok za bolecino, lakoto, neugodje; nekaj ponavljajocih se glasov (ga, ga); gruljenje.	Vokalno gruljenje kot odgovor na pomirjajoce glasove; nekaj imitacijskih odgovorov na govor.	Sledi predmetu, ceprav je zunaj zornega kota; prepozna mamo med drugimi ljudmi, vendar se ne ve, da ima le eno mamo.
5 mesecev	Bebljanje; vokalne igre; mnogo ponavljajocih se glasov; vsi samoglasniki; soglasniki m, k, g, b in p; glasen smeh.	Imitacijski odgovori na govor upadajo; obracanje in gledanje za glasom; prepoznavanje domacega, znanega glasu; z vokali izrazena jeza, nezadovoljstvo.	Otrok je sedaj v stiski, ko se mu prikaze opticni videz treh mater.
7 mesecev	Razlicnost v bebljanju, glasu in ritmu; ze naucenim glasovom doda d, t, n in v; govori --- pogovarja se z igracami.	Pogostejse so geste kot del vokalizacijskih odgovorov na drazljaje, na glasove v okolju pogosteje odgovarja.	Ze razume, da tudi skriti, iz vidnega polja odstranjeni predmeti se obstajajo, zato jih tudi isce.
9 mesecev	Jok, s katerim zeli zbuditi pozornost; mama, dada, baba so del vokalnih iger, ne gre za asociacijo na osebo ali objekt.	Umikanje pred tujci, pogosto kombinirano z jokom; posnema ploskanje.	Vedno jasneje se zaveda, da stvar obstaja, tudi ce je ne vidi.
11 mesecev	V povprecju uporablja eno besedo pravilno; posnema glasove in pravilno stevilo zlogov; malo joka.	Razume ne, ne; odgovarja na pa, pa in podobno z ustreznimi kretnjami.	Zacne uporabljati prve besede kot simbole.
1-2 leti	Vec nerazumljivega govora; napredek v artikulaciji; govor je telegrafski; lahko ze povezuje dve besedi.	Pri dveh letih prepozna 150-300 besed; pravilno odgovarja na stevilne ukaze, kot so sedi, pridi...	Otrok misli, da vsakdo vidi stvari tako kot on (ko si pokrije oci in ne vidi, misli, da ga tudi ti ne vidis).
2-3 leta	Poskusa z novimi glasovi, vendar artikulacija zaostaja za besednjakom; 50%-57% besed je razumljivih; pogosto izpusca zadnji soglasnik; zlobudranje pocasi upada; ze uporablja kategorije casa.	Pri treh letih razume 800-1000 besed; odgovarja na razlicne ukaze, ki vsebujejo predloge na, pod, gor...	Napredek v sposobnosti klasifikacije razlicnih predmetov glede enega ali vec pripadajocih kriterijev.
3-4 leta	Razumljivost povedanega je blizu 100%; pogosto pomanjkljiva artikulacija l in r; uporablja tri do stiri besede v stavku, pojavljajo se tudi ze vecstavcne povedi; obvlada da-, saj- in ce- stavke.	Prepozna mnozino, spol, pridevnike: razume sestavljene stavke.	Ceprav otrok dojame, da na zunaj ocitna sprememba necesa (voda in led) ni resnicna sprememba, najveckrat ne razume, zakaj je tako.
4-6 let	Sintaksa je ustrezna pri sestih letih; sestavlja pretezno pet- do sestbesedne stavke; tekoc govor; lahko izraza casovne odnose.	Razume 2500-3000 besed; sledi navodilom, ki vsebujejo 3-4 aktivnosti.	Predstavlja si lahko niz akcij; po spominu lahko reproducira niz dejavnosti, ki so potekale v preteklosti.

2.2.1  Prve besede

Prve besede so besede iz najvec dveh zlogov, posebna sta njihov pomen in nacin uporabe oziroma funkcija. Stevilo besed po tretjem letu zelo hitro raste, saj se otrok nauci tudi do 500 besed na leto. Rast besednjaka ni nepretrgana, saj se nekatere od znanih besed z leti tudi izgubljajo. Razlika med besednim zakladom odraslega cloveka in otroka ni le kolikostna, marvec tudi kakovostna.

Prve otrokove besede so samostalniki, kajti otrokovo besedilo je odziv na konkretni svet. Z njim poimenuje konkretne osebe in stvari. Nato polagoma vstopajo v njegov besednjak tudi glagoli in pridevniki ter clenki. Od zaimkov so najprej le vprasalni. Vidimo, da imajo med prvimi besedami najvecji delez polnopomenske besede, vendar med njimi skoraj ni prislovov in zaimkov.

V tem obdobju se otrok izraza le z enobesednimi stavki, ki so poimenovani tudi s terminom holofraze. Kognitivni razvoj mu namrec se ne omogoca organizirati vec besed v stavek, omogocena mu je le kombinacija glasov v besedah. Otroci lahko z eno samo besedo izrazajo vec informacij. Mleko lahko pomeni zahtevanje (Daj mleko.) ali pa samo poimenovanje (Glej mleko.) Odrasli in starejsi otroci si pri interpretaciji otrokovih besed pomagajo predvsem s sobesedilom, v katerem je bila beseda izrecena, pa tudi z intonacijo, s katero je bila opremljena.

Pomen otrokovih prvih besed se odmika od pomena istih besed pri odraslih. Ti odmiki so najpogostejsi v obdobju, ko otrok zacne govoriti, do priblizno dveh let in pol. Za zgodnji otroski govor je znacilno, da ne pozna nadpomenk. Prve besede so vezane na konkretne predmete ali dogajanja. Priblizno pri enem letu in pol otrok sicer odkrije simbolno funkcijo besed, spozna tudi, da imajo stvari imena, vendar je se vedno v obdobju nazornega (ikonicnega) predstavljanja. Tako kot pomen otrokovih prvih besed ni vedno prekriven s pomenom besed odraslih, tudi glasovna podoba besed pri otroku in odraslih ni identicna. Ljubica Marjanovic-Umek¹² navaja dognanja studije o »zgodnjem zaznavanju besednih glasov«, s cimer poimenuje artikulacijo glasov slovenskega glasovnega sistema, kajti »/p/ravilna izgovarjava besed temelji na zaznavanju pravih besed«¹³. Rezultati kazejo, da otrok prej razlikuje med glasovoma na zacetku besede, prej razlikuje med besedami, ki se razlikujejo v vec kot enem fonemu, in besede, ki so razlicne po samoglasnikih. O popolnem glasovnem zaznavanju lahko govorimo pri dveletnem otroku, ki pa lazje prepoznava besede v pripovedovanju odraslih kot svoje.

»Na splosno vecina avtorjev poudarja, da celoten razvoj glasovnega zaznavanja ne predhodi zacetku govornega izrazanja, pa tudi to, da zaporedje v razvoju govornega izrazanja nujno ne sledi zaporedju glasovnega zaznavanja.«¹⁴

Splosne znacilnosti govornega izrazanja v zgodnjem razvojnem obdobju otroskega govora so:

• izpuscanje nepoudarjenih zlogov;

• zlogovno podvajanje;

• izpuscanje fonemov (koncnega in zacetnega soglasnika ter zacetne soglasniske skupine);

• dodajanje samoglasnikov;

• zamenjava fonemov.

Prve dvobesedne povedi nastajajo priblizno pri osemnajstih ali dvajsetih mesecih. Sestavljene so iz polnopomenskih besed (samostalnik, glagol), nepolnopomenske besede (vezniki, predlogi, clenki) pa otrok izpusca, ker imajo zanj majhno sporocilno vrednost in se morajo v tekmovanju za omejen prostor v stavku umakniti potrebnejsim informacijam. To pomeni, da otrok teh elementov ne potrebuje za sporazumevanje. Drug razlog za izpust je v tem, da obstaja tezava v pomenu, vezanem na dolocen element. Zaimki se npr. v vsaki govorni situaciji spreminjajo, kar jih naredi pretezke za otrokovo zgodnje sporocanje. Tak govor imenujemo telegrafski. Otroci so sposobni sestavljati dvobesedne povedi, ne zmorejo pa le-teh zdruziti v eno, ker se ne poznajo besediloslovnih postopkov.

Zan (1; 6)

Stric. Glej strica. Stric pes. (Glej strica, ki ima psa.)

Telegrafski govor se ne obdrzi dolgo, izgine kmalu po drugem letu. Toda otroci se izrazajo s kratkimi in preprostimi povedmi se nekaj let.

2.2.3  Postopna tvorba stavkov

Raziskave so pokazale, da otroci v obdobju aktivne rasti skladnje mnogokrat sestavljajo stavke po delckih. Jezik je namrec najprej odziv na zunanji svet. Najprej tvorijo besede, te kasneje povezejo v stavek. V tem primeru vsi elementi najprej nastanejo loceno, sele nato jih otrok sestavi v stavek. Seveda so tudi primeri, ko nekaterih elementov med besedami ni, v stavkih se pa pojavljajo.

Zan (1; 7)

Skocu. Muca. Mizo. = Muca skocu na mizo. (Muca je skocila na mizo.)

Ko zacne otrok tvoriti stavke, ni nujno, da jih je sam sestavil; lahko jih samo ponavlja. Da res obvlada skladenjska pravila, mora pokazati obvladovanje skladenjske produkcije. Eden od kazalnikov otrokovega poznavanja skladenjskega vzorca je podobnost razlicnih stavkov jasnemu vzorcu. Za skladenjsko produkcijo je v zacetku znacilno veliko stevilo stavkov, ki kazejo posebne vzorce. Preden otroci zacutijo nujnost produktivne skladnje, si zapomnijo nekatere znacilne stavke, ki jih velikokrat slisijo.

Jezikovni korpus decka, starega 23 mesecev, obsega predvsem dvobesedne povedi.

Zan (1; 7)

Kaj jeku? (Kaj si rekel?) Kaj nesu? (Kaj si prinesla?) Si prsu? (Si prisel?) Kje Zan? (Kje je Zan?) Ne da! (Ne dam!)

Malo verjetno je, ceprav mogoce, da si je decek zapomnil vzorce stavkov, ko jih je slisal. Verjetnost, da poseben vzorec izraza psiholosko realno operacijo pri otroku, se poveca z drugimi vzorci v njegovem govoru. Skoraj neverjetno je, da bi njegov govor kazal razlicnost modelov le nakljucno. Stevilo skladenjskih vzorcev je odvisno od obsega besednega zaklada. Vecje stevilo razlicnih tipov posameznega vzorca kaze na to, da se ga je otrok naucil sele nedavno, nato pa ga v konkretni govorni situaciji vadi in ponavlja.

Statisticni dokaz za delovanje skladenjskih vzorcev lahko najdemo, ce pregledamo odstotek narascanja stevila stavkov v otroskem govoru. Krivulja pokaze, da obdobju pocasne rasti v produkciji stavkov sledi obdobje strme rasti ob otrokovem drugem rojstnem dnevu. Podobno tendenco lahko opazimo tudi pri rasti povprecne dolzine stavkov, ki na zacetku raste pocasi. To je stopnja, ko se otroci izrazajo v enobesednih poimenovanjih. Temu sledi strma rast, kajti otrok se je naucil produktivnih skladenjskih modelov, ki jih pricne uporabljati v govoru.

2.2.4  Oblika zgodnjih stavkov

V sestdesetih letih je v studijah o otroskem govoru prevladoval sintakticni vidik. Skusali so odkriti pravila, na podlagi katerih otrok tvori svoj govor. Na podlagi izsledkov so sestavljali slovnico govora otroka, ki so ga dlje casa opazovali.¹⁵ Pri tem gre za pomembno vprasanje, ali so jezikovna pravila posebna za vsakega posameznega otroka ali jezik, ali pa so splosna. Chomsky je trdil, da se otrok nauci jezika na podlagi preddispozicij za razvijanje jezikovne zmoznosti. Pravila, ki jih tvori v procesu ucenja govora, so univerzalna. Te trditve so mnoge raziskovalce otroskega govora spodbudile k iskanju le-teh.

Braine¹⁶ je leta 1936 prisel do sklepa, da otroci med devetnajstim in triindvajsetim mesecem, ko v govoru uporabljajo predvsem dvobesedne povedi, delijo besede v dve skupini. Ena je sestavljena iz majhnega stevila besed, ki se pogosto pojavljajo in vedno zasedejo prvo mesto v stavku. Te besede je poimenoval »pivot words« (P) ali osnovne besede. Drugo skupino pa sestavlja vecje stevilo besed, ki se pojavljajo bolj poredkoma kot P.

Poimenoval jih je »open words« (O) oziroma odprta skupina besed. Zanje je znacilno, da nimajo stalno dolocenega mesta v stavku, ceprav se najpogosteje pojavljajo na drugem ali zadnjem mestu v dvobesednih izrekih. Poleg najpogostejsega modela (P₁ + O) se pojavljajo tudi stavki z obrnjenim vrstnim redom: O + P₂. Te osnovne besede ne spadajo v isto skupino kot P₁, ki vedno stojijo na prvem mestu v stavku. Vse te ugotovitve veljajo za anglesko govorece otroke. Treba bi bilo raziskati, ali morda na rezultate vpliva narava jezika. Za ponazoritev navajamo dva zgleda iz nasega gradiva.

J (2; 9, 20)

Se caja. : Zan (2; 3) Pridi gor.

Brainova metoda je v jezikovni znanosti poimenovana osiscna slovnica (angl. pivot grammar).

Otrokov govor se razlikuje od govora odraslih, kar imamo lahko za dokaz, da je otrok aktiven pri ucenju jezika, saj sam tvori svoja lastna pravila. Le-ta vcasih privedejo do nenavadnih, slovnicno nepravilnih, vcasih celo nerazumljivih stavkov.

J (2; 9, 10)	Te crn. Bom se nardit.
J (2; 9, 20)	Piski so tam dol. Dvej metle pomejtam.

Brown je pri raziskovanju otroskega govora uporabil nekoliko drugacen pristop.¹⁷ Zanimali so ga predvsem stavki, ki so se razlikovali od stavkov odraslih. Odkril je pravilo, ki se je pokazalo pri samostalniskih povedih. Otroci so pred samostalnik vedno postavili modifikator, ki pa ni ustrezal nobeni od slovnicnih struktur iz govora odraslih.

Literatura v skupini modifikatorjev navaja clenke, svojilne zaimke, stevnike in kazalne zaimke. Njihova skupna znacilnost je, da so jih otroci uvrscali pred samostalnik. Ko se je govor razvijal, so zaceli razlikovati tudi med modifikatorji, kar je privedlo do bolj zapletenih pravil v vecbesednih stavkih. Zaradi pomanjkanja gradiva iz prve faze otroskega govora na tem mestu ne navajamo zgledov.

Brown je dokazal, da poteka ucenje jezika od splosnih, zelo preprostih pravil do zapletenejsih. S tem je potrdil teorijo Noama Chomskega, da so otrokova prva pravila preprosta in splosna. Otrokove povedi so vcasih podobne tistim, ki jih tvorijo odrasli, so pa lahko tudi popolnoma drugacne.

Metodo, ki sta jo pri svojem delu uporabljala Braine in Brown so ostro kritizirali. Avtorica ene izmed kritik je bila M. Bowerman. Ugotovila je, da Brainova osiscna slovnica ni splosno veljavna za vse jezike. Podobnosti v zbranem gredivu pri M. Bowerman in Brainu je bilo malo. Tudi sama je sicer odkrila, da obstaja doloceno stevilo besed, ki imajo doloceno mesto v stavku, vendar je dokazala, da osnovne besede redkokdaj vsebujejo vse navedene znacilnosti, s katerimi jih je oznacil Braine --- doloceno mesto v stavku, nikoli se ne pojavljajo same ali v povezavi z drugo osnovno besedo.

Tudi L. Bloom je trdila, da osiscna slovnica ni ustrezna metoda za raziskovanje otroskega govora, saj ne more pokazati vsega jezikovnega znanja, ki ga otrok ima, ker opisuje le skladenjsko strukturo, zanemarja pa pomen.

V sedemdesetih letih so bile raziskave usmerjene v semanticno opisovanje tistega, kar je otrok nameraval izreci. Zato je pri zbiranju gradiva pomembno zapisati tudi, v kaksnih okoliscinah je potekalo opazovanje.

V dvobesednih povedih lahko otrok izrazi veliko stevilo razlicnih semanticnih kategorij:

a)

kazalno poimenovanje,
Zan (2; 0) Glej, pes!

b)

pomenska dolocitev s pridevnisko besedo,
Zan (2; 0) Dva svincnika.

c)

lastninsko razmerje,
Zan (2; 0) Zanov avto.

c)

dejanje,
Zan (2; 0) Pojstjo stimam.

d)

zahteva, zelja,
Zan (2; 0) Daj se!

e)

zanikanje.
Zan (2; 0) Ne da!

Pri ucenju jezika sta udelezeni dve vrsti znanja --- jezikovno in nejezikovno, obstajajo pa tudi nekateri problemi, ki so samo jezikovne narave in nimajo nejezikovnega dvojnika. Eden izmed takih primerov je vprasanje spola, se posebej v jezikih, kjer spol nima jasne semanticne osnove (naravni in slovnicni spol se v tem primeru ne ujemata) in je tesno povezan z obliko koncnic.¹⁹ Otrok mora odkriti, da za razlicne spole uporabljamo razlicne koncnice, prav tako tudi za razlicna stevila in osebe. Ucenje jezika zahteva od njega, da odkrije modele v jeziku, ki ga poslusa in z njim opisuje konkretni svet ter svet domisljije.

2.2.4.1  Besedni red

Normalnega besednega reda se otroci naucijo ze zelo zgodaj. Besednoredno pravilnost so raziskovalci ugotovili ne le pri anglesko govorecih otrocih, marvec tudi pri drugih. V jezikih, ki dopuscajo razlicen besedni red, npr. finski, hebrejski, ruski, otroci sledijo enemu izmed pravil, najveckrat prevladujocemu besednemu redu. Jasno je torej, da se besednoredna osnova v razvoju jezika pojavi zgodaj, ni pa docela jasno, po kateri poti otroci oblikujejo pravilnost besednega reda.

Pravila otrokove tvorbe stavkov so po mnenju Schlesingerja²⁰ v mejah sirokih semanticnih kategorij, ki smo jih ze navedli. Ugotovil je, da otroci sledijo pravilu, da v stavku na prvo mesto postavijo kazalni zaimek, nato samostalnik, pridevnisko besedo pred samostalnik, lastnika pred lastnino. Schlesinger se je pri raziskavi zgodnje skladnje opiral na semanticni vidik. Rezultate, do katerih je prisel na podlagi raziskav anglesko govorecih otrok, potrjuje nasa analiza, vendar gre v nasem primeru za posplosevanja, ki bi jih bilo treba preveriti na vecjem vzorcu otrok.

2.2.4.2  Razvrstitev stavcnih poudarkov v zgodnjem otroskem govoru

Otroci tudi v dvobesednih stavkih kazejo pravilno razporeditev stavcnih poudarkov. Pravilnost razporeditve stavcnih poudarkov je vecja od pravilne razporeditve besed. Otroci poudarjajo zadnjo besedo v stavku, kjer obicajno stoji poudarek. Zato je mogoce, da so otroci to pravilo prevzeli iz govora okolice.

2.2.4.3  Nepopolnost zgodnjih stavkov

Otrok v zgodnjem obdobju govornega razvoja tvori nepopolne stavke. Le malo je stavkov s povedki, ki imajo zapolnjene vse mozne valencne pozicije, tudi zaimkov se ni.

Zan (2; 1)

Mama dala. (Mama mi je dala sok.) Dal cokolado. (Ziga mi je dal cokolado.)

Otrok je v prvem primeru zapolnil levo valenco, torej osebek, v drugem pa eno desno, kajti glagol dati poleg leve predvideva se dve desni valenci (dati komu kaj).

Cetudi otrok pozna besede in odnose med njimi, so njegovi stavki nepopolni. Vidimo, da obstaja tezava v kombiniranju razlicnih besed v en stavek.

Kaj doloca izbiro posameznih elementov in njihovo vkljucitev v stavek? Anisfeld²¹ domneva, da govorcevi interesi in poslusalceve potrebe sodelujejo pri otrokovi izbiri tako, kot je pri izbiri pomembno, o kateri informaciji bi se radi pogovarjali in kaj govorec misli, da poslusalec ze ve. Seveda so mlajsi otroci manj sposobni presoditi, kaksno je predznanje o doloceni informaciji pri poslusalcu.

Tvorbo daljsih stavkov pospesujejo trije dejavniki, ki jih omenja Anisfeld:

1. V pogovoru o znanih predmetih potrebujejo otroci manj kognitivnega napora za vsebino, tako lahko vec energije vlozijo v tvorbo stavkov.

2. Tvorbo daljsih stavkov pospesi vaja izgovarjanja zaporednih besed, kar veca sposobnost otroka za prerazporejanje elementov.

3. Domacnost stavcne strukture lahko pomaga tudi pri tvorbi daljsih stavkov. Strukture, ki jih otrok dobro pozna, lazje uporabi pri tvorbi daljsih stavkov.

Pri tvorbi daljsih povedi je pomembno otrokovo poznavanje predmetnosti, o kateri govori. Ko njegovo pozornost pritegne nov, neznan predmet, se namrec dolzina stavkov zopet zmanjsa.

Otrokova pripoved poteka v narativnem loku. Raziskavo otroskega govora lahko povezemo tudi z besediloslovjem. Tega vprasanja smo se na kratko dotaknili v empiricnem delu diplomske naloge, ko smo govorili o pripovedih otrok.

Opombe

¹

Mentorica je bila prof. dr. Breda Pogorelec.

²

Ljubica Marjanovic-Umek (1990). Misljenje in govor predsolskega otroka. Ljubljana: Drzavna zalozba Slovenije, str. 12.

³

Margaret Harris, Max Coltheart (1989). Language Processing in Children and Adults. An Introduction. (Introduction to Modern Psychology). London: Routledge, 274 str.

⁴

Herta Lausseger (1988). Interakcija odraslih z najmlajsimi v slovenskem plajberskem govoru. V: Sodobni slovenski jezik, knjizevnost in kultura: mednarodni simpozij v Ljubljani od 1. do 3. julija 1986 (Obdobja 8). Ljubljana: Filozofska fakulteta, str. 277-287.

⁵

Izraza jezikovna kompetenca in jezikovna performanca je v jezikoslovje uvedel Noam Chomsky: jezikovna kompetenca (zmoznost) se uporablja za oznacevanje govornikovega védenja o jeziku, jezikovna performanca pa za vsakokratno uresnicitev tega védenja v dolocenem jezikovnem sporocilu. Zmoznost se uresnicuje na ravni jezika, performanca pa govora, ce uporabimo izraza Ferdinanda de Saussura.

⁶

Notranji govor se od socialnega razlikuje po funkciji in strukturi. Notranji govor je po strukturi bolj telegrafski, njegova funkcija je pomoc in opora misljenju. Funkcija socialnega govora pa je komunikacijska.

⁷

M. Anisfeld (1984), Language Development from Birth to Three. New Jersey: Lawrence Erbaum Associates, Inc.

⁸

Marjanovic-Umek (1990), str. 26-27.

⁹

Otrok namrec govorjene zvoke povezuje z obcutki.

¹⁰

Andreja Kriznik, Breda Pivac-Puhar (1982). Misljenje in razumevanje govora pri sest in sest in pol letnih otrocih. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, PZE za psihologijo, katedra za razvojno psihologijo, str. 18.

¹¹

Preglednico delno povzemamo po tabeli v knjigi Ljubice Marjanovic-Umek (1990), str. 29, in Veliki ilustrirani enciklopediji (1983), str. 162-163, dopolnili pa smo jo tudi z nasimi ugotovitvami, do katerih smo prisli na podlagi zbranega gradiva.

¹²

Marjanovic-Umek (1990), str. 26-27.

¹³

Prav tam, str. 26.

¹⁴

Prav tam, str. 27.

¹⁵

Tak projekt je v sedemdesetih letih potekal pod vodstvom Soederberg v Stockholmu, kjer so na osnovi zbranega gradiva sestavljali generativno gramatiko otroskega govora. Opis sintakse so zasnovali na semanticni interpretaciji, ki poteka iz sobesedila.

¹⁶

Harris & Coltheart (1989), str. 55.

¹⁷

Prav tam, str. 56.

¹⁸

Prav tam, str. 62.

¹⁹

Tak primer je francoscina.

²⁰

M. Anisfeld (1984), str. 271, navaja Schlesingerjevo delo z naslovom Relational Concepts Underlying Language, ki je izslo leta 1948 v Baltimoru.

²¹

Anisfeld (1984), str. 154-185.