Fokalizacijski kod Zidarjevih romanesknih struktur

Namen pricujocega clanka je njena definicija.

Razmerje med pripovedovalcem in fokalizatorjem je graficno prikazano na spodnji skici.

Raziskava fokalizacije dopolnjuje analizo pripovednih besedil na tistem mestu, kjer ostaja raziskava kategorij pripovedovalca nedorecena. Nacin fokalizacije namrec razkrije bistvo Zidarjeve naracije in njeno funkcionalno vrednost.

1.1   Praviloma Zidar postavi v narativno strukturo pripovednega dela vsaj dva fokalizatorja (fokalizatorski par), z njima dobi pripovedovalec dvojne informacije o istem dogajanju. Na njihovi podlagi oblikuje pripoved, ki tako v svoji globinski strukturi omogoca konfrontacijo razlicnih stalisc. Obstajata torej dva (vsaj dva) subjekta, katerih funkcija je opazovanje istega objekta:

novinar/pripovedovalec        (Karantanija)	Sopot/Grab (Mahatma Pandit)
decek/pripovedovalec (Dim)	Novinar/Thomas/gospodinja (Pandorine sence)
Maks/pripovedovalec (Zivim)	Debevc/vas (Sveti Pavel)
Debevc/oficir (Oce nas)	Maks/pripovedovalec (Jezus iz pekla)
Barbara/pripovedovalec (Sveta Barbara)	Hanibal/malomestno okolje (Roman o Hanibalu)

Ob navedenih fokalizatorjih obstajajo sicer se drugi, npr. Lamovsek (Oce nas), E. A. (Pandorine sence), gospodarjeva hci (Dolenjski Hamlet), vendar pa so gornji pomembni za recepcijo pripovednega teksta v celoti in ne le posameznega obrobnega dogodka.

Navedeni fokalizatorji ocenjujejo dogajanje razlicno (tudi nasprotno) zaradi razlicnih fokalizacijskih kotov, iz katerih izhajajo.

Razlicni fokalizacijski koti pomenijo drugacne, razlicne izkusnje in kriterije razlicnega odnosa do problema. Navedimo nekaj primerov:

• Pripovedovalec, gospodinja Ana in E. A. gledajo na problem razmerja mati---sin drugace kakor decek iz okolice Jesenic, mlad ucitelj z Dolenjskega, novinar Thomas, Barbara... Zaradi razlicnega gledanja tudi ni v vsakem »trenutku« recepcije nujno, da je mati nepostena do sina, ce ne velja pravilo: postenost do sebe = postenost do sina in narobe.

• Pripovedovalec, Grab, ravnatelj (oblast) gledajo na razmerje individuum---kolektiv drugace kakor Hanibal, profesor Ostroogar, Maks, pisatelj Sopot... Ali torej prilagajanje razmeram, v katerih clovek zivi, nujno pomeni tudi izgubljanje lastne identitete?

• Oficir in drugi predstavniki oblasti obravnavajo Debevcevo drzo med NOB popolnoma razlicno. Zaradi tega je jasno, da nesodelovanje s partizani ni nujno enako kolaboriranju.

• Tudi Barnaba in Blanka ter novinar in pripovedovalec se v vec pripovednih segmentih zaradi razlicnega fokalizacijskega kota do skupnega zivljenja in z njim povezane selitve v Avstralijo ter do polozaja Slovencev na avstrijskem Koroskem opredeljujejo razlicno.

»Kdor ima v sebi vodo ... Kdor ... nosi v sebi njen sum, ta ima ... v sebi prabesedo in prazvok. Besede, misli in Beethoven so cisti sum vode, nic drugega. Voda govori s svojim duhom preko nas.«⁵

»Odlozil je kamero v mah, ki se je zaplezal po skalnatem platoju in prisluhnil mogocnemu sumu, ki ga je vrgel v drzne asociacije.« (str. 8)

»Zazeblo ga je, da je izmaknil in samo s pogledom drsel po izmikajocih se zaplatah reke.
Nad kanjonom je zasijala soncna trobenta in zaslisal je njen solo.
Skale, mahovi, bilke, svetovi, celo vonji so se zalesketali in se podvojili v svojem liku.« (str. 11)

»Pogledal je na uro, koliko casa je spal. Cetrt ure se je vleklo kakor stoletje.« (str. 14)

V prvoosebnih pripovedih bi pricakovali fokalizacijo skozi pripovedovalca.⁶ Vendar Zidar tega ne stori, napravi nepricakovano potezo, katere funkcija postane jasna sele »cez nekaj casa«: zozi vidno polje, fokalizator je oseba iz pripovedovanega sveta. G. Genette je o tej moznosti zapisal:

»Ako zeli, on moze izabrati taj drugi oblik fokalizacije (fokalizaciju kroz junaka), ali nista ga na to ne obavezuje, pa bismo takav izbor, kad je napravljen, slobodno mogli smatrati paralipsom, buduc'i da pripovjedac, da bi se drzao informacija koje junak ima u trenutku radnje, mora izostaviti sve informacije do kojih je dosao kasnije, a koje su cesto kapitalne.«⁷

Fokalizatorja osebo Zidar v pripovednem besedilu veckrat zamenja s fokalizatorjem pripovedovalcem.⁸ S tem oblikuje fokalizatorski par, katerega funkcijo smo ze nakazali.

Situacija je naslednja:

Fokalizacija skozi pripovedovalca je lahko tudi zozevanje vidnega polja, vendar taksno, kot ga v odvisnosti od potreb pripovednega besedila dirigira pripovedovalec sam kot vrhovna kategorija pripovedi.

Fokalizacija skozi pripovedovalca oziroma skozi »drugo« osebo je zunanja fokalizacija. Njena posledica je, da recipient ne bo nikoli zvedel, kaj o Barbki zares misli njen sef, kaj duhovnik, kaj Barbka zares cuti do svojega otroka, kako je neimenovani decek iz okolice Jesenic zares dozivljal vojno, kako mater in oceta, kaj se je dogajalo med novinarjem Thomasom in gospodinjo Ano, potem, ko se je vrnil s pogreba (o tem ne govori Thomas in tudi duhovnik, s katerim sta se srecala na zelezniski postaji, ne), kaj misli ravnateljica o Maksu...

»Mama sem dihal to vecno besedo. Odprla je vrata in obstala. Bila je podobna svojemu ocetu. Opazovala je moj custveni naval. Vstopite, me je povabila, gotovo ste lacni.
Vstopil sem in od tu dalje se vsega spominjajo drugi.⁹

Nasprotno pa recipientu ni skrito, kar percipirajo Debevc, Thomas, Maks, Barbara, decek, Barbka, pripovedovalec, Barnaba...

»Nekako prazni smo se vracali cez dvorisce, ko smo oddali brata. Vse do danes je bil cisto nas, pa posebno moj. Zdaj pa smo cutili, da nam nekaj v telesu zija.«¹⁰

V bistvu Zidarjeve fokalizacije je zdruzevanje teoreticno nezdruzljivih fokalizacij. »Nijedna formula fokalizacije ne odnosi se, dakle uvijek na citavo djelo vec' prije na odredzeni pripovjedni segment, koji moze biti vrlo kratak.«¹¹

Zidar si dovoli svobodno prehajanje iz zavesti glavne osebe v zavest pripovedovalca ter zavest druge osebe.

»Legel je na hrbet in se zagledal v ozek izsek nad seboj. Vrhovi, obeljeni z mastno belino, so se zganili in se nevarno nagnili. Toda niti od enega se ni okrusil drobec. Napenjal in razganjal jih je ritem muziciranja v cudovito grozo.
Andrej je spremljal vidni glas soncne trobente nad seboj. Spremljal je njegove tone nizke in slepece, kako so razgibavali mrki skalnati svet.«¹²

Zidarjeva pripoved niha med realisticnim romanom, v katerem avktorialni pripovedovalec obvladuje zgodbo v celoti, in sodobnim romanom, v katerem je z mocjo notranjega monologa v ospredje potisnjena zavest pripovedovane osebe.

V Zidarjevih pripovednih besedilih je ob notranjem monologu predvsem opazno oblikovanje notranjega dialoga, kjer naracija prav tako sledi zavesti pripovedovane osebe:

»Ne, pa ne mislim na ta nacin vzbujajoco obliko. Vcasih je nujno, da si sam. No, tako recemo temu sprehajanju: samota, samotnost. To ni tragicno izgubljanje samega sebe, ne. Ceprav se v taki samoti razstavljas, dajes, prejemas...«¹³
»A tako, tako, tako je bilo, so pojenjavala na tisti hiski.
Pa govorijo, da so ti.
Kurbe so.
Ne tako kurbe. Kakor ata govoris grobo. Reci barabe, reci...
Cisto navadne kurbe, prasice, svinje. Ali je se kaksna gresna beseda na tem svetu? Ce je, so se tisto.
Ne kolni, no!
Kaj ti ves, kako boli.« (str. 43)

»V Svetem Pavlu sta prvo in cetrto poglavje pisani tako, kakor jih dojema dusevnost obeh osrednjih likov, vse drugo pa je zasnovano na izbiri znacilnih in bistvenih izsekov iz zivljenja vasi. Ti izseki so ucinkovito poantirani, pripovedna perspektiva se naglo menjava (...)

Izraba tehnike psiholoskega realizma, ki stoji ob modernejsih prijemih pripovedne proze (ne gre vec za pripoved, marvec za nakazovanje), kaze, da Zidarjeva leposlovna praksa otipljivo potrjuje splosno prestrukturacijo slovenske svobodne proze.«¹⁴

Fokalizacijski kod Zidarjevih pripovednih besedil je zdruzevanje nezdruzljivih, pogosto tudi antiteticnih fokalizacijskih postopkov. Zato lahko pricakujemo tako pripovedne segmente, kjer avktorialni pripovedovalec svobodno odkriva, kar je prikrito vsakemu cloveku, kot segmente, kjer fokalizator oseba zaradi svoje omejene percepcije npr. onemogoca videnje Grabovega boja z morskim psom (Mahatma Pandit), ter segmenta, kjer je fokalizacija omejena na osebo, npr. na Debevca v Svetem Pavlu, a se situacija spremeni, ko iz ozadja pripovedi »stopi« pripovedovalec s svojo pripovedno in vednostno mocjo. Ob tem je jasno razvidno tudi namerno zozevanje vidnega polja.

V Svetem Pavlu ostaja recepciji nekaj casa nedosegljivo, o kom se Debevc pogovarja z zeno oziroma h komu se odpravlja. Recepcija je popolnoma odvisna od fokalizacije skozi Debevca. Sele ko zacne Debevc razmisljati o bratu skrivacu, je tudi recipientu omogoceno zvedeti, kam je namenjen in o kom sta se z zeno pogovarjala.¹⁵ Znacilni za Zidarjevo pripoved so tudi fokalizirani opisi prostora. Fokalizatorji Maks, Debevc, Andrej, novinar, decek iz okolice Jesenic, Barbka idr. percipirajo prostor okoli sebe in njihova percepcija je odlocilna za bralcevo recepcijo tega prostora. Pripovedovalec je v teh segmentih zgolj oblikovalec situacije, v kateri se vzpostavi neposredna zveza med osebo in recipientom.¹⁶

1.3   Zgovoren zgled Zidarjevega fokalizacijskega koda je narativna struktura v delu Oce nas. V njej je mogoce najti vso raznovrstnost avtorjevih fokalizacijskih zmoznosti. V besedilu je sintetizirano vse tisto, kar delno obstaja tudi v drugih pripovednih delih.

V delu Oce nas je fokalizacija urejena tako, da uposteva fokalizatorja osebo, fokalizatorja pripovedovalca, fokalizatorja, ki je vezan na drugostopenjskega pripovedovalca ter fokalizatorja Pavleta Zidarja. Ob tem pa so v njem tudi segmenti, ki izpostavljajo vsevednost pripovedovalca.

Gre za kombiniranje notranje spremenljive fokalizacije z zunanjo¹⁷ ter z vsevednostjo klasicnega pripovedovalca in koncno se s presenetljivim pojavom pisatelja Pavleta Zidarja ob koncu teksta.

Lamovsek je drugostopenjski pripovedovalec in fokalizator takrat, ko Debevcu pripoveduje, kako je ubil ucitelja, zaradi cesar je zdaj v zaporu:

»- Pa stoji tam pezde uciteljsko, mecka v rokah listek, natika ocala in zacvili: Vi, tovaris Lamovsek, vi imate najmanj pravice tu govoriti. Vse me gleda. Cela dvorana. Se zdaj jih vidim. Hotal sem sesti, ker sem vedel, kaj ima ucenik na listku. Pa se zadere Majzelj:
- Zakaj nima pravice?«¹⁸

Pripovedovalec Lamovsek namerno zozi vidno polje, vendar ga v dolocenem trenutku spet razsiri. Ponovi se situacija iz Karantanije, Zivim in drugih prvoosebnih pripovedi, ko pripovedovalec Lamovsek postane tudi fokalizator:

»- Sedem za mizo in ze cutim, da nekaj nocoj bo. A nic se, kaj. Poskusal sem videti tisto, kar bo, a se mi je izmaknilo v nekaj crnega ter se pognalo v ramena in me gledalo od blizu... (...)

- Kaj vem, ali bi me minuta resila. Mislim, da ne. Mislim, da bi obcutil tisto, kar se je zgodilo tudi v zadnji minuti tako doloceno kakor na zacetku. Minuta ali pol ure je tisti cas, kadar gre za to stvar.« (str. 61)

»Lamovsek je preletel z mislijo zadnje hipe tiste minute.« (str. 61)

V delu Oce nas tudi »avtor« funkcionira kot pripovedovalec in fokalizator. Preteklik je osredotocen na avtorjev cas:

»(Vazna avtorjeva pripomba: Usmrtitev je bila cez poldrugo uro. Njegova zadnja , intimna obcutja sem obsel iz pietete, pa tudi iz drugih razlogov, recimo zaradi naslade, ki nehote obseda ljudi, v nasem primeru bralce, ko iz varne razdalje z vsemi podrobnostmi spremljajo clovekov konec.(...)« (str. 108)

»- Dosti!
Polkovnik trzne z obrazom in se (...)
- Avtor sem, se spet zaslisi tuj glas in hocem, da prenehata!
- Kateri avtor? vprasa polkovnik in napenja sluh.
- Pisatelj Zidar.« (str. 142)

Spremenljiva notranja fokalizacija je vezana predvsem na dva fokalizatorja: Debevca in oficirja, prekinjajo pa jo segmenti avktorialnega pripovedovanja.

Fokalizacijo dokazujejo npr. slogovno zaznamovani izrazi, uporabljeni v dialogu med Debevcem in oficirjem, pa tudi ilustriranje oficirjeve govorne napake:

»Sranje! je razmisljal polkovnik in ribal ustnico ob ustnico.« (134)

»Postrelili smo jih, svinje! se je sklonil rezec v njegovo uho. In tudi vas bi.« (135)

»- Tohrej, je sedel se sam, zarivajoc oci v dlani...« (121)

- Nikarte, tovaris polkovnik, se je bolno nasmehnil Debevc...« (139)

- Oprostite, ni vsak »geroj«.« (137)

»Razlika izmedzu tacaka gledista u umetnickome delu moze se ocitovati (...) i na planu frazeologije, kada na primer autor opisuje razlicite junake razlicitim jezikom ili se uopste u nekom obliku koristi elementima tudzeg ili supstituisanog govora pri opisivanju...«²⁰

Navedeno primerjajmo s pismom, ki ga Z. Debevc pise marsalu Titu, ker je v celotnem korpusu najcistejsi zgled tako izrazene fokalizacije.

Dragi moj Marsal Tito

jazd ti pisem zato ker si najbolj bojevit Posten in dober. Jazd bi ti rad povedal tole ko se je zgodilo danes in mene ni bilo doma pa so mi vzeli zadnjega konja. Enega so mi prej vzeli pa nic zato vsak mora kaj da bo zgrajeno pri nas prejkod drugod. Moram furati pa orati ker imam 8 Hektatov zemlje in 4 Gojzda Hektarov. Vola imam se ki pa je bolj slab Vol. Lepo bi tebe prosil da dopoves Anzeljcu kaj se sme in nesme in da mi Konja pripelje nazaj v hlev. Tu zdaj pobirajo vino dvakrat. Taprvo semga pelal sam hocejo pa se enkrat Toliko. To ni posteno ker piti nimamo sami kaj. Delavci pa pijaco hocejo ce delajo ne vodo. Prosim te Marsal Dragi ce bos kaj uredil uredi da dobim nazaj konja. Vino bom pa ce bo treba vseno dal.

Z velikim Spostovanjem
Debevc Zan
Gorenje Zagorjane 21
Posta Dolenje Zgorjane
Smrt Fasizmu --- Slobodo narodu«,²¹

2.  Pomembna za recepcijo pripovednega besedila je ugotovitev, da sta Debevc in oficir fokalizatorja Debevceve (ne)krivde. Njuna percepcija tega osrednjega problema dela Oce nas je osnova za bralcevo recepcijo

porazenec -> DVOM -> PORAZENEC

Recipient ne izve o tem nic takega, cesar ne vesta tudi obe centralni osebi in je zato popolnoma odvisen od percepcije fokalizatorjev.

To je v bistvu tista situacija, ki se pojavlja v osnovi Zidarjevih pripovednih besedil. Znotraj njegovega fokalizacijskega koda praviloma obstaja fokalizatorski par. Njegov obstoj v vseh tekstih ni enako izrazit, vendar ga je mogoce evidentirati. Njegova funkcija je v formiranju dveh nasprotnih trditev, teze in antiteze. Paradigma Zidarjeve naracije je zato izpeljana iz formule

teza -> antiteza -> sinteza

porazenec ->

neporazenec -> DVOM

PORAZENEC

Struktura dvoma je naslednja:

Dvom, ki je sestavni del narativne strukture pripovednega teksta, jemlje bralcu ekskluzivno pravico recepcije oziroma to recepcijo podreja strukturi pripovednega dela.

Zidarjev fokalizacijski kod nosi v svojem bistvu torej tisto posebnost, zaradi katere ga ne moremo zamenjati z nobenim drugim:

a) zdruzevanje teoreticno nezdruzljivega, kar podira pripovedno logiko;

b) obstoj fokalizatorskega para, ki je v neposredni zvezi z oblikovanjem dvoma.

Antiteticnost Zidarjevega fokalizacijskega koda se nedvomno ujema z antiteticnostjo, ki tvori temeljno strukturo Zidarjevih pripovednih del in je v bistvu njegove poetike. Ta antiteticnost postane zares produktivna sele na ravni naracije.^*

Opombe

¹

Izraz G. Genetta (Tipovi fokalizacije i njihova postojanost, Republika XXXIX/83, st. 9).

²

Termin uporabljam v povezavi s fokalizatorjem.

³

Termin uporabljam v povezavi z bralcem.

⁴

Prim. S. Rimmon-Kenan, Narrative Fiction, New York 1983, str. 73.

⁵

P. Zidar, Jezus iz pekla, Ljubljana 1977, str. 8.

⁶

G. Genette, Tipovi fokalizacije i njihova postojanost, str. 123.

⁷

G. Genette, n. m., gl. tudi: S Basic', Pripovjedacko glediste, Umjetnost rtijeci XXVI/82, stev. 3-4, str. 223.

⁸

S. Rimmon-Kenan, Narrative Fiction, str. 74.

⁹

P. Zidar, Pandorine sence, Ljubljana 1979, str. 206.

¹⁰

P. Zidar, Sveti Pavel, Dim, Ljubljana 1975, str. 177.

¹¹

G. Genette, n. d., str. 118.

¹²

P. Zidar, Jezus iz pekla, Ljubljana 1977, str. 11.

¹³

P. Zidar, Sveta Barbara, Koper 1972, str. 36.

¹⁴

J. Pogacnik, Zgodovina slovenskega slovstva, Maribor 1972, str. 237.

¹⁵

P. Zidar, Sveti Pavel, Dim, Ljubljana 1975, poglavje Mir.

¹⁶

Jezus iz pekla (str. 11); Zivim (str. 82); Oce nas (str. 120).

¹⁷

G. Genette, n. d., str. 117.

¹⁸

P. Zidar, Oce nas, Maribor 1967, str. 59.

¹⁹

Prim. o eruptivnosti Zidarjevega ustvarjanja: J. Pogacnik, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 236.

²⁰

B. A. Uspenski, Poetika kompozicije, Semiotika ikone, Beograd 1979, str. 28.

²¹

P. Zidar, Sveti Pavel, Dim, Ljubljana 1975, str. 82.

^*

Clanek je redigiral urednik.